Home Blog Page 5

V spomin na 80. Obletnico padca turjaka

Objavljamo prvi dok …

Objavljamo prvi dokument iz stražarskega arhiva oziroma natančneje iz arhiva Akademskega kluba Straža, ki ga hrani Nova Slovenska zaveza. Gre za tisti del arhiva, ki je bil zložen v aluminijaste posode za mleko in zakopan na neki kmetiji v Šentjoštu. O iskanju tega arhiva v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je kot eden ključnih ljudi podrobneje pisal Janko Maček v Zavezi številka 116, delno pa tudi mag. Stane Okoliš v spominskem članku v Zavezi št. 129.

Prepis dokumenta v spodnjem članku je podan v izvirni obliki, brez omembe vrednih jezikovnih popravkov.

»Zgodil se je Turja …

»Zgodil se je Turjak. Ko pravimo Turjak, se v mnogih ljudeh sproži vrsta slik, ki so si jih ustvarili z branjem ali poslušanjem, v drugih se zgodi bore malo. Mogoče se kdo spomni na neko davno šolsko uro: mnogim je Turjak samo ime nekega kraja. Vendar je Turjaku zagotovljeno posebno mesto v slovenski zgodovini. Zakaj Turjak ni samo kraj, kjer so se teden dni odvijali najbolj dramatični dogodki, ampak je znamenje, ki nam, če ga dobro premislimo, pripoveduje o neki zelo pomembni stvari: kakšne sile so si stale nasproti v eni največjih in najusodnejših vojn, ki jih je bíl slovenski narod – v državljanski vojni. Na Turjaku se je jasno pokazalo, da je prav različni značaj teh sil poglavitni razlog, da so eni dobili in drugi zgubili. Različnost je bila v tem, da so eni napadali in da so se drugi branili. Če se potrudimo in ti dve besedi prav razumemo, se nam odpre, kaj je gnalo in nosilo ene in kaj druge. Ti, ki so se branili, so bili prav zato, ker so bili branilci, drugačni. Branilec hoče najprej in v prvi vrsti varovati in šele potem ubijati; poleg tega so ti branilci bili iz snovi, ki jo je izoblikoval nauk, ki ni puščal nobenega dvoma o tem, da je treba varovati vsako življenje. In čeprav je kruti vojni čas ta nauk postavil v drugačne okvire, je bil vendar v bistvu tu in je deloval v vsakem posamezniku in v skupini kot celoti. Ti, ki so napadali, pa so prav kot napadalci imeli pred sabo nekaj povsem drugega; v njih je bila uničevalna, rušilna sla. To že samo zase veliko pomeni, poleg tega jih že zdavnaj ni več dosegal klic nauka, ki ukazuje, da je treba človeka predvsem varovati. Na Turjaku sta se spopadli dve skupini, ki sta bili tako različni, kot sta bila različna pola, na katerih sta se organizirali: razlika med njima ni bila samo stvar zgodovine, ampak je segala v človeške možnosti sploh.«

Tako je pred tridesetimi leti v Zavezi začel svoj prispevek o Turjaku Justin Stanovnik. Spomnil se je dogodkov v tistem prelomnem času druge svetovne vojne, ko se je v polnosti razgalil namen komunistične partije in njene Osvobodilne fronte. Ni šlo za boj proti okupatorju, temveč v prvi vrsti za obračun s tistimi, ki so nasprotovali zlorabi tragedije druge svetovne vojne za dosego lastnega cilja – izvedbo komunistične revolucije. Boj proti okupatorju je bil priročno sredstvo. Da je bilo tako, dokazuje partizansko nasilje, ki se je začelo z umori nedolžnih Slovencev v Ljubljanski pokrajini že jeseni 1941 in se nadaljevalo do poletja 1942, ko se je v obrambo pred tem terorjem v Šentjoštu organizirala prva vaška straža. Tej so sledile nove in nove vaške straže. V številnih vaseh so se zbrali fantje in možje, da bi pred revolucionarnim nasiljem zaščitili svoje domače in svoje premoženje. Jože Možina v knjigi Slovenski razkol med drugim citira dokument, ki ga je mogoče najti v Arhivu RS (mapa Šercerjevega bataljona) in prinaša ostro kritiko partizanskega oz. partijskega vodstva glede preblagega ravnanja z »belogardisti«: »Gorostasna je vaša popustljivost napram belim banditom, ki so dvignili orožje proti ljudski vojski. Če se še primeri, da oborožen belogardist ne bo takoj ustreljen, [bomo prisiljeni] uporabljati najstrožje ukrepe proti tistim partizanskim komandantom in komandirjem, ki popuščajo beli gardi.«[1] Dokument je nastal maja ali junija 1942(!), torej še pred kakršnimkoli organiziranim oboroženim odporom proti partizanskemu nasilju. Leto kasneje so z ravnanjem z ujetimi vaškimi stražarji in četniki, ki so se po kapitulaciji Italije umaknili na Turjak, potrdili, da so jasno razumeli, kaj morajo storiti, če ne želijo deliti usode »belogardistov«. Jeseni 1943 namreč niso pokazali nobenega usmiljena proti svojim rojakom, katerih »zločin« je bil le ta, da niso želeli revolucije ne komunizma.

Po padcu Turjaka 19. septembra 1943, ki se je zgodil po večdnevnih srditih bojih, so partizani zasedli grad in zajeli vaške stražarje in četnike. Točnega števila ni mogoče ugotoviti, v virih se pojavljajo različne številke, vendar naj bi se gibale okoli 700. V poročilu Prešernove brigade, ki je vodila napad, je napisano 695 ujetnikov. Tudi odsek za propagando in statistiko glavnega štaba NOV in POS je v dnevnem poročilu za 20. 9. 1943 napisal, da so zajeli okoli 700 ujetnikov, »med njimi 60 duhovnikov in vojaških voditeljev iz raznih belogardističnih postojank, ki so bile likvidirane v zadnjih dneh in ki so se zatekli še v edino preostalo gnezdo – Turjak.«[2] Še manj se ve, koliko ujetnikov so po zajetju partizani ubili. V literaturi se pojavlja trditev, da naj bi bilo na območju Kočevja in Ribnice od padca Turjaka pa do začetka novembra 1943 na podlagi sodb (sprejetih na montiranih sodnih procesih) ali brez njih usmrčenih okoli 400 ujetnikov. Boris Mlakar v Slovenskem domobranstvu piše: »Na podlagi omenjenih in uporabljenih podatkov ter na podlagi nekaterih obrobnih podatkov v drugih dokumentih se Da so številke res prenizke, je jasno s seznama žrtev, ki ga je v knjigi Dies irae objavil Tone Ferenc. Na seznamu zdi ta ocena prenizka«.[3] je 539 imen žrtev, za 30 napiše, da identiteta ni bila ugotovljena. Seznam je dragocen, saj prinaša ne le imena, temveč tudi kraj, kjer naj bi bili usmrčeni, ter datum usmrtitve. Že v samem gradu so zagrešili hud zločin, ko so mimo vseh civilizacijskih norm in mednarodnih konvencij ustrelili 28 ranjencev. Druge zajete vaške stražarje in četnike so partizani zvezali in jih odpeljali v Velike Lašče: »Po predaji so jih razorožili, okradli, slekli do hlač, vse zvezali na eno vrv oziroma v tri skupine, ker ni bilo dovolj dolge vrvi. Odpeljali so jih v Velike Lašče. Na čelu so šli partizani s harmonikami, vpili in kričali.« [4]

Nekatere ujetnike so nato brez obsodbe ustrelili takoj v naslednjih dneh, nekatere so obsodili na montiranih sodnih procesih, ki so bili dejansko farsa, delovali pa so po principu »kadija tuži, kadija sudi«, ter jih nato ustrelili.[5] Z omenjenega seznama vidimo, da so dan po padcu Turjaka v Velikih Laščah ustrelili deset ljudi, dan kasneje pa še 50 ujetnikov. 12. oktobra istega leta so v Mozlju ustrelili najmanj 85 ujetnikov, dva dni kasneje pa še 26. V Jelendolu so 15. 10. 1943 ustrelili najmanj 24 ljudi, še 90 pa teden dni kasneje. Večji grobišči sta tudi v Mačkovcu (tam je bilo umorjenih najmanj 40 ujetnikov) ter na Travni gori (48). Najbolj tragično je, da kraji nekaterih morišč iz tistega obdobja še danes ostajajo neznani.

Letos jeseni je torej minilo osemdeset let od poboja vaških stražarjev in slovenskih četnikov, zajetih v Grčaricah in na Turjaku. O tem, kaj se je dogajalo v tistih septembrskih dneh, kako je potekala bitka, je najti zapisano v različnih virih, tudi z ustrezno kritično obrav-

1 Jože Možina, Slovenski razkol, str. 308.

2 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 339.

3 Prav tam, str. 71. Mlakar tudi piše, da naj bi Edvard Kardelj Milovanu Djilasu (na podlagi lastnega pričanja) na vprašanje, zakaj so pobili vse ujetnike, odgovoril, da zato, da bi jih demoralizirali.

4 Tone Ferenc, Dies irae, str. 343.

navo, premislekom o tem, kaj vse je šlo narobe tudi na strani protirevolucionarjev. Tisti, ki bi se želeli podrobneje seznaniti s turjaško tragedijo, lahko vzamete v roke knjigo Svoboda v razvalinah, ki sta jo uredila France Grum in Stane Pleško, izšla pa je leta 1961 v Clevelandu (knjiga nosi podnaslov Borcem za svobodo in narod v zahvalo in trajen spomin), knjigo Toneta Ferenca Dies irae, ki je izšla leta 2002, knjigo Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (1. del) Nikolaja Jeločnika (knjigo je izdal pod psevdonimom – Stane Kos), zapise Janeza Gruma v Zbornikih Svobodne Slovenije, izdanih v Argentini. Letos jeseni so na spletnih straneh Družine (pod naslovom Turjak 1943, vaška straža, partizani) objavili daljši povzetek takratnega dogajanja, ki jo je v osmih delih pripravil Ivo Žajdela. Ivo Jevnikar me je opozoril tudi na poročilo pomembnega protagonista tragičnega dogajanja, stražarja podpolkovnika Josipa Dežmana v Šmajdovem arhivu v Arhivu RS, v katerem je predstavil svoj pogled na takratno dogajanje. Vsebino njegovega poročila povzemajo tudi nekaterih zgoraj omenjeni avtorji. Čeprav je virov torej kar nekaj, smo se v Zavezi odločili, da v tokratni številki objavimo Poročilo o vojnih dogodkih od 8. do 15. septembra 1943 na področju Velike Lašče – Turjak – Zapotok. Čeprav poročilo ni podpisano, je njegov avtor skoraj gotovo takratni župan Velikih Lašč Ivan Paternost, ki je bil tudi na Turjaku, nato pa v Zapotoku. Županu se je uspelo za nekaj mesecev rešiti, vendar je bil nato v začetku decembra istega leta ubit. En izvod poročila je v Arhivu Republike Slovenije (ARS-II, DMB, f. 120), en izvod poročila pa je shranjen tudi v Arhivu Akademskega kluba Straža, ki ga delno hrani Nova Slovenska zave za. Gre za zelo zanimiv dokument, ki predstavlja vidik enega izmed protagonistov tistega tragičnega dogajanja. Poročilo si zasluži našo pozornost. Ne le zato, ker nam približa dogajanje tistih usodnih dni, temveč tudi zaradi spoštovanja do teh, ki so se, ne glede na visoko ceno, ki so jo morali za to plačati, uprli partizanskemu nasilju ter komunistični revoluciji. Šlo je vendarle »za obstoj slovenskega naroda in se gre za to ali zmaga dobrota ali zloba«, kot svoje poročilo zaključi Paternost. Še prej pa zmore tudi kritičen pogled na pomanjkljivosti poveljstva vaških stražarjev, zaradi katerih je, kot sam pravi, »prišlo do take katastrofe na Turjaku, Velikem Osolniku, pri umiku iz Zapotoka proti Ljubljani …«. Zelo trezno analizo vzrokov za tragedijo preberemo tudi v knjigi Slovensko domobranstvo Borisa Mlakarja. Gre za analizo neznanega avtorja iz četniških krogov, ki je nastala jeseni 1943. V njej med drugim piše: » Zavedati se je treba, da je bila Komunistična partija Slovenije stranka z železno kruto disciplino brezobzirnih in brezvestnih mladih aktivistov, navajenih ilegalnega boja, ki se ni ozirala na žrtve /…/ poleg tega je bila amoralna ter je s svojim terorjem znala vsiliti svojo organizacijo tudi tam, kjer je bilo prebivalstvo popolnoma protikomunistično. Vse to je logično kazalo svoje posledice tudi na vojaškem področju. Protikomunistično vojsko so sestavljale vaške straže in četniki. Prve so bile številčno močne, toda po zaslugi (krivdi!) Italijanov razdrobljene v ločene posadke, ki se ne urijo in ne izvajajo skupnih akcij, imele so slabo oborožitev ter so bile brez vojaško izkušenih poveljnikov. To ni bila udarna vojaška sila, kar je bilo v nesorazmerju z njihovim številom! /…/ Skoraj podobno je bilo z jugoslovansko vojsko oziroma

5 Grozljivo je, da je bil eden od teh procesov, kočevski proces, v demokratični Sloveniji prepoznan kot veljaven proces. Tako se je odločilo ustavno sodišče in s svojo odločitvijo poteptalo vse standarde pravne države. V tej zadevi je ločeno odklonilno mnenje napisal ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki je bil zelo jasen: »Noben zasebnik ali parcialna skupina zasebnikov si nikoli in nikjer ne more lastiti sodne pristojnosti, kaj šele pristojnosti sodnega odvzema življenja, in jo izvajati nad drugim posameznikom ali sebi nasprotno skupino. Zato je vsakršno “kvazisodno” pobijanje izven okvira državne oblasti že po definiciji protipravno izvensodno morjenje.« Glej: https://www. iusinfo.si/download/razno/up-629-17-odklonilno-lm-dr-dr-jaklic-oxford-zk-harvard-zda.pdf Odločitev ustavnega sodišča na začetku lanskega leta kaže, da se kot družba in država niti na najvišji ravni še vedno nismo pripravljeni soočiti s totalitarnostjo preteklega režima in njegovih zločinov ter ga najostreje obsoditi. Tudi zato, da se ne bi zlo, ki ga je prineslo, nikoli več ponovilo.

četniki …«[6] Toda napake, storjene na strani protirevolucionarnega tabora, ali njihova neenotnost ne zmanjšajo zločinov, ki so jih zoper slovenski narod storili komunistični revolucionarji ter njihovim interesom podrejeni partizani, prav tako ne zmanjša teže umora več sto razoroženih ujetnikov jeseni 1943. Je bilo pa ravnanje partizanov in njihovega vodstva z ranjenci in zajetimi vaškimi stražarji in slovenskimi četniki jasno sporočilo o tem, kdo so zanje dejanski sovražniki.

Naj uvodni del k poročilu župana Paternosta zaključimo z mislimi Karla Mauserja, ki jih je izrekel 15 let po tem, ko je tudi sam kot zajeti vaški stražar odhajal s Turjaka: »Prijatelji moji, narod, ki tako hitro pozablja lastne žrtve, je slab narod. Tak narod nima več močne hrbtenice in se bo stopil v tujini kakor mrtev cvet. Svetu grozi nov Turjak. Svet je Turjak, ki se mu zna zgoditi, da se bo svobodni svet zaprl za zidove, namesto da bi branil svoje postojanke in 7 stvari. Če se to zgodi, tedaj bomo doumeli preteklost znova. Bog daj, da se ne bi!«

Velike Lašče: Poročilo O vojnih dogodkih od 8. do 15. septembra 43 na področju V. Lašče-Turjak-Zapotok

8. sept.:

Novica o kapitulaciji Italije je prišla ob 7h zvečer. Vojska pa je izvedela zanjo eno uro po zneje. Med oficirji se je opažala nervoznost, dočim so vojaki polni navdušenja streljali v zrak in klicali: Pace, pace! Naslednja noč je potekala v popolnem redu in miru.

9. sept.:

Zgodaj zjutraj je poklical komandant prezidija[8] župana[9] in mu sporočil, da vojaštvo v eni uri zapusti postojanko V. Lašče, da naj on skrbi za red in mir. Na vprašanje ali naj se pokličejo V. S. [op.: vaške straže], je odgovoril, da naj le pridejo, toda počakati morajo toliko časa zunaj Lašč, da se umakne vojaška posadka. Po preteku ene ure je dobil komandant povelje, da sploh ne zapusti Lašč, okrog 11. ure pa je končno dobil naročilo od višje komande, da končno vendarle odidejo v smeri proti obali. Med tem časom so bile obveščene vse V. S. iz okolice, da naj pridejo v V. Lašče, da prevzamejo skrb za red in varnost. Škocjanska V. S. 10 naj zasede grad Turjak, Sv. Gregor naj drži svojo postojanko, Rob, Karlovica in V. Slevica naj pridejo v Vel. Lašče.[11] Toda opazilo se je, da se je ta premik izvršil razmeroma zelo počasi. Istočasno se je izvedla splošna mobilizacija, kateri so se bližnje vasi skoro v celoti odzvale. Komandant it. posadke je na zahtevo, da mora izročiti orožje in municijo, odgovoril, da bo pustil le toliko orožja in municije, kolikor je ne bi mogla vzeti njegova vojska s seboj. Župan je nanj pritiskal, naj pusti ves živež in toliko orož-

6 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 76–78.

7 Karel Mauser, Turjak – govor ob petnajstletnici, v: Zaveza, št. 10, 1993.

8 Gre za italijanskega poveljnika v Velikih Laščah, ki je zgodaj zjutraj poklical župana Velikih Lašč in mu sporočil, da bo, ker je Italija dan prej kapitulirala, italijanska vojska zapustila mesto v roku ene ure ter naj župan prevzame skrb za red in mir. Odhod Italijanov se je potem odlagal od ure do ure.

9 Župan Ivan Paternost. Paternost je bil rojen v ZDA, v Pueblu v Coloradu. Ko je bil star štiri leta, so se starši vrnili v Slovenijo, v Gornje Retje pri Velikih Laščah. Matija Škerbec (duhovnik, dolgoletni dekan v Kranju, družbeni delavec, ustanovitelj industrijsko-obrtniških zadrug, v času okupacije je v Ljubljani vodil škofijsko dobrodelno pisarno v pomoč od vseh strani prihajajočim beguncem, maja 1945 se je skupaj z drugimi begunci umaknil na Koroško) je v knjigi Krivda rdeče fronte, III. del, ki je izšla leta 1961 V Clevelandu, o Paternostu med drugim zapisal: »Bil je odličen katoliški mož in poštenjak od nog do glave. Bil je tudi skrben in požrtvovalen župan velike občine. Pozneje od komunistov umorjeni slovenski ban dr. Marko Natlačen je ob neki priliki izjavil, da je Paternost eden najboljših županov, kar jih ima v banovini.«

10 Velika Slevica, naselje v občini Velike Lašče.

11 Poveljnik vaške straže v Škocjanu je bil Ferdinand Žlender – Franc Žuraj, ki je bil sicer begunec iz Štajerske, poveljnik posadke z Roba Anton Purkat, Karlovice in Velike Slevice sta spadali pod posadko Velikih Lašč, ki jo je vodil Jože Bajec. Žlendra so partizani po padcu Turjaka 20. 9. 1943 brez zaslišanja ustrelili pred gostilno v Velikih Laščah, pod veliko Perhajevo lipo. Skupaj z njim so partizani brez obsodbe ustrelili še devet drugih poveljnikov vaških straž, in sicer Jožeta Mikliča iz Ambrusa, Janeza Mustarja iz Kompolja, Toneta Perneta iz Povelj pri Kranju, prof. Stanka Petelina iz Ljubljane, Lojzeta Šuštarja iz Vidma (1915), Franca Bambiča iz Malega Ločnika, Ludvika Blatnika in Veneta Blatnika iz Ratja in Antona Roglja iz Trebeža. Glej: Tone Ferenc, Dies Irae, str. 344–345.

ja, da bi mogli z njim oborožiti vse mobilizirance. On se je temu upiral, položaj je postajal vedno bolj napet, tako da je, ko je eden od članov V. S. odpeljal vojaški motor, grozil, da bo dal s topovi razbiti V. Lašče, županu pa eden od oficirjev grozil z revolverjem. V tem času je prišla v Lašče manjša skupina četnikov pod poveljstvom poročnika Sama in Breznika.[12] Samo je s svojim nastopom Italijanom zelo imponiral se ga je komandant skoro bal. Tla so postajala Italijanom vedno bolj vroča in so jo popihali tudi brez motornega kolesa, če prav je bil že dan rok samo 15 minut za vrnitev istega.

