Nagovor urednika revije Zaveza
Dovolite mi, da vas najprej vse pozdravim. Med prvimi gospoda škofa, gospoda župnika in druge duhovnike, če se je kateri udeležil te spominske slovesnosti; za tem pa svojce ljudi, katerih imena stojijo zapisana na teh kamnih, če je kdo mogel priti na to spoštljivo potrditev njihovega spomina; končno pa vse farane, od tukaj in od drugod, ki ste zaslutili velikost tega, kar se je danes tu zgodilo, in si ne bi mogli odpustiti, če se ne bi odločili, da postanete del tega dejanja, tako da se ga udeležite, kot njegovi soustvarjalci. Vse lepo pozdravljam in vam čestitam za misel, ki vas je pripeljala sem.
Dovoljeno mi je bilo, da v imenu Nove Slovenske zaveze za to izjemno priložnost poiščem nekaj besedi in jih tu povem. Najprej nekaj o tem, v kaj se uvršča spomenik, ki ga je gospod škof pravkar blagoslovil. Temu, kar mi odkrivamo svojim padlim, predvsem svojim pobitim in pomorjenim, pravimo Farne spominske plošče. Tudi to je farna spominska plošča, čeprav je komaj videti kot plošča. Do sedaj smo jih postavili nekaj manj kot dvesto. Na njih stoji zapisanih 12.284 imen. Slike teh plošč in ta imena smo potem objavili v dveh knjigah, prva je izšla leta 1995, druga pet let pozneje, leta 2000. Če pa je v naših analih za nas predvideno še kako leto in nam bo dano izdati še tretjo knjigo farnih spominskih plošč, bo tako v celoti, kakor je izračunal pokojni dr. Tine Velikonja, zapisanih 16.000 imen – predvsem mladih ljudi. Domobranci so bili mlada vojska. Če upoštevamo samo prvi dve knjigi, jih je bilo od 8.250 pomorjenih po vojni 4.676 starih od osemnajst do šestindvajset let.
Sedaj pa k drugim bistvenim stvarem. Skušali bomo biti resnični, ker mislimo, da bomo samo tako svojim prijateljem izkazali spoštovanje, ki jim pripada, potem ko so tako odšli. Najprej. V postboljševiških besedilih skoraj vedno beremo o medvojnih spopadih med Slovenci. Beseda spopad, kakor večina komunističnih oznak, ni stvarna, ampak na končni učinek preračunana ideološka oznaka. Zakaj? Do konca julija leta 1942 so partizani, kot navaja zgodovinar z Inštituta za novejšo zgodovino dr. Boris Mlakar, v okviru uvodnega boljševiškega terorja pomorili 900 ljudi, v času torej, ko ni bilo organizirane še nobene samoobrambe. Potem pa, ko je samoobramba le nastala, so boljševiki od julija do konca leta 1942 pomorili še 2000 ljudi, obrambno organizirani protikomunisti pa 220 in tako postavili razmerje 9:1. Če pa vzamemo v poštev samo jesen 1943, pa so partizani pokončali v skupinah in posamič 900 nasprotnikov, protipartizani pa le šestdeset in tako postavili razmerje 13:1. Še vedno navajam isti vir. Torej za slovensko državljansko vojno ne moremo uporabljati besede spopad, ampak napad, ki ima povsem drug moralni, politični in pravni pomen.
Toda ali je sploh treba o tem govoriti? Mar tega ne vemo vsi? Vemo, seveda vemo, toda ali tako tudi mislimo, tako da bi bilo to védenje del naše delujoče zavesti? Če hočemo biti zgodovinski ljudje, ljudje, ki so v stanju prebivati v zgodovini, moramo vedeti, kakšen prostor je zgodovina. Da je lahko prostor nekih dejstev, za katera moramo vsaj hoteti vedeti, da jih bomo prepoznali, če se pojavijo. Da moramo v zgodovini prebivati pozorno in prisebno – zavestno.
