Logatec. Spominska slovesnost 2014

L

Spoštovani farani Logatca, cenjeni sorodniki napisanih na spominskih ploščah!

Naša pot po slovenski zemlji, ki se svetu postavi na ogled v najlepši podobi raznovrstne krajine in ji s ponosom rečemo »moja dežela«, nas pelje mimo pomnikov tistega, kar je našim očem in očem obiskovalcev skrito.

Nova Slovenska zaveza in lokalni odbori so do zdaj širom Slovenije postavili preko 260 farnih spominskih plošč in nanje zapisali več kot 15 tisoč imen. Suhoparna statistika, ki pa ob podatku, da je hkrati širom naše države nesporno ugtovljenih tudi več kot 600 prikritih grobišč, to našo deželo spreminja v krvavo in solzno dolino.

Danes obeležujemo 20. obletnico postavitve teh spominskih plošč, ki nas na simboličen način tudi s svojim videzom opominjajo na grozovite prizore iz Korenčanove klavnice. Ta je žive ljudi na grozljiv način spremenila v zamolčane in prepovedane spomine. Zgodbe pričevalcev nas navdajajo z grozo in nejevero: ali je sploh mogoče, da smo živeli skupaj z ljudmi, ki so se v nekem trenutku spremenili v zveri, sposobne najbolj divjega, brezsrčnega in sadističnega izživljanja? Je mogoče, da so odpovedali vsi temeljni civilizacijski mehanizmi obvladovanja nagonov, ki bi ob pomračitvi uma posameznika vsaj v širši družbi terjale zgražanje in ustavitev norosti? Ko danes gledamo na dogodke izpred 70 let, moramo žal ugotoviti, da je takrat družba sama, pod vplivom revolucije, utonila v nerazumljivo primitivnost, ki je zanikala vse razvojne stopnje človeštva.
V imenu nove ideologije je bilo dovoljeno vse: od ropanja do plenjenja, od ovajanja do izdajanja, od laži do prevare, od mučenja do ubijanja. In na koncu je sledilo še zadnje dejanje popolnega barbarstva: izbris posmrtnih ostankov, zanikanje njihove smrti in prepoved spomina nanje.

Ko danes gledamo nazaj pa hkrati ne moremo mimo dejstva, da ta žalostna zgodovina neznosno obremenjuje tudi našo sedanjost. Nemalo razmišljujočih opazovalcev nas opozarja na pojav propadanja države. Ni problem zgolj gospodarska kriza, ki je najbolj občutena: ta je namreč posledica in ne vzrok! Država propada v svojem bistvu: v upadu zaupanja ljudi, da bodo državne inštitucije sposobne služiti državljanom. Po 25 letih namreč država še vedno deluje po enakih vzorcih kot so delovale inštitucije v nekdanji državi: z razločevanjem državljanov glede na prvo- in drugorazrednost. Državo bomo izgubili, saj nismo sposobni doumeti, da vsiljena kontinuiteta ne le, da ni legitimna, ampak sploh ni mogoča, saj država v svojem bistvu nasprotuje sama sebi. Ta notranja bitka med novo Slovenijo z demokracijo, enakopravnostjo državljanov in vrednotami zahodnoevropske etike, temelječe na grški, rimski in krščanski filozofiji, in staro dediščino revolucije, ki je bila krvava, totalitarna in temelječa na sovraštvu, nezaupanju in preganjanju, se danes odvija vsem na očeh in to na vseh ravneh.

Slovenija kot država bo tavala v temi in se zvijala v krčih, dokler ne bo njen narod premogel moči, da se loči od svoje preteklosti in hkrati s svojo preteklostjo sooči. Vendar kako?

Najprej je potrebno žrtve revolucije iz anonimnosti dvigniti v zavest: osnova civilizacije je izkop, identifikacija posameznikov, njihova vrnitev svojcem in dostojen pokop.  Kolikokrat smo soočeni z apeli, da bi pomagali tej ali oni družini ugotoviti, ali njihov sorodnik leži v katerem od zdaj znanih grobišč. Kakšna neznosna bolečina mora biti, ko ne veš, kje je oče, ded, stric. Koliko žalostnih, a hkrati odrešenih ljudi bo, ko bodo te dileme odpadle. Ko bo država pripoznala, da so žrtve res mrtve in jim izdala mrliške liste, bomo tudi njihovo pravno lebdenje v anonimnosti in nedorečenosti končali.

Ko bomo žrtve naposled pokopali, se bomo morali soočiti s temeljnim vprašanjem naše preteklosti: o vlogi komunistične revolucije na slovenskih tleh. Brez revolucije in nasilja v njenem imenu bi bil slovenski narod enoten v odporu proti tujim silam.

To vprašanje je danes tabu. O njem se ne govori in se noče govoriti, saj je to temeljno vprašanje naše državnosti. Je bil komunizem oziroma socializem Sloveniji v dobro? Gre za eklatantno vprašanje, ki, zaradi svojih neposrednih posledic, v Sloveniji ni izrekljivo. Če je namreč odgovor ne, je nemogoče, da bi bila borba za njegovo uveljavitev častivredna, danes slavljena in nagrajena. Če je odgovor da, je slovenska pot v demokracijo in njen podpis pod evropsko pogodbo zgolj farsa in zabloda. To vprašanje nam postavlja izziv, da si priznamo zablodo razvoja naše države na osnovi kontinuitete, a hkrati nam ponuja tudi smer rešitve iz labirinta iskanja nemogočega kompromisa.