Okrog tretje ure pop. je župana klical pp. Dežman[13] iz Ribnice na telefon s prošnjo, naj mu priskrbi iz Dobrepolj vsaj 200 fantov za pomoč. Obenem mu je tudi sporočil, da so v teku pogajanja s partizani, katerih vsebina naj bi bil le pogoj, da se med seboj ne napadamo in ne prelivamo bratske krvi. Partizani pa, da imajo zasedeno ozemlje prav do Ribnice. Pomoči v Dobrepoljah ni bilo mogoče dobiti, pač pa so Dobrepoljci prosili župana, naj skuša prestreči v Laščah it. vojsko, ki je v njihovi občini nasilno rekvirirala vozove in konje, da je mogla odpeljati čimveč voj. materjala. Ves ta čas pa se je valila velikanska vojska od dobrepoljske strani preko Lašč proti Blokam. Ko so prišli v Lašče omenjeni civilni vozovi, so naši fantje skočili in skušali nasilno odpreči vozove. Nastala je panika, zlasti, ker so naši postajali neizprosni in začeli pripravljati težke mitraljeze proti it. vojski. Ko je nek it. oficir oddal iz revolverja strel, so zapeli od naše strani težki mitraljezi, ki so razpodili it. vojsko, enega ubili, dva ranili. Posrečilo se je v tej paniki odvzeti vojakom 5 voz, ostalih pa ni bilo 14 mogoče, ker je med tem časom prišel kap. Triglav, ki je preprečil nadaljnje nasilno odvzemanje orožja. Proti večeru je vsa četniška skupina odšla na grad v Turjak, kjer je bil sedež glavne komande. Breznik je ob tej priliki izjavil, da je vso oblast nad vso našo oboroženo silo prevzela jugoslovanska vojska, kateri se morajo vsi pokoravati in ki ima sedež začasno na Turjaku. Od tu bodo izhajala vsa nadaljnja povelja. Okrog pete ure pop. je župan po dogovoru klical pp. Dežmana, ki naj mu poroča o poteku pogajanj, kateri pa se ni več odzval, dobil pa je pojasnilo od šefa postaje iz Ribnice, da ravnokar komunisti zasedajo Ribnico, Dežman pa je z nekaterimi člani VS pobegnil v hrib.

10. sept.:

Noč je potekala v miru, fantje so vztrajali vso noč na položajih. Opazilo se je, da je začela disciplina pri fantih padati, navdušenje pojemati, zlasti, ko je prišla vest, da so partizani zasedli Ribnico in Kočevje in se že pomikajo proti Laščam. Z vlakom je prišla okrog 10. ure skupina četnikov-plavih, ki so sicer imeli namen oditi na Grčarice, kjer je bila njihova posadka, toda vlak ni vozil dalje, kot do Orteneka, zato so v Laščah izstopili. Ostali so pri nas, bili so zelo lojalni in so pomagali, kjer je bila potreba, zlasti, ker je bil naš komandant živčno zelo zbit. Župan sam je predlagal, naj njihov major prevzame nad Laščami komando, ostali oficirji pa naj mu pomagajo. Naš komandant je bil s to odločitvijo zelo zadovoljen; sam je imel položaj adjutanta. Dopoldne je okrog 10. ure prišel iz Ribnice dr. Blatnik[15] 16 v spremstvu partizana Dejaka v Lašče, da poroča o katastrofah v Grčaricah, o velikanski sili partizanov,

12 Poročnik Viktor Berlot – Samo Janežič in France Malovrh – Breznik. Malovrh je bil kaplan v Škocjanu ter na Turjaku zastopnik Slovenske legije. Bil je med 28 zajetimi duhovniki in bogoslovci na Turjaku. Bil je obsojen na montiranem kočevskem procesu: »Prišel je kočevski proces in tedaj so odromali na zadnjo pot kaplana Šinkar in Malovrh in mnogo ostalih. V Mozlju ali Bog ve kje jih pokriva kočevska zemlja,« je ob petnajstletnici tragedije na Turjaku zapisal preživeli Karel Mauser.

13 Podpolkovnik Josip Dežman. Dežman je bil pred drugo svetovno vojno aktivni jugoslovanski častnik.

14 Stotnik Albin Cerkvenik.

15 Dr. France Blatnik.

16 Tone Ferenc v knjigi Dies irae omenja, da se je partizan pisal Divjak.

Fotografija ene strani poročila

Figure 1. Fotografija ene strani poročila Helena Jaklitsch

o njihovem težkem orožju in predlaga pošten sporazum o nenapadanju. Z isto mislijo se je odpeljal v Dobrepolje, v Laščah pa naročil, naj se položaj dobro premisli in se mu ob povratku poroča rezultat. Med tem je prišel v Lašče Breznik, ki je bil navzoč pri skupnem posvetu, na katerem je izjavil, da smo pripravljeni na časten sporazum, ki pa ga mora odobriti vrhovna komanda v Lj. Okrog ene ure se je Blatnik vrnil iz D. [Dobrepolje] sprejel našo izjavo, se odpeljal v Ribnico, pa se je čez nekaj ur spet vrnil z istimi zahtevami, t.j. brezpogojna kapitulacija, vsem belogardistom in voditeljem pa je zagotovljena amnestija. Povedal je, da obstaja nevarnost, da že v teku noči zasedejo s tanki Lašče. Dr. Blatnik je imel namen, da vso stvar čim dalje zavleče, da dobimo mi čas za pripravo obrambe. Noč je potekala v pričakovanju napada, vso noč pa so bili oficirji plavih na nogah in pripravljali odpor ob ev. napadu, ki ga pa ni bilo.

11. sept.:

Ta dan je potekal v glavnem v posvetovanjih ali bomo Lašče branili ali jih izpraznemo. Pri dopoldanskem posvetu, pri katerem je bil navzoč Breznik, je prišlo do ostrih nastopov, ker je ta na trdo očital, da se je premalo naredilo, zakaj ni že voj. materjal v Zapotoku ect. To se je zdelo neupravičeno, ker do zdaj še ni bilo izdano nikako povelje, da naj se ukrene prevoz celotnega voj. materjala in da se izpraznijo posamezne postojanke in da odidejo vsi fantje v hribe. Merodajnim faktorjem v Laščah je bilo znano le povelje, naj se prepelje na imenovano mesto le del materjala, ki ga more posadka pogrešiti. Ker pa do odhoda it. vojske ni imela nobena naša posadka razpoložljivega materjala, tega povelja ni bilo mogoče izpolniti. Od Breznika je bilo zahtevano konkretno povelje, ali naj se Lašče uprejo part. napadu ali naj jih že prej izpraznimo. Na to ni dal nobene izjave, niti ne obljube, da bo to povelje preskrbel. Tako ta posvet ni prinesel nobenega pozitivnega zaključka. Ker so med tem časom od ribniške strani prihajala nova poročila o partizanski moči in uspehih, je bilo končno oficirjem zastavljeno vprašanje ali se čutijo dovolj močne, da bi mogli vsaj v začetku vzdržati partizanski napad; na to so skoro soglasno odgovorili, da te moči ne čutijo. Nato je župan odločil, da ne more pustiti, da bi partizani Lašče porušili s topovi, neštete ljudi pobili, uspeha pa ne bi bilo pozitivnega. Tako je ob 2. uri pop. padla odločitev, da se Lašče izpraznijo. Takoj nato pa se je vse potrebno ukrenilo za izpraznitev trga brez glavne komande na Turjaku. Okrog 10. ure zvečer je krenilo iz Lašč proti Turjaku 17 polno naloženih voz živil, orožja in municije, katero je spremljalo 25 najboljših fantov VS, ki so imeli namen ostati zunaj na položaju. S tem transportom je končno zapustil Lašče tudi župan. Prevoz se je izvršil brez vseh motenj. Dospel je ta transport v Turjak okrog 3. ure zj.

12. sept.:

Ob odhodu iz V. Lašč je prosil komandant VS župana, da naj ga takoj zjutraj obvesti po kurirju, kaj naj ukrene s svojo posadko, ki je ostala v Laščah. Župan je zjutraj zahteval od komandanta Triglava naredbe za Vel. Lašče. Ker je bil takrat kom. Triglav že odpravljen v Zapotok, je izjavil, da bo takoj iz Zapotoka poslal kurirja v Lašče. To se pa seveda ni zgodilo in se je potem komandant sam od sebe odločil, da s preostalo posadko, kolikor se je že ni medtem razgubilo, odide na Turjak. V ostalem je dopoldan potekal na Turjaku v znamenju nervoznosti. Popoldne pa so pričeli prihajati vidnejši ljudje iz Lašč, ki so se umikali pred partizani, ki so pripovedovali, da se ti že približujejo Laščam. Kljub temu pa so odšli iz Turjaka v Lašče nekateri fantje s 5 vozovi, da pripeljejo še preostalo municijo in živež. Ko so prišli ti vozniki v Lašče, so bili tamkajšnji partizani in partizanke že oboroženi s puškami. Vkljub temu pa so fantje v največji naglici naložili polne vozove raznega materjala in ga odpeljali proti Turjaku. Partizani pa so za odhajajočimi streljali. Kmalu popoldne so prišli iz D. polj pp. Dežman, Perne,[17] Lavrih,[18] sv. Škulj,[19] iz Lašč pa več oficirjev od plavih z kapetanom Jankotom[20] na čelu. Vsa ta skupina se je takoj sestala na vojni posvet pri katerem so bili navzoči tudi komandanti VS g. Casar,[21] dr. Arko[22] in vsi vidnejši ljudje, ki so bili na Turjaku. Takoj v začetku tega posveta je kapetan Janko izjavil: »Vrhovni komandant Slovenije je major Novak. Jaz sem njegov namestnik. Ker je on odsoten in ne more izvrševati svoje komande, preide vrhovna komanda v moje roke. Tu pa se nahaja g. pp. Dežman, ki je od mene po činu starejši, zato prepuščam vrhovno komando njemu.« Dežman in vsi navzoči so bili s tem predlogom zadovoljni. Nadaljnja točka posveta je bil predlog, ki ga je prinesel dr. Blatnik ponovno 23 iz Ribnice, da partizani zahtevajo brezpogojno predajo, ponavljajo pa staro pesem o amnestiji. 24 Ta predlog je zlasti podpiral kap. Bojič, ki je prinesel iz Grčaric odnosno iz Kočevja in Ribnice porazne vtise. Zdelo se je, da je večina od navzočih zelo deprimirana in da misli kloniti. Udajala se je pač utvari, da bodo partizani držali dano besedo. Zdaj pa je odločno nastopil župan iz V. Lašč, ki je poudaril, da bodo kom. [komunisti] svoj načrt o pokolju sloven. izvedli, če prav ne takoj po našem zlomu pa kak teden pozneje. Poudaril je tudi, da smo za častno predajo, nikakor pa se ne moremo sramotno predati partizanom na njihovo milo voljo. Ta predlog so podprli nekateri navzoči, zlasti gg. Casar in dr. Arko. Tudi oficirski zbor se je končno odločil, da na brezpogojno predajo ne pristane, da naj se stvar čim bolj zavlačuje, v Ljubljano pa se na vrhovno politični in vojaško inštanco pošljejo kurirji. Kot kurir je hotel iti v Ljubljano kap. Janko, kar pa ni bilo nekaterim po volji in so sklenili poslati poleg Jankota tudi še dr. Arkota. Pozneje se je zadeva uredila tako, da je šel kot kurir dr. Arko sam, kateremu je dal Janko tudi od svoje strani pooblaščenje in informacije, kje naj se oglasi. Dr. Arku se je na skrivaj pridružil tudi g. Casar, čeprav on ni bil dolo-

17 Anton Perne, rojen leta 1914, član akademskega kluba Straža, diplomirani pravnik, je bil poveljnik posadke vaških stražarjev, ki je prišla v Dobrepolje iz zahodnega dela Suhe krajine. Iz Dobrepoljske doline so se nato prek Vidma premaknili na Turjak. Partizani so ga brez sodbe ustrelili 20. 9. 1943. O njem Boris Mlakar v knjigi Slovensko domobranstvo zapiše, da je Perne med poveljniki vaških straž »izstopal kot zelo odločen«.

18 Ivan Lavrih. Bil je duhovnik, prav tako med ujetimi na Turjaku. Skupaj z nekaterimi posamezniki mu je uspelo pobegniti. O tem je pisal: »Ostalo nas je torej še 54 in tudi mi smo vsak dan čakali smrti. Že dopoldne so nas natovorili kot živino z raznimi živili in municijo in nas vse skupaj odvedli v gozd približno eno uro nad Grčarice. Tu nismo bili več zvezani, vendar pod stalno stražo. /…/ V gozdu nad Grčaricami smo ostali le nekaj dni. Nemci so se nam preveč približali, zato je bilo treba bežati. Spet so nas natovorili kot živino /…/ in nas 27. okt. odvlekli v Debeli hrib, ki je visok preko 1200 /… / Bil je že strašen mraz, viharji, deževje in sneg. Vode za kuhinjo nismo imeli prav nobene, zato smo jo nekaj časa zbirali po gozdu po kolovozih, ko pa je te zmanjkalo, smo morali hoditi po njo dve uri daleč v Glažuto.« Glede na razmere so sklenili pobegniti, in sicer, ko bi šli po vodo: »Po več kot enourni hoji je eden od jetnikov udaril po glavi stražarja /…/ Stražar se je zvrnil po tleh, drugi mu hitro odvzame puško. Na tleh se je začela borba za življenje in smrt. Štirje jetniki so se nato pognali v beg v strašne kočevske gozdove. /…/ Glej: Tone Ferenc, Dies Irae, str. 635–636. Lavrih je bil kot duhovnik prisoten tudi na pogrebu žrtev, ki so jih avgusta 1944 našli v grobišču blizu Grčaric. Pokopali so jih na vojaškem pokopališču v Hrovači.

19 Svetnik Karel Škulj. Škulj je bil 1907 posvečen v duhovnika, ves čas pa je bil tudi družbeno aktiven. Tako je bil med drugim poslanec v kranjskem deželnem zboru ter narodni poslanec v jugoslovanskem parlamentu. Kot kaplan v Loškem potoku je bil med ustanovitelji Orla, Vincencijeve zveze, Rafaelove družbe, Kmetske zveze, Izobraževalnega društva, Ljudske knjižnice idr. Tudi na drugih delovnih mestih je bil med vodilnimi delavci na področju prosvete in dela za mlade. Med vojno je bil med ustanovitelji vaških straž, bil pa je tudi predsednik Kmečke pisarne v Ljubljani, ki je med vojno skrbela za begunce iz Notranjske in Dolenjske, ki so prihajali v Ljubljano. Maja 1945 se je skupaj z drugimi begunci umaknil v Italijo.

20 Janko Debeljak. V avstro-ogrski mornarici je bil pilot hidroplana, v jugoslovanski vojni mornarici pa kapitan in inštruktor hidroletalske šole v Boki Kotorski. 21 France Casar – Ferko. Leta 1937 je diplomiral na Pravni fakulteti in nadaljeval študij političnih ved v Parizu. Od 1931 je bil član katoliškega akademskega kluba Straža ter tesen sodelavec Cirila Žebota. Njegov velik vzgled je bil dr. Lambert Ehrlich.

22 Dr. Ludvik Arko.

23 Tone Ferenc navaja, da naj bi dejansko partizani brezpogojni ultimat dali že 11. septembra popoldne, ne šele 12. septembra. Dies irae, str. 268.

24 V poročilu je napačno napisan priimek. Pravilno je Vojič. Gre za stotnika Radivoja Fajdiga, ki je vodil Ljubljanski četniški odred (Glej: KOS I, str. 311)

čen za kurirja. Takoj po posvetu je pp. Dežman izdal povelje, da ostane na Turjaku samo [25] mala skupina 100 mož, vse ostalo moštvo da pa krene na Zapotok in potem nadaljuje pot proti obali mimo Snežnika. Iz vsega dogajanja tega popoldneva na Turjaku je bilo razvidno, da ne fantje ne komandanti VS niso bili na jasnem, kdo je zdaj njihov pravi komandant, zato tudi povelja Dežmana niso vzeli z ono resnostjo, kot bi bilo v danem momentu potrebno. Vkljub temu se je premik iz Turjaka na Zapotok izvršil v redu cca 700 mož. Komandant Triglav se je mudil ves dan na Zapotoku in, tako se je zdelo, se za Turjak in njegovo usodo sploh ni brigal. Na 4 kurirje, ki so bili tekom popoldneva poslani tja, naj vendar izda kaka povelja, sploh ni odgovoril.

13. sept.:

Na Zapotoku se je zgodaj zjutraj vršil sestanek vseh oficirjev in vidnejših političnih ljudi, kjer se je v glavnem razmotrivalo, kdo naj prevzame vrhovno poveljstvo. Ker ni bilo mogoče mimo Triglava, je kot komandant od namestnik glavnega komandanta prevzel komando on. Tega sestanka se ni udeležil niti Dežman niti kdo od plavih. Na tem sestanku se je formiral vojni svet, ki je štel 5 članov, med katerimi naj bi bil tudi Dežman, ki pa naj bi imel samo posvetovalni glas. O tem sklepu sta imela nalogo obvestiti Dežmana župan Paternost in sv. Škulj. Imenovana sta na fin način slušala Dežmanu predočiti celotni dejanski položaj in sta mu poudarila, da je vrhovni komandant naših formacij v Ljubljani, in sicer polk. Peter lin,[26] dočim je Triglav samo njegov zastopnik na terenu in ga zato mi nismo kompetentni od imenovane funkcije razrešiti. G. Dežman je užaljeno poudaril, da je bil on tudi imenovan iz Ljubljane za komandanta teh operacij in je dodal, da so vseh zmed krivi le »političari«. Indignirano je vstal in odšel z izjavo, da bo že svoje napravil in je potem nastopal kot navaden vojak do napada v Želimlju, kjer vsled popoldne desorganizacije na strani komande prevzel v najbolj kritičnem momentu komando in dajal konkretna povelja in je veliko pripomogel, da ni bila katastrofa še hujša. Tekom dneva so se formirali bataljoni in čete, ki so zasedli bližnje položaje. Popoldne so prihajala poročila iz Turjaka, da je tam vse v najboljšem redu, da so naši fantje vso bližnjo okolico Turjaka očistili, preprečili dovoz partizanov na avtomobilih, zaplenili tri avtomobile, nekaj partizanov pobili, eden od naših pa je padel v tej bojih. Ti začetni uspehi so komando na Zapotoku silno navdušili in v tem navdušenju so se izdala precej nepremišljena povelja, ki so pozneje nam prinesla take strahotne udarce. Ta dan proti večeru je odšel župan iz Zap. na Turjak, kjer je našel popolno desorganizacijo in je bila morala pri večini fantov pod ničlo. V potrdilo te trditve navaja samo dejstvo, da ni našel okrog gradu niti najbolj potrebne straže; fantje so bili utrujeni in lačni, čeprav so bila vsa skladišča napolnjena z živežem. Ponoči ni bilo posebnih dogodkov, le zjutraj je bilo okrog gradu polno gnezd, v katerih so bili zakopani partizani.

25 Ivo Žajdela je o njuni poti v Ljubljano zapisal: »Dva motorista sta s Turjaka odpeljala Franca Casarja in dr. Ludvika Arka proti Ljubljani, da se pogovorita s Peterlinom. Oba sta bila iz akademskega kluba Straža, Casar je bil Peterlinova desna roka (Ciril Žebot, Pred štiridesetimi leti, Ameriška domovina, Cleveland, 7. januar 1983). Na Škofljici so jih ustavili terenci. Ker se je Casar skušal rešiti, »so ga trije pijani

26 Ernest Peterlin. Podpolkovnik jugoslovanske vojske in član organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva. Po vojni je bil na t. i. božičnem procesu, ki je trajal od 19. do 23. 12. 1943, obsojen na smrt na enem največjih povojnih montiranih procesov na Slovenskem. Na zatožni klopi se je znašlo 34 oseb, ki jim je bilo skupno samo to, da so bili prepričani nasprotniki komunizma. Obtoženi so bili predstavniki določenih organizacij, ki jih je nova oblast skušala uničiti ali pa vsaj onemogočiti, ker so v njih videli grožnjo monopolni komunistični oblasti. Proces je bil tako javna gledališka predstava, za njegovo pripravo pa je bil zadolžen Mitja Ribičič, takrat namestnik načelnika Ozne. Na božičnem procesu so sodili tudi dachaucem, ki so se delno prostovoljno vrnili, delno pa jih je Jugoslovanski narodni komite proti njihovi volji poslal nazaj v Jugoslavijo. Med tistimi, ki so se pod prisilo vrnili iz Dachaua, je bil tudi Peterlin, ki ga je Gestapo zaprl 6. januarja 1945 zaradi ilegalnega dela in stikov z angleško obveščevalno služno (Intelligence Service) in ga 1. marca 1945 poslal v Dachau. Prim.: Tamara Pečar Griesser, Božični proces, v: Brezpravje v imenu ljudstva, Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 5, Študijski center za narodno spravo, 2016.

