Dragi prijatelji!
Danes smo se zbrali pri tej spominski plošči, ki nosi imena vseh med drugo svetovno vojno in po njej nasilno pobitih ajdovskih faranov.
Da bi lahko prav razumeli današnjo slovesnost in to spominsko ploščo, se moramo ozreti nazaj v leto 1941 in 1942 ter se vprašati, kako in zakaj je prišlo tudi v Ajdovcu do toliko bratomornih žrtev med drugo svetovno vojno in po njej.
Najprej moramo ugotoviti, da slovenski katoličani takrat niso napadli nikogar. Katoličane so napadli prav brez razloga slovenski boljševiki v cilju prevzema oblasti po vojni. Že v letu 1941 in 1942 so namreč pobili preko tisoč Slovencev samo zato, ker naj bi jim bili nevarni pri uresničitvi njihovih političnih ciljev. Reakcija katoličanov na te poboje ni bilo maščevanje ali napad na revolucionarje, pač pa čisto človeško nagonsko dejanje, ki so ga prvi vaški stražarji izražali z besedami: Jaz se bom branil. Tako je prišlo do prvih vaških straž in do odpora proti nasilju, ki je prerasel v letu 1943 in 1944 v oborožen spopad in slovensko državljansko vojno.
Tudi možje in fantje ajdovske fare niso napadli nikogar. Pa načelu samoobrambe so se zavarovali in se odločili le za samoobrambo. Bili so napadeni in v premoči napadalcev premagani. Neizmerna bolečina jih je dušila, ko so videli, kako napadalci zažigajo župnijsko cerkev, ko so ob huronskem vriskanju zažigali oltarje in skrunili tabernakelj. Vztrajali so na svojih obrambnih položajih do zore, dokler ni zgorela streha nad njihovimi glavami. Tedaj so napravili izpad. Napadalcev niso prosili milosti, ampak so se poskusili rešiti iz obroča podivjanih revolucionarjev. Rešiti se je uspelo le nekaterim. Žalosten, v srce segajoč je bil prizor, ko je šlo 21 branilcev Ajdovca z zvezanimi rokami mimo 16 padlih branilcev. Kot hudodelce so jih med pretepanjem in mučenjem gnali proti Brezovi Rebri, kjer so jim sodili in jih obsodili na smrt, skupno 21 mučencev. Med sodniki so bili znani Slovenci: Jože Brilej, Lado Ambrožič in Viktor Avbelj. Iz Brezove Rebri so pobite domačini prepeljali razmesarjene in oskrunjene na pokopališče na Selih in jih tam pokopali v skupni grob. Ponovno se vprašamo, kdo je koga napadel in zakaj, kdo je sprožil in je kriv za slovensko državljansko vojno.
Pa tem porazu tudi v Ajdovcu ni bila mogoče več ustaviti državljanske vojne, ki se je končala s pobojem žrtev, izpisanih na tej spominski plošči. Ugotoviti moramo, da so bili možje in fantje z imeni na tej plašči pobiti samo zato, ker so branili svoja življenja, svoje domove in svoje krščanske vrednote. Za te vrednote so bili po neizmerni krivici nasilno pomorjeni – nekateri tu doma, večina pa le Bog ve, kje v tišini slovenskih gozdov. Dragi pobiti možje in fantje Ajdovca, razkropljeni po širni Sloveniji, danes ste prišli domov in ta spominska plošča, nova cerkev, nova šola in župnišče bodo najlepši in trajni spomenik vam v zahvalo in priznanje, da ste se v času navala komunizma prav odločili.
Marsikdo se lahko vpraša, zakaj v Ajdovcu šele danes, po toliko letih blagoslavljamo to spominsko ploščo. V tem času smo namreč na pobudo in veliko truda članov NSZ te že postavili v večini prizadetih župnij v Sloveniji. Potekajo pa še zadnje priprave na postavitev preostalih nekaj farnih spominskih plošč in izdajo zadnje, tretje knjige farnih spominskih plošč. Upravičeno nas sprašujejo, kaj je bilo v Ajdovcu narobe, da šele danes blagoslavljamo to spominsko ploščo. Menimo, da smo dolžni odgovoriti na ta vprašanja.
Pobudo za postavitev farne spominske plošče na Selih pri Ajdovcu je že leta 1994 dala ožja skupina faranov, ki jo je vodila gospa Marija Zupančič. Odločila je, da bo postavila spominsko ploščo na pokopališču na Selih in to le padlim v Ajdovcu in pobitim na Brezovi Rebri, ne pa vsem padlim in pobitim v ajdovski fari. Večina faranov pa je pri tej odločitvi menila, da taka spominska plošča ne bo zgodovinsko verodostojna, saj na njej ne bi bilo kar 48 imen žrtev iz ajdovske župnije. Pri tem se ta skupina ni zavedala odgovornosti za tako odločitev.