Ko pa so leta 1942 prišli boljševiki, smo sicer zanje prej že nekaj slišali, v resnici pa nismo imeli pojma, kaj so in kdo so. In ko so nam začeli jemati svobodo – in življenja in življenja – in so temu početju rekli boj za narodovo svobodo, se je veliko ljudem tej štoriji zdelo mogoče verjeti. Zgodovinarka dr. Pečarjeva je na sestanku zgodovinarjev v Državnem svetu leta 2004 pokazala na izstopajoče dejstvo, da so samo v Sloveniji boljševiki uporabili vojno za izvedbo revolucije. Poizkušali so to povsod, uspelo jim je samo v Sloveniji. Za stanje duha v Sloveniji, tedaj in danes, pa je pomembno, da to šokantno in predrzno dejanje mnogih ljudi sploh ni vznemirilo ne tedaj in jih ne vznemirja danes. Toda ali je kaj takega prepovedano? To je zelo, zelo prepovedano. V času, ko je sovražnik v deželi, sta polastitev naroda in zahteva po absolutni pokornosti ultimativno prepovedani. Tako zelo, da temu pravimo zločin. Slovenci imamo visoke šole in učene ustanove, toda ali ste že kdaj doživeli, da bi od tam prišli znaki, da poznajo to zgodbo? Ali se je že kdaj pripetilo, da bi vaš otrok prišel iz šole in se pred vami postavil s tem znanjem? Da bi hotel pred vami dokazati, da pozna osnovno zgodbo svojega naroda?
Vprašajmo se: Kaj pa se dogaja s Slovenci? Ali smo karavana, ki je zablodila v neznano deželo? Ali smo že popolnoma odtujeni, odtujeni od sebe? Ali nam je že čisto vseeno, kaj stoji zapisano v nacionalnem matičnem listu? In naš jezik? Kako ravnamo z njim? Ali so njegove besede še takšne, kakor je terjal petsto let pred Kristusom stari Heraklit, da morajo pomeniti vsem isto – da mora biti jezik skupno narodovo orodje – orodje, s katerim narod živi svojo skupnost?
Kadar pomislimo na to, kako so liberalci, kocbekovci in krščanski socialisti ponudili boljševikom dobre usluge za izvedbo atentata na narodovo suverenost, čutimo, da moramo na vsak način izvedeti, kako je moglo priti do te vsenarodne neprisebnosti. Vsi veste, da se je Josip Vidmar, poznejši dosmrtni predsednik SAZU-ja, leta 1941 ponudil, da postane eden od političnih vzvodov partije. Ko pa sta mu leta 1990 Ciril Ribičič in Lev Kreft prišla povedat, kako so se izšle aprilske volitve, mu je z zadnjimi močmi še uspelo vprašati: »Kako pa ste mogli dovoliti, da so zmagali klerikalci?« S tem vprašanjem je razkril, zakaj je leta 1941 pristopil k partijskemu projektu. V boljševikih je zagledal silo, ki bo končno opravila s katoličani. Specifičnost slovenskega liberalizma je bila za razliko od njegovih drugih evropskih variant ta, da krščanstva ni samo odklanjal, ampak sovražil. S tem se je razkrila ena od temeljnih bolezni slovenskega duha, bolezen, ki je v nas, še vedno.
Čas, ki nas, prihajajoč, sooča s seboj, nam z vsakim svojim odhodom izstavi tudi spričevalo. Tako nam je vsak trenutek povedano – če hočemo kaj videti – kaj smo. Posebno pretresljivi so bili papirji, ki smo jih dobili v roke potem, ko nas je čas seznanil z Barbarinim rovom. Ko se je podzemna zgradba, ki so jo naredili in uporabljali za izkopavanje premoga, spremenila v napravo za množično ubijanje ljudi, je iz nje spregovorila groza, ki ji ne najdemo primere in je zato tudi ne razumemo. Pred nas je stopil misterij zla. Pomislili smo že, da ljudje ne bodo mogli več spati; da se jim od groze in sočutja ne bodo hotele več zapreti oči. A ne! V ponedeljek, 3. marca – bilo je leto 2009 – je še bilo nekaj v medijih, v torek, 4. tudi, 5. komaj še, potem pa je bilo vsega konec.
Naj vam ob tem skušam predočiti dve sliki. Prva je iz angleške priloge ljubljanskega Dela. Govori o Auschwitzu. Urednik neke poljske revije pravi: »V kraljestvu smrti odkrivaš smisel življenja. Na največjem pokopališču sveta se zavem, zakaj živim.« Druga pa je iz Barbarinega rova. Dr. Mitja Ferenc pripoveduje, kaj so 27. 2. 2009 našli pred 8. pregrado Barbarinega rova. »Našli smo«, pravi, »posmrtne ostanke človeka, ki se je skušal prekopati iz zasutja, ki so ga po moriji naredili likvidatorji. Odlomil je kos železniškega tira in z njim pod stropom kopal material in ga prelagal za seboj. Ko pa je po sedmih metrih dosegel betonski zid, je onemogel omahnil in se vdal.« Ne vem, kaj naj ob tem rečemo, eno pa je gotovo: da si krščanski ljudje ne moremo misliti, da je ta poraženi človek v tisti temi v globinah zemlje ostal sam in zapuščen. Zato tudi ne dvomimo, da bodo poznejši rodovi tja hodili in se čudoma čudili, da so nekoč živeli ljudje, ki so bili iz take snovi, da to spoznanje ni moglo do njih.