14. sept.:

Takoj zjutraj so začeli komunisti obstreljevati grad in so po malem z malimi presledki obstreljevali ves dopoldan. Okrog 10 ure je prišla ena gospa iz Vel Lašč s prošnjo za predajo. Prinesla je pismo od komande iz Vel. Lašč, v katerem so bili pogoji in to isti kot vedno, da dajo popolno amnestijo i.t.d To pismo je bilo priporočeno tudi od g. župnika iz Vel. Lašč,[27] tudi gospa, ki je to pismo prinesla, je zelo nagovarjala, da naj se v gradu predajo. Gospa je prejela pismen odgovor, v katerem je bilo predvsem navedeno, da je odšel ponovni kurir v Ljubljano, od koder bo prinesel odgovor radi predaje. Gospa je s pismom odšla, pa se je čez kake pol ure že vrnila in sicer radi tega, ker jo je ustavil partiz. komandant, ki je bil na položaju pri Turjaku in je izjavil, da ima edino le on sam pravico radi pogajanj o predaji. Prečital je predloge, ki [jih] je stavila posadka iz gradu in izjavil, da ne trpi nobenega gospodarja poleg sebe in zahteva takojšnjo popolno kapitulacijo, ako se v teku pol ure grad ne preda, da bo začel napadati grad s tako silo, da bo vse uničeno. Na to drugo povabilo za predajo je prejela gospa zopet primeren pismen odgovor, ki ga je oddala komandantu na položaju pri Turjaku, sama pa odšla nazaj v Vel. Lašče in se potem ni v grad več vrnila. Po tem drugem neuspešnem pogajanju kake 2 uri zelo ostro streljanje od obeh strani. Predvsem so silno streljali z težkimi strojnicami in bacači. Okrog ene ure pa je zopet prišla ena gospa iz Turjaka in ta prinesla pismo od komandanta part. da želijo partiz. oficirji osebno govoriti z našimi oficirji.[28] Naši oficirji so ta predlog po kratkem premišljevanju sprejeli in določili, da naj bo razgovor ob ½ 3 uri v gostilni Ahec. Določili so, da naj gredo 3 naši oficirji na ta razgovor, ko pa je bilo čas, da bi šli, so se vsi odpovedali in ni hotel iti nobeden. Sklenili so, da je bol pametno, da gre eden od civilne uprave eden pa od vojaške uprave. Določili so župana in enega oficirja. Toda tudi tisti oficir ni imel korajže, da bi šel. Župan se je takoj odločil, da gre in ker ni hotel iti nobeden drugi je šel sam na razgovor s partizani. Župan je šel v gostilno Ahec kot je bilo dogovorjeno kakor so prišli 4 part. oficirji. Bili so to 4 vsaj na pogled zelo odlični zelo postavni in zelo dobro napravljeni oficirji. Na vprašanje zakaj niso prišli oficirji, je župan odgovoril, da je imel naš oficirski zbor sejo, na kateri je sestavil predloge za predajo, katere je izročil njemu in ga pooblastil, da vodi razgovore. Nato je vodja part. odposlanstva z ironijo odklonil njegovo posredovanje in zahteval, da se razgovora udeleži naš oficirski zbor. Župan je hotel narediti še nekatere pripombe, ta pa ga je nagnal z »zgini!«. Na ponovno željo partizanskega odposlanstva in na prigovarjanje župana so se 3 naši oficirji odločili, da gredo na razgovore. Rezultat teh je bil tak kot vedno. S tem so bili tudi prekinjeni vsi diplomatski odnosi s partizani. Odslej naprej je govorilo samo orožje. Takoj so partizani obsuli grad s strahovitim ognjem iz vseh vrst orožja, ki je trajal 2 uri nepretrgoma, v presledkih pa celo noč in tako vedno huje do nedelje 19., ko so bili primorani na predajo.

Po brezuspešnem pogajanju so se ponovno sestali na vojni posvet vsi merodajni faktorji. Tu je župan svetoval, da se tekom noči grad zapusti, ker je čutil, da so naši v veliki manjšini glede moštva, orožja in morale pri fantih. Ta predlog je zelo podpiral tudi navzoči Breznik

27 Verjetno gre za župnika Jakoba Ramovša (1873–1953).

28 Tone Ferenc v knjigi Dies irae navaja vsebino poziva na predajo ter odgovor posadke na Turjaku. V pozivu za predajo, ki sta ga podpisala komandant Prešernove brigade Dušan Švara – Dule, ki je bil tedaj star 25 let, in politkomisar (nečitljiv podpis), beremo: »Oblegani posadki na Turjaku! Da se prepreči nadaljnje bratomorno prelivanje krvi, zahtevamo, da takoj položite orožje in se pridružite NOV in PO Slovenije. IOOF daje amnestijo vsem organizatorjem, voditeljem in aktivistom bele garde. Prilagamo prepis teksta o amnestiji. S.F. – S.N.« Odgovor s Turjaka, ki sta ga podpisala Perne in Ferdo Žuraj, se glasi: »Oblegalcem Turjaka! Bratomorno prelivanje krvi more preprečiti samo tisti, ki ga je začel, oziroma tisti, ki napada, in ne tisti, ki je bil napaden in se brani. Da se prepreči prelivanje krvi, zahtevamo, da odidete mirno po svoji poti. Mi vas pri tem ne bomo ovirali. Z Bogom za narod!« Dies irae, str. 322–323.

in Lavrih, komandanti, ki so bili večji optimisti, niso zavzeli določenega stališča. Breznik je imel načrt oditi na Zapotok, pa se je tekom ene ure premislil in ostal. Pač pa je župan z nekaterimi fanti zapustil Turjak in odšel proti Zapotoku. Seboj je nesel važno sporočilo za komando na Zapotoku glede ev. pomoči pri izpadu. Toda že med potjo so padli v partizansko zasedo in komaj ušli. S tem so ugotovili, da je obroč okoli gradu sklenjen. Župan je prišel na Zapotok v momentu, ko je bila vsa formacija odpravljena za odhod proti Želimlju. Komandantu Triglavu je izročil imenovano depešo in mu v kratkem opisal položaj na gradu. Komandant Triglav je depešo prečital, vzel na znanje, ukrenil pa ničesar. Župan še pripomni, da je komandant Triglav izdal v teku popoldneva povelje komandi na Turjak, da naj se grad po noči izprazni. To povelje je imel okrog 5 ure popoldne v gradu v rokah.

Na Zapotoku so se ves dan vršili posveti, ki so pokazali, vsaj vtis je bil ta, veliko šibkost komande, ki je v najbolj kritičnih momentih le težko našla kako odločitev. Dobro se je držala artilerija, ki je odbijala tankovske napade in napade z bacači s protitankovskimi topovi. Med oficirji se je opažala depresija, ker so vsi čutili, da je Zapotok popolnoma obkoljen. Naši fantje so bili že oba dneva zapleteni v neprestane boje s partizani, ki so imeli zasedene vse višje položaje, Mokrec in Golo, odkoder so od časa do časa na Zapotok streljali s težkimi bacači. Kljub temu so naši fantje zasedli tekom dneva Visoko, dobili pa so tudi povelje, da zasedejo iz Osredka tudi Veliki Osolnik. Radi obkolitve je bilo nujno, da se mora naša brigada iz Zapotoka umakniti. Proti večeru je padla odločitev, da se ob 10. uri začnemo umikati proti Želimljam. Odposlani so bili na vse strani potrebni kurirji, moštvo je začelo spravljati skup materjal, da ga vzamemo s seboj ali pa uničijo na mestu. Govorjeno je bilo nekaj o predhodnicah in zaščitnicah, pa se je kasneje izvedelo, da teh menda sploh ni bilo. Vsem se je zdelo čudno, da je tik pred odhodom za šolo eksplodirala neka bomba, za katero živ človek ni vedel odkod in zakaj je padla. S seboj smo vzeli precej municije in nekaj hrane, ki je bila naložena na vozove, ki pa so se kmalu od Zapotoka razbili in skoraj vsi ostali tam na mestu z vsem tovorom. Odhajalo je več sto ljudi negotovi usodi naproti … [29]

Kot bi bilo iz tega poročila razvidno, so bile pomanjkljivosti poveljstva VS v glavnem sledeče:

Veliko premalo se je skrbelo pri moštvu VS od vsega začetka za vojaško disciplino. Res je, da nosijo v tem pogledu največjo krivdo Italijani, ki niso pustili nobenega samostojnega dela v posameznih edinicah, res je pa tudi, da so se ljubljanski gg. oficirji silno malo zavedali svoje odgovornosti, ki bi jo morali imeti kot oficirji in bi bili marsikaj lahko napravili v korist moštva VS mimo Italijanov. Treba bi bilo le nekaj dobre volje in bi bilo lahko precej gorja prikrajšanega ob usodnih dneh. Ta pomanjkljivost nosi znaten del krivde za katastrofo pri Turjaku.

Skoraj ne odpustljiva napaka je bila v tem, da ni bilo pravega reda in discipline v Ljubljani pri vodstvu, da so morali biti v Ljubljani ljudje, ki so podtalno delali proti skupni organizaciji. Dokaz za to je bil v Dobrem Polju, ko so prišli nekateri ljudje v soboto 12. 9. opoldne in smatrali za najbolj potrebno, da v najbolj kritičnem trenutku nasilno razorožijo komandanta tamkajšnje edinice, da potem ni bilo izpolnjeno povelje tako, kot ga je izdalo glavno poveljstvo iz Ljubljane in se ni umaknila tja kamor ji je bilo določeno. Vsled takega ravnanja je bila moralno uničena ena najboljših edinic VS in niso fantje, na katere se je največ računalo, v usodnem trenutku skoro nič koristnega napravili. To zato ker so se razkropili brez prave komande na vse strani. Tudi ta zadeva nosi veliko krivdo za katastrofo na Turjaku.

29 Umik zapotoške skupine v Ljubljano je podrobneje opisana v Ferenčevi knjigi, str. 351–370.

Neodpustljiva napaka glavnega poveljstva VS pa je bila v tem, da ni bilo prav nič poskrbljeno pri operacijah za obveščevalno službo od glavne komande do komande na položajih. Ako je bilo res ne mogoče vzpostaviti to zvezo, zakaj niso šli potem vsem na položaje višji sposobni in odgovorni oficirji, da bi bili lahko na licu mesta odrejali taka povelja, da bi bilo vsaj v glavnem krita varnost moštva VS. To je največja krivda, da je prišlo do take katastrofe na Turjaku, Velikem Osolniku, pri umiku iz Zapotoka proti Ljubljani in tudi po drugih krajih, kjer so se vršile operacije in je prišlo do podobnih katastrof.

Zelo velika pomanjkljivost je bila tudi v tem, da se menda ni prav nič delalo pri delu za operacije, za morebiten umik. Količkaj previden vojskovodja bi pač moral računati, da lahko bitko z gotovostjo dobi, lahko pa ravno z tako gotovostjo izgubi. Jasno je, da bi moral imeti že preje točno napravljen načrt kako se bo iz borbenega položaja tak umik izvršil. Takega načrta pri teh operacijah nikjer ni bilo in je spet velik del krivde, da je prišlo do takih katastrof.

Ker sveta še ne bo konec in se gre le za obstoj slovenskega naroda in se gre za to ali zmaga dobrota ali zloba in ker so na vidiku zopet nove operacije proti komunistom, katere bodo sedaj vršili naši domobranci je iskrena želja in tudi zahteva vseh poštenih Slovencev, ki so protikomunistično usmerjeni, da poveljstvo domobrancev, take nedostatke popolnoma odpravi in pripravi domobransko vojsko, vojaško disciplinirano in sposobno v vsakem pogledu, da bo lahko na prvi mah strla vsakega sovražnika Slovencev.

Naslov3 – citat

Iz gradu so se pokazale bele zastave. Bilo je 19. septembra, ko je ura kazala dvajset minut čez eno. Streljanje se ni poleglo, dokler niso prav pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Velik tank tik pred vrati je top in strojnico obrnil proti vhodu. Ko so videli, da se bodo legionarji res predajali, so se približali tudi partizani; dva s strojnico sta stala poleg tanka in izza zidu so gledale brzostrelke. Iz tanka je od časa do časa pokukala italijanska čepica. »Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem, bo ustreljen!« Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Šele pod klancem, kjer se pot odcepi na Želimlje, so jih ustavili. Nekdo je prinesel kolobar zarjavele žice, drugi so prinesli težke vrvi in med zmerjanjem so jih začeli vezati. Iz gornjega povzetka bo bralec morda začutil stisko, ki so jo doživljali branilci, preden so se odločili za predajo. Seveda noben, še tako dober opis ne more prikazati resničnega vzdušja, ki je tedaj vladalo v gradu. In kakšni so šele bili občutki branilcev, sedaj partizanskih ujetnikov, ko so jih med posmehovanjem in zmerjanjem vezali z žico in pritrjevali na dolge vrvi. Ko so bili vsi, ki so se predali, tako povezani, so jih pod močno stražo odgnali v Velike Lašče in zaprli v skladiščno poslopje na železniški postaji, ki je bilo že ograjeno z bodečo žico, saj so bili v njem še pred kratkim nastanjeni italijanski vojaki.

JANKO MAČEK

Zgledi odločne vztrajnosti

Ta kraj ima v sebi n …

Ta kraj ima v sebi nekaj svetega, saj se spominjamo trpljenja in smrti odločnih in kljubovalnih žensk, ki so se v vesti in srčni predanosti [1] krščanskim izročilom uprle, natančneje, morale upreti uničevalni tiraniji, ki je iz ljudi hotela napraviti čredne številke. Kot drugi trpini zaradi takratnih nečloveških razmer so te ženske privedli na ta kraj trpljenja in jim ukazali, naj ga spreminjajo v puščavo. Prisilili so jih v mučeništvo, čeprav so si želele življenja in hrepenele po objemu ljubljenega bitja, po ljubezni in toplini doma, po človeški bližini ter sanjale o miru in družinski sreči.

1 Spominska slovesnost v Podlesju (Ferdreng) je bila 10. septembra 2023.

Njihovo intimno hrepenenje je uničevala sla po oblasti, ki je gradila na ustrahovanju, zasužnjenju in uničevanju človeških bitij. Odločnost in upor proti zaničevanju in razosebljenju človeka, kar je sistematično počel režim po prihodu novih oblastnikov na politično prizorišče v Sloveniji, je ljudi, zavezane krščanskemu izročilu, prisilno privedel v take kraje trpljenja. Enakega maltretiranja so bili deležni vsi, ki so se uprli teptanju človekovega dostojanstva. Iz strahopetnosti in ideološke zaslepljenosti so jih oblastniki iztrgali iz objema doma in najdražjih, jih na uprizorjenih kazenskih procesih obsojali, nekatere pomorili, druge, kot te ženske v Podlesju, pa pustili umirati na obroke. Teror je zajel večino ljudi, jih zasužnjil, celo same rablje in nalogodajalce, saj je vsa dežela ječala pod terorističnim jarmom. Vsem je jemal vero, kulturo, človeškost, poštenje.

Vse bolj pa je socialistično samoupravno umiranje na obroke, prepojeno s potrošniško miselnostjo, kot politična nujnost preživetja v nečloveških razmerah ljudi dolgotrajno razčlovečevalo in odtujevalo ljudi. Pod vplivom raznovrstne potrošniške zasvojenosti se je med nas širil mehki totalitarizem. Njegove meglene koprene še danes mrežijo posebno mlade, vse pa skušajo napraviti za poslušno orodje političnih načrtovalcev. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Antonio Gramsci pridigal, naj komunizma ne uveljavljajo s silo, pač pa z lažjo in zapeljevanjem človeka. Medtem ko so totalitarni mogotci laž uveljavljali s silo, danes levičarski nasledniki uporabljajo bolj prefinjene metode, sicer znane že v lažni samoupravni Jugoslaviji. Zato se zdaj spet krepi ovaduštvo in se razpreda po vseh porah strankarskega, družbenega in celo cerkvenega življenja.

Isti zloglasni 133. člen kazenskega zakonika SFRJ se v najbolj prefinjenih oblikah vrača po odločevalskih trdnjavah družbe od medijev, posebno RTV, do gospodarstva in drugih področij življenja samostojne Slovenije. Kam smo prišli, če policija išče na RTV novinarja, ki dela in misli s svojo glavo? Prefinjeno s propagandnimi sredstvi se organizirano širi levičarska agenda zasvajanja duš z dobro plačanimi politkolesarji prek reklam, umetne inteligence in celo zakonodaje. Uvajanje zakonskih podlag za nasilno – ne dobro smrt ostarelih – nas nevarno približuje nacističnim in komunističnim metodam odstranjevanja družbeno nekoristnih in vseh drugačnih, družbeno obrobnih, sploh vseh neželenih. Ta Schindlerjev seznam trka na našo vest in kliče k odločnosti: prišli so namreč po desnega, pogledal sem levo, prišli so po levega, pogledal sem desno. A nazadnje sem prišel na vrsto sam. Bije nam plat zvona za preživetje. Pa ne zaradi ujme, ki nas je napravila solidarne, pač pa zaradi sle po absolutnem vladanju, ki izključuje drugačne, da bi brez omejitev vladali le nekateri. Laž, nesmrtna duša komunizma, nas vse bolj zaslepljuje in odtujuje ter preprečuje, da bi drug drugemu pogledali v obraz in priznali resnico. Znova nas hočejo uničevati

Dolgoletna organizatorka slovesnosti Lidija Drobnič v Ferdrengu pred leti

Figure 1. Dolgoletna organizatorka slovesnosti Lidija Drobnič v Ferdrengu pred leti Tamino Petelinšek

prefinjeno zahrbtno, z ukazi in naredbami, s katerimi skočijo človeku za hrbet, ga kot številko vržejo tla in poteptajo.

Ženske, ujetnice Podlesja, Škofje Loke, Rajhenburga in drugih uničevalni taborišč so to izkusile na svojem lastnem telesu. Totalitarni oblastniki so jih zavestno in grobo izpostavili nečloveškemu brezosebnemu trpinčenju, lakoti, mrazu, vročini, kar Zygmund Bauman označuje kot »izgubo vsake spodobnosti«. Brezvestni in nasilni tirani izgubljajo občutek za človeškost, se povampirijo in delajo nečloveško. V ustrahovanju se razbohotijo najtemnejše sile človeka, kot ugotavlja Angela Vode: »Kako bedni so ti ljudje, ki se naslajajo nad svojo premočjo in trpinčijo človeka, ki je brez moči, bolan in potolčen … Paznica pa se je drla, da me je kar streslo. Nekoč sem že doživljala tako kričanje: v nemškem taborišču so se gestapovke prav tako drle. Ne gre soditi: Nemec, marveč: nacist. Prav tako ne Slovenec, marveč: komunist.«

A če imamo za nacistično ali fašistično trpinčenje posluh in izdelana merila, pa se nekateri pri nas delajo, kot da bi bilo komunistično kaj drugačno. Dostojen človek se ne bo spraševal po razliki med Auschwitzem, Srebrenico na eni in Ferdrengom, Škofjo Loko, Teharjami in Rajhenburgom na drugi strani. Poštenjak bo povsod umolknil nad pošastnostjo zla, ki so ga sposobna od sle po oblasti zaslepljena človeška bitja. Za vse, kar so počeli komunistični veljaki v Podlesju nad ženskami ali nad domobranci v Kočevskem Rogu ali drugod po Sloveniji, veljajo ista merila kot za druga trpinčenja pri nas ali po svetu. Škof Stanislav Lenič je zapisal, da mu je bilo najbolj strašno v samici brez knjig in brez vsega drugega. Kar 26 mesecev, se pravi več kot dve leti, je prestajal to mučenje.

Evropski dan žrtev totalitarizma nas vse kliče k sočutju z žrtvami in skrajno zavržno je, da demokratična država dan žrtev komunizma preprosto ukine. Kaj je s srci ljudi, ki so hladnokrvno pritisnili na tipko in tako ponovili brezosebni nalog ubijalcev ter znova umorili že pomorjene? »Kakšnega rodu smo oziroma iz kakšnega testa smo …, kakšno državo imamo,« se lahko sprašujemo z rimskim Ciceronom. Ali nimamo vendar stalnih in večno veljavnih človeških meril, zapisanih v vesti, ki jih nihče ne more izbrisati? Zakaj tako poškodovanje človeškosti v tako imenovani humani in svobodni družbi? Ali niso to nerazumljive reči, ki se dogajajo v srcih človeških bitij, ki imajo srce in razum? Kaj si bodo mislili o tem njihovi potomci in sploh vsi zanamci, ki bodo plačevali ceno teh stranpoti, saj so merila spodobnosti nad človeško svojeglavostjo in predrznostjo. Smo v hudi krizi, pravi Žiga Turk, saj pri nas velja ali veljata le še ena ali dve zapovedi: ne ubijaj in morda še ne kradi in je konec dekaloga. V času trpljenja teh žensk in drugih se je svet desetih božjih zapovedi začel korenito rušiti, se postavljati na glavo, kot bi dejal Justin Stanovnik. Ljudje so počeli nekaj, kar si običajni, iz kulture živeči ljudje niso mogli zamisliti. Zato pa ne ti dve ne druge zapovedi niso imele pravice pod soncem. Posledice nosimo še zdaj, ko smo pristali le še pri dveh ali morda niti ne pri dveh zapovedih. To žal ne velja le za običajne smrtnike, tudi katoličani smo okuženi s tem v Sloveniji dolgotrajno delujočim virusom. Zato je razumljivo, da isti Žiga Turk predlaga, da se je treba vrniti h krščanstvu. Škof Anton Vovk je podobno kot te žene kljuboval in ni klonil pred novimi oblastniki, saj jim je jasno povedal: »Cerkev bo ostala. Mene in vas pa ne bo.« A žal so sistemska razgraditev tradicionalnega sveta, moralna pohabljenost in potrošniška mentaliteta opravili svoje. Krščanski svet se sesuva pred našimi očmi.

Spomin na odločne ženske, trpinke tu, v Podlesju, in na številnih drugih krajih Slovenije in sveta pa nas spodbuja k odločnosti. One in drugi pričevalci od Ehrlicha, Terčelja, Ivanke Novak, ki je pred smrtjo napisala pismo nerojenemu otroku, nas zavezujejo in opominjajo. Tudi danes je v nas na mestu dejavna odločnost – ne iz koristoljubja, pač pa zaradi ohranitve temeljev urejene človeške družbe. Ne gre le za ohranitev vere, upanja in drugih krščanskih vrlin, pač pa za resnico in pravičnost, končno pa za preživetje človeka, človeške družbe in sploh nas vseh.

Žene in dekleta, zaprte in mučene na tem kraju, so se tega zavedale. Žena podpira tri vogale pri hiši in na ženi dom stoji, pravi ljudska modrost. Zato ste žene temelj družbe in njenega preživetja, ker nam dajete novo življenje in omogočate preživetje. S svojo odločnostjo nas spodbujate k srčnosti, da bi človeškost kljubovala zapeljivim sirenam potrošništva in pozunanjenosti, ki ga širijo politični in drugi prišepetovalci. Kot ljudje, državljani in verniki smo dolžni kljubovati, se povezovati in ohranjati izročilo prednikov, ki so umirali zanj, bodočim rodovom. Hvala, ker ste prišle in prišli sem, da lahko skupaj delimo to upanje.