Zato se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo in kar ni bil izraz spoštovanja in ljubezni do 142 žrtev ajdovske fare. S to odločitvijo so se ajdovski farani razdelili v dva tabora. Prav zaradi tega in da bi prišlo med farani do pomiritve, smo začasno ustavili priprave za postavitev skupne plošče na Selih pri Ajdovcu. V nadaljevanju postopka ni bilo možno doseči sporazuma. Zato se je NSZ, ob soglasju vseh aktualnih sorodnikov pobitih odločila, da postavi na svoje stroške to skupno spominsko ploščo v Ajdovcu – vsem padlim in pobitim ajdovskim žrtvam v slovenski državljanski vojni.
Spominska plašča je bila postavljena na ajdovskem pokopališču na Selih, na skupnem grobu 37 žrtev, kar je bilo ta čas povsem razumljivo in utemeljeno, saj je ta plašča v bistvu prevzela nalogo nagrobne plošče, s tem, da je nosila še imena pretežno neznano kje pokopanih padlih in pobitih žrtev ajdovske župnije. In kot grob naj bi se razumela tudi v bodoče ter bila blagoslovljena, saj do danes še ni bila. Gospa Marija Zupančič in farani, ki so postavili nagrobno ploščo na Selih, so opravili veliko delo. Po dolgem času jim danes za opravljeno delo izrekamo zahvalo in priznanje. Plošča, ki jo blagoslavljamo danes tu v Ajdovcu kot dopolnilo nagrobni plošči na Selih pa naj simbolizira pomiritev, enotnost in sožitje vseh prebivalcev ajdovske župnije.
Dragi prijatelji! Ajdovskih žrtev ne bomo pozabili. Zbirali se bomo ob tej plošči tudi v nadalje, na praznik vseh svetih, ob nedeljskih mašah in ob obisku tega kraja. Ne zato, da bi še in še odpirali nezaceljene rane in demonstrirali svoj prav, ali da bi koga žalili ali obsojali. Zbirali se bomo zato, da bi izkazovali čast, ljubezen in spoštovanje ljudem, ki so nosili imena, izpisana na tej plošči, da ne bi zamrl spomin nanje, da bi jim posvetili trenutek spomina, da bi jim izpolnili željo, ki jo imajo vsi pred smrtjo, da bi jim prinesli šopek rož in prižgali svečko. Tako malo si želijo, a v šopku rož čutijo ljubeči spomin tistih, ki so jih imeli radi in ki so jim dolži spomina.
Spoštovani! V zadnjem času se vedno pogosteje postavlja v ospredje vprašanje slovenske razdvojenosti in sprave. Za nas katoličane sprava ni vprašljiva. Je ena od vrednot naše vere. Naši pobiti so pred smrtjo molili: oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Tudi mi jim odpuščamo, pričakujemo pa priznanje morilčeve krivde in resnice. Danes ti sicer blago priznavajo krivdo, ne pa tudi resnice. Pod takimi pogoji nam ponujajo dialog in spravo. Z drugimi besedami povedano: vi bodite tiho in ne uveljavljajte vaše resnice o slovenski državljanski vojni, pa ne bo več razdvojenosti, bo le enotna totalitarna slovenska družba. Kako naj si drugače razlagamo slovensko spravo danes, ko levica ob vsaki priliki demonstrira svoje partizanstvo, njihove zasluge in njihovo resnico, ko poimenuje mestne ulice po krivcu vseh zločinov med vojno in po vojni, ko še danes postavljajo spomenike v čast in priznanje ženskam medvojnih demonstracij proti škofu Rožmanu. Nasprotno pa nam, karkoli storimo v smeri odkrivanja resnice, očitajo, da poglabljamo razdor in s tem oddaljujemo slovensko spravo. Mi katoličani nedvomno sprejemamo vsako pobudo za dialog o vprašanjih slovenske sprave. Vendar pod pogojem, da se pred tem predhodno obojestransko dogovorimo za izhodišča dialoga, ki naj bi bila: enakopravnost obeh strani in resnica. Vemo in zavedamo se, da stanje razdvojenosti, kot je danes, ne vodi nikamor. Slovenski interes je, da se spravimo. Za nas katoličane je to edina pot.
Hvala, da ste me poslušali!
Stane Štrbenk
Ajdovec
18. julij 2010