A ni bilo samo to. Zgodilo se je še nekaj drugega. Nenadoma so začeli govoriti o Srebrenici. O Barbarinem rovu so pa, kot rečeno, utihnili povsem. Kako že pravijo Nemci: »Bo že res, saj je v časopisu.« Srebrenica torej je, Barbarinega rova pa ni. Odnosno – ga vedno bolj ni. Trenutno je tudi zaklenjen, ključi pa poslani v varstvo na ministrstvo. Za postboljševiško državo je stvar zaključena. Za slovensko državo so predvideli življenje ob nemem zločinu. Ta država naj bi živela v znamenju zaščitenega zločina, ustavno in pravno zaščitenega zločina.
A stvar je še širša. Gre za nič manj kot za »drugo Evropo«. Saj veste, kaj mislim? Prva Evropa je bilo antično krščanska Evropa in je segala preko srednjega veka do renesanse in morda malo dlje. Potem pa se je pojavila znanost, sprva kot legitimno spoznavno sredstvo, potem pa je znanost to prvinsko vlogo prerastla v mit in ideologijo. Vsi poznamo stavek Janeza Pavla II.: »Evropa bo krščanska ali pa je ne bo.« Ko je bilo to izrečeno, smo si rekli: malo pretirana formulacija malo preveč zaskrbljenega človeka. Danes pa že odpiramo oči in že vidimo, kako rastejo strašljive konture te napovedi v njenem uresničevanju.
V sredo, 13. julija je dnevnik Delo objavil rimano besedilo slovenskega pesnika Ervina Fritza. Vidite, če bi mi dan prej kdo rekel, da bo kaj takega mogoče kdaj brati v kakem slovenskem dnevniku, ne samo mogel, tudi hotel mu ne bi verjel. Vidite, kako je s to rečjo. Totalitarizem, imenovan boljševizem je stal na ideološkem nasilju in političnem terorju. Odlično sredstvo je to bilo, a ni imelo historične vrednosti. Nasilje se je izkazalo premalo trpežno. Teror je namreč mogoče opaziti, mogoče je nanj pokazati, mogoče je ljudi nanj opozoriti – kar prej ali slej tudi kdo naredi. Boljševiški imperij se je zato 9. novembra 1989 s padcem berlinskega zidu zrušil. Boljševizem terorističnega tipa je imel kratek rok trajanja, nekaj desetletij, razen morda pri nezgodovinskih zunajevropskih narodih (morda bi izvzeli še Kitajce).
Toda totalitarizem boljševiškega tipa ob sesutju ni obupal. Njihov manipulativni genij jih je opozoril na možnost totalitarizma, ki temelji na niču: To je tedaj, ko nič ne velja in hkrati velja vse, kar se komu zljubi oznanjati. Ko velja milijon stvari, nihče ne ve, kaj velja. Ko se uveljavi quodlibetizem ali karkolizem, je skoraj nemogoče najti izhod, še teže pa zanj ogreti ljudi. Niča ni mogoče pokazati. Poleg tega ima totalitarni boljševizem to dobro stran, da izhod iz njega pelje v demokracijo. (Videli smo, kaj ne?) Leta 1990 smo dobili nekakšno demokracijo. – Totalitarizem nihilističnega tipa – totalitarizem, ki se pri nas sedaj uveljavlja – pa pelje samo v novo diktaturo. Izhod iz totalitarizma nihilističnega tipa pelje v diktaturo, v kateri bo Barbarin rov navadna kaznilnica.
Poglejmo za konec še enkrat imena na tem kamnu. Ali smo jim bili pravični, kot smo obljubljali? Nismo, ker smo v dobre četrt ure hoteli povedati zgodbo, dolgo eno stoletje. Ni trajala eno stoletje ta zgodba, a moramo vseeno reči, da je to bila zgodba enega stoletja enega naroda. A to je zgodovina. Mi sami pa jim sedaj lahko obljubimo, da se jih bomo spominjali. In se jim priporočali, naj kakor nekoč tudi sedaj mislijo na svoj narod na njegovih negotovih potih.
Justin Stanovnik
Vavta vas, nedelja, 31. julij 2011