Spomin na Rovte – spomin na slovensko izročilo

Kakor velja za vso z …

Kakor velja za vso zgodovino komunistične revolucije na Slovenskem, za vse njene pomore in povzročeno trpljenje, tako poreče ta ali oni da je škoda, da niso bili dogodki bolj podrobno popisani; da je škoda, da ni tudi za Rovte,[1] več domačih ljudi, ki so dogajanje videli s svojimi očmi, v pravem času napisalo spominov, da bi bolj obširno beležili hude stvari, ki so zadele posameznike, družine, vso župnijo.

1 Spominska slovesnost v Rovtah je bila 20. avgusta 2023.

Ta želja, da bi vedeli in razumeli več, je upravičena. Še posebej ob 30. obletnici postavitve farnih plošč, ko se spominjamo več kot 240 žrtev komunizma v župniji Rovte (prim. Janko Maček: Rovte v viharju vojne in revolucije , 2003, str. 136); radi bi vedeli več o okoliščinah, kako so jih partizani odpeljali, kaj se je vedelo o njihovih zadnjih urah, kdo je odločal, kdo je povedal za njihove grobove ipd.

Toda če se poglobimo v to, kar je o Rovtah v viharju revolucije vendarle bilo skrbno zbrano in zapisano, potem nas obidejo še druge misli. Potem nekoliko občutimo, kakšno je moralo biti trpljenje, ki je zadelo Rovtarje … Ko se poglobimo v zapisana pričevanja, dobimo občutek, da obstaja nekakšno nesorazmerje med pisano besedo in dogodki, o katerih beseda govori. Zazdi se nam, da je beseda nemočna, da bi zajela in izrazila katastrofo tistih dni, strah otrok, stisko domačih, bolečino ob umorih, občutek sesutja dotedanjega sveta, občutek, da je poraženo vse, kar so ljudje stoletja dolgo imeli za pravično, pošteno in nedotakljivo. Kako naj človeška beseda izrazi, zajame velikansko gmoto te človeške bolečine, ki je nato desetletja ostajala neodrešena nad krovom rovtarskih domačij? Ob tem nesorazmerju je najbrž marsikomu zastala beseda in ga je minilo, da bi pričeval in zapisoval. Ne le zaradi strahu pred nasilno oblastjo. Marsikdo je najbrž začutil, da so spričo velikanske smrti, ki je prišla na koncu, še tako dobri zapiski nepomembni. In čeprav kot zgodovinarji še tako zagovarjamo vrednost pisnih virov in dokumentov, je bilo tisto občutje gotovo v nečem temeljnem pravilno: da dokumenti ne morejo izraziti bolečine mučenih in umorjenih, predvsem pa ne morejo obrniti nasilnega poteka zgodovine – dokumenti kot taki ne morejo ničesar popraviti, ne morejo obuditi ugaslega življenja, ne ublažiti nobene žalosti. Iz takšnih občutij je razumljivo, da je marsikateri spomin ostal nezapisan – in ugasnil.

* * *

Toda kljub vsemu se je dokumentov in pričevanj ohranilo več kot dovolj, da vemo bistveno. In kaj je bistveno? O tem nam razločno govori usoda sedmerih žrtev Češirkovega gozda, ki jim je danes država Slovenija postavila dostojen nagrobni pomnik. Knjiga pričevanj (Sonja in Jože Malovrh: Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, 2022) pokaže, da so bili vsi pomorjeni zgledni, domoljubni Slovenci, pošteni kmečki ljudje, toda vsak od njih je dosegel že prepoznavno stopnjo gospodarskega ali kulturnega napredka, kar jim je dajalo v domačem okolju določen ugled. Nekateri od teh fantov so bili celo povezani z OF, člani t. i. Narodne zaščite; toda ko jih je pretreslo, da so partizani začeli pobijati njihove znance in sokrajane, nedolžne ljudi, so začeli izražati pomisleke, ugovarjali so – in to je bilo zanje že usodno. Različen je bil življenjski tek teh mož in fantov; podobna pa je bila njihova odklonitev tega, da si nekdo vzame pravico ubijati domače ljudi. Bili so različne starosti in poklicev; v njih pa se je oglasila ista krščanska kultura s svojimi vekovitimi zakoni o tem, kaj je dobro, kaj je zlo. Prišel je god sv. Ane, 26. julij 1942, in

Blagoslovitev spomenika žrtvam v Češirkovem gozdu

Figure 1. Blagoslovitev spomenika žrtvam v Češirkovem gozdu Peter Hladnik

vseh sedem je bilo umorjenih, nekateri po hudem mučenju. Mnogi Slovenci poznajo ansambel Čuki; le redki pa poznajo njihove prednike in očete, prvotne Čuke; eden od njih, Valentin Malovrh, igral je bas in klarinet, je tam v Češirkovem gozdu v mukah izdihnil svoje 21-letno življenje (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 42–43).

Kaj se nam torej kaže kot bistveno? Lahko bi navajali zgodbe vaških stražarjev, ki so se po teh dogodkih morali organizirati v Rovtah, da bi zaščitili svoje bližnje. Toda morda je tisto bistveno še bolj vidno v veličini obeh Lazarjevih fantov med sedmerimi žrtvami – Jakoba in Jožeta Filipiča, ki sta bila celo člana Narodne zaščite, vendar sta začela ugovarjati partizanskim umorom (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 25, 27).

Tukaj torej poteka tista bistvena, ognjena črta: pri odločitvi za to, kar je prav. Bistveno je torej razlikovanje med dobrim in zlim; prav pri teh primerih se prejasno vidi, da gre nazadnje vselej za odločitev: za življenje ali proti življenju.

* * *

To je torej bistveno. Veliko pred nami in v neprimerno težjih okoliščinah so se morali neki slovenski ljudje, neki preprosti pošteni ljudje odločiti za to, kar je dobro in prav. Ne da bi vedeli, so s tem nadaljevali in na novo osebno ustvarili neko izročilo. Nadaljevali so stoletno krščansko tradicijo Slovencev, vendar so jo tudi na novo, osebno uresničili. Z dejanjem so izkazali, kako se človek konkretno odloči za dobro in prav. Temu so sledili mnogi drugi in se odločali podobno. Verjetno sprva niso niti pomislili na to – toda svojo odločitev so plačali z najhujšim. O tem bi vedela vso resnico povedati pobočja Hrastniškega hriba. Ena od teh, ki se ni nikoli vrnila, je bila mlado dekle

Spomenik umorjenim v Češirkovem gozdu na pokopališču v Rovtah

Figure 2. Spomenik umorjenim v Češirkovem gozdu na pokopališču v Rovtah Peter Hladnik

Merica Modrijan. Nekdo, ki je preživel Teharje, je pričeval, »kako so neko dekle vso zmrcvarjeno nesli iz bunkerja. Bil je prepričan, da je videl Merico« (J. Maček: Rovte v ognju vojne in revolucije, str. 77). Nastala je velika praznina, ko nikogar od njih ni več bilo. »Jeseni 1945 je k Modrijanovim prišlo neko dekle iz okolice Cerknice in prineslo Meričin plašč« (prav tam).

Veliko praznino je zapolnila velika bolečina. In neizjokane solze.

Tako je nastalo izročilo, ki mu še nismo našli imena; toda zaradi tega izročila naši ljudje, kolikor so preživeli, tudi po zmagi revolucije nikoli niso sprejeli komunizma, zanje je bil tujek in rakava tvorba, notranje so mu kljubovali – in ko je prišel čas, so iz tega izročila ustvarjali slovensko pomlad, državo Slovenijo.

Kultura, pravzaprav omika raste iz tega, da v času ponavljamo dejanja, s katerimi uresničujemo resnico, dobroto in lepoto. Mnoga pričevanja o naših pobitih dajejo o tem trdno poroštvo. Naj se tega zavedamo ali ne, toda od njihovega izročila – ki je demokratično in slovensko, plačano z veliko smrtjo – živimo še danes. Nadaljevanje tega izročila, namreč odločanje za to, kar je dobro in pravično, navsezadnje odločanje za življenje – je tudi edini odgovor na preizkušnje našega časa.

Nagovor ob blagoslovu spomenika umorjenim v Češirkovem gozdu

Stojimo ob grobu, v katerega so bili pred 81 leti položeni posmrtni ostanki kruto mučenih mladih mož in fantov iz Rovt in bližnjih vasi, ki so pod roko komunističnega nasilja v Češirkovem gozdu izgubili življenje. Umrli so brez sodbe od brata Slovenca, ki jim je bil lahko še do prejšnjega dne sosed ali znanec, a naslednji dan je po ukazu štaba odreda odločil o njihovi usodi. Komunistična ideologija je za svojo zmago potrebovala prestrašene prebivalce, da bi jih duhovno, miselno ter kulturno okupirala in nasilno prevzgojila. Za seboj je puščala razdejanje, nevredno človeka, kateremu so se domačini uprli. Po zločinu so njihova trupla plitvo zagrebli na brežini gozda. Sorodniki so jih našli šele po treh mesecih in jih pripeljali na tukajšnje pokopališče; pet od njih so položili v ta grob, dva sta bila pokopana v družinskem grobu. Dolga desetletja smo sorodniki prihajali pred to gomilo, na kateri ni bilo plošče z vpisanimi imeni žrtev ne časa smrti ne napisa Počivajte v miru. Na njem je stalo le skromno znamenje, majhen lesen križ, v katerega smo ob vsakem obisku nemo zrli ter tiho upali, da mora priti čas, ko bodo imena fantov in mož, katerih trupla leže tam spodaj v hladni temini, javno zapisana. Po licih mater, očetov, otrok, sester, bratov ter deklet so ves ta čas polzele solze in iz njihovih ust se je slišala pritajena molitev. Zdi se, da je bila ta molitev po 80 letih uslišana, ko je bilo prvič zaznati upanje, da bo tem žrtvam končno postavljeno spominsko znamenje. Namreč, pred približno dvema letoma je NSZ, Krajevni odbor Rovte, dal pobudo na pristojno državno komisijo in tako so se začele priprave za postavitev dostojnega spomenika umorjenim, s čimer smo se sorodniki strinjali in predlog soglasno potrdili. S tem je Vlada RS, Ministrstvo za obrambo, prevzela celoten projekt izvedbe, financiranje in vzdrževanje spomenika, ki je zasnovan za vso Slovenijo v prepoznavni enotni obliki za medvojne žrtve totalitarnega režima. V imenu sorodnikov umorjenih se iskreno zahvaljujem NSZ, Krajevnemu odboru Rovte, za vso skrb in prizadevnost pri dogovarjanju na vseh nivojih, da je v letošnjem letu prišlo do postavitve spominskega znamenja. Znamenja, na katerem so končno vklesana imena prezgodaj umrlih fantov in mož, ki so življenje izgubili le zato, ker so hoteli zaščitili svoje družine, imetje in identiteto slovenskega naroda. Naj bo to znamenje spoštljiv spomin na umorjene, sedanjim in prihodnjim rodovom pa opomin in pričevanje o delovanju medvojnega komunizma. – Naj počivajo v miru.

Hvala.

(Besedilo je ob grobu na pokopališču v Rovtah prebral Jože Malovrh, nečak umorjenega Valentina Malovrha iz Smrečja. Besedilo pripravila: Jože in Sonja Malovrh, 20. avgusta 2023)

[Page 110]

Spomin na mučence je protistrup

Spet smo zbrani pred …

Spet smo zbrani pred kapelo mučencev.[1]

1 Spominska slovesnost v Šentjoštu je bila 25. junija.

Pokloniti smo se prišli žrtvam revolucije, sorodnikom, članom vaških straž, domobrancem in pripadnikom Slovenske narodne vojske, mučencem, mučenim in umorjenim po koncu druge svetovne vojne, desetletja zamolčanim in izbrisanim, katerim je še danes vzeto dobro ime. K njim se vsako leto vrača naš duh v prepričanju, da jih je veliko od njih pri Bogu in so naši priprošnjiki, in v trdni zavesti, da je njihova žrtev obrodila duhovne sadove za slovenski narod in domovino.

Naši mučenci nas prebujajo iz otopelosti, apatije in malodušnosti, spodbujajo nas k dejavnemu življenju po vrednotah, po katerih so oni živeli, trpeli in umrli, vedno znova nas postavljajo pred sledeče izzive:

– pred nujnost spominjanja in prepoznavanja, na kakšnih vrednostnih temeljih stojimo,

– pred vedno perečo moralno odločitvijo med resnico in lažjo,

– pred vprašanjem, kaj osebno in kot skupnost storiti danes,

– pred odločitev, da postavimo Boga na prvo mesto.

1. Zakaj nujnost spominjanja? V teh zmedenih časih nam vedno preti skušnjava, da bi prelomili s preteklostjo in živeli iz dneva v dan. A le spomin nam daje perspektivo, nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel.

Kot je zapisal filozof dr. Milan Komar: »Zgodovina ni posledica neorganskih preskokov in prelomov. Stvari in položaji se razvijajo iz prvih zajemov, bodisi Božjih bodisi človeških (…) Stvari od nekod prihajajo in nekam gredo. (…) Sedanjost kot taka vsebuje in ohranja preteklost, sedanjost kot taka vsebuje in pripravlja prihodnost. Živeti polno in globoko sedanji čas pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti.«

Zakoreninjenost v spominu nam omogoča, da se ne utopimo v veletoku sprotnega dogajanja, temveč živimo svoje lastno zrelo osebnostno in skupnostno življenje. Komar je tudi opozarjal: »Doslednost in zvestoba lastni poti in lastnemu poslanstvu sta s trnjem prepreženi.«

Takšne, trnjeve, so bile poti naših mučencev. Živeli so v prepričanju, da se človeška zgodovina izteka onkraj smrti v Božjo večnost in da bodo le Bogu dajali odgovor za svoja dejanja. Zato so se trudili delati po vesti, kar je prav. Domačini v Šentjoštu in drugje so se organizirali v vaške straže v samoobrambi pred revolucionarnim terorjem, v bran duhovnih in materialnih razsežnosti svojega doma, za zaščito življenja, družin in skupnosti. Tej odločitvi so sledile druge, še težje. Gledano z očmi tega sveta, so te odločitve imele krute posledice. Gledano z vidika Božje večnosti, pa so bile prave, neizogibne. Vodile so do tega, da so bili nekateri ubiti med vojno, drugi izvensodno umorjeni in izbrisani po njej. Od teh, ki so vojno preživeli, so nekateri ostali v domovini ter trpeli krivice in teror komunistične totalitarne oblasti. Spet drugi, moji predniki, so bili prisiljeni v begunstvo, da bi sebi in svojim družinam ohranili življenje in svobodo. Vsi pa so zaradi skupnih duhovnih temeljev ostali povezani s trajnimi vezmi, ki sežejo onkraj smrti in zemljepisnih razdalj. Tako so pokojni s svojo žrtvijo in priprošnjo Bogu, živi pa z vztrajnim delom v težkih razmerah pomagali ohranjati in predajati vero, krščanske vrednote ter zgodovinsko resnico. Koliko jih je v težkih razmerah vztrajalo v ljubezni do domovine ter gojilo sen o nekoč samostojni in demokratični Sloveniji, osvobojeni jarma komunizma! Na tej vrednostni osnovi so potem s pričevanjem, pisanjem in delovanjem, ne nazadnje z aktivno podporo demokratičnim silam, prispevali svoj delež, da je ob začetku devetdesetih let preteklega stoletja prišlo do resnične osvoboditve, osamosvojitve in demokratizacije Slovenije.

Tone Rode v Šentjoštu

Figure 1. Tone Rode v Šentjoštu Vid Klančar

2. Spomin na mučence ter na naše prednike pa je protistrup za relativizem, saj nas vedno znova postavlja pred moralno odločitev med resnico in lažjo. Ta izbira je z izredno silo razdelila naš narod med drugo svetovno vojno in po njej ter nas kot težka megla, ki je nekateri nočejo, drugi ne morejo ali ne znajo razkaditi, teži še danes. Moj pokojni dragi tast, dr. Marko Kremžar je to stanje odlično opisal: »Leta 1941 je organizirana laž bruhnila med Slovence z revolucionarno silo in z znanstveno propagandno tehniko, ki so se je komunisti posluževali, kakor povsod po svetu, tudi pri nas. (…) Kljub temu se laž ne bi mogla zakoreniniti, če je ne bi spremljalo nasilje. Slovenski komunisti so uvedli med revolucijo zločinski teror in kasneje strahovlado, ki je obrodila enoumje, v katerem je pojem resnice izgubil svoj pravi pomen. S strahom so nosilci partijske oblasti hromili ljudem vest, da so pričeli ob lažeh molčati in jih na ta način sprejemati. Resnica pa, če ni izrečena, ne izgine s časom le iz javnega življenja, marveč tudi iz človekovega srca. Tako postane razumljivo, da se v Sloveniji desetletja po propadu komunističnega režima med rojaki še ohranja in ponovno dviga glavo stara zgodovinska laž, ki naj bi prekrila krvavi teror komunistične revolucije.«

Kremžar je nadalje ugotavljal: »Res, da niso nikdar vsi rojaki sprejeli teh laži. (…) V desetletjih pod komunističnim režimom so ohranjali zvestobo resnici svobodni in pogumni ljudje. Teh morda ni bilo veliko, a vendarle dovolj, da tudi sredi najbolj temnih let naše preteklosti plamen resnice ni ugasnil.«

Kremžar je podal še diagnozo naše družbene bolezni: »Po sesutju komunističnega političnega sistema smo upali, da je pod njegovimi ruševinami ostala pokopana tudi gora nakopičenih laži. Pa ni bilo tako. Tudi po padcu komunizma celo med mnogimi demokrati ni bilo dovolj poguma, da bi odločno presekali z lažjo pa morda tudi ne zavesti, do kake mere je virus laži trdoživ in razdiralen. Lahkoverno so pričakovali, da bo ostanke enoumja odplavil čas sam od sebe. Motili so se. (…) Ljudje ob starih lažeh molčijo misleč, da je to varneje, predvsem pa bolj udobno. Zakaj bi spreminjali, kar so se učili v šolah, si mislijo, ne da bi se zavedali, da so tudi na videz male laži del velike mreže nekdanjega enoumja. Hoteli bi zaživeti na novo, ne da bi prej uredili s preteklostjo, a to ne gre. (…) Ob množici dolgo prikrivanih morišč, od Teharij in Roga do Hude Jame, kjer čakajo na pravico in resnico desettisoči žrtev komunizma, je bilo mogoče pričakovati, da bodo dejstva sama zadosti glasno pričala resnico, pa se to ni zgodilo. Dejstva sama so premalo. Resnica mora biti izgovorjena, glasno in jasno, da prežene laž.«

Takšno nujno resnico je pred leti izrekel profesor dr. Peter Jambrek, ki je izjavil: »Družba ostaja zločinska toliko časa, dokler uspešno zastira spomin na svoj zločinski izvor.« Še nekaj drugega je pred časom izpostavil ustavni sodnik dr. Jan Zobec: »Sprava se bo najprej začela v bistvenem – pri temeljnem odnosu do človečnosti, se pravi pri človeka vrednem pokopu vseh mrtvih. Dokler na tej točki ne bo moralno-etičnega soglasja, dokler ne bo sprave, ki jo sam razumem ne (samo) kot spravo dveh sprtih strani, ampak kot nacionalno poenotenje na tako temeljni in absolutni točki, kot je odnos do umora in umorjenih ter do njihove pravice do groba, toliko časa ne bo normalne, civilizirane in ustavno integrirane Slovenije.«

Dovolite, da na tej točki javno vprašam: kako naj preklic oz. cenzuro razstave o breznu pod Macesnovo gorico razumemo drugače kot pa kot skrajno dejanje proti človečnosti, kot poskus ohranjanja mitoloških laži, na katerih je slonel stari totalitarni režim, kot še en perverzen poskus preprečitve, da bi resnica o revolucionarnem zločinskem terorju relevantno odmevala v javnosti? Ta primer spet jasno kaže na dejstvo, da so kolesnice osemdesetletnih laži zelo globoke in najlaže jih je še naprej ponavljati ali pa se pustiti zaslepiti, kako je za vse najbolje, če kot družba »prenehamo preštevati kosti« in se ukvarjati s preteklostjo, ampak se zazremo v prihodnost. Dediči totalitarnega režima dobro vedo, da prav na takšen način njihov utemeljitveni lažen mit ne bo nikoli podvržen kritični presoji zgodovinske resnice. Da se končno prenehamo vrteti v tej vse globlji kolesnici laži, pa bo potrebnih še veliko naporov pokončnih in notranje svobodnih ljudi, ki se bodo pogumno odločali za resnico in jo glasno izgovarjali. Bodimo prepričani, da bo le zaradi vztrajnosti v resnici to v laž usužnjeno kolo naše stvarnosti iztirilo in se resnično osvobodilo.