V luči tega strateškega vprašanja o odnosu do sistema, ki ga je komunistična revolucija udejanjila v Sloveniji z nasiljem in totalitarno nadvlado, se odpira tudi pot do narodne sprave. Predpogoj resnične sprave je iskrenost, ki pa jo prav zaradi strahu, da bi se stvari spremenile, do zdaj ni.

Iskreno se je najprej potrebno pogovoriti o vlogi žrtev. So bili to res izdajalci? So bili to res pripadniki nemških in italijanskih sil, ki so se borili proti slovenskemu narodu? Neskončno ponavljanje enih in istih trditev, podkrepljenih s posnetkom ali dvema z bežigrajskega stadiona ter grožnjo izobčenja ob morebitnem dvomu, je po 70 letih dalo malodane enoglasno pritrdilno mnenje. In vendar vas sprašujem, ali imena, ki jih vidite in lahko preberete na teh ploščah, na ploščah širom Slovenije, niso bili ljudje, vsak s svojo družinsko zgodovino. Ko govorimo o domobrancih ali vaških stražarjih, je posploševanje in etiketiranje na počez lahkotno možno. Toda, ko preberemo posamezno ime in se poglobimo v njegovo osebno pot, takrat lahko ugotovimo, da je resnica popolnoma drugačna. Da, ugotovimo lahko, da so bili možje, fantje predani čuvaji svojega doma. Da so bili katoličani in ponosni narodovi sinovi. Da so se oprijeli orožja zato, ker so morali obraniti svoj dom, svoj narod in svojo vero. In zanikanje njihovih poštenih namenov po vsem, kar smo doživeli v zadnjih 70 letih, bi moralo biti v sramoto!

Prav ta posamična presoja je potrebna, da se dokončno zavrže manipulacijo. Tako bomo družine, v povojnih totalitarnih letih zaznamovane s pečatom »izdajalske«, ter kraje, ki jih je oblast zaradi neposlušnosti in nepokorščine načrtno pehala v zaostanek, prepoznali kot tiste najbolj pokončne v obrambi naroda pred nesrečo, ki se nam je nato zgodila zaradi zmage revolucije.

Sprava bo dosežena, ko bomo prenehali iskati izgovore in opravičila za nesprejemljivo nasilje. Ko bomo zločinu rekli zločin in ne napaka, in ko bomo kot narod enotni v obsodbi vseh, ki so zločine izvedli, zločine prikrivali in zločine zanikali ali opravičevali. Najti bomo morali nacionalni občutek sramu, kot so ga našli drugi, danes veliki in spoštovani narodi, za svoje temne plati zgodovine. V skupnem interesu je, da se izloči iz sodniških, tožilskih, profesorskih, akademskih, političnih in drugih oblastnih krogov vsak, ki se svoje podpore idejam revolucije javno ne odpove ter ne prizna in obžaluje svojih sramotnih stališč.

Danes je moderno blebetati o etiki, pravičnosti in morali. A hkrati je moderno tudi »spravaštvo« in pravičniško »vsegliharstvo«, ki se izogiba resnici in jasni besedi in krivdo ter odgovornost porazdeljuje kot v vezni posodi. V sprevrženem zatekanju k »pravu« in laganju, da je »več resnic«, se išče izgovore, da bi le ne bilo treba zastaviti besede in povedati tisto, kar je res. Tako se gradi relativizem, ki ubija resnico, saj če je vseeno in vse hkrati pravno nedorečeno, človek nima cilja, za katerega bi se mu zdelo vredno zavzemati ali celo žrtvovati.

Naša samostojnost je bila brez večjih neposrednih žrtev ali škode nam podarjena pred skoraj četrt stoletja. Nedvomno zato, ker se nas je dobri Bog po vsem preživetem nasilju usmilil in na priprošnjo mučeniških žrtev, ki so v smrt šle z molitvijo v srcu in rožnim vencem kot poslednjim imetjem, podaril novo priložnost, da se v novi državi enotno zazremo v prihodnost. Danes je ta samostojnost na preizkušnji: kar smo prejeli, lahko tudi zapravimo.

Odgovor bomo dajali za naše misli, besede in dejanja! Naše spominske slovesnosti imajo smisel toliko, kolikor nas navdajo z močjo, da se vsak dan znova spopademo z izzivi državljanstva v Sloveniji. Pasivnost, potrtost, ponižnost in preračunljivost se morajo umakniti pokončnosti, ponosu in patriotizmu! Zoperstaviti se moramo žaljivim, čeprav smešnim paradam rdečih zvezd in totalitarnih simbolov, ki so simboli krvi, tudi krvi v Korenčanovi klavnici.

Dokler naša zemlja ječi pod težo stoterih grobišč in brezimnih trupel, smo dolžni v njihov spomin kot demokratični državljani ravnati odločno, odgovorno in razumno ter se boriti za resnico in pravico. Le tako imamo upanje, da bomo svojo državnost in samostojnost ubranili in ohranili.

Naj pokojnim žrtvam Bog nakloni večni mir in pokoj – in večna luč naj jim sveti!

Peter Sušnik

Logatec, 21. september 2014

Avtor Urednik

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.