vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 322

Izjave Pija XII. iz leta 1942

NA
-
0

»Stiska sedanjega časa na ves glas oznanja, da ima krščanska vera prav. Pretresljiveje bi tega ne mogel povedati noben govornik. Ko se je velikansko drevo protikrščanskih zmot in zablod razkošatilo do neba, so na njegovih vejah dozoreli nepopisno grenki sadovi; in ti sadovi tako zgovorno obsojajo imenovane zmote, kakor bi tega ne mogla storiti s samimi besedami nobena obramba krščanskih resnic.

Sedanji čas je krivim naukom preteklega časa pridejal nove zmote. Pa še te je prignal prav do konca, tako da ni moglo priti iz njih drugega kakor zmeda in podrtija.

Kdor živi v Kristusovem duhu, ga težave ne oplaše; še spodbujajo ga, da napne vse sile v popolnem zaupanju v Boga. Ne izmika se trdim zahtevam trenutka, ampak jim gre nasproti z vedrim čelom, pripravljen služiti z ljubeznijo, ki se ne boji žrtev, ki je močnejša kakor smrt in ki je ne odnese noben hudournik bridkosti.

Kaj lahko naredi človek

Franc Pepevnak
-
0

Dne 31. maja 1945 so Angleži izročili zadnje čete slovenskih domobrancev v roke njihovih smrtnih sovražnikov. Istega dne pozno popoldne pa so se v bore dveh urah zvrstili dogodki, v katerih je šlo za eno samo stvar: kako preprečiti, da ne doleti ista usoda kakih šest tisoč slovenskih beguncev, ki nikoli niso imeli v rokah orožja. V tistih napetih dveh urah je bilo storjenih nekaj korakov in izrečenih nekaj besed, ki jim je to uspelo preprečiti. A teh korakov ne bi bilo narejenih in tistih besedi ne izrečenih, ko dobrotna usoda na Vetrinjsko polje ne bi bila pripeljala dveh izrednih mož: enega Kanadčana in enega Slovenca. Prvi je bil P. H. Barre, major kanadske vojske, drugi pa slovenski zdravnik dr. Valentin Meršol. Položaj je bil tak, da sta samo oba mogla izvesti nalogo, ki nikakor ni bila lahka, zakaj morala sta se upreti mogočnemu stroju, ki ga je sprožil vojaški ukaz.

Ko sta se 31. maja ob 5. uri popoldne vrnila v vetrinjsko taborišče z obiska v bolnici v Podljubelju major Barre in dr. Valentin Meršol, je Barreja čakal ukaz, da pripravi vse potrebno za začetek vračanja civilnih beguncev v Jugoslavijo. Že naslednje jutro naj bi vojaški kamioni prepeljali na železniško postajo Pliberk 2.700 beguncev, na postajo Podgorje pa 1.200. Ko je Meršol to slišal, se je odločil za prve besede in prvi korak. Rekel je: »Torej je vendarle res, da Angleži vračajo v Jugoslavijo begunce v mučenje in smrt? Prej so poslali vojake, zdaj pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto. Do sedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja, dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo.« Te besede so naredile na Barreja tak učinek, da je, kot pravi Meršol sam, prebledel. Bil je očitno iz take snovi, da je ne samo takoj uvidel, kaj grozi tem tisočem, ampak začutil tudi grozo tega, kar jih čaka. Poleg tega pa je v teh tednih spoznal moža, ki je stal pred njim, in ga cenil, kakor je bilo nemogoče, da ne bi cenil izrednih lastnosti, ki so jih kazali tisoči preprostih slovenskih ljudi, ki kljub nemogočim razmeram na Vetrinjskem polju niso izgubili človeškega dostojanstva. Tako je tudi on naredil svoj prvi korak: pri poveljniku vojaškega taborišča poročniku Amesu je dosegel, da počaka s pripravami, dokler z Meršolom ne posredujeta še pri angleški vojaški vladi v Celovcu.

V Celovcu je dr. Meršol ponovil besede, ki jih je nekaj prej izrekel pred majorjem Barrejem. Nato je Barre govoril na samem z vladnim predstavnikom za razseljene osebe, majorjem Johnsonom. Bil je razburjen, med potjo mu je dr. Meršol s primeri iz štiriletne državljanske vojne predočil, kaj se bo po vsej verjetnosti zgodilo s temi ljudmi, če jih dobijo v roke komunisti. Pod vtisom tega pripovedovanja je Barre očitno poiskal prave besede, zakaj čez pol ure so povabili v sobo tudi Meršola in mu povedali, da »civilisti ne bodo proti svoji volji poslani v Jugoslavijo«. S tem je bil poglavitni del stvari končan.

Zasluga gospoda Barreja je bila v tem, da je stvar slovenskih beguncev vzel za svojo stvar, še večja njegova zasluga pa je bila, če smemo temu tako reči, da je bil drugačen, kot je bila velika večina ljudi iz zavezniškega aparata, vojaškega in civilnega, s katerimi so imeli opraviti Slovenci, potem ko so prišli čez Karavanke. Očitno ni bil človek predsodkov in naprej izdelanih pogledov, ampak je iskal v vsaki stvari njeno lastno resnico. Ta srečna narava mu je omogočila, da je tistega poznega četrtka posegel v dogodke, ki so odločili usodo tolikih ljudi.

Kaj bi se z begunci, ko bi jih bili vrnili, zgodilo, z gotovostjo ne moremo reči. Vemo seveda, kaj se je zgodilo z domobranci. Z gotovostjo torej ne moremo reči, a pred očmi imamo prizor, o katerem pripoveduje nekaj prič in iz katerega lahko z neko upravičenostjo sklepamo tudi na usodo teh ljudi. V Teharjah se je poleg vsega drugega zgodilo tudi to, da so poklicali iz barak dekleta in žene, jih postavili v vrste po dve in dve, potem pa je prišel partizan, šel mimo vrste teh parov, se nekje ustavil in naredil z roko znamenje: ene so morale na kamion in v smrt, druge pa so šle nazaj v barako. Kakšna logika je bila za vsem tem, se ne ve. Toda če se je tu lahko zgodilo nekaj tako pokvarjeno absurdnega, zakaj se ne bi to moglo ponoviti v večjem merilu.

Zgodba s slovenskimi begunci se je odvijala na dveh ravneh. Zgodba, v kateri sta nastopala Barre in dr. Meršol, je imela za prizorišče Vetrinj in Celovec in jo nekoliko poznamo. Drugi del te zgodbe pa se je moral odigrati v vojaških ali političnih vrhovih nekje v Italiji in o njej ne vemo praktično nič, a da se je nekaj nekje zgo[Stran 067]dilo, sklepamo po tem, da je štiri dni za tem obiskal Vetrinj vrhovni poveljnik zavezniških sil za Mediteran maršal Alexander. Kaj se je v tistih vrhovih dokazovalo, utemeljevalo ali preprosto samo ukazovalo, se torej ne ve. Tudi nikakor ni gotovo, da bi Alexander, zaradi tega, ker je 4. junija vpeljal »nov armadni postopek« za Jugoslovane, preprečil, da bi vrnili domobrance, če bi za to pravočasno vedel. Mogoče pa se bo nekoč pojavilo kako neznano pismo, kak orumenel dokument, ki nam bo vse pojasnil. Do tedaj pa ne smemo reči ničesar, čeprav v nas kipijo hude besede.

Toda čeprav se odločujoči del zgodbe morda ni dogodil na Koroškem, s tem slava dr. Meršola in majorja Barreja ni nič manjša. Ko namreč ne bi bilo teh dveh mož, do tistega odločilnega dejanja na vrhu tudi ne bi bilo prišlo. Nikogar ne bi bilo, ki bi ga sprožil. Vrlina – moramo rabiti to besedo, ki je danes tako redka, a ima na sebi nekaj starega in žlahtnega – vrlina dveh izrednih ljudi je to naredila.

Zvečer na dan Alexandrovega prihoda pa so bile, kakor beremo, v Vetrinju povedane besede, za katere mislimo, da jih je treba na vsak način ponoviti. V krogu prijateljev je namreč dr. Meršol tisti večer rekel tole: »Ne preostane nam nič drugega, kakor da zapremo bolečino v svoje srce in ne zabavljamo čez Angleže. Smo pač begunci, izročeni na milost in nemilost Angležem. Mi moremo in moramo prositi.« Danes, ko po toliko letih beremo te stavke, se čudimo, da je dr. Meršol na koncu tako razburljivega dne mogel tako zadeto izraziti usodo ljudi, ki so še včeraj imeli dom in domovino, danes pa je prvi človek, ki so ga srečali, lahko odločal, ali bodo živeli ali ne. A čeprav iz teh besed prihaja surova resnica nekega obstajanja, ne morejo in nočejo skriti tudi neznanske moči, ki je v njih: ta moč je bila pripravljenost to resnico živeti.

Daljni odmev te vetrinjske zgodbe je dogodek, ki se je pripetil letos konec februarja v Kanadi. Vsebino tega dogodka nam je opisal gospod Franc Pepevnak iz Toronta. Naj spregovori njegovo pismo. Uvodno uredniško besedilo so samo misli, ki jih je to pismo sprožilo.

Toron to 28. feb. 1993 – Major Barre odhaja z darilomFigure 1. Toron to 28. feb. 1993 – Major Barre odhaja z darilom

Dragi prijatelji!

Zunaj je bila prava kanadska zima in veliko snega. V lepo pripravljeni dvorani slovenske restavracije Linden v Torontu pa je bilo toplo in prijetno. Konec februarja so se številni Slovenci, ki so preživeli Vetrinj, zbrali na slavnostni večerji, da se srečajo z majorjem Barrejem, ki je bil leta 1945 za kratek čas poveljnik civilnega begunskega taborišča v Vetrinju. To srečanje je organiziralo krajevno domobransko društvo Tabor, ki se je po izidu Tolstojeve knjige Minister in pokoli prizadevalo, da bi majorju Barreju na neki način izkazali hvaležnost za vse, kar je dobrega napravil za Slovence.

Major Barre je dobil za 125-letnico Kanade posebno odlikovanje kanadske vlade, ker je sprejel »osebno moralno odločitev in se uprl višji vojaški komandi« v Celovcu, ko je zvedel za usodo vrnjenih domobrancev, in s tem rešil življenje več kot 6000 slovenskih civilistov, da niso bili prisilno vrnjeni Titovim partizanom. Veliko zaslugo pri rešitvi civilnih beguncev je imel tudi dr. V. Meršol, ki je razložil brezupni položaj slovenskih beguncev majorju Barreju in ga spremljal na pogajanjih z vojaškimi oblastmi v Celovcu, da so ustavili prisilno vračanje.

Večerni program je vodil ing. Ciril Pleško, ki je najprej pozdravil goste, ki so prišli iz oddaljenih krajev: iz Clevelanda, Montreala, Buffala, Niagara Falls. Še posebno smo bili veseli, da se je večera udeležil torontski nadškof Ambrožič, ki je kot mladoletnik tudi preživel Vetrinj.

Nekaj besed o majorju Barreju, ki živi v Montrealu, je spregovoril g. Stane Pleško. Major Barre je bil l. 1945 oficir kraljevega regimenta iz Montreala in so ga »posodili« Zavezniški vojaški upravi na Koroškem. Major Barre je bil zelo naklonjen slovenskim beguncem in jim je pomagal, kolikor je pač mogel. Zanimivo je, kako so majorja [Stran 068]Barreja »odkrili« v Montrealu. Pred mnogimi leti je prinesel obleko v čistilnico, katere lastnik je bil Slovenec – bivši begunec iz Vetrinja. Beseda je dala besedo in kmalu se je izkazalo, da je bil ta človek major Barre, poveljnik slovenskega begunskega taborišča v Vetrinju. Svet je postal res majhen! Major Barre še vedno rad prihaja v Montrealu v slovensko družbo in tudi na domobranski banket v Toronto je že večkrat prišel.

Gospod Patrick Boyer, državni poslanec v Ottawi, se je močno trudil, da je major Barre dobil odlikovanje, in mu ga je sam izročil. O majorju Barreju je ob tej priložnosti povedal nekaj lepih besed. Hčerki gospe Marte Jamnik sta v narodni noši izročili majorju Barreju slovenski šopek in knjigo Lepote Slovenije s posvetilom: Majorju Barreju, našemu prijatelju v Vetrinju l. 1945. – Hvaležni Slovenci.

Nato je stopil k mikrofonu major Barre. Vidno ganjen se je v izbranih besedah in kratkih stavkih, prav po vojaško, zahvalil za odlikovanje in darilo in v svoji skromnosti dejal: »Naredil sem samo svojo dolžnost.« Pohvalil je Slovence, ki s poštenim in pridnim delom prinašajo svoj delež pri napredku nove domovine. Malo za šalo je dejal, da ni pričakoval odlikovanja od države, ker država nerada deli in rajši pobira od davkoplačevalcev.

Nadškof Ambrožič je tudi podal nekaj misli o Vetrinju, odkoder so bili tisoči Slovencev z zvijačo in prevaro poslani v strašno smrt, tisoči pa smo se razkropili po širnem svetu. Postali smo glasniki zasužnjene domovine in nam je bilo dano dočakati velike spremembe v rodni domovini. Ljudje, kot je major Barre, pa so poroštvo, da se nam ni treba bati za prihodnost Slovenije in Kanade.

Ravno tiste dni je major Barre obhajal 87. rojstni dan; na večerji je bila tudi Petričeva mama, ki je dočakala 90 let. Njeni trije sinovi so bili vrnjeni iz Vetrinja in počivajo v Kočevskem Rogu. Obema slavljencema so navzoči zapeli: Kol’kor kapljic, tol’ko let.

Bil je lep večer; dolgo smo se še zadržali v prijateljskem pogovoru. V dvorani je zadonela domobranska pesem: Oče, mati … in misli mnogih so romale v Kočevski Rog, Teharje, Hrastnik … kjer počivajo tisoči, ki so dali življenje za Boga, Narod in Domovino.

Upamo, da bo kmalu prišel čas, ko bo tudi slovenska vlada dala priznanje majorju Barreju. Ne bi bilo napak!

Bodite lepo pozdravljeni!

Nekaj o stikih demokratičnega protikomunističnega tabora z zahodnimi zavezniki

Janez Grum
-
0

Slovenci in Hrvati so v drugi polovici 1944 skušali dobiti stik z zahodnimi zavezniki v Italiji. Hrvaški poskus je bil v velikem stilu. Vanj je bilo vpletenih več generalov in politikov, med temi vsaj en minister, ki so v soglasju z dr. Vl. Mačkom pripravljali državni udar: odstranitev poglavnika Paveliča in preusmeritev hrvaške politike na Zahod. Pričakovali so izkrcanje zavezniških sil v severnem Jadranu. Za priprave so zvedeli Nemci in 1. septembra 1944 ustrelili generala Vokića in ministra Lorkovića ter dva politika zunaj vlade. Poskus je pri Hrvatih znan kot Vokić-Lorkovićev.

Slovenski poskus je bil v primeri s hrvaškim dokaj skromen. Da je bil stotnik Berto Ilovar, glavni domobranski obveščevalni oficir, član angleškega Intelligence Servicea (najbrž že prej v Jugoslaviji), sem omenil v članku o dr. Šmajdu ter o SLB in NO v Vestniku (1968, št. 3, 4). Meni je to omenil Vauhnikov sodelavec pok. Karlo Jančič, ki je bil pred vojsko uradnik notranjega ministrstva, delujoč pri obmejnih policijah. Njega smo na Ilovarjevo prošnjo skrivali v neki domobranski posadki. Neko jutro v septembru 1944 je Jančič čez plotove komaj ušel gestapu (umrl je v Mariboru 1968).

Predlanskim (1991) sem bral črno na belem, da sta imela stike z Intelligence Serviceom tudi podpolkovnik Ernest Peterlin, načelnik domobranskega štaba, in major Ladislav Križ, poveljnik udarnega domobranskega bataljona. Od liberalne strani so imeli tak stik inž. Mačkovšek, Edvard Antosiewicz in še neki tretji, čigar ime mi je ušlo iz spomina. Da je imel Mačkovšek tak stik, mi je lani (1992) potrdil tudi njegov sorodnik. Za vse te stike je zvedela komunistična obveščevalna služba. Zelo verjetno od angleških levičarsko usmerjenih članov in poročevalcev za ta Service. To sklepam po primeru, ki se je zgodil po končani vojski v Trstu. Slovenski komunistični poročevalci za Intelligence Service so od angleških levičarskih članov te službe zvedeli, kdo od protikomunistične strani sodeluje z njo. Tako so zvedeli, da imata tak stik dr. Martelanc in inž. Martinjak ter še nekateri. Vse te so komunisti ugrabili in jih odpeljali v Ljubljano. Ko mi je pokojni župnik Peter Šorli pripovedoval o ozadju ugrabitve Martelanca in žene, mi je dejal: »Sem dan prej Martelanca svaril tamle na trgu [pred Sv. Ivanom], odkod mu preti nevarnost.« Šorli je do septembra 1944 sodeloval z glavnim obveščevalcem v Trstu Jožetom (Jojom) Golcem, ko je bil ta razkrit in ustreljen. Nato je pomagal Vauhnikovi liniji. Bil je že na tem, da ga bodo Nemci ustrelili, a so ga končno poslali v Dachau.

Kot kaže, je slovenska KP odkritje stikov, ki so jih imeli ti ljudje, po svojih kanalih servirala Nemcem. Rezultat tega je bil, da so Nemci novembra 1944 omenjene domobranske oficirje in njihove sodelavce ter liberalne politike (pa tudi dr. Gosarja, prof. Šolarja, prof. Krošlja in majorja Glušiča od Narodne legije) prijeli, imeli v Ljubljani zaprte do 1. marca in nato odpeljali v Dachau. Takrat smo med seboj govorili, da so bile vzrok teh aretacij načrtovane radijske postaje, ki so jih pod vodstvom stotnika Josipa Kuharja sestavljali tehniki v nekaterih domobranskih postojankah. (Kuhar je bil sicer član četniškega štaba, a je za to nalogo navezal stik z domobranskimi oficirji.) Za te postaje so namreč Nemci zvedeli. A najbrž je glavni vzrok omenjenih aretacij treba videti v razkritju njihovega sodelovanja z angleško obveščevalno službo.

Na ta način je KP dosegla, da je domobranstvo izgubilo tri najsposobnejše oficirje. KP je večkrat poskušala razbiti domobranstvo z razgovori z Nemci. Tako je padec domobranske posadke na Črnem vrhu 1. septembra 1944 treba pripisati predvsem pogovorom med partizani in Nemci tri tedne prej, po katerih udarni Rupnikov bataljon ni smel iti na pomoč oblegani posadki. Komunisti so že jeseni 1943 predlagali Nemcem, da bi domobrance poslali na vzhodno fronto (cf. Stalinistična revolucija II, strani 147 – 148). In v tednih pred koncem vojske so trikrat poslali generalu Roesenerju ultimat za izročitev domobrancev, po kateri bi Nemci smeli prosto oditi iz [Stran 064]Ljubljanske pokrajine (Bajlec, Vestnik 1962, str. 189; Drčar, Vetrinjska tragedija, str. 15).

V knjigi Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji (1986, str. 779) – v njej so predavanja slovenskih, srbskih in angleških zgodovinarjev decembra 1985 na Brdu pri Kranju – je podatek, da je protikomunistična stran imela stik z zahodnimi zavezniki po radijski postaji.

Urednik knjige dr. Biber je vprašal angleške zgodovinarje, »ali je kdo od britanskih kolegov naletel na dokumente oziroma vire o stikih, ki so jih slovenski klerikalci imeli z zavezniki zlasti ob koncu vojne. Mar je še vedno delovala tajna radijska postaja v rokah patra Godine, edina od neodkritih postaj, ki jih je britanska obveščevalna služba pustila v Jugoslaviji?«

K temu je treba reči, da je p. Godina odšel iz Ljubljane v Rim spomladi, vsekakor še pred zavezniško osvoboditvijo Rima 4. junija 1944, ki jo je pričakal tam. Ker so zelo redki vedeli za Godinovo postajo, niti ne vsi člani NO in tudi jaz ne, se sprašujem, kdo naj bi vodil to oddajno postajo po odhodu Godine, ker je bil dr. Šmajd od aprila do oktobra 1944 konfiniran v Salzburgu, Miloš Stare pa v skrivališču nekje na Dobrovi. Možno bi bilo, da bi v tistem času ta postaja kdaj oddajala ob sodelovanju stotnika Ilovarja do njegove aretacije v novembru 1944. Precej gotovo pa je, da so ljubljanski sodelavci Intelligence Servicea oddajali po četniškem oddajniku v Sloveniji Mihajlovičevi radijski postaji v Srbiji, ta pa naprej poljski armadi v Italiji. Predstavniki Slovenske legije pa verjetno v večji meri po Golčevi radijski postaji, dokler ni bil Golec prijet in ustreljen v tržaški rižarni. Po tej aretaciji so šla poročila po kurirjih do Trsta in od tam v Švico, potem pa po polkovniku Vauhniku v London. (To je le verjetna skica, ki bi potrebovala nadaljnja preverjanja.)

Zdi se mi, da je NO videl v sodelovanju z angleško obveščevalno službo nekakšno zunanjepolitično podlago za sklic tretjemajskega parlamenta. Drugače rečeno, da je bilo to sodelovanje precej močna spodbuda za ta sklic. Vprašanje pa je, ali so se sklicatelji zavedali, kar smo večkrat slišali šele po končani vojski, da stik z angleško obveščevalno službo še ne pomeni stika z odločujočimi politiki in generali.

Glavni motiv za sklic parlamenta pa je bilo vsekakor spoznanje, da morajo nekdanji politični predstavniki opazno in jasno obrniti slovensko politiko na Zahod.

***

Še nekaj besed o iskanju stikov z Angleži v Italiji v majskih dneh 1945. Dne 3. maja je poleg NO skušal dobiti tak stik tudi škof Rožman, ki je naslovil brzojavko na vrhovno angleško poveljstvo s prošnjo, da naj bi angleška vojska prišla v Slovenijo in preprečila klanje. Kot vse druge brzojavke iz Ljubljane je tudi Rožmanova prišla le do četniške radijske postaje v Palmanovi pri Vidmu. (Tako tudi brzojavka Narodnega odbora v zvezi z vdajo generala von Löhra in nemške jugovzhodne E armade Angležem. Pomen dejstva, da je takrat prišel v Ljubljano zastopnik generala von Löhra in dobil stik z NO, še ni ocenjen.)

Podobno kot škof Rožman je skušal najti stik z Angleži tudi zagrebški nadškof Stepinac.

Na kratko naj omenim še dva hrvaška poskusa, dobiti stik z Angleži. Hrvaškemu pilotu – z njim sta bila tudi dva zavezniška pilota ujetnika – je uspelo pristati v angleški letalski bazi pri Zadru. Pilot je imel s seboj memorandum hrvaške vlade, ki so ga Angleži tam sprejeli in poslali naprej skupaj z zavezniškima pilotoma, in sicer Macmillanu v Caserti, hrvaškega pilota pa izročili Titu.

Drug poskus je bil naslednji: hrvaški zunanji minister dr. Vrančič je s tolmačem in dvema ameriškima pilotoma ujetnikoma 4. maja odletel iz Zagreba v Celovec, od tam pa naslednji dan z avtom potoval proti Lienzu in Toblachu ter nato med Alpami na jug proti mestu Treviso severno od Benetk, kjer je bil v bližini štab 8. angleške armade. Temu štabu je izročil memorandum hrvaške vlade, ki je bil nato odposlan v glavni štab v Caserti, Vrančič pa je bil poslan v taborišče za internirance (kmalu nato izpuščen in znova zaprt, končno mu je uspelo priti v Argentino). Vest o Vrančičevem neuspehu je v dveh dneh prispela v Zagreb in po svoje močno vplivala na hrvaško vodstvo.

Istočasno je poslanik hrvaške države (dr. Košak) skušal doseči, da bi admiral Donitz vključil v pogajanja z zavezniki ohranitev hrvaške države.

Čeprav omenjeni hrvaški poskusi niso bili uspešni, jim je treba priznati iniciativnost in podjetnost.

[Stran 065]

Kot omenjeno, je v tistih majskih dneh poskušal dobiti stik z Angleži tudi general von Löhr, poveljnik nemške balkanske armade. To je poskusil ne le prek Ljubljane, ampak tudi po drugi poti. Njegovemu odposlancu, diplomatu na nemškem poslaništvu v Zagrebu, je uspelo 5. ali 6. maja priti do Tržiča (Monfalcone) in tam izročiti poveljniku 13. angleškega korpusa von Löhrovo pobudo, da bi se ta nemška armada vdala Angležem v severni Italiji. (Po nekem hrvaškem viru je že omenjeni Vrančič srečal tega nemškega diplomata v štabu 8. armade pri Trevisu.) Tudi poveljnik 15. kozaškega korpusa general von Panwitz je na umiku proti Koroški poslal dva oficirja proti Italiji, da bi dobila stik z Angleži.

***

Malo znana je (bila) Slovencem po svetu in v domovini spomenica škofa Rožmana papežu, ki je bila izročena okrog 20. novembra 1944 angleškemu poveljstvu v Caserti. Umenja jo Stephan Clissold v knjigi Whirlwind (1949, stran 223), od naših piscev pa Kolarič v knjigi Rožman III na strani 331. Kolarič jo je našel v zbirki dokumentov dr. Kreka, objavljeni v Zborniku-koledarju Svobodne Slovenije 1970 na straneh 80-101. Škofova prošnja je v tem zborniku na straneh 90 in 91. Clissold jo iz svojih virov citira takole:

»Vaši svetosti je znano, da je brezbožni komunizem v Sloveniji razrušil mnogo cerkva in kapel, pobil veliko število hvalevrednih in najbolj prizadevnih duhovnikov in pomoril skoraj 10.000 Slovencev, med njimi veliko najboljših katoličanov.«

»Nedavno sem dobil informacijo, da se komunisti v sosednjih slovenskih škofijah na tihem pripravljajo, da bi se polastili oblasti na vsem slovenskem ozemlju v času anarhije po umiku nemškega okupatorja. Istočasno načrtujejo splošen pokol duhovnikov, katoliških in demokratičnih patriotov, zlasti še dejavnih članov Katoliške akcije.«

»V tem času grozeče nevarnosti in nujne potrebe se obračamo na Vašo svetost, ponižno proseč za Vaše posredovanje pri anglo-ameriških oblasteh, da bi poslale svoje sile, ki bi zasedle slovensko ozemlje in Primorje ter vzpostavile nad vso deželo svojo začasno vlado pravičnosti in miru brez sodelovanja s komunistično partizansko ‘Osvobodilno fronto’. Samo ta akcija bi preprečila ponovno nepotrebno in tragično prelivanje nedolžne krvi.«

Clissold Rožmanovega imena ne omenja, navaja pa, da je pod spomenico podpis ljubljanskega škofa (»the signature of the Bishop of Ljubljana«) in da je naslovljena na papeža s prošnjo, naj se nujno dostavi angleškemu poveljstvu (v Caserti). Naslovnik pa je, tudi v angleškem prevodu, še vedno papež. Avtor ne navaja datuma spomenice (po Kolariču 20. november 1944), poroča pa, da je prispela v Caserto isti čas, ko je prišel tja Paveličev odposlanec in izročil memorandum hrvaške vlade. In dostavlja, da škofova spomenica ni bila nič bolj uspešna kot hrvaški memorandum. (Hrvaška vlada je skušala zbuditi pri Angležih pripravljenost ohraniti hrvaško državo. Obenem je izrazila željo, da bi angleške in ameriške sile prišle na Hrvaško in vzele deželo v svoje varstvo proti prodirajočim rdečim hordam.)

Zanimivo bi bilo vedeti, po kateri poti je škof Rožman poslal spomenico v Rim. Vsekakor je romala tja dalj časa. Skozi »gotsko linijo« severno od Firenc v oktobru in novembru 1944 ni bilo mogoče priti v Rim. Verjetno je šla skozi Švico v London in od tam v Vatikan. Sklepam, da je bila sestavljena po posvetu z nekaterimi politiki v vsej možni tajnosti. Ko bi bili Nemci zvedeli zanjo, bi bili škofa skoraj gotovo odpeljali iz Ljubljane in ga kje internirali. Kakorkoli že, spomenica dokazuje, da je škof Rožman že jeseni 1944 spoznal, da je treba iskati stike z Zahodom.

Oktobra in novembra 1944 je tudi Mihajlovičevo odposlanstvo (dr. Topalovič), ki je prišlo v Rim že spomladi – torej pred osvoboditvijo Rima 4. junija – skušalo pri angleškem poveljstvu najti rešitev za četnike.

V tistem času so se tudi slovenski demokratični politiki odločili za ustanovitev Narodnega odbora, ki naj bi opazno usmeril slovensko politiko na Zahod. Poslanik Baljič, ki je bil v Ljubljani predstavnik Neodvisne države Hrvaške, je po vojni, pri zaslišanju v Zagrebu, izjavil, da je po njegovih opažanjih Narodni odbor deloval po iniciativi dr. Kreka v Rimu, in izrekel mnenje, da bi bil moral general Rupnik odstopiti vsaj deset dni prej. (B. Krizman, »Ustaše i Treči Reich 2«, 1983, stran 288.)

Nekaj opozoril v zvezi s pisanjem spominov ter opisovanjem dogodkov v letih 1941–1945

Mag. Boris Mlakar
-
0

Ena izmed temeljnih nalog, ki si jih je v svoj program zapisala Nova Slovenska zaveza, je nedvomno tudi t. i. zgodovinopisna dejavnost. Ob tem gre poudariti, da je že sam nastanek in pojav NSZ svojevrstno opozorilo, da z našim skupnim zgodovinskim spominom na prelomna leta 1941–1945 nekaj ni v redu. Pravzaprav se je o teh letih pisalo ogromno, seveda z vidika delovanja KPS, OF in NOV, toda te stotine knjig in desettisoči člankov nekako niso zmogli uravnotežene in pravične[Stran 060]obravnave ter ocene vseh komponent medvojnega slovenskega političnega in človeškega bivanja. Resnica zmagovalcev, kar je sicer razumljivo in normalno, je prevladovala, ni pa seveda bilo normalno, da je prevladala stoodstotno in da se redki preživeli pripadniki protirevolucionarnega tabora kot taki niti pojavljati niso smeli, kaj šele da bi javno nastopili s svojo človeško resnico. Seveda so zdomci v tem pogledu napravili veliko, toda to zaradi prepovedi skoraj ni prihajalo v našo zavest. Zdomski izobraženci in tudi preprosti delavci, ki so si sredi argentinske pampe ali pa med severnoameriškimi nebotičniki silovito prizadevali ob svoji resnici ohraniti tudi slovensko zavest, slovensko pisano in govorjeno besedo, so bili celo označeni za narodne izdajalce.

Kako je bilo pravzaprav s temi narodnimi izdajalci? Odgovor na to nam more dati le pošten premislek in po možnosti povsem nepristranski in objektiven pregled dogodkov od začetkov okupacije pač v njihovi čim tesnejši in logično razložljivi vzročno posledični povezavi. Seveda je od NSZ iluzorno pričakovati, da bi lahko odgovorila na vsa tozadevna vprašanja, saj za to nima moči, za marsikaj pa je čas že zamujen, poklicni zgodovinarji pa bi za marsikaj tudi alibično ugotavljali, da je pravzaprav še prezgodaj. Kakorkoli že, odločitev NSZ, da se »ugotovi resnica te preteklosti«, da se »objektivno oceni značaj protikomunističnega odpora« in da se razgrne »resnico o državljanski vojni«, je hvalevredna. Dokončnih in absolutnih resnic seveda tudi ona ne bo mogla ponuditi, ker je pač pot do njih nikoli dokončana zgodba. Dolžnost vseh nas pa je, da storimo vse, da vse »delne« resnice, vse še neizrečene ter nepopolne posamične ali skupinske zgodbe pridejo na dan ter v perspektivi skupaj z že znanimi dejstvi oblikujejo naše vedenje o tej usodni prelomnici slovenske polpreteklosti. Nova podoba te preteklosti bo verjetno drugače skonstruirana, kot je bila do nedavnega, mogoče tudi ne bo nikogar v celoti zadovoljila,

toda zgodovina ni tu zato, da bi koga posebej zadovoljevala ali nagrajevala, temveč je med drugim tudi stvar naše duhovne discipline ter odgovornosti do samih sebe, zato jo moramo vzeti nase v celoti, z vsemi temnimi sestavinami, če hočemo, da nas bo res prenehala obsedati in da se bomo lahko posvetili sedanjosti, predvsem pa prihodnosti.

Čeprav v primeru zgodovinopisne dejavnosti NSZ vsaj v tej fazi gotovo še ne gre za znanstveni projekt v ožjem pomenu besede, pa je seveda kljub vsemu koristno in racionalno, da se na začetku raziskav in zbiranja zgodovinskega gradiva poda nekak pregled dosedanjega dela, se ob tem ugotovi glavne vrzeli in izpostavi poglavitne naloge, ki jih je treba najprej opraviti, torej nekakšno prioritetno lestvico. Čeprav je v nekaterih dokumentih in izjavah, npr. na zadnjem občnem zboru, čutiti, da v zvezi s tem obstaja nekakšno vrednotenje, pa bi se morda vendar veljalo lotiti natančnejše in bolj izrecne obdelave »projekta«. Ob tem pa je treba že takoj na začetku poudariti, da je bilo s strani NSZ že marsikaj narejenega. Če pustimo ob strani postavljanje t. i. farnih spominskih plošč žrtvam vojne in revolucije, pa je treba prav ob tem omeniti predhodno zbiranje imen teh žrtev ter končnih seznamov žrtev določenih vasi ali župnij, kar je tudi neke vrste zgodovinopisno delo in prav ti seznami so eden od pomembnejših rezultatov celotnega prizadevanja NSZ. Škoda, da ti seznami niso sproti objavljeni v Zavezi, saj ne gre čakati šele na bodočo novo izdajo Bele knjige. Objavljena pa so bila v Zavezi že kar številna besedila, mimo katerih ne bo mogel več noben zgodovinar našega vojnega in povojnega časa. Res da so omenjeni članki po svojih metodoloških, vsebinskih in drugih značilnostih taki, da zgodovinar z njimi ne more biti povsem zadovoljen, toda, da ponovimo, o njihovi koristnosti in uporabnosti ni več nobenega dvoma.

Na podlagi splošno uveljavljene prakse, ki se deloma potrjuje tudi že z omenjenimi članki, objavljenimi v Zavezi, moramo v zvezi z rekonstrukcijo medvojnega dogajanja pozornost usmeriti predvsem na naslednje vrste prispevkov:

1) Neposredna pričevanja ali spomini, ki so jih zapisali sami akterji, udeleženci dogodkov, ali pa zgolj priče, opazovalci teh dogodkov.

2) Pričevanja in spomini, ki jih je zapisal nekdo drug, npr. sodobni raziskovalec, lahko tudi v obliki intervjuja ali pogovora.

3) Objava pisnih dokumentov ali ustnih izjav s komentarjem zapisovalca oziroma prirejevalca, lahko tudi z bistvenimi dopolnili.

4) Kronika ali rekonstrukcija dogodkov, pri katerih avtor uporabi pri pisanju vse dosegljive vire.

[Stran 061]

5) Manjše študije in razprave z analitičnim pristopom do obravnavane tematike ter s kritičnim pretresom virov.

Ob tem je potrebno opozoriti na nekatere zahteve oziroma merila, ki naj bi se jih pisci držali v čim večji meri. Najprej je seveda zaželeno, da se pričevalec podpiše oziroma da njegovo ime navede zapisovalec. Glede na znane zadržke in tudi strah, ki pri tem še ima vlogo v nekaterih podeželskih okoljih, je potrebno zagotoviti, da je ime pričevalca ugotovljeno in zapisano vsaj v primarnem gradivu ali v dokumentih uredništva. Pričevalec naj bi v začetku – isto velja tudi za druge pisce – opredelil svoj namen in tematsko in časovno omejil temo, o kateri bo govoril. Pričevalec naj skuša razločiti med tem, kar je v njegovem spominu neposreden odraz njegovega doživljanja, in med tistimi elementi pripovedi, za katere so mu bile vir pripovedi drugih očividcev ali pa je celo zanje slišal kasneje. Upoštevati je pač treba, da je od zadevnih dogodkov minilo že pol stoletja in da je človeški spomin včasih zelo nezanesljiv instrument. Poudari naj stvari, o katerih je popolnoma prepričan, hkrati pa je dolžan navesti tudi tiste, za katere pač ne more priseči, da so bile ravno take … Koristno je tudi navajanje drugačnih in nasprotnih informacij, ki se jih spominja, ob tem pa lahko poda tudi svojo razlago, oziroma pove, kateri inačici dogodkov daje svojo vero, seveda z logično in materialno podprto utemeljitvijo. Slednje zahteve še v večji meri veljajo za pisanje kronistov in predvsem ljubiteljskih ali poklicnih zgodovinarjev. Le-ti so seveda dolžni za prikaz določene teme oziroma dogodka zbrati prav vse razpoložljive vire, ustna pričevanja, arhivske, časopisne in tiskane vire, pa tudi literaturo. Prav za obdobje okupacije na Slovenskem je na razpolago že zelo obširna literatura, predvsem partizanske »usmeritve«, vendar je le-ta koristna tudi za osvetlitev razvoja protirevolucije, predvsem kar zadeva njeno materialno, dogodkovno plat. Seveda ni zanemarljiva tudi literatura zgodovinopisnega in spominskega značaja, katere ustvarjalci so pripadniki protirevolucionarnega tabora, vendar je do nedavnega nastajala izključno v emigraciji oziroma v zamejstvu. Noben resen pisec tako ne bo mogel mimo revij Vestnik, Tabor in vsaj še mimo Zbornika Svobodne Slovenije. Kar se tiče arhivskega gradiva, je potrebno opozoriti na gradivo Slovenskega domobranstva, MVAC, Slovenske legije ipd., ki se nahaja v Arhivu Slovenije (do pred kratkim v okviru Inštituta za novejšo zgodovino), ter gradivo partizanskih organov in enot, predvsem tudi VOS, OZNE itd., ki se nahaja na omenjenem inštitutu ter v Zgodovinskem arhivu Ministrstva za notranje zadeve. Pisec si mora prizadevati, da zbere čim več gradiva iz t. i. prve roke in primarnega gradiva, vendar mora biti tudi to podvrženo kritiki ter analizi glede verodostojnosti in pristnosti. Posamezne vrste virov in podatkov je dobro medsebojno primerjati in se nato odločiti za najbolj verjetno verzijo, pri čemer pa je v primeru negotovosti potrebno navesti tudi druge možne razlage.

Zelo koristno je, če si pisec pred začetkom pisanja napravi čim podrobnejši načrt oziroma začrta notranjo strukturo besedila. Zgodovinski prikazi so ponavadi podani po kronološkem ali tematskem načelu, lahko pa se ta dva načina kombinirata, kar pa je bolj zahtevno in je lažje uresničljivo v primeru prikazovanja posameznih dogodkov in procesov v manjših časovnih ali prostorskih okvirih. Pri tem pa mora biti poglavitni poudarek na vzročnoposledičnih povezavah navedenih dejstev, ali drugače povedano, pisec se mora venomer spraševati po vzrokih ravno takega dogajanja (takih posledic) in seveda poskušati na to logično odgovarjati; ves čas mora imeti pred očmi nujno medsebojno pogojenost dogodkov in procesov, navesti pa mora vse okoliščine, ki so nanje vplivale. Pri tem je dobro že vnaprej misliti tudi na morebitne ugovore in protiargumente k njegovi razlagi, zato si mora prizadevati za čim večjo objektivnost, kar sicer ne pomeni, da mora biti pri opisu dogodkov povsem nevtralen ali neprizadet (če gre za pričevalca, je seveda osebna in čustvena nota razumljiva), mora pa biti pošten pri izboru in navajanju virov, ne sme zamolčevati stvari, ki so neprijetne za, recimo, protirevolucionarno stran, niti ne stvari, ki mu niso všeč ali pa celo podirajo njegovo razlago oziroma hipotezo. Odločati morajo argumenti, logična zaključenost, avtentičnost virov, toda tudi človeška resnica. Niti v pripovedi niti v izboru virov ne sme biti nobenega navijaštva ali pristranosti. Avtor je seveda – če recimo gre za pisanje v Zavezi – lahko opredeljen, toda hkrati mora biti pošten do nasprotnikov, pri čemer je dobro ignorirati dejstvo, da le-ti morebiti do njega niso bili. Vsaka trditev mora biti dokazljiva, če ne neposredno iz virov, pa vsaj posredno [Stran 062]logično izvedena. Čim manj mora biti samoumevnosti, čeprav seveda ne gre zmeraj ponavljati splošno znanih in neovrgljivih okoliščin. Navajanje virov mora biti čim bolj izčrpno in jasno, citati morajo biti jasno označeni, vendar se je potrebno pri njih omejevati. Kot rečeno, navajati gre tudi »nasprotne« vire, kar povečuje verodostojnost prispevka, pri tem pa je za zgodovinopisje s tem povečana njegova uporabnost ter možnost preverjanja, kar naj ne bi bila zgolj okrasna značilnost. Pisec naj uporablja čim več pravih in polnih imen, kolikor mu je pač ob že omenjenih zadržkih to mogoče. Članek ima lahko tudi značaj polemike; pri tem je lahko v celoti posvečen diskusiji o kakem problemu ali dogodku, če pa je polemika le stranska zadeva znotraj osrednje teme, jo lahko pisec »preseli« tudi v opombe. Za povednost člankov so zelo hvaležni dodani seznami (borcev, žrtev ipd.), grafikoni, fotografije.

Kar se tiče same vsebine prispevka, je potrebno najprej v uvodu začrtati njegove prostorske in časovne meje; v primeru neke zaključene geografske ali upravne enote je nujno predstaviti politično, gospodarsko in kulturno stanje pred okupacijo. Po prihodu okupatorja je potrebno čimbolj natančno ugotavljati in poudariti vse spremembe, ki so nastajale in ki so naposled pripeljale do dogodkov ali procesov, ki jih želi pisec podrobno predstaviti. Gre torej za nove okoliščine, ki so rezultat okupacijske politike, delovanja OF, KP in partizanov, seveda pa je potrebno opisati tudi delovanje in taktiko, stališče (bodočih) protirevolucionarnih sil, npr. Slovenske legije, Slovenske zaveze, tudi slovenske lokalne oblasti in Cerkve. Bistveno pri tem je, da pisec izpostavi glavne momente in vzroke, ki so pripeljali do notranjega slovenskega konflikta, do začetkov državljanske vojne. Če gre za dogajanje v podeželskih krajih, je potrebno ugotoviti, koliko je prišlo do ustanavljanja vaških straž spontano, zgolj z vidika samoobrambe v ožjem smislu, koliko pa je to bilo rezultat delovanja Slovenske legije, SLS, torej organizirane protirevolucije. Pri tem je nujno pošteno in pravilno predstaviti vlogo in pomen delovanja okupatorjev in seveda partizanskih organov in enot. Pri tem velja izpostaviti tako subjektivno kot tudi objektivno plat delovanja vseh vpletenih dejavnikov. Prav tako je pri protirevolucionarnem taboru treba opisati t. i. legalno kot tudi ilegalno plat delovanja, tudi četništvo, Jugoslovansko vojsko v domovini, Slovensko narodno vojsko. Pri opisu delovanja vojaških enot je npr. pri Slovenskem domobranstvu potrebno ugotoviti načine njihovega bojevanja, npr. ali je bilo v skladu z vojaškimi in moralnimi normami, pri čemer je seveda nujno omeniti tudi negativne pojave. Zelo zanimiva bi bila za bralce in koristna za zgodovinarje predstavitev orientacije prebivalstva v razmerah okupacije in državljanske vojne; h komu se je prebivalstvo nagibalo, kateri momenti so pri tem odločali, kakšna so bila njegova pričakovanja in predvidevanja v zvezi s koncem vojne. Pri tem bi bilo koristno pripraviti tudi določene statistične preglede ipd.

Še bi lahko naštevali, pri čemer niti nismo omenili problematike povojnih pobojev in procesov, za katere je jasno, da se bo z njimi revija Zaveza še dolgo ukvarjala. Gotovo so nekatera zgoraj navedena merila, predvsem tista metodološkega značaja, za marsikaterega pričevalca ali pisca prezahtevna, vendar ga naj to ne odvrne od pisanja, če se mu zdi, da lahko vsaj v majhni meri pripomore k našemu skupnemu poznavanju usodnih let druge svetovne vojne.

Sprava pred sedemsto leti

NA
-
0

Pred približno sedemsto leti je italijansko mesto Padova stalo pred podobno nalogo, kot stojijo danes postkomunistične družbe, posebej gotovo slovenska, kjer je nastop totalitarnega komunizma spremljala državljanska vojna. Kaj napraviti potem, ko se je v družbi spočelo toliko zla in ko je to zlo dobilo toliko vdanih pomočnikov? V naslednjem besedilu, ki ga povzemamo po časopisu Frankfurter Allgemeine, bo bralec lahko spoznal, da smo pri nas še daleč od tega, kar se je zgodilo v Padovi že dve leti po padcu tirana. Pri nas se še ni pojavil kronist, ki bi, čeprav sam udeležen pri nekdanji oblasti, natanko popisal vlado nasilja, žrtve in storilce, zlasti pa se pri nas še ni zgodilo, da bi to besedilo javno brali in ga potem slovesno izročili mestnemu arhivu kot najdragocenejši dokument. Mislimo, da bo ta davna zgodba poučno branje, predvsem pa, da bomo v njej prepoznali svoje vloge.

Sprava pred sedemsto leti.
Uvodno besedilo

Dante ga je v svojem Peklu postavil med največje tirane zgodovine k Aleksandru Velikemu in Dionizu iz Sirakuz. Sodobniki so pisali, da je bil tako podoben hudiču kot sveti Frančišek Kristusu. Še v našem stoletju je bila slika grozovitosti, ki so jo povezovali z njegovim imenom, tako živa, da ga je nemški zgodovinar Gerhard Ritter dajal ob koncu Tretjega rajha za zgled demonije moči. To je bil Ezzelino da Roma[Stran 058]no, pristaš stranke Friderika II., skoraj dve desetletji najmogočnejši človek severne Italije, gospodar Verone, Vicenze in Padove.

Kako je mogoče preživeti takega tirana?

Ezzelino je bil rojen leta 1194 kot potomec nemške plemiške družine iz Trevisa. V plemenitaškem in meščanskem svetu zgornje Italije, ki ga je razjedalo sovraštvo razcepljenih skupin in vodilo maščevanje, se je vztrajno vzpenjal. Pri tem pa se je posluževal takih okrutnosti, da so bile nenavadne celo v tedanjem svetu, in si pomagal z zvitostjo in grozovitostmi, ki jih doslej niso poznali. Leta 1232 je podjarmil Verono in postal s tem gospodar nad dostopom v alpsko dolino Adiže, ki je bila za cesarja strateškega pomena.

Postal je močan kot prijatelj močnejšega. Friderik Hohenstauf ga je priznal, Ezzelino pa je do daljnega cesarja ohranil zvestobo, ki je ni gojil do nobenega svojih številnih zaveznikov. Leta 1236 je padla v njegove roke Vicenza, že naslednje leto pa bogata, po znanosti sloveča Padova. Svojo strahovlado je obdržal v tem mestu dve desetletji. Po Friderikovi smrti ni imel nad seboj nikogar več, kateremu bi se moral pokoravati. Zavrnil je vabljive ponudbe kurije, čeprav mu je grozila s križarskim pohodom. Odpravljal se je na vsakoletne bojne pohode proti lastnim bratom, proti Benečanom in njihovim zaveznikom, pa tudi proti nespravljivemu, sovražnemu rodu Estov. Šele leta 1258 je uspelo koaliciji Estov, Milančanov in Benečanov, da je tiranu na silo iztrgala Brescio. Leta 1259 je podlegel ranam. Svojih zločinov pred smrtjo ni obžaloval. Pokopali so ga v neblagoslovljeni zemlji, njegovo kraljestvo, ki so ga povezovali le nasilje, strah in sovraštvo, pa je razpadlo.

Ernst Kantorowicz v svojem življenjepisu Friderika II. poudarja, da je Ezzelino prevzel od cesarja samo eno lastnost, jo popačil in razvil do skrajnosti: brezobzirno uveljavljanje samega sebe in brutalno voljo do moči. Ta neomejena volja je postala sama sebi namen in s tem nekaj zlega. Avtor ugotavlja, da se je z Ezzelinom pojavil nov tip vladarja, »nelegitimni gospodar in knez, ki se je povzpel na prestol samo z lastno močjo, z nasiljem in zvijačo, svojo strahovlado pa obdržal s tiransko trdoto, strahovanjem, grozovitostjo in strogostjo, vse pa je slonelo izključno na njem samem, na njegovi osebnosti.«

Javni krvni davek

Kakorkoli se bo že iztekla pravda o značajski podobi samodržca, ki so si ga skozi stoletja predstavljali kot pravega demona, ostane dejstvo, da je Ezzelinov pojav izzval pri sodobnikih pisanje zgodovine, ki vsebuje prvo veliko analizo tiranije v poantični kulturi in ga lahko zato prištevamo k značilnim mejnikom psihološkega prikazovanja človeka. Italijanski strokovnjak za zgodovino srednjega veka Girolamo Arnaldi je v svojem znanem mladostnem delu o zgodovinopiscih marke Trevigiane pokazal, kako je neizmerljiva podoba tega tirana dokončno preusmerila takratno mestno kronistiko od posameznih letopisnih zapiskov k razširjeni in celoviti pripovedi po antičnih vzorih. Ravno literarni moči teh pripovedovalcev, predvsem notarja Rolandina iz Padove, ki je začel pisati svojo kroniko le nekaj mesecev po Ezzelinovem padcu in jo dve leti kasneje tudi končal, se moramo zahvaliti, da smo dobili to demonsko mračno podobo tirana in njegovih metod, ki so se tako neizbrisno vtisnile v evropski spomin. Ta preudarni notar našteva, da so Ezzelinovo vladavino od vsega začetka spremljala ovajanja, aretacije, zapori, zasliševanja, mučenja in javne usmrtitve. Povod je bil lahko neznaten. Nekoga so odvedli v zapor samo zato, ker so pri njem našli Ezopovo kritiko tiranov. Vladarjevo bolestno nezaupljivost so umirjale samo pogoste javne usmrtitve. Temnice in zapori so bili prenatrpani. Beremo o nepopisnih razmerah, o vročini, zatohlem zraku, fekalijah, lakoti, žeji, vpitju, joku in škripanju z zobmi. Rolandinova poročila so tako strašna in podobna prizorom iz Dantejevega pekla, ki jih tam samo pripovedujejo, odigravali pa so se na zemlji. Opisi mučenj so bili v razboleli domišljiji tistega časa morda tu in tam pretirani, verodostojni pa so dolgi seznami žrtev in njihovih morilcev, ki jih je na stotine in jih kronist dodaja v posebnih poglavjih.

V zadnjih letih se je tiranova moč stopnjevala do skrajnosti. Ko so njegovi sovražniki zasedli Padovo, je dal v Veroni zapreti stotine padovanskih meščanov in jih ukazal usmrtiti s strašnim mučenjem. Mrtvim so javno sekali glave, ženam rezali prsi in jim jemali novorojenčke. Po Rolandinovih podatkih naj bi to zadnje dejanje zahtevalo kar 11.000 žrtev. Sodimo, da je to število pretirano, dovolj strašna bi bila samo desetina tega.

[Stran 059]

Pravni akt, spominski akt

Na splošno o kronistovih podatkih ne smemo dvomiti. Za to prepričanje imamo vzroke, ki so le malo manj pomembni kot strašna zgodovina, ki jo pripoveduje. Rolandino je bil zraven. Ves čas Ezzelinovega tiranstva se je kot notar gibal okrog političnih centrov svojega mesta. Zato je osebno poznal tako žrtve kot sluge režima. V začetku Ezzelinovega vladanja je bil nekaj tednov celo varuh pečata padovanske komune in v tej funkciji prisiljen sodelovati. Zraven pa mu je oče, ki je bil tudi notar, izročil sveženj zgodovinskih zapiskov in mu poveril nalogo, da napiše zgodovino rodnega mesta.

Rolandino je tako postal verodostojna in dobro obveščena priča terorja, pri tem pa je bil življenjsko ogrožen tudi sam. Kako so mu ti doživljaji ležali na duši, je razvidno iz naglice, s katero se je spravil na delo. Takoj po Ezzelinovem koncu se je lotil svojega velikega in tudi literarno ambicioznega dela. Dodatno so ga spodbujali uboštvu zaobljubljeni minoriti, ki se jih je tiran vedno bal in jih preganjal. V dveh letih, leta 1262, je bila kronika končana. V zaključku avtor roti prepisovalce, naj ničesar ne spreminjajo. Kako resna je bila njegova skrb, da bi se zgodovinska resnica nepotvorjena izročila potomcem, priča dogodek, o katerem poročajo zadnje vrstice kronike in ki je edinstven v zgodovini zgodovinopisja.

Rolandinovo kroniko so namreč javno brali pred cerkvijo sv. Urbana v Padovi. Navzoči so bili vodilni mestni učenjaki in politiki. Tako so kroniko proučili, potrdili in tudi overili kot pravni dokument. Za tiste čase je bil to nenavaden postopek, ki prav nič ne izgubi impresivnosti in moči, tudi če ga primerjamo s slovesnimi akademskimi razglasitvami knjig in pesnikov na italijanskih univerzah takrat. Družba, ki se je komaj izkopala iz terorja, je poskušala dognati, kakšna je zgodovinska resnica prestanega trpljenja. V prisotnosti ljudi, ki so tiste čase preživeli, so dolge dneve in ure prebirali imena žrtev in njihovih rabljev, opise trpljenja in zločinov. Nazadnje so ugotovili, da je delo zgodovinsko verodostojno, in uradni primerek kronike spravili v mestni arhiv k drugim pravnim listinam.

Ta spominski dogodek je bil neke vrste pravni akt, zraven pa je bil svarilo in nauk, ki naj bi krepil odločenost meščanov, da bi za naprej varovali svobodo, vendar naj bi ne bil pri tem nihče obtožen ali zasramovan. Tako je bilo naročeno v uradnem predgovoru k Rolandinovemu tekstu. Sovraštvo naj bi se končalo, ničesar pa ne bi smeli pozabiti. Padovanci so odklonili tribunal in se odločili za forum.

Kakšna je bila korist? Ne vemo. Mučenim, žalujočim, osamljenim, sirotam in vdovam javni obračun s preteklostjo ni mogel pomagati. Odškodnin niso poznali, zadovoljni so bili samo najmočnejši. Rane, ki jih je zadal tiran, so se zacelile šele po dolgem času ali nikoli. Tolažbo je morda nudila vera v pravičnost v večnosti, misel na muke, ki so čakale mučitelja v peklu. Pri posameznikih pa se je morda vendar povečala razsodnost in zmanjšalo sovraštvo. Iz zgodbe o Ezzelinu ne moremo izvleči nauka, ki bi imel trajnejši učinek. Na koncu velja trezni povzetek Jakoba Burkhardta:

»Tu je bil prvi poskus, utrditi prestol z množičnimi umori in brezmejno ostudnostjo, z uporabo vseh sredstev z enim samim namenom. Ezzelinovi zločini so bili tako groteskni, da ga ni dosegel nihče od naslednikov, tudi Cezare Borgia ne. Dejanja so bila razkrita in opisana. Ezzelinov padec žal ni bil pobuda narodom, da bi vzpostavili pravičnost, in tudi ne svarilo bodočim hudodelcem.«

Koalicijska pogodba ali paktiranje s hudičem

Blaža Cedilnik
-
0

V drugem razredu osnovne šole (v prvih dveh razredih osnovne šole smo imeli še verouk kot obvezen učni predmet) nam je katehet pripovedoval takole zgodbo: Dva moža nista verjela ne v Boga ne v hudiča in sta grešno živela. Vendar jima vest le ni popolnoma dala miru in sta se zmenila, da tisti, ki prvi umrje, pride drugemu povedat, če je kaj »na onem svetu«. Ko je eden umrl, je res obiskal drugega in mu rekel: »Za Boga in za nebesa ne vem, hudič pa je in pekel tudi in jaz sem v njem in strašno se mi godi.«

Ne vem, odkod se je to znašlo v meni, ampak prav odkar se zavedam, sem opazovala ljudi in svet okoli sebe in ga skušala razumeti, analizirati, predvideti. Česar nisem razumela, sem si zavestno shranila v spomin za tiste čase, ko bom dovolj »velika». Nekatere stvari so čakale v meni tudi prek trideset let. Ampak nisem hotela pripovedovati o tem. Torej je bilo nekaj že v meni, da nisem »verjela« ničesar, česar nisem prej obdelala s svojimi možgani. Dokončno pa me je zastrupil profesor Pediček, ki je pri predmetu logika rekel natančno to. Avtoritete ni. Ne glede na to, kdo kje kaj reče, vsako stvar je treba najprej precediti skozi lastne možgane in šele na podlagi lastnih ugotovitev zadevo sprejeti ali pa ne. In tako sem vedno delala in še danes skoraj avtomatično opazujem dogajanje okoli sebe, posamezne besede in dogodke zlagam v mozaike, da dobim celotno sliko, vse skupaj analiziram in včasih dobim prav čudne rezultate, ki mi niso všeč; pa kakorkoli stvari obračam, rezultat je isti. In ekstrapolacija oziroma projekcija dogajanja v prihodnost je navadno temnosiva, da ne rečem črna.

Po Titovi smrti nas je bila zanimiva skupina (seveda nismo bili edini), ki smo vsak po svoje delali projekcije v prihodnost; večina je bila naivno optimističnih, le dva sva bila neke vrste pesimista (Optimist ni nikoli prijetno presenečen, Murphyjev zakon). Dobro se spominjam svojih besed, da bo Jugoslavija prej ali slej razpadla, da je v vsaki republiki nakopičenih gore neizrečenih besed in starih neporavnanih

računov. (Pride Jugoslovan na mejo in ga carinik vpraša, če ima kaj za prijaviti. »Imam jedno računalo.« Carinik pogleda v prtljažnik in zagleda kalašnikov. »Pa imam da sredim neke račune!«) Poleg tega pa so še med narodi ravno tako stari neporavnani računi in se kopičijo novi; vsak človek, vsak narod, vsaka republika v Jugoslaviji je imela občutek, da ga/jo drugi izkoriščajo, da drugi živijo na njegov/njen račun. Vse te neporavnane zadeve so se z leti poglabljale in dopolnjevale z novimi in jasno mi je bilo, da bo to nekoč planilo na dan. Kot bi odprl škatlico, ki je polna vzmeti. Nikakor je ne moreš zapreti nazaj (vsak me razume, kdor je kdaj skušal popraviti tipkalo na nočni svetilki). Bolj ko se trudiš in tiščiš skupaj, slabše je. In končno popustiš in vse se razleti. Rekla sem, Jugoslavija bo razpadla in njen razpad bo krvav. Rekla sem še, da bi si zelo želela, da se motim, ampak moja pamet mi da tak rezultat in pika. Podobno je bilo, ko se je pojavil Markovič s svojim programom. Ob mojih črnogledih napovedih mi je kolega rekel, da smo vsi, ki tako gledamo na stvar, zavozili svoje življenje in nam ostane samo še cinizem, namesto da bi si od prihodnosti kaj obetali. Vendar (vsi vemo, kako so se stvari potem razvijale) je potem takrat in še večkrat pozneje izjavil, češ, spet so imeli ciniki prav.

Kljub temu da nisem »globoko verjela« (poznate to rečenico; prej se je reklo: duboko sam uveren, mislim, da veste, da potem iz vsega skupaj ni bilo nič; globoka vera je eno, argumenti in dokazi na podlagi dejstev in analiz so pa čisto nekaj drugega – kdaj bomo prišli na tako stopnjo razmišljanja in dela?), da bo naenkrat vse lepo in prav, sem bila zelo vesela plebiscita in seveda njegovega rezultata; vojna me ni presenetila in sem bila vesela, da je bila hitro končana, pili smo šampanjec ob mednarodnem priznanju naše nove države.

In potem smo gledali TV nadaljevanko iz skupščine naše mlade države. Stari obrazi, stari vzorec. Demos – pozicija, večina starih aktivistov. Komunisti ali prenovitelji ali kakorkoli že – opozicija, ki ves čas soli pamet vsakomur, ki zine kakšno po[Stran 056]končno. Vlada v senci – zabava de luxe. Nekaj novih obrazov, a bog ne daj, da se obregnejo zoper stare obraze, staro ideologijo, stare zakone itd.

Demos je uspel v eni stvari – uspeli smo se formalnopravno izmuzniti Balkanu, v vseh drugih ozirih pa smo še vedno tam. Kletvice, npr. jezik, mislim slovenščino, je spakedran do obisti. Na vitalnih položajih so ljudje, ki obvladajo le jugoslovanščino. (»Skrati,« mi reče uradnik, ko mu skušam pojasniti, zakaj sem pravzaprav prišla). ln katere so naše (slovenske) nacionalne vrednote? Včasih so bile to poštenost, pridnost, delavnost, ljubezen do zemlje, domovine … Potem pa smo uvozili »lukavost«, kar pomeni, zakaj bi se trudil in potil, če se da tudi kako drugače. Okoli ovinka. Po zvezah. Z goljufijo. Z dvojnimi merili. Cerkvi je bilo premoženje sicer ukradeno, ampak to je prav, zakaj bi Cerkev bogatela na račun ljudstva. Vprašanje je, če bi Cerkev res tako nagravžno izkoriščala delavce na svojih posestvih, kot to počne nova Menagerska smetana (pišem z veliko začetnico!) Medtem ko so se »delavci« v takih in drugačnih sindikatih borili za en majhen ščepec pravic v obliki kolektivne pogodbe, so si Gospodje (z veliko začetnico) priborili individualne pogodbe, ki pomenijo za podjetje bankrot, če bi se hoteli enega takega znebiti. Pa kdo bi se jih hotel znebiti, to so vendar uspešni poslovni ljudje, da pa podjetja crkavajo, so pa najbrž krivi delavci in objektivne okoliščine.

In to je druga naloga, ki bi jo moral izpeljati Demos, pa so ga prej razpadli. So že vedeli, zakaj. Zato, da so ostali zraven. Namreč, takoj na začetku bi bilo treba (kako znane besede) objaviti javne razpise za vsa vodilna delovna mesta. Samo to. Merilo je strokovnost, ne barva ne pedigree. Vsi smo to pričakovali. Pa nič. Ko so prizadeti opazili, da vlada cinca, so začeli vpiti: Revanšizem! Lov na rdeče direktorje! Zamenjava ene ideologije z drugo! In ljudstvo je nasedlo. Kot že večkrat prej. Ne morem si kaj, da se ne bi ponovno spomnila Narteja Velikonje in njegovega Malikovanja zločina (Kadar je OF koga likvidirala, je vpila: To je izdajalec, to je sodelavec okupatorja! In ljudstvo je reklo: Bo že nekaj na tem. Kjer je dim, je tudi ogenj. Itd.). In spet so uspeli. Obdržali so pozicije. Peterle je imel čarovno palico v roki, pa je ni uporabil. Ni nas odrešil prekletstva. Vprašanje je, kdaj bo, če bo, spet takšna priložnost. Kot v tisti slovenski ljudski pravljici.

Pastirček je šaril okoli razvalin nekega gradu in je zagledal kačo, ki mu je rekla, da je grad zaklet in ona zakleta kraljična. Povedala mu je, kaj naj napravi, da bo odrešil grad in njo. Pred sončnim vzhodom bi moral nabrati rose, se z njo umiti in poškropiti kačo. Pastirček pa je zaspal in je pritekel do grajskih razvalin, ko je sonce že vzhajalo. Žalostna mu je kača povedala, da se sedaj ne da nič več narediti. Rekla je še, da se še ni izcimilo seme za smreko, ki bo dala les za zibelko, v kateri se bo zibalo in raslo otroče, ki bo lahko rešilo zakleti grad in kraljično.

Zdaj smo pa tam. In kaj so storili krščanski demokrati oziroma Peterle, ko so (očitno) ugotovili, da so naredili napako (lepo po domače bi se reklo, da so stvar zasrali). Na vse mogoče in nemogoče načine in nenačine se trudijo, da bi rešili, kar se rešiti da. Pobožno upam, da pri tem vsaj mislijo na vse skupaj in ne samo na svoj stolček ali kariero (po domače rit). V tej silni vnemi so naredili isto napako kot krščanski socialisti med svetovno vojno. Stozdirali (krasen izraz, ki nam ga je dala naša polpretekla doba) so se s komunisti (da ne bo zamere, uporabljam ta izraz, ker vsi vemo, za koga gre, ni pa treba preverjati, kakšen je njihov trenutni uradni naziv). Sancta simplicitas ali pa karierizem. Bog jim odpusti, saj (morda) ne vedo, kaj delajo. In s tem so dali prav tistim, ki so si že v času starega režima pomagali z vstopom v partijo. Tako pravijo naši velmožje. Rupel se je prav lepo izrazil: Seveda sem bil v partiji. Kdor je hotel kaj narediti, je moral stopiti v Partijo.

Ne morem si kaj, da ne bi spet gledala na zadevo s svoje strani plota. Kolikokrat so me vabili v partijo (Pa vstopi, če ti tako lepo rečejo, je rekla kolegica. Mene pa nihče ne povabi. Z malce hudobije bi ji lahko rekla, da se tudi moški izogibajo ženske, ki se hoče poročiti.). Včasih prav s konkretnimi obljubami (nimam dokazov, morate mi verjeti na besedo). Ampak kdo sem jaz, da se lahko imenujem avantgarda delovnih ljudi, da stopam pred njimi in jim kažem pravo (kaže, da bolj napačno) pot? Če torej nisem neke vrste »Übermensch», s kakšno pravico naj to počnem, seveda če tega ne [Stran 057]počnem iz lastne koristi, da se poskušam prebiti v krog posvečenih ljudi, po ljudsko se reče tistih pri koritu (Naj vas spomnim na vic o kapitalističnem in socialističnem koritu. Kapitalistično korito je ravno; če se na sredini kakšna svinja pririne h koritu, na koncu korita ena svinja odpade. Socialistično korito pa je okroglo; če se ena svinja nekje pririne h koritu, se malo stisnejo in vse skupaj veselo žrejo naprej. – Kaj pravite, kakšno korito imamo pri nas?), se pravi tistih, ki imajo slavo in čast in oblast in denar. Sama tega nisem mogla narediti. Ne počutim se »Übermensch«, in ne bi se mogla pogledati v ogledalo, če bi to naredila iz kakršnih koli koristi.

Pardon, pozabila sem še eno varianto. Ideologija lahko človeka upijani. In v pijanosti dela neumnosti. In stopi v partijo. In ko je notri, je pa težko priti ven. Ampak tudi ta varianta mi ni nič kaj všeč. Kogar je upijanila ena ideologija, ga bo drugič lahko druga, sploh pa je nezanesljiv. Kdor misli, da je »Übermensch«, nima kaj iskati v demokratični družbi. Kdor je koristolovec, bo iskal le lastne koristi, pa če gre vse v maloro. Zdaj smo pa tam.

Na temo koristolovca je še mehka varianta; če hočeš kot strokovnjak, umetnik … napredovati, je bila pot veliko lažja, če si stopil v partijo. Moje zlobno mnenje je takole: če se ne počutiš dovolj intelektualno, umetniško, strokovno … močnega, potem pač rabiš, da ti nekdo pomaga kvišku (Pri mednarodni izmenjavi študentov je bil prvi in najpomembnejši kriterij »svetovni nazor«, da ne bi študentje v tujini delali sramote in bi npr. študent arhitekture, brž ko bi prišel v tujino, letel v cerkev – no ja, kdor se vsaj malo spozna na celo zadevo, se mora vsaj nasmehniti ob tem). Kar se tiče kvalitete takega strokovnjaka, znanstvenika, umetnika … je pa nekoliko vprašljiva (človek se kar zamisli ob tisti strani podpisov v Delu).

Gotovo so še kakšne variante in podvariante oziroma izgovori. Nikogar ne mislim vtikati v predalčke. Ampak, če