3. In kaj še lahko storimo danes za Slovenijo? Časi niso rožnati, zdijo se celo vse bolj mračni. Nekdaj krščanska Evropa in z njo Slovenija se prostovoljno in celo z navdušenjem odrekata svojim duhovnim koreninam. Naši, danes spet kar odkrito ponosni dediči preteklega totalitarnega režima so v tem času po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije dobili nove zaveznike in somišljenike ne samo po uradih Evropske unije, temveč tudi v mednarodnih t. i. nevladnih organizacijah, ki pa se vse po vrsti napajajo z državnih proračunov, ter v globaliziranem kapitalu, ki v imenu svojih interesov deluje proti družini, proti narodu, proti človeku in njegovemu dostojanstvu od spočetja do naravne smrti. Vse več je znakov, da se naši oblastniki znova nostalgično in z naklonjenostjo spogledujejo s totalitarno ideologijo, ki bo vsak čas drugače mislečim odrekla pravico do sooblikovanja družbene in politične stvarnosti, ki bo političnim tekmecem in vsakomur, ki bo kritično hotel nastopati v javnosti, kratila pravico do svobode govora in javne besede. Včasih se zdi, da bi, če bi mogle, politične sile režimske kontinuitete celo z navdušenjem preklicale proces osamosvojitve in demokratizacije Slovenije in nas vrnile v nove-stare totalitarne čase. Te iste sile s skupino usklajenih nevladnih organizacij in medijev pa nam in predvsem našim mladim skušajo, kot je opazil sodelavec z Družine, priskutiti našo državo. Prepogosto namreč slišimo: »To pa ni več moja država,« ipd. Dragi rojaki, ne smemo dopustiti, da bi prav ljudem, ki so največ naredili za našo državo, med katerimi smo bili tudi katoličani, odtujili Slovenijo.

Za premagovanje teh izzivov pa ohranjajmo in razvijajmo skupnosti, trdna jedra, z etično, krščansko antropološko, kulturno in narodno zavestjo ter jih med seboj povezujmo. Takšna jedra, kot je ta tu, v Šentjoštu. Vztrajanje pri tem, kar smo v samem bistvu, je edino, kar lahko zares storimo. V tem smislu ni nepomembno, koliko nas vsako leto roma v Kočevski Rog ali na Teharje, se udeležuje slovesnosti ob lipi sprave na ljubljanskih Žalah, žalne slovesnosti na dan umora dr. Lamberta Ehrlicha ali pa te spominske svečanosti v Šentjoštu. To je merilo zavezanosti skupnim vrednotam. Zato se po svojih zmožnostih udeležujmo teh dogodkov z otroki in vnuki, spodbujajmo mlade v tej drži, saj je spoštovanje naših mučencev v bistvu zvestoba do nas samih.

Dr. Marko Kremžar nas je v nekem drugem tekstu spomnil na še na eno neodložljivo nalogo: na nalogo zadoščevanja za grehe in zločine, ki so jih povzročili naši rojaki, naše sestre in bratje, člani našega naroda. Tako je zapisal: »Dejstva revolucionarnega terorja in povojnih grozot so še živo prisotna, morda ne manj med nekdanjimi revolucionarji in njih dediči, kot med njimi, ki so preganjanje trpeli. Zato bi tisti, ki so nekoč opravičevali svojo nasilnost nad drugače mislečimi rojaki z marksistično zgodovinsko nujnostjo, danes radi, da ostane zgodovina dokončno prekrita s plaščem nekdanje propagandne laži. To bi pomenilo likvidacijo spomina in ponovno simbolično likvidacijo vseh žrtev komunizma med nami, kar je daleč od resnične, odkritosrčne sprave. Ker pa je pomiritev nujna in narod ob tako globoki, nezaceljeni rani ne more živeti in rasti, se je v diaspori že pred leti pričela obnavljati misel, da smo kristjani dolžni, ob ohranjanju spomina na žrtve revolucije, izprositi pri Bogu milost kesanja in obžalovanja za vse, ki so krivi pobojev, laži, krivic in tudi našega zdomstva.«

Zato molimo in prosimo Boga za narodno pomiritev v resnici ter darujmo svoje trpljenje in preizkušnje za spreobrnjenje našega naroda, za svetlejšo prihodnost Slovenije.

4. Na koncu pa dovolite še najpomembnejšo misel od vseh. Nujnost, da Boga postavimo na prvo mesto. Le tako bo vse na pravem mestu. Le tako bomo lahko prepričano rekli: »Zdrava bodi, moja lepa domovina!« To je odločitev, ki edina lahko sredi najhujših preizkušenj napolni srce s pravim, Kristusovim mirom.

Kot pravi Jezus v Janezovem evangeliju, ko se po velikonočni večerji poslavlja od učencev: »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje.« In še: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

Pred petnajstimi leti sva v Argentini s prijateljem posnela niz pričevanj starejših, med njimi tudi domobranca, ki je bil vrnjen iz Koroške, skupaj s soborci poslan v Teharje v smrt in mu je po čudežu uspelo uiti z brezna. Na zelo nazoren način je opisal prizor pobojev, ki me še danes prevzame. Ti mladi fantje, domobranci, so po njegovih besedah drug za drugim hodili v smrt polni vere, z rožnim vencem v rokah in z molitvijo na ustih, kljub strahotnemu mučenju, trpinčenju in nečloveškemu ravnanju njihovih krvnikov. Še posebno takrat, pred gotovo smrtjo, je bila ljubezen do Boga in vera v vstalega Jezusa na prvem mestu. Še posebno takrat so bili pričevalci vere v odrešenje in večno življenje! Naj nam bodo vzorniki, da se bomo v življenju iz ljubezni pripravljeni razdajati in žrtvovati za svoje bližnje, za družino, za skupnost, kot so se sredi vojne vihre naši mučenci. In ostanimo mirni, resnicoljubni, pogumni, dobronamerni ljudje, polni upanja Vanj, ki je edini zmagovalec nad svetom.

[Page 106]

O češčenju megle

Pozdravljeni bratje, …

Pozdravljeni bratje, pozdravljenje sestre in danes, na dan državnosti: bogdaj, drage Slovenke in Slovenci.[1]

1 Slovesnost v Šentjoštu je bila 25. junija.

Ob današnji spominski sv. maši ne moremo drugače, kot da se vrnemo v čase, ko sta Šentjošt in naša celotna domovina doživljala stisko brez primere, in da se v tisti čas, zavezani resnici, zazremo kot kristjani ter na dan državnosti molimo za našo domovino in državo.

Kakor da bi pisec knjige preroka Jeremija opisoval stanje na Slovenskem v prvem letu vojne: „Že slišim šušljanje mnogih – groza vsepovsod.“ Da, okupirani smo bili kar s strani štirih okupatorjev. Tretji rajh si je kar priključil Štajersko in dobršen del Gorenjske, Prekmurje je bilo izročeno Madžarom, nekaj vasi ob Dobovi Neodvisni državi Hrvaški, preostali del so zasedli Italijani in tu ustanovili Ljubljansko pokrajino. Vsak izmed njih je po svoje tlačil in mučil naš narod. Vsak je imel za cilj (eni z večjo hitrostjo, drugi z manjšo) iz tega geostrateškega prostora odstraniti ta kleni slovenski narod, ki ga je zaznamovala zgodovina, poseben, zahteven in enkratno lep jezik ter svojevrstna kultura, ki je izhajala iz krščanske, natančneje rečeno, katoliške vere in njene ustanove, Cerkve. Zdi se, da so v tem narodu dolga stoletja bili vera, kultura in jezik edine resnično povezovalne prvine. Kajti za Slovence že od časov Karantanije ni bilo „ne kralja, ne sodnikov, ne (lastne) države“, kot tudi za Izraelce govori Stara zaveza za čas po razpadu kraljestva.

Mnogi so, izhajajoč iz temelje pravice posameznika in naroda do življenja in preživetja, razmišljali o odporu, pripravljali tajne odporniške organizacije, nekateri – TIGR-ovci na primer – pa so oborožen odpor takoj in prvi začeli in za to tudi umirali. Mnogi so čas okupacije hoteli samo preživeti in poskrbeti za svoje družine ali da bi omogočili preživetje narodu; drugi pa so skušali preživeti na najbolj koristoljuben način zase ali za svoje (ideološke) skupine, ne oziraje se na nikogar ne na ceno. V to slednjo skupino brez težav umestimo prvotno majhno skupino ideološko zelo zaverovanih, ki je šele po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo stopila na prizorišče. Ta skupina je delovala čisto makiavelistično: Cilj opravičuje sredstva. Njihov način delovanja je kmalu pokazal, da jim je cilj revolucionarna vzpostavitev sovjetske Slovenije. V duhu internacionale so šele po Stalinovem ukazu začeli boj za sovjetsko republiko Slovenijo. O tem pričajo njihove pesmi in literatura. Tudi izrazje so vpeljali po vzoru ruske oktobrske revolucije (oni so bili rdeči, vsi njihovi ideološki nasprotniki pa beli ali plavi). Sredstva za dosego tega cilja revolucije so bile ugodne vojne okoliščine – vključno z željo mnogih Slovencev po konkretni obliki upora proti okupatorjem. Prilastili so si upor in pravico do načina upora s ciljem revolucionarne zmage. Tu so jim bili mnogi v napoto. Od Šentjošta do Šentjerneja in Ljubljane: trdni kmetje, pokončni očetje, dobri učitelji, uspešni obrtniki in podjetniki, vplivni duhovniki in celo škof.

Primer. V 70. letih je izšla trilogija Staneta Semiča – Dakija z naslovom Najboljši so padli. Tu opisuje dogodek, kako je jeseni 1941 z oddelkom čakal v zasedi na poti med Igom in Kureščkom. Naloga je bila ubiti škofa Gregorija Rožmana. Škof Rožman je namreč večkrat rad peš romal na Kurešček. V tem času še ni bilo videti velike nevarnosti. Ni bilo niti hudih okupatorskih represalij. Ko se je škof s sosprehajalcem približeval zasedi, je k njej pritekel kurir, ki ga je poslal Kardelj iz Ljubljane, z novim navodilom: „Ne ga še ubiti; je še prezgodaj!“ Iz zapisov razberemo razočaranje Dakijeve skupine nad tem, da niso mogli izvršiti atentata.

Uzurpacija pravice in oblike upora (za trenutek revolucijo kot cilj te skupine pustimo na strani) je povzročila prisiljeno sodelovanje nekaterih z okupatorjem, da bi preživeli; zlorabila mnoge, ki so se jim pridružili z resnično plemenitimi cilji za osvoboditev domovine in so se bolj borili proti Slovencem kakor proti okupatorju; in prinesla smrt večjemu številu Slovencev kot okupatorjev že med vojno in množične pomore vojaških in ideoloških nasprotnikov po njej, s katerimi je ta totalitarna stranka pokazala svoj dejanski cilj, ki ga je imela že od samega začetka – revolucijo.

Franklin Lindsay, častnik SOE (Special Operations Executive) – angleški obveščevalni častnik, ki je med vojno deloval med partizani v IV. operativni coni, je v 90. letih v Ameriki izdal knjigo spominov Beacons in the Night: With the OSS and Tito’s Partisans in Wartime Yugoslavia[2] in približno takole zapisal svojo ugotovitev: »Slovenci so bili drugi narod na svetu – takoj za Rusi – ki je doživel uspešno komunistično revolucijo.«

Povojni čas pomorov se je prevesil v čas nadzora, ovajanja in terorja, ki ga je na svoj način doživljal že prerok Jeremija: »Že slišim šušljanje mnogih – groza vsepovsod: ›Naznaníte ga! Naznanímo ga!‹ Vsi moji zaupni prijatelji prežé, da se spotaknem: ›Morda se bo dal zapeljáti, pa ga bomo premagali in se maščevali nad njim.‹«

»Samo mi in samo mi!«in s sorodnimi vzkliki, »«, tako človek razume to zgodbo. V času vojne so za svoj cilj dosege oblasti poleg ideoloških uporabljali vojaška sredstva, v času prevzema oblasti zopet imamo pravico … ideološka (zlasti v vzgoji) in totalitarna sredstva (strah, nadzor, klasifikacija prebivalstva), v času demokracije pa prav tako ideološka (kulturni marksizem, ideologija spolov, vgra dnja teh ideologij v šolski sistem) in demokratične mehanizme (zloraba inštituta civilne družbe in zdi se, da tudi sodstva, celo ustavnega sodišča itd.). Če hitro pogledamo na naše sodobno družbeno ali politično področje, nekateri sploh ne poudarjajo ne samostojnosti ne demokracije, čeprav spet pretkano uporabljajo njene principe za dostop do vzvodov moči in oblasti. Uporabljajo pa izrazje iz prejšnjega totalitarnega režima (kakor npr. fašizem …) in s tem dokazujejo, da še kako živijo v preteklosti, dasi poudarjajo, da glejmo naprej. Kot da ne bi že 32 let imeli svoje, in to demokratične države. Te formalne in neformalne skupine po ljudeh in strukturah, ki so šli skozi procese demokratizacije in osamosvajanja Slovenije s pragmatizmom ali dejanskim nasprotovanjem v ozadju, poveličujejo totalitarni sistem in nekdanjo državo – obema smo se na plebiscitu odrekli.

V tej luči lahko razumemo tudi omalovaževanje vojne za Slovenijo, ukinjanje Muzeja slovenske osamosvojitve, ukinjane dneva spomina na žrtve komunizma. Če namreč priznaš veličino osamosvojitvenega in demokratičnega dogajanja in temu postaviš celo muzej, po svoje vzameš veličino vsem drugim pomnikom in muzejem; če priznaš, da je bil prejšnji družbeni sistem totalitaren in torej nedemokratičen in da v njem ni bilo prostora za slovenski narod in pravice nenaših, priznaš krivice, storjene drugim, in krivično pridobljene privilegije; če priznaš žrtve sistema, ki mu pripadaš, spodrežeš svoje temelje … Kaj šele, da bi izdali mrliške liste za vse pomorjene in jim torej dali ime in njihovim telesom dostojen grob – z vsakim imenom umorjenih in zatiranih bi se posebej sesula ideologija … Z ukinitvijo dneva spomina na evidentne žrtve komunizma so samo potrdili prvi umor in jih umorili še enkrat.

S povedanim torej ne želim izničevati iskrenega boja mnogih za osvoboditev izpod

2 Slovenski prevod knjige ima naslov Ognji v noči: z OSS in Titovimi partizani v medvojni Jugoslaviji; (OSS = Office of Strategic Services).

okupatorja; niti ne želim zavračati pravice do obrambe svojega življenja, življenja svojih družin in naselij – hkrati lahko okupatorje obsodimo ne samo zaradi okupacije in zločinov nad civilnim prebivalstvom, pač pa tudi zaradi tega, ker niso zagotovili varnosti civilnemu prebivalstvu, ki bi jo po pravu morali; ne želim niti zmanjševati zločinov, ki so bili storjeni med vojno na katerikoli strani, zlasti poboje/ pomore po njej in vse zgodbe za sedaj še na desettisočev brezimnih ljudi, ki so bili nekateri živi zakopani ali celo živi zazidani ali pa po strelu v zatilje zasuti s skalami. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, smo slišali v evangeliju.kar se ne bo spoznaloIn čeprav se zdi, da ti ne morejo govoriti, v ,« resnici kričijo. In ne bo blagoslova v našem narodu, vse dokler ne bodo pomorjeni z vseh strani z imenom in priimkom prineseni na svetlobo slovenskega dneva in jih bomo dostojno pokopali. Čisto vse! „Dokler ne boš obsodil zločina v svojo sredi, bom odtegoval svoj blagoslov …!“ To pravi že knjiga starozavezne modrosti. Ne gre za to, da bi prevzemali resnico drugega, ampak da bi poiskali pot za naprej, ki pa lahko sloni na čisti resnici o preteklosti.

Na Zaplazu so pred leti postavili križ z napisom: resnica – sočutje. Pod križem je žara, v kateri je zemlja s krajev, ki so zapisani na obeh straneh: Kočevski Rog, Argentina, Rajhenburg, Begunje na Gorenjskem, Huda Jama, Tezno, Rab, Čatež in Roje, Mirna, Gonars, Dachau, Auschwitz, Frankolovo, Gramozna jama, Osankarica, Sv. Urh, Javorica, Dražgoše, Sv. Oto – Vrtojba, Teharje, Rižarna, Šentvid nad Lj., Stari Hrastnik, Jasenovac, Krimska jama, Mavrlen, Turjak, Grčarice, Ukrajina, Cerkno in Lajše, Ljubelj … Morda bi lahko zapisali še kakšen kraj.

Poznam, namerno govorim v sedanjiku, partizana in domobranca, ki sta, žal, že pokojna. Po vojni jima je Bog dal živeti v istem kraju. Bivši domobranec je imel pet otrok – vsi so bili klasificirani kot nasprotniki družbene ureditve – razredni sovražniki. Bivši partizan se je tudi oženil – z ženo, žal, nista mogla imeti otrok; postal pa je ravnatelj podružnične šole. Kmalu sta postala najboljša prijatelja. Zanju je bila vojna končana pred poboji. Oba sta jih obsojala. Onadva sta doživela medsebojno spravo, odpuščanje in mir. Ko je bivši domobranec leta 1979 umrl, je bivši partizan (njegov vojni nasprotnik, pa hkrati prijatelj) takoj v najem vzel prazno parcelo na pokopališču ob grobu svojega prijatelja, bivšega domobranca in plačeval najemnino za grob vse do svoje smrti v začetku devetdesetih let. Danes počivata kot dva Slovenca, medvojna nasprotnika, pravzaprav skupaj – kot prijatelja, in tako kot za časa življenja sočutno pričujeta o resnici, o spravi, o pomiritvi, o odpuščanju, o možnosti, da blagoslov pride. »Ne bojte se torej!« pravi Jezus.

In ko se danes govori o novem pomniku slovenstvu (in samostojnosti) v Ljubljani, bi v sarkofag ob spomenik poleg telesa enega padlih v vojni za Slovenijo položil tudi njuni telesi. Menim, da njuni potomci ne bi imeli nič proti.

Blagor se našemu narodu piše, če ga izberemo. Sposobni smo ga izbrati kot tisti, ki jih išče sreča od Boga, kot tisti, ki jim je dan um, in kot tisti, ki nam je dana milost vere.

Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki » je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

»Bilo je rečeno,« Jezus, si nam rekel in dodal jaz pa vam pravim …, ljubite, odpuščajte, dobro delajte, molite … Kdor bo vztrajal do konca » …«

Gospod Jezus, prosimo te, da bi o Tebi z razmišljanjem, preudarnostjo, sočutjem, odpuščanjem, z resnico, s konkretno izrazno močjo vere, s ponižnostjo in drznostjo v svetu vedno pričevali zate. Amen!

Bog nas blagoslovi! Bog blagoslovi Slovenijo!

[Page 102]

Izgubljeno katarzično sporočilo – še zadnje hudodelstvo nad pobitimi

Spominska slovesnos …

Spominska slovesnost v Rovtah 20 avgusta 2023: 30. obletnica postavitve farnih plošč, 81 let od smrti pobitih fantov in mož v Češirkovem gozdu, 23. avgust – spomin na žrtve totalitarnih sistemov.

Evropa je za vrednot …

Evropa je za vrednote in etiko občutljivejša kot preostali svet. Danes razumemo, zakaj. Za nami je strahovita izkušnja druge svetovne vojne, za nami so totalitarizmi dvajsetega stoletja. Dotedanjo kulturo, relativno demokracijo in relativno blaginjo je brutalno zamenjalo nepopisno trpljenje v obeh svetovnih vojnah in v revolucijah, življenje milijonov je bilo žrtvovano, bilo je nasilje in pomanjkanje, pozneje pa nesvoboda in diskriminacija. Groza te dobe je postala del evropske in tudi slovenske zgodovinske zavesti. Poseben del naše zgodbe pa so številna grobišča desettisočev žrtev povojnih pomorov, ki jih je zagrešila oblast, tudi pobitih fantov in mož v Češirkovem gozdu, že med vojno leta 1942.

Pogosto slišimo pozive, da je treba vse to čim prej pozabiti, posvetiti se sedanjosti in prihodnosti. To je nepremišljen, če ni nameren pogled stran od etike, proč od temeljnih vrednot. Klici, naj se vendar že nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz “preštevanja kosti” iz množičnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe, kajti tukaj gre za osebe z imenom in priimkom, s svojo življenjsko zgodbo, ki so vredni spomina, ki so vredni našega spoštovanja in ljubezni, je zapisal akademik dr. Jože Trontelj.

Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!

Kar pogosto torej slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: »Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!« Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku. Resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja. Človek, ki ne odpusti, še vedno živi v »krču žrtve«, še vedno je suženj tistega, ki mu je storil krivico.

Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem „predelati“ in napraviti za del lastne zgodovine. Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med to krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti. V ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico, pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na globlji ravni – na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje zaupanja v temeljno dobrost in dobroto človeka.

Odpuščanje torej pomeni pripravljenost, da prepustim preteklosti to, kar se je zgodilo, in ne pustim, da bi imelo zadnjo besedo nad osebo drugega in nad menoj. Je dejanje sprejemanja in poenotenja: boleče izkustvo sprejmem v lastno zgodovino kot pretekli dogodek, ki ne določa več moje prihodnosti. Značilno je, da je glagol odpustiti v mnogih jezikih blizu glagolu dati. Izkustvo odpuščanja je hkrati izkustvo podarjenosti bivanja.

Evropa vsako leto 23. avgusta posveča spomin, misli in čustva svojcem, znancem in prijateljem, ki so se tragično znašli v morilskih strojih nacizma, fašizma in komunizma. Danes je torej dan, ko skušamo tudi pri nas vsaj pri sebi poplačati del moralnega dolga tistim nesrečnim možem, fantom, ženskam in otrokom, ki so bili žrtve doslej najbolj tragične vojne na naših tleh. Še posebej se moramo spomniti mož in fantov iz Češirkovega gozda, nad katerimi je bil pred 81 leti storjen grozovit zločin že med vojno leta 1942, in vseh tistih, nad katerimi je bil storjen zločin, hudodelstvo pošastnih razsežnosti po končani 2. svetovni vojni. Pietetni spomin bomo posvetili tistim, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo. Ne prvo ne naslednja. Spomnili se bomo tistih, ki jim je bila ona noč zadnja. Onih, ki so umrli v grozi pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja. Pod roko, ki je v orgiji množične moritve zadajala smrtne rane, ko je prožila razbeljeno strojnico, z okrvavljenim nožem rezala vratove zvezanih žrtev, še žive nesrečneže in nesrečnice porivala v brezna in za njimi metala granate. Vse to se je dogajalo na ukaz odgovornih oblastibi morali veljati zakoni, ko ni bilo več vojne stihije. V nekem v času, ko povelju je celo zapisano, da se mora »čiščenje« opraviti čim prej, ker bo kmalu začela veljati amnestija (akademik Trontelj).

Razčlovečenje žrtve je prvi korak

Vsi trije totalitarizmi so šli še korak dlje od maščevalnosti. Likvidirali, kot se je tedaj reklo, so tudi ljudi, ki so bili po vseh možnih, tudi njihovih merilih nedolžni, ki niso nikomur storili nič žalega, a se je nekomu zazdelo, da bi utegnili kdaj delovati kot nasprotniki novih režimov. Torej so jih pomorili »preventivno«, kot se je to zgodilo v Češirkovem gozdu. Človeku, ki se ga je oblast odločila znebiti, so najprej odvzeli dostojanstvo človeškega bitja. S tem so žrtvi ukinili tudi status človeškega bitja. Bitja, ki mu med drugim dolgujemo sočutje, ker je eno naših, naše vrste.

Razčlovečenje žrtve je bilo torej prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor. Zato je bilo treba človeka ponižati, preimenovati. V povojni Sloveniji je postal izdajalec, okupatorjev sodelavec, vojni zločinec, črnoborzijanec, kulak. Kot tak je izgubil vse pravice, tudi pravico do sočutja. Tako označen nesrečnež četam krvnikov ni več zbujal moralnih pomislekov. Njihovo strahotno delo je bilo lažje. Vendar je groza umorov, ki so jih opravljali na ukaz, nekaterim vseeno šla do živega. Te ljudi so psihiatri videvali še dolga leta, je zapisal akademik Jože Trontelj.

Danes po svetu in pri nas umirajo še zadnji udeleženci tega strahotnega početja. Mnogi z olajšanjem pomislijo, češ s tem bo v kratkem konec tudi moreče sence, ki visi nad narodom, ki je dedič teh grozot. Nekateri mislimo drugače. Mislimo na grenkobo krivic, ki so prizadele tudi naslednji in morebiti še en rod Slovencev. Mislimo na spremenjene moralne standarde današnjega rodu Evropejcev in Slovencev. Ne vemo, ali naj del krivde pripišemo moralnemu bremenu treh totalitarizmov. Drago Jančar je v delu Temna stran meseca zapisal, da je »zadnji veliki zločin totalitarizmov bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja«. Zgodovina je polna zgledov o tem, kako nevarno je tako prepričanje.

Spomin na grozljive zločine 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine.

Zato imajo narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti, če ne bomo tega storili s pietetnim pokopom žrtev in s spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi nekakšna čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.

Drago Jančar – Ničesar ne smemo pozabiti

Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljiv fiasko gesla, znanega iz časa po prvi svetovni vojni: Nikoli več! Vredno je prebrati še nekaj misli Draga Jančarja o povojnih pomorih: Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati … Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidar nosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.

Vedeti moramo, da so del naše zgodovine in današnje zavesti tudi Rog, Goli otok, Teharje in Šterntal, stotine neznanih grobišč, ljubljanski in mariborski zapori, ženska taborišča Rajhenburg in Ferdrenk … Tudi iz vednosti o zablodah komunizma in slehernega totalitarizma raste jasna zavest o demokraciji (Temna stran meseca).

Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije (akademik Trontelj).

Očiščenje spomina – vabilo papeža Janeza Pavla II. in tedanjega kardinala Ratzingerja ob svetem letu 2000

Med znamenji, »ki so lahko zelo primerna za to, da moremo živeti odlično milost jubileja z večjo poglobljenostjo«, našteva bula o napovedi svetega leta 2000 Incarnationis mysterium (29. novembra 1998) tudi očiščenje spomina. »To očiščenje je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja, ki jih je pustila za seboj dediščina preteklih napak; gre za prenovljeno zgodovinsko in teološko ovrednotenje dogodkov, ki naj – če je pravično – vodi do ustreznega priznanja napak ter prispeva k resnični poti sprave. Takšen proces lahko pomembno vpliva na sedanjost … in pomeni dejanje poguma in ponižnosti« (Communio 2000, 5), je zapisano v uvodnem delu dokumenta Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklost, ki ga je pripravila posebna Mednarodna teološka komisija na predlog njenega predsednika kardinala Ratzingerja, pozneje papeža Benedikta XVI.

[Page 99]

Katero srce zmore obseči smrtno stisko

Ohraniti občutljivos …

Ohraniti občutljivost za trpljenje bližnjih, ohraniti sočutje ob njihovi nesreči – to je danes [1] čedalje težje in redkejše. Življenje v blaginji nas zadržuje na površini, drsimo po gladki povrhnjici stvari. Za občutljivost, če naj se v nas oglasi, pa se je treba ustaviti ob konkretni osebi, se poglobiti v njeno osebno zgodbo, tudi v bolečino. Mnogi pred tem bežijo. Bežijo pred slovensko zgodovino. Toda to je v resnici tudi beg pred duhovnim življenjem: za spominjanje je potrebno, da motrimo stvari, kakor so se v resnici zgodile, razločujemo dobro in slabo; zato je spominjanje del moralnega življenja, se pravi, del duhovnega življenja.

Zato je tem bolj dragoceno, da Borovničani ohranjate spomin na tiste, ki jih je, nedolžne, v hudem času zadelo trpljenje in smrt. S tem ravnanjem ste (ali smo) nekoliko posebni ljudje: v nas je spomin na zgodovino ne samo kot zbir zgodovinskih podatkov, ampak kot duhovna refleksija o dobrem in hudem v človeških dejanjih.

Seznam Farne spominske plošče evidentira, da je župniji Borovnica prizadejala komunistična revolucija najmanj 110 žrtev. Velika večina, 94, jih je bila pobita v pomorih po vojni: 10 civilistov in 84 domobrancev iz Borovnice, članov slovenske narodne vojske, je izginilo v Kočevskem Rogu, na Hrastniškem hribu, morda v Hudi Jami – ali na mnogih drugih krajih, samotnih in pustih, kjer ni več poti, zdaj tam rastejo grmovje in zelene trave.

Toda cela vrsta novejših raziskav nam zdaj z znanstveno evidenco dokazuje, kar so poprej desetletja pripovedovala izročila naših starejših, zdaj že pokojnih: da so se vaške straže in pozneje domobranci organizirali šele potem, ko je komunistična revolucija že več kot pol leta sejala med našimi ljudmi nasilje in smrt. Vaške straže in domobranci so bili samodejen odziv naroda, ki so ga v najtežjem času napadli slovenski komunisti – in ta narod je hotel preživeti.

V Borovnici imate to prednost, plačano z najvišjo ceno, da iz domačega izročila od blizu vidite in veste, koga so komunistični partizani udarili spomladi in poleti 1942, ko ni bilo v Borovnici in nikoder drugod še nobene vaške straže. Najmanj 14 je bilo teh civilnih žrtev v Borovnici pred nastankom vaške straže. Nikogar ni bilo, ki bi partizanom nasprotoval. Bili pa so ljudje, ki se s komunisti niso strinjali ali pa so zgolj hoteli živeti naprej po svoje, na svoji kmetiji, ob svoji službi, s svojo družino, kakor jih je izučilo družinsko izročilo rodov in pošteno delo. Prav zato, ker so hoteli ohraniti svoje dotedanje življenje, svoj slovenski svet, kakršen je bil od prej, prav zato so jih komunisti napadli in jim zadali smrtne udarce, smrtne strele – 12. julija 1942. Ubogi ljudje.

Oče Emil Vičič in hčerka Ivka, 15-letna deklica.

Družina Lončar, starša Franc in Frančiška, 21-letni sin France in hčerka, 18-letna Marija. Toda še prej, 17. aprila 1942, so umorili podobarja Jožefa Mihelčiča in ženo Ivano, za njima je ostalo sedem nepreskrbljenih otrok, sedem sirot samih na svetu. In potem so v maju umorili oglarja Rafaela Hvalo in ženo Jožefo, samo zato, ker sta oglarila v gozdu in so ju obdolžili, da ovajata Italijanom. In potem štirje fantje, zajeti iz vlaka na Verdu 29. junija …

1 Po maši za Ivko Vičič in žrtve 12. julija 1942 – v Borovnici, 2. julija 2023.

* * *

Ali katero srce zmore obseči smrtno stisko teh pobitih – in stisko sirot, ki so ostale čisto same?

Da, obstaja način, kako se njihovega bitja lahko dotaknemo. Ti pokojni vabijo k temu prav naše srce: vabijo nas, naj jih ne pozabimo. To, da jih ne pozabimo, konkretno pomeni, da se v svojem vsakdanjiku, ob svojih težavah in preizkušnjah spomnimo nanje, ki so prestali neprimerljivo hujšo stisko in smrtno preizkušnjo, in da začutimo, da ob misli nanje zmoremo napraviti majhen korak, premagati majhno težavo … Iti naprej, ker so oni, naši mučeni in pobiti, napravili mnogo večji korak: korak od smrtne bolečine k Bogu. Ta njihov korak nam lahko daje navdih in elan. Za to je potrebno le, da se jih resnično spominjamo.

Če se jih bomo tako spominjali, si bomo s tem osvojili – zase osvojili – svetal smisel, ki se skriva v gmoti gorja slovenske zgodovine. Da mislimo na njihove poslednje trenutke; na njihovo umiranje v jamah in jaških – in nemogoče je, da bi ob teh mislih ne občutili bogatih možnosti, ki jih imamo v svojem življenju za to, kar je res in prav.

* * *

Ta njihov navdih nam je zelo potreben že zdaj in nam bo še bolj v prihodnje. Prihajajo težki časi in so že tu.

Danes vlada v glavah mnogih popolna moralna zmeda; toda naši pokojni so v svojem času, ko je bilo tudi veliko zmede, ohranili jasno zavest o tem, kaj je res in prav. Takrat so, kot bi rekel Dostojevski, zagospodarili besi – demoni. Naši pokojni tem besom pod nobenim pogojem niso hoteli predati svoje pameti, svojih src in življenja. Zato jih je zadelo najhujše. Besi imajo danes drugo, demokratično podobo: pod parolo »človekovih pravic« besi danes prinašajo radikalen upor proti Stvarniku človeka, zlasti s širjenjem abortusa, z evtanazijo in posebej s tem, da mladim pravijo, da njihova spolna identiteta ni podana s telesom, marveč naj si jo »izberejo« in iznakazijo svoje telo s tem, čemur pravijo »sprememba spola«.

Kakor se naši pokojni nikakor niso hoteli podrediti besom svojega časa, tako tudi mi. Toda za to se jih moramo spominjati. Če bomo mislili na njihove zadnje trenutke, ko se je vsa njihova mlada prihodnost na tem svetu končala, bomo našli moči tudi za svojo prihodnost.

* * *

Ko na stari fotografiji gledamo nasmeh deklice Ivke Vičič, gledamo nasmeh tega obličja na ozadju presežne dobrote, ki je to bitje ustvarila; motrimo pa jo tudi na ozadju krute smrti, skozi katero je šla. In tedaj si rečemo: Nikoli več ne smem obupovati, nikoli ne smem izgubiti vere v dobro.

[Page 96]

Ob narodnem dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja

Medtem ko se zbiramo …

Medtem ko se zbiramo[1] ob spominu, je Vlada ukinila praznik dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. V tej nespoštljivi odločitvi lahko vidimo strah vladajočih pred spominom na žrtve, ki so jih njihovi politični predhodniki gole in zvezane pahnili v brezno. Lahko nam vzamejo dan spomina; ne morejo pa nam vzeti spomina in sočutja. To dvoje je stvar duha – in moč duha je večja kakor moč nasilja.

Mrliški list ni le formalen dokument. Mrliški list je odtis življenja, ki je bilo pretrgano. Za mrliškim listom stoji bitje neke neponovljive osebe. Zato je mrliški list minimalen izkaz spoštovanja države do pokojnega človeka.

Za večino pokojnih žrtev komunistične revolucije mrliški listi niso bili napisani. Ti pokojni so Slovenijo imeli radi takšno, kot so jo poznali iz domače hiše, od dela na polju, iz cerkve in od domačih praznikov. Ta slovenski svet, ki jim je bil izročen od prednikov, so želeli ohraniti. Zato se niso pridružili revoluciji. In zato jih je zadelo najhujše. Država Slovenija pa zanje ne ve: ne ve, kdo so in od kod; ne ve, kako jim je ime; ne ve, koliko jih je.

Zanje so vedeli neki drugi ljudje. Tisti, ki so jih imeli radi. In tisti, ki so sami prestali gorje na Teharjah, v Škofovih zavodih in drugod – in so imeli blagoslov, da so preživeli. Ti so v emigraciji zbrali podatke o žrtvah in objavili Belo knjigo ali Matico mrtvih. V domovini so se preživeli povezali v Novo Slovensko zavezo z obljubo, da bodo ohranili spomin na svoje pobite in razložili njihovo stvar. »Razloži mene in mojo stvar, tistim, ki je ne vedo!« so zadnje Hamletove besede, preden še reče: »Vse drugo je molk.«

Tako so šli ustanovitelji Nove Slovenske zaveze od hiše do hiše, kjer so imeli pobite, in zbrali ter uredili tisočera imena žrtev ter jih

1 Ljubljana, Trg republike, 16. maja 2023.

vpisali v kamen farnih plošč. Nazadnje so vsa imena zbrali na seznamu 14.901 oseb, žrtev komunističnega nasilja, v knjigi Farne spominske plošče. Tako so žrtve dobile imena in priimke, pokazal se je številčni obris te množice, ki jim je bilo utrnjeno življenje.

Zatem je še obsežnejšo zbirko zbral Inštitut za novejšo zgodovino v znanstveni raziskavi Žrtve II. svetovne vojne. Dostopna je na spletu, toda doslej med podatki o žrtvah javnosti ni dostopen povzročitelj smrti, čeprav je raziskan. Jože Dežman meni, da če bi bil dostopen tudi podatek o povzročitelju, bi se število žrtev komunizma med Slovenci povzpelo na 25.000.

Če so svojci pobitih hoteli urejati pravne zadeve, kakor dedovanje, so morali sami sprožiti postopek za izdajo mrliškega lista. Sprva pred sodišči, kar je bilo za stare ljudi in za zdomce domala nemogoče, pozneje na upravnih enotah. Po podatkih pristojnih služb je bilo tako na pobudo svojcev do leta 2009 vpisanih okrog 4600 žrtev, torej morda petina ali četrtina, za poznejši čas niti ni natančnih podatkov, v raznih evidencah jih ni mogoče zlahka prešteti.

Drugi tisočeri pobiti ne obstajajo v nobeni uradni evidenci Republike Slovenije. Za državo so še vedno neosebe.

O njih, ki so prestali tolikšno krivico, tolikšno bolečino smrti, država Slovenija ne ve, kdo so in od kod; ne ve, kako jim je ime; ne ve, koliko jih je. Čigava je ta država? Mar smo tujci v njej? Tako ne more ostati. Zato pošiljamo ljudje dobre volje naši državi nujen poziv, ki ga bomo jutri v Državnem zboru predali predsednici Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

* * *

Državljani Slovenije ob dnevu spomina na žrtve komunizma v spoštovanju njihovega trpljenja in krivične smrti pozivamo državo Slovenijo, naj pripravi javno dostopno evidenco žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci.

Breme dokazovanja smrti svojih bližnjih mora z ramen svojcev prevzeti država in po uradni dolžnosti to storiti sama. Mnoge žrtve niti nimajo svojcev. Država naj z vpisom v evidenco žrtev vsem pokojnim zagotovi ne le elementarno pravičnost, marveč naj jim izkaže osnovno spoštovanje z uradnim priznanjem, da so te osebe nekoč živele in so zdaj pokojne. Tako bodo žrtve komunizma vsaj uradno znova vključene v slovensko občestvo.

Pravno dolžnost, da to stori, nalaga Republiki Sloveniji mdr. Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem (MKZVOPI), ki je v veljavo stopil 20. novembra 2021. V pravnem jeziku te konvencije so revolucionarni poboji vzrok prisilnega izginotja tisočev in tisočev oseb, kar konvencija definira kot zločin, ki ga mora država raziskati ter podati o njem uradno poročilo. Žrtve prisilnega izginotja imajo tudi pravico do moralnega zadoščenja: država mora poskrbeti za njihovo »(b) rehabilitacijo; (c) zadoščenje, kar vključuje tudi vrnitev dostojanstva in ugleda« (24. člen).

Kakor žrtve nacizma v kulturnih narodih obžalujejo vsi, vseh poklicev, vseh političnih usmeritev, stari in mladi; prav tako moramo doseči obžalovanje za žrtve komunizma, stari in mladi, ljudje vseh političnih usmeritev in vseh poklicev. Tako bo zlo zgodovine premagano. Tako preprosto je to. In tako težko.

Matija Ogrin

Figure 1. Matija Ogrin Tatjana Splichal

Prav ti dnevi pred praznikom Jezusovega vnebohoda so prošnji dnevi, ko so naši predni ki v stoletja stari pesmi prosili Gospoda, naj blagoslovi njihovo delo, naj blagoslovi žitno polje, vinske gore, žitno polje, vinske gore. Tudi mi želimo, da bi nam Slovencem sprejetje resnice bilo v blagoslov. Naj bo uradna evidenca o žrtvah komunizma k temu prvi korak.

[Page 94]

Pesnik med sanjami in ideologijo

Pred 80 leti je bila …

Pred 80 leti je bila Ljubljana pod italijansko okupacijo. Ker je v mestu tedaj vladal zelo blag okupacijski režim, so se tja umaknili številni begunci s Štajerske, med njimi tudi tedaj 19-letni Karel Destovnik Kajuh (1922–1944). Nekaj let pred vojno je v svoji Slutnji zapisal, da »bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje, da bomo pobijali vse, razrušili vse, mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina, in da 1 bomo jutri divjali s peno krvavo na ustih. Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles …« Ironično, ampak mladi Kajuh, ki je jeseni 1941 pribežal pred Nemci v Ljubljano in tam navezal stik s komunisti, je pri tem rušenju predvojnega družbenega reda aktivno sodeloval. Postal je član Varnostno-obveščevalne službe, ki je pod vodstvom Zdenke Kidrič delovala kot udarna pest Partije in pričela likvidirati politične nasprotnike. Čeprav članstvo v VOS-u (Varnostno-obveščevalna služba) pesniku Kajuhu nikakor ne more biti v čast, ni jasno, v katerih akcijah je sodeloval. Praviloma so namreč kulturniki ostali v zaledju in niso sodelovali v krvavih rihtah, tako da so laže ohranjali 2 idealizirano predstavo o »narodnoosvobodilnem boju«. Tako se je Kajuh udeleževal srečanj, ki so jih komunisti organizirali v gostilni Fortuna (Pri desetem bratu) za Bežigradom. »Z nestrpnostjo smo vedno pričakovali partijske sestanke. Po izčrpnem dnevnem redu je naš »Korlek« Karlo Destovnik – Kajuh recitiral svoje najnovejše pesmi iz ciklusa Markacije. 3 To je bila njegova najplodovitejša doba,« je zapisal eden od članov VOS-a. Z Bojanom Šti hom sta v tem času pisala propagandno igro Mati. Dušan Pirjevec – Ahac jima je obljubil, da jo bodo uprizorili v ljubljanski Drami ob vkorakanju Stalinove rdeče armade ob koncu leta 1941. Po vojni je Pirjevec ob branju igre vzkliknil, češ sreča, da Rusi niso prišli v Ljubljano leta 1941, ker bi se s to igro pred njimi Slovenci osmešili.[4] Ob koncu leta je Kajuh med silvestrsko zabavo spoznal Silvo Ponikvar in začel z njo ljubezensko razmerje. V tem času je napisal največ svojih pesmi, zlasti nekaj 5 močnih čustvenih, in vrsto pisem, ki jih je pisal Silvi v zapor. Še pred italijansko kapitulacijo je odšel iz Ljubljane, se pridružil XIV. diviziji, dobil drugo dekle, pesniški zagon pa je tudi presahnil. Iz tega partizanskega obdobja 6 sta ohranjeni le dve pesmi in nekaj krajših fragmentov, ki jih je zapisoval v legendarno beležnico, ki se je v času demokratičnih sprememb izgubila. Gre za bolj politične verze (v počastitev XIV. divizije in Tita ter krajši sramotilni pamflet zoper branilce grahovske postojanke (v njej so partizani zažgali tudi pesnika Franceta Balantiča). Zgrešeni vojaški podvig XIV. divizije v začetku leta 1944 in v tančico neznank in ugibanj ovita smrt pa sta zadnji dejanji Kajuhove tragične zgodbe.

Vojne in ideologije 20. stoletja so močno posegle na področje umetnosti in v življenje umetnikov, tudi Kajuha. Mnogi umetniški ustvarjalci so postali sopotniki novih režimov, ki so koreninili v kritiki socialnih razmer in napovedovali nasilni obračun s starim redom, mlade pa so nagovarjali s svojim energičnim

1 Destovnik, Karel. Kajuh, zbrane pesmi (Velenje: Knjižnica Velenje, 2015), 10.

2 France Pibernik je ovrgel trditve, da je bil Kajuh osebno navzoč pri padcu domobranske postojanke v Grahovem novembra 1943 (prim. Petrovič, Mihael. Maslo za kralja (Stare Žage: Zavod za ohranitev kulturne dediščine Mošnice-Moschnitze, 2016), 127) in dokazal, da člani kulturniške skupine niso smeli sodelovati v bojih, razen v primeru, ko so bili neposredno napadeni (prim.https://www.druzina.si/ clanek/57-47-up-srece-onkraj-groba, pridobljeno 30. 7. 2021).

3 Dolgan, Marjan, Fridl Jerneja, Volk Manca. Literarni atlas Ljubljane (Ljubljana: Založba ZRC, 2014), 62.

4 Ibid, 62. 5 Prim. Glavan, Mihael. Ljubimca z Vošnjakove ulice (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014). 6 Komelj, Miklavž. »Karel Destovnik – Kajuh: Kdor ni spregledal zdaj … », Borec LXIII, št. 676–680 (2011), 63.

dinamizmom, mladostnim vitalizmom, kultom telesa in zavračanjem moralističnih spon, tehnološkim napredkom in udarnimi gospodarskimi načrti … Te nove revolucionarne ideale je najbolje povzel Marinettijev Futuristični manifest, ki v literaturo vnese nekatere nepogrešljive elemente, med drugim nasilje, agresijo in stalni boj.[7] Nismo presenečeni niti ob skorajšnji Marinettijevi povezavi z Mussolinijem niti ob Goebbelsovem začetnem navdušenju nad futurističnimi in drugimi modernističnimi deli (odnos do njih je propagandni minister spremenil šele kasneje po Noči dolgih nožev).[8] Radikalni Marinettijev tekst je tako bil obvezno čtivo revolucionarnih umetnikov Italije, Nemčije in Rusije, ki so kljub služenju različnim Vodjem imeli zelo veliko skupnih imenovalcev. Zdi se, da režimski umetniki v idealizmu ali pa naivnosti niso prepoznali, da preplet režimske ideologije in umetnosti nazadnje vodi k popolni podreditvi slednje oz. fizičnemu uničenju umetnika; ruski futurist Vladimir Majakovski na primer, ki je močno vplival na mladega Kajuha, naj bi tako naredil samomor, ampak govorice o njegovi likvidaciji so se po letu 1991 okrepile[9] in do danes niso potihnile.

Umetnikova smrt je totalitarnemu režimu včasih bolj dobrodošla kot delovanje. Omogoča nemoteno manipuliranje, ponovno interpretiranje in druge ideološke zlorabe. Tudi v Kajuhovem primeru ni bilo drugače. Po drugi strani pa ga je obvarovala pred obveznimi pesniškimi recitali po tovarnah in krajevnih dvoranah ter udinjanjem agitpropovskim predpisom; čeprav je bil šele na začetku pesniške poti, so ga takoj postavili na piedestal, o katerem je lahko le sanjal njegov tovariš Matej Bor, ki se je med vojno oklical za »dvornega poeta po vojni pa prišel v spor z arhitekti novega reda in moral trdo delati za ljubi Revolucije«,[10] kruhek. Bor je nekoč izjavil, da bi pesnik revolucije moral, če bi bil dovolj pameten, izginiti v revoluciji.[11]

Junaška smrt revolucionarja je pogosto konstrukt režimskih propagandistov. Ena bolj znanih mučeniških zgodb je danes gotovo zgodba argentinskega revolucionarja Che Guevare. V zadnjih letih sem srečal celo primerjave med Kajuhom in Chejem, čigar smrt podobno kot Kajuhova ni bila junaška, ampak jo je propagandni aparat naredil takšno. Vendar tisti, ki govorijo o Kajuhu kot slovenskem Che Guevari, našemu pesniku delajo medvedjo 12 uslugo, ko ga primerjajo s »klavcem iz Havane«, ki ni premogel veliko človeških kvalitet in ki ni nikdar skrival svojih rasističnih stališč. Morda so jima bile skupne le revolucionarne sanje o vzpostavitvi novega reda, ki pa so se tako v slovenski kot tudi kubanski (in vsaki drugi) različici končale z nočno moro.

7 https://en.wikipedia.org/wiki/Manifesto_of_Futurism#/media/File:DeclarationOfFutuism-EN-1.png (pridobljeno 25. 6. 2021)

8 Prim. Petropoulus, Jonathan. Art as Politics in the Third Reich (Chapel Hill: The University of North Carolina Press, 1996), 24.

9 Prim. Razkrita skrivnost iz življenja Majakovskega, Delo, 13. 8. 1991, 5.

10 Dolgan, et al., Literarni atlas Ljubljane, 45.

11 Petrovič, Mihael. V Kočevje pa že ne (Kočevje: Društvo Peter Kozler, 2013), 56.

12 Prim. https://www.politifact.com/factchecks/2013/apr/17/marco-rubio/did-che-guevara-write-extensively-about-superiorit/ (pridobljeno 26. 7. 2021)

Kdo je Edvard Ravnikar

V začetku oktobra st …

V začetku oktobra sta Rafaelova družba in Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta pripravili ekskurzijo po poteh internirancev na Rabu in Slovencev na Krku. Osrednji del dneva je bil posvečen spominu na trpljenje rojakov v taborišču na Rabu med drugo svetovno vojno z obiskom spominskega parka – pokopališča Kampor, ki ga je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. Letos mineva trideset let od njegove smrti in poteka t. i. Ravnikarjevo leto z različnimi dogodki, ki želijo osvetliti ideje in dela najvidnejšega predstavnika slovenskega modernizma. V Novi Gorici je tako potekal Dan arhitektov,[1] posvečen Ravnikarju, njegovi vlogi in pomenu njegove ustvarjalnosti za slovensko arhitekturo danes in v prihodnje. Enigma Ravnikar, kot je bil poimenovan simpozij, nakazuje na nerazumljenost Ravnikarja še danes. O njem v javnosti prevladujeta dve nasprotujoči si mnenji oziroma podobi: da je bil režimski arhitekt, ki je projektiral pomembna državna naročila, oziroma da je bil disident, ki mu je režim preprečeval delo na velikih projektih in se je moral zadovoljiti le z obrobnimi naročili. Vendar nobena od teh trditev ne drži: Ravnikar ni bil politični spletkar niti se ni eksplicitno politično opredeljeval. »Režim je imel polno bolj v partijo in upravni aparat vpetih arhitektov – zakaj ni dal njim graditi novega republiškega središča in Cankarjevega doma? /…/ To so projekti, ki so danes, v času, ko smo bistveno bogatejši in domnevno bolj ‚demokratični‘, za arhitekta v Sloveniji čisto nepredstavljivi. Obstaja bolj preprosta razlaga: Ravnikar je bil predvsem odličen arhitekt s širokim ugledom; natečaji so bili dejansko orodja razmeroma avtonomne stroke; arhitektura je imela takrat (vsaj, kar se tiče ekonomskih in mno gih naročniških omejitev) precej bolj proste roke kot danes. Nova Gorica je gotovo primer politične intervencije. Drugje pa so stvari šle svojo pot zaradi drugih razlogov.«[2] Doživel je vrsto političnih pritiskov, ki so mu preprečili delo, deležen pa je bil tudi podpore posameznih politikov, ki so priznavali in spoštovali njegovo znanje (npr. Kavčiča pri Trgu revolucije, podpora Kraigherja). Izvedena dela so bila posledica natečajev, kjer so bili žiranti stroka brez politikov.[3]

Plečnikov učenec

Ravnikar je bil Plečnikov učenec in na začetku svoje poti njegov najožji sodelavec pri izdelavi načrtov za NUK. V formalnem pogledu se je sicer popolnoma oddaljil od Plečnikove arhitekture, vendar je v svoja dela izredno občutljivo in izvirno vnašal njegovo izročilo. Zanimivo je, kako je združeval tisto, kar se je njegovim sodobnikom zdelo nemogoče: domačo stavbno tradicijo – pomen, vrednost in poetičnost domače ljudske arhitekture (Plečnikovo izročilo) in Corbusierjev avantgardni modernizem (tik pred drugo svetovno vojno je pet mesecev delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu). Po vplivu svojih učiteljev je bil Ravnikar prepričan, da je klasična disciplina izhodišče arhitekturnega znanja, saj arhitektura druge discipline nima. V svojem neobjavljenem dnevniku je zapisal: »Tradicija je ohranjen napredek, napredek pa je nadaljevana tradicija. /…/ Če kdo misli študirati arhitekturo, se mora najprej naučiti, kar se imenuje stanje arhitekture, doseči mora stanje znanja, do katerega je prišla generacija, ki uči. Kdor se ni naučil, kar arhitektura že zna, ni sposoben,

1 Dan arhitektov je osrednji dogodek arhitekturne stroke, ki ga organizira Zbornica za arhitekturo in prostor.

2 Miloš Kosec, zapis po e-pošti.

3 Majda Kregar (intervjuvanka) in Nina Granda, Pia Gerbec (novinarki). 2023. Ravnikar nas je učil odgovorne in poštene arhitekture. V Outsider, št. 35, let. 9, str. 27–32.

da bi jo obogatil.«[4] Iskanje klasičnega ideala v času modernizma je vsekakor nestandardno in pogumno dejanje za tisti čas.

Zanimiva pa je tudi vzporednica, ki jo med učiteljem in učencem vpelje Granda. O Ravnikarju ni veliko napisanega, za zdaj nimamo niti monografije njegovih arhitekturnih del. Prav tako je bil Plečnik, ki je močno zaznamoval prvo polovico dvajsetega stoletja, prezrt vse do leta 1986, ko so na pobudo Borisa Podrecce (v sodelovanju z Damjanom Prelovškom in Lojzetom Gostišo) pripravili veliko razstavo v pariškem centru Pompidou. Po Grandovih besedah so Plečnika po drugi svetovni vojni postopoma odstavljale mlajše generacije modernistov, Ravnikarja pa je v sedemdesetih začel odstavljati takratni sistem. Sprva nam sicer njegove številne povojne realizacije arhitekture dajejo vtis, kot da je »skladno orodje povojne oblasti za gradnjo nove družbe. Vendar to ni natančen vtis. Ko se sistemu ne ukloni, se mu zameri in takratna oblast ga začenja izločati iz večjih projektov« (Granda 2022).[5]

Spor z Mačkom

Ravnikar se je takoj po vojni zaposlil v projektivnem biroju ministrstva za gradnje, kjer je bil šef in minister Ivan Maček – Matija (revolucionar, kominformovec, načelnik OZNE, podpredsednik LRS, sicer izučen za tesarja). Maček je menil, da je arhitektura stranska veja gradbeništva, in je z direktnim interveniranjem v prakso, kadrovanje in izobraževanje želel vpeljati svoj koncept tako v študij kot pro dukcijo arhitekture. To sicer ni bilo všeč niti gradbenikom niti arhitektom, vendar je bil Ravnikar edini, ki se je izpostavil in v objavljenih člankih zahteval, naj se minister za gradnje takoj neha vmešavati v arhitekturo. Strokovna javnost ga pri tem ni podprla, Ravnikar je izgubil službo in si nakopal Mačkovo zamero. »Ko bi se našel zgodovinar arhitekture, ki bi ga to zanimalo, bi odkril, da so bili vsi Ravnikarjevi projekti na teritoriju Slovenije, ali takoj na začetku, ali nekje na poti, sabotirani, razen redkih, ki so padli v obdobja, ko je Mačkova politična moč prehodno opešala (kronološko merljivi podatki; edina Ravnikarjeva izvedba, ki je v celoti ušla tej usodi, ker je padla v tak vmesni prostor, je OLO Kranj). Posvetilo bi se mu, kako je to vulgarno dejstvo krojilo povojno zgodovino slovenske arhitekture in da je bil Maček odločilen faktor tega procesa. S tem, da se je spravil nad Ravnikarja, je strokovno pohabil dve generaciji arhitektov. Enako tudi slovensko gradbeništvo, kar je posebna zgodba. 6 Na obeh frontah so zmagala Mačkova reformna prizadevanja.« 7 Sin Edo Ravnikar, tudi arhitekt, se očeta spominja kot človeka z visokim pragom tolerance do zmerjanja,[8] izzivanja in človeških slabosti. Pred političnim izsiljevanjem je ostajal neomajen zaradi svoje človeške in strokovne poštenosti. Bil je velik slovenski domoljub. Pred vojno je sicer simpatiziral s komunisti, pridružil se je NOB, a ni bil član partije. Med vojno je bil leta 1942 zaradi sodelovanja z OF zaprt v italijanskih zaporih v Ljubljani, Kopru in Palermu[9] ter na koncu premeščen v taborišče Renici-Anghiari. Po vojni ni imel

4 William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekturni center zavod DESSA, str. 12. Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953.

5 Matevž Granda. 2022. Uvod: Risbe Edvarda Ravnikarja. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 3.

6 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15. 7 Prav tam.

8 »Zelo nerad grem na gradbišče, deloma zaradi napadalnosti ljudi, posebno v tej ta rdeči coni (komunisti, op. ur.), ti so naravnost hujskali najnižji kader na arhitekta. To je bila posebna kultura.« (Edvard Ravnikar (intervjuvanec) in Boštjan Vuga (izpraševalec). 1993. Mogoče ste za to premladi … V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 260–269.)

9 Zanimivo je njegovo spominjanje, kako so mu italijanski stražarji in oficirji dovolili, da je imel pri sebi knjigo Traktat o pejsažu. To je bila edina knjiga, ki jo je lahko imel. In vedno znova jo je jemal v roke in se čudil. »Tisto knjigo, ki jo imaš, ki je kaj vredna, moraš desetkrat vzeti v roke.« (Edvard Ravnikar: Mogoče ste za to premladi …)

Spominski park na Rabu v petdesetih letih, ko ga še ni prerasla bujna vegetacija in so vidni odnosi vertikal arhitekture ter horizontale grobov in morja.

Figure 1. Spominski park na Rabu v petdesetih letih, ko ga še ni prerasla bujna vegetacija in so vidni odnosi vertikal arhitekture ter horizontale grobov in morja.

nobene politične, državne ali upravne funkcije, zbledele so tudi simpatije s komunizmom. Preloma, ko je oče postal motnja za sistem, se sin Edo dobro spominja, saj je precej znancev staršev – predvsem tistih na funkcijah, prekinilo vse stike z družino.

»Totalitarizem po svoji naravi obravnava tisto, kar je konformno, kot normalno, in kar je izvirno, kot deviacijo. V tem smislu ljudi moralno deformira. Ko izgubijo strokovno težo, ki bi jim dajala neodvisnost, so odvisni, podložni in sami sodelujejo pri nadaljevanju razmer, v katerih se kompromitirajo. Tudi tu je formula vedno ista: ‚Drugi so z režimom shajali in kljub temu nekaj naredili; zakaj pogrevati stare stvari in oživljati stare zamere, glejmo naprej.‘ Temu je v sedanji klimi težko oporekati, a vseeno: naravno stanje ambicioznega arhitekta večjih stavbnih kompleksov je spor z oblastjo in njenimi trabanti, od katerih nihče ne pričakuje podpore kvaliteti česar koli, kaj šele iniciative v tej smeri. Dobro arhitekturo prinese le zmaga v tem spopadu. Skratka, kogar politika ne zanima, naj dela kaj drugega.«[10]

Urbanist

V petdesetih letih je bilo v urbanizmu čutiti velik optimizem za razvoj stroke in so se kazale dobre potencialne možnosti povojne obnove. Stroka je imela namreč pod vplivom Le Corbusierjevega dela enoten pogled, podprta je bila s publicistično dejavnostjo in popolnim zaupanjem nove oblasti v njihovo delo. Vendar se je začelo zatikati z vmešavanjem politične moči v koncepte in izvedbe projektov. »Med urbanistom in politikom ni prišlo do konstruktivnih stikov. To je skozi vsa desetletja obnove in zasnove novega postalo nepremagljiva ovira za našo urbanistično prakso, kajti vsi organizacijski ukrepi in vse akcije so trpeli in še trpijo zaradi trajnih napetosti med koristnim znanjem in trdoglavo politiko.«[11] V intervjuju Ravnikar izpostavi kot ene izmed glavnih vzrokov, zakaj je Ljubljana trideset let po vojni »socialistično« mesto, dejstvo, da je »glas urbanistične stroke vedno utihnil pred politično 12 pametjo, ki pa zato nikdar ni prevzemala odgovornosti« in samovoljno poseganje politike v programe in realizacije.

Eden odmevnejših Mačkovih posegov je bila ustavitev realizacije Nove Gorice. Leta 1948 je bil za regulacijo Nove Gorice izbran Ravnikarjev projekt z magistralo kot središčno avenijo. Projekta se je lotil z veliko elana, oprt na idejo o arhitektu kot prepotrebnem ureje valcu in učitelju novega življenja. Vendar je projekt kmalu izgubil prioritetno mesto na ravni Jugoslavije, prešel pod okrilje republike na Ministrstvo za gradnje v Ljubljani in kasneje pod okrilje okraja Ajdovščina. »21. januarja 1949 je po nalogu ministra za gradnje dokončal veliko maketo Nove Gorice, ki pa je bila proglašena za državno tajnost in je ni bilo dovoljeno objaviti. Minister Maček je nadaljnje delo poveril drugim projektantom, ne da bi Ravnikarju ta postopek pojasnil z eno samo besedo.«[13]

Gradnja Nove Gorice je poleg Velenja in Portoroža eden izmed bolj reprezentativnih primerov stanja urbanizma na Slovenskem po drugi svetovni vojni in tragike ideje o gradnji nečesa, »kar bi sijalo čez mejo«, saj je ostalo le pri neuresničeni zamisli. »Zidanje Nove Gorice je verjetno najbolj zgovoren primer usode urbanizma v Sloveniji po osvoboditvi, le da bi temu primeru še najlažje rekli tragedija.«[14] Vzrok za zamujeno priložnost je Ravnikar videl v tem, da je šla »v roke upravnemu in tehničnemu aparatu, ki svoje naloge ni razumel. Koncept je bil na pristojnih mestih brez ugovorov sprejet tedaj, ko še ni bilo ne malenkostnih revizijskih komisij ne institucij, ki tako delo opravljajo na ključ. /…/ Dodati moramo še značilno naš faktor, obvezno in edino veljavno svetovanje politikov pri strokovnih zadevah, njihovo poseganje v Ljubljani in na terenu z odločanjem, navadno popolnoma nasprotnim strokovnemu mnenju«.[15] Ravnikar se spominja razgovorov z Mačkom, ki je vse predloge vedno udarno zavrnil in se skrajno negativno odzval z besedami »se mi ne dopade«.[16] »Če bi

10 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.

11 Edvard Ravnikar (intervjuvanec) in Aleš Vodopivec (izpraševalec). 1985. Pogovor z Edvardom Ravnikarjem, V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 160–170.

12 Prav tam.

13 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.

14 Edvard Ravnikar. 1984. Nova Gorica po 35-ih letih. V 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 131–137.Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev.

15 Prav tam.

16 Banalno se zdi, da se je oblast prerekala s projektantom glede širine cestnega prostora, in sicer je s predvidenega 80-metrskega pasu glavne avenije politika zahtevala 60-metrski pas, a ga je arhitektu na koncu le uspelo razširiti na 73 metrov, kar ni nikakršna tehnična ali prostorska mera.

Parabolični lok iz kamna deluje kot betonska konstrukcija, pod njo stenski mozaik Marija Preglja.

Figure 2. Parabolični lok iz kamna deluje kot betonska konstrukcija, pod njo stenski mozaik Marija Preglja. Darja Prašnikar Cerar

poznali zgodovino – in ta je le avtentična kompozicija pričevanj, ne konsenzualno prevladujoča narativa –, bi videli, da se je v svojem sporu z režimom, ki se je z arhitekturo ukvarjal politično, Ravnikar, ko se je temu zoperstavil, z arhitekturo hotel ukvarjati profesionalno pošteno ter da mu je to prineslo neizogiben spor s politiko. /…/ Ko si arhitekt prizadeva za pošteno arhitekturo, ‚govori resnico‘, to pa je takrat veljalo za ‚spodkopavanje temeljev državne ureditve‘. Posledice te strahovlade imamo danes pred nosom. /…/ S tem da je režim Ravnikarju onemogočal izvedbe cele vrste začetih projektov, je iz slovenske arhitekture izlužil tiste primesi, ki bi ji, glede na intelektualno podlago smeri Wagner-Plečnik-Ravnikar,

17 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.

Spominsko pokopališče na Rabu – pogled z vhodne ploščadi na osrednjo pot

Figure 3. Spominsko pokopališče na Rabu – pogled z vhodne ploščadi na osrednjo pot Darja Prašnikar Cerar

omogočile preboj med pomembne prispevke kulturni zgodovini Evrope.«[17]

Arhitekt

Izvedeno arhitekturno delo, ki je v celoti ušlo političnim pritiskom in velja za eno izmed najpomembnejših Ravnikarjevih del, je zasnova OLO Kranj (danes palača občine Kranj) leta 1955. Arhitekturna zasnova zgradbe kaže na avtorjevo izpraševanje, kaj je avtentično za naš prostor, in zgled, kako lahko arhitekt najde svoj avtohton izraz v ljudski arhitekturi. Prekinil je tradicijo umeščanja v prostor, kot so bila navadno avstro-ogrska upravna poslopja, zgradbo je postavil v sredino stavbnega otoka, tako da gleda na trg skozi njegov nezaključeni vogal. Na drzno miselnost iskanja arhitekturnega izraza v ljudski arhitekturi kaže zasnova dvokapne šotoraste strehe, simetrija (njegovi

sodobniki so v mestnih središčih gradili ravne strehe), uporaba domačih materialov, fasado tvori vidna konstrukcija in je hkrati izjemno plastično oblikovana. Občinska palača v Kranju je izjemen primer slovenskega regionalizma in nas danes opozarja, da je za slovensko arhitekturo nujno potrebna kritična distanca do globalnega. Zdi se namreč, da se v realizacijah izgublja slovenska identiteta arhitekture, ki sta jo imela Plečnik in Ravnikar. Slednji je leta 1949 zapisal: »Univerzalizem in regionalizem v arhitekturi si nista nasprotna, ampak se dopolnjujeta.«

Svojo pot pa je Ravnikar ubral tudi pri oblikovanju spomenikov oziroma spominskih kompleksov v Dragi, Begunjah in na Rabu. V oblikovanju se kaže zgodnji odklon od politično usmerjene umetnosti, saj ni sledil pretirani monumentalnosti spomenikov NOB, značilni za čas komunizma po drugi svetovni vojni. Smernice za oblikovanje spomenikov so prihajale iz Sovjetske zveze, kjer je štela kvantiteta pred kvaliteto. »Z nadnaravno pretirano dimenzijo je spomenik izgubil relacijo do spomina – preteklosti in je tako postavljen bolj v slavo bodočnosti. Spomenik ni več predmet pietete do pokojnikov, marveč je manifest za prihodnje rodove.«[18] V socialističnem sistemu so od arhitekta pričakovali, da bo v duhu vladajoče religije sodeloval pri manifestaciji in manipulaciji s spominom.

Spominski park Kampor na Rabu med arhitekturno stroko velja za eno najbolj liričnih Ravnikarjevih del. Italijansko taborišče je bilo zaradi izredno slabih življenjskih razmer eno najhujših taborišč druge svetovne vojne (delovalo je od julija 1942 do septembra 1943). Ljudje so zaradi lakote in bolezni množično umirali, pokopavali so jih v bližini taborišča.[19] Ravnikar je načrtoval spomenik v letih 1952 in 1953 kot vojno grobišče in uradni državni spomenik povojne Socialistične ljudske republike Jugoslavije. Kot pišeta Dešman in Hrausky, ima spominski kompleks vse elemente krščanske nekropole, čeprav je nastal leta 1953, v času »neverujočega« socializma: osrednja pot, temeljna ideja, je kot via sacra, središče označuje obelisk, ki nadomešča cerkveni zvonik, zraven je kripta s sarkofagi in mozaikom kot nizka ločna kamnita konstrukcija primarne oblike s pridihom sakralnega. »S to sintezo krščanskega in antičnega je Ravnikar kompleksu dal dimenzijo absolutnosti.«[20] Ravnikar je pri 21 snovanju spomenika moral upoštevati pričakovanja države, vendar je iskal trajnejše oblike strukturne zasnove, ki bi presegle ideološke zapovedi časa. V park je sicer vtkal kip domoljubnega vojaka, izdelanega v slogu socialističnega realizma, ampak ga je umestil zunaj glavnega prostora. Zasnovo Kamporja lahko razumemo kot »reakcijo na splošno veljavne oblikovne vzorce in močno državno propagando, ki jo vidimo pri zasnovi mnogih grobišč, narejenih v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni: ´Dovolj je že spomenikov, ki kažejo deformirane figure in partizanske mučenike.´ Njegov namen je bil razviti sodobno monumentalnost brez retoričnih pretiravanj, in

18 Vojteh Ravnikar. 1994. Edvard Ravnikar: spominski kompleks Kampor na otoku Rab. V Piranesi, let. 3, št. 4, str. 12–27.

19 Krste so polagali drugo vrh druge v dolg jarek, izkazalo se je, da sta bila v krsti velikokrat dva mrliča, čeprav so Italijani uradno pokopali le enega človeka in je tudi nagrobni napis na križu izpisoval le enega. Ravnikarjev spominski park je na grobovih pokopališča, kjer so do takrat bile gomile in križi z imeni. Križi so izginili, pojavila pa se je rdeča zvezda kot komunistični simbol. (Ivo Žajdela. Ekskurzija na Rab in Krk. Objavljeno 24. 10. 2023 na https://www.rafaelova-druzba.si)

20 William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekturni center zavod DESSA, str. 14.Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953.

21 Prva ideja vladajočih je bila, da bi na območju nekdanjega taborišča zgradili monumentalno kostnico, kamor bi prenesli vse posmrtne ostanke umrlih. Izkop naj zaradi higienskih in tehničnih razlogov ne bi bil možen, zato so se odločili za ureditev grobišča, kot ga vidimo danes. Ravnikar je ohranil kamniti zid, ki je ločeval grobišče od sosednjih zemljišč, opustil pa je obstoječe linije grobov in znotraj zidu zasnoval povsem novo kompozicijsko shemo. Grobove je oblikoval v neprekinjenih vrstah iz kamnitih blokov, imena umrlih so odlita v bronaste ploščice. (William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953. Arhitekturni center zavod DESSA, str. 42–46.)

sicer z vključitvijo večje kompleksnosti in univerzalnosti pomenov.«[22] Temeljni in bistveni arhitekturni elementi – zidovi, ploščadi, odprtine, materiali, svetloba, sence, usmerjeni pogledi, so v naravnem pejsažu okolice prepleteni na način, da v opazovalcu sprožijo čustven odziv, dialog med sedanjo lepoto in preteklim zlom.

Nekateri bližnji tistih, ki so umrli v taborišču na Rabu, so spominski park dopolnili z lastnimi nagrobnimi ploščami, ki se oblikovno ne skladajo z zasnovo, vendar pa nosijo vklesano znamenje križa. Čeprav s tem posegajo v umetniško in avtorsko nedotakljivost arhitekture, se v teh dejanjih izraža globoka želja po duhovnem zadoščenju, da bi bil v spominskem parku tudi simbol križa kot znamenje Kristusove ljubezni in večnega življenja pokojnih. Leta 2003 je park dopolnila tudi arhitekturna intervencija z dodatno osemnajstmetrsko ploščo, položeno na obstoječ kamnit zidec ob poti. Na njej so zapisana imena žrtev, saj se je v dolgoletnem raziskovanju seznam vseh umrlih na Rabu dopolnjeval. V plošči so lasersko izrezana imena, med njimi pa je ločilni člen z vrezkanim simbolom zvezde. Žalostno je, da v 23 času demokratične samostojne Slovenije oblast ne reflektira komunističnih simbolov in hkrati ne prisluhne tistim, ki bi želeli, da se koncept horizontale in vertikale materializira tudi v znamenju dejanskega križa.[24]

Pedagog

Ravnikarjevo zanimanje je segalo tudi na področje sodobne umetnosti, predvsem ga je privlačilo slikarstvo. Umetnosti je posvetil veliko zapisov, arhitekturo je videl v »nepretrga nem iskanju resnice, izražene z lepim«.[25] V tem, da arhitektura zavrača vse nebistveno in izraža golo funkcijo in konstrukcijo, je videl veliko osiromašenje. »Picassov lik je pomagal, da smo postali občutljivi za lepoto preprostega tehničnega predmeta, in kar je glavno, da nas je prepričal, da je lepota lahko povsod.«[26]

V letih 1949/50 je predaval na Akademiji upodabljajočih umetnosti, vendar je bila njegova interpretacija moderne umetnosti preveč revolucionarna in po mnenju vodstva Akademije škodljiva in celo nevarna za študente, zato so prepovedali njegova predavanja. Marijan Tršar, takrat Ravnikarjev študent, se spominja, da so ta predavanja ostala zamolčana, vendar so takrat večini študentov – likovnikov odpirala neznani umetnostni svet. »Čeprav se je namreč pisalo leto 1949, se pravi že drugo po informbiroju in z njim povezanim razhajanjem z uradno sovjetsko politično (in tudi kulturno) smerjo, so bile praktične posledice te secesije na umetniškem področju domala neopazne, strašno počasne. Socrealistična maksima ‚ždanovstva‘ je v milejših izrastkih še vedno živela 27 po uradnih forumih, ki so v imenu partije bedeli nad našo kulturno ustvarjalnostjo.« Tršar se spominja Ravnikarjevih tematik predavanj od egipčanskih prostorskih inverzij prek grške umetnosti in arhaike do moderne umetnosti. »Tiste umetnosti, o kateri smo nenehoma slišali le obsodbe, zaničevanje ali kvečjemu le posmehovanje o ‚zapadnjaški degeneriranosti‘. Zakaj tudi za nekatere naše profesorje je ostajala ‚moderna‘ v veliki meri rezultat neznanja, šarlatanstva, želje po uspehu za vsako ceno – po partijski razlagi pa celo ‚kvaziumetnost‘, s katero želijo kapitalisti za-

22 William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, Arhitekturni center zavod DESSA, str. 22–23. 1953.

23 Naročnik dela je bila RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

24 »Komunistični ateistični pokop krši načelo, naj bodo žrtve pokopane v znamenju svoje vere. Ženevska konvencija iz leta 1949 določa, naj bodo umrli pokopani po obredih svoje vere, njihovi grobovi pa urejeni tako, da jih je mogoče najti.«

25 Aleš Vodopivec. 1985. Predgovor. V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 160–170. 26 Prav tam.

27 Marijan Tršar. 1995. Ravnikarjeva predavanja – seme moderne na Akademiji upodabljajoče umetnosti. V Hommage a Edvard Ravnikar 1907–1993, ur. France Ivanšek. Založila in izdala France in Marta Ivanšek, str. 377–386.

strupiti zdrave ljudske množice. /…/ Da je takšno revolucionarno prebujanje študentov med našimi konservativnimi pedagogi – za reakcijo politikov nič ne vem – povzročilo pravcato sveto jezo, pravzaprav ne bi smelo biti presenečenje. Napadeni so bili temelj veljavne slogovno značajne estetike, na kateri je temeljilo njihovo lastno delo.«[28]

Ravnikar je leta 1946 postal izredni profesor, leta 1958 pa redni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer je ostal vse do prisilne upokojitve leta 1980. O reformi študija se je govorilo že pred vojno, z Vurnikovim povabilom na univerzo pa je bila to tudi ena izmed njegovih nalog. Tako je v šestdesetih letih zasnoval reformo študija s t. i. B-smerjo, ki je trajala le leto in pol. Reforma je študij razdelila 29 na štiri področja, in sicer likovno vzgojo, tehnološko znanje, projektantsko delo in urbanizem. Majda Kregar se spominja, kako se je v risalnici vsak dan gnetlo šestdeset študentov, ki so navdušeno srkali Ravnikarjeva predavanja o arhitekturi v širšem kontekstu umetnosti, 30 filozofije, zgodovine, tehnologije in matematike. Ukinitev B-smeri se še danes zdi kot zamujena priložnost ljubljanske fakultete za arhitekturo, saj je v svojem kratkem času sproducirala celo generacijo vodilnih grafičnih in industrijskih oblikovalcev in arhitektov. O tem, zakaj je prišlo do ukinitve, se Ravnikar slikovito izrazi: »Vse je padlo v vodo, ker so morali predmeti ostati takšni, kot so bili. Ker je predmetarstvo bel kruh za večino nameščencev, ki ne pozna najbolj rahle fluktuacije. Za manipulacijo so predmeti zelo važni in zato je danes predmetarstvo vedno bolj v razcvetu. Stare predmete podvajajo, izmišljajo si nove in na pripombe, da študent nima tako velike glave, napravijo nekatere predmete izbirne, čeprav ni česa izbirati.«[31]

Zanimivo je, da v večini zapisov o Ravnikarju najdemo trditve, da je arhitekturna šola na Grabnu tisto polje, kjer je Ravnikar neprestano bíl boje s svojimi manj sposobnimi in bolj častihlepnimi kolegi. Zatrtje smeri B, prisilna upokojitev leta 1980 delujejo kot upori znotraj fakultete, ne pa politične direktive. Vendar pa nam njegov sin odpira drugačen pogled: »Ne Mihevc, ne podiralec razstave, ne ostalih 14 nasprotnikov ni imelo lastne politične moči niti osebnih zamer do Ravnikarja, kaj šele filozofskih pomislekov glede vsebine reforme. Njihov motiv je bila želja (uresničena vse do danes), naj vse ostane po starem. Moč, 32 zamero, prisilo ter osebni motiv – vse potrebno, da se je to zgodilo – je imel Maček.« Svojo tezo Edo podpre z dejstvom, da so leto dni pred ukinitvijo profesorski kolegi skoraj soglasno podprli napisani program reforme. Podpora je torej po njegovo zbledela s partijskimi navodili. Še bolj zgovorno pa je dejstvo, 33 da je ob razstavi B-smeri v Muzeju za arhitekturo Edo Ravnikar napisal daljše besedilo o očetovi reformi, vendar je spis ostal neobjavljen, saj naj bi šlo za njegovo osebno mnenje. »Moje osebno mnenje o B-smeri ima določeno težo, izvirajočo iz dejstva, da se je oblikovalo, ko sem bil zraven, ko se je pripravljala, ves čas v letniku, ko je bila demolirana; zraven sem bil pri zakulisnem dogajanju. Profiliralo se je postopoma, spreminjalo in popravljalo, bili so notranji dvomi in pomote. Na drugi strani jih je nekaj, ki niso bili niti blizu, a imajo o stvari ne-osebno generično mnenje. Danes se v svetu identificira pojav, ki se mu reče group identity in je politično korektna antiteza vsemu

28 Prav tam.

29 Majda Kregar je arhitektka, ki skupaj z Edom Ravnikarjem mlajšim in Miho Kerinom vodi biro Ambient. Študij arhitekture je začela ravno v času, ko se je na fakulteti začela Ravnikarjeva programska reforma t. i. B-smer.

30 Majda Kregar (intervjuvanka) in Nina Granda, Pia Gerbec (novinarki). 2023. Ravnikar nas je učil odgovorne in poštene arhitekture. V Outsider, št. 35, let. 9, str. 27–32.

31 Edvard Ravnikar (intervjuvanec) in Aleš Vodopivec (izpraševalec). 1985. Pogovor z Edvardom Ravnikarjem, V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 160–170.

32 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.

33 Razstava je bila leta 2012.

osebnemu, po vsebini pa tisto, kar smo mi poznali kot enoumje totalitarne ureditve. Group identity subsumira skupinsko mnenje. To se ne ustvari na podlagi dejstev in pričevanj. Teža takega mnenja je v številu posameznikov, ki pripadajo grupi. Ko to preseže kritično maso, nimajo osebna mnenja niti pasje šanse.«[34]

Publicist

Ravnikarju se je zdelo pomembno, da je javnost seznanjena z arhitekturno problematiko, zato se je tudi pisno udejstvoval z razpravami idr. »Tukaj v dnevnem časopisju ne pišemo o problemih arhitekture. V časopisih opravljajo kulturno kritiko sami novinarji. /…/ Novinarji nočejo, da bi o arhitekturnih problemih govorili arhitekti, zato smo brez pravih kritičnih člankov. Naši novinarji sami vejo vse najbolje o arhitekturi. Čeprav pri nas ni cenzure, obstaja nekaj drugega. To je pisanje, ki mu zavestno nekaj dodajajo, nekaj odvzemajo ali nanj pozabljajo. Spodbuda, strokovna ostrina in polemika, ki bi veliko pomenila za vzgojo arhitekturnih uporabnikov, kot pravimo danes, nimajo svojega prostora v občilih.«[35]

Na začetku, v obdobju takoj po drugi svetovni vojni, je bilo Ravnikarjevo pisanje močno pod vplivom novega režima in velikih uspehov na arhitekturnem področju v Beogradu, uporabljal je režimsko retoriko (pojavlja se kult Tita, ki ima najboljše rešitve in predloge, 36 želja pa enoumnem arhitekturnem oblikovanju v celotni FNRJ …). »Toda tudi revolucionarni zanos ima svoje meje. Preden bo minilo leto, bomo videli prve poteze streznitve.«[37 ] Leta 1950 je v besedilu Kratek oris modernega urbanizma v Sloveniji zapisal: »Pregled vsega dela po osvoboditvi nas prepriča, da ne more mo biti popolnoma zadovoljni …,« kar seveda ni ustrezalo oblasti ampak je bilo podlaga za šikaniranje.

Njegova bibliografija presega več kot dvesto naslovov. Na njegovo pobudo sta z učencem Francetom Ivanškom leta 1950 začela izdajati revijo Arhitekt, ki jo je nekaj let tudi urejal. »Prvič se je arhitektura obravnavala teoretično, sistematično in družbeno angažirano. Odmevalo je v celotni Jugoslaviji. Odmev javnosti pa mislim, da ni bil velik, premalo je bilo splošnega interesa za to področje, saj je bilo pod političnim nadzorom. /…/ Ker je bil 38 kritičen in nepopustljiv, predvsem pa konceptualno drugačen od komunistične usmerjenosti ministra za gradnje, se mu je seveda zameril, kar pa se mu je izdatno maščevalo.« Kregarjeva izpostavlja, da se je Mačku zameril predvsem s člankom Arhitekturi dajmo boljše pogoje (objavljen v Slovenskem poročevalcu). O posledicah in ponižanjih smo že pisali. Kregarjeva se spominja, da ga je javnost »poznala predvsem iz vsebin politične šikanerije, to je neobjektivno, zmanipulirano, saj se ni dovolj zanimala za arhitekturo in predvsem ni bila pravilno obveščena. /…/ V strokovnem krogu, domačem in tujem, pa je 39 bil Ravnikar vedno spoštovan kot izjemen avtor, mislec in karizmatična osebnost.« Mačkova sabotaža Ravnikarjevega ustvarjanja je preprečila tudi marsikateri prispevek, ki ga je poslal v tisk.

Uganka širši javnosti ostajajo obširni neobjavljeni arhitektovi zapiski, t. i. dnevniki, kjer je Ravnikar skoraj vsakodnevno zapisoval svoje misli in opažanja. Dnevniki so v lasti družine, v zapiskih pa so zajeti tako duh časa kot njegova osebna mnenja, ki so »v ostrem neskladju s konvencionalnimi izsledki razisko-

34 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15.

35 Edvard Ravnikar (intervjuvanec) in Ivica Mlađenović (izpraševalec). 1980. Obstaja trdna točka, V Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev. 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 54–60.

36 Fedja Košir. 2006. Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik. UL FA, str. 25–27.

37 Prav tam.

38 Majda Kregar (intervjuvanka) in Nina Granda, Pia Gerbec (novinarki). 2023. Ravnikar nas je učil odgovorne in poštene arhitekture. V Outsider, št. 35, let. 9, str. 27–32.

39 Prav tam.

Udeleženci letošnje ekskurzije na Rab pred spominskim parkom

Figure 4. Udeleženci letošnje ekskurzije na Rab pred spominskim parkom Ivo Žajdela

valcev njegovega lika in dela«.[40] Zaključimo kratek oris z besedami Kregarjeve: »Ravnikar nas je naučil ravno tega – odgovornosti v lastnem prizadevanju. Mi, ki gradimo, s svojim delom najbolj intenzivno vplivamo na življenje in okolje. /…/ pri vsem tem se pojavi problem naših premajhnih strokovnih kompetenc oziroma avtoritete, ki ob vsakem poskusu spremembe zadane ob družbeno-politično stanje, kakršno je. Zato se mora arhitektura vključiti v politiko; spredaj, ne zadaj.«[41] Za Ravnikarja ima arhitektura nalogo, da stori nekaj koristnega za človeka: z njo izražamo voljo, sledimo ciljem in življenje napolnimo z vsebino. V njej so skrite tudi tiste vrednote, večinoma skrite in dojemljive le občutljivemu človeku, ki 42 zaposlujejo duha in človeka uvajajo v poetičnost arhitekture. »Uporabnost določimo, živimo pa od doživetja.« Znano misel »manj je več« je razumel predvsem kot zavezanost arhi tekta, da z manj sredstvi zagotovi kvalitetno življenjsko okolje širši množici. V tem se kaže njegova vera v pravičnejši in bolj solidaren svet. »Njegove arhitekturne in urbanistične vizije so izraz intelektualne angažiranosti, ki ni prenesla anemije in brezperspektivnosti. Od tod tako pogosto vprašanje študentom: ‚Ali vaša generacija sploh ima kakšen program?‘ Gre seveda predvsem za njegov odnos do prostora, do Slovenije, domovine, ki je v njegovem času pravzaprav ni bilo. S tem se ni mogel niti ni hotel sprijazniti. Del zadoščenja je doživel vsaj zadnja leta z osamosvojitvijo, čeprav tudi 43 takrat predvsem kot razočaranje zaradi prevelikih pričakovanj, ki jih je gojil vse življenje.« Ravnikar je vedno iskal svoj, kritičen odgovor na razmere v družbi in času, zato lahko njegovo arhitekturo in udejstvovanje na drugih področjih označimo kot nenehno iskanje, spreminjanje in tveganje.

40 Edo Ravnikar (intervjuvanec) in Matevž Granda (novinar). 2022. O Edvardu Ravnikarju. V Edvard Ravnikar: risbe. Z. O. P., str. 9–15. 41 Prav tam.

42 Edvard Ravnikar. 1969. Arhitektura in svoboda. V 2007. Uredil Aleš Vodopivec. Slovenska matica, str. 85.Edvard Ravnikar. Umetnost in arhitektura: zbornik esejev.

43 William J. R. Curtis, Tomaž Krušec, Aleš Vodopivec. 2004. Arhitekturni center zavod DESSA, str. 153.Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953.

[Page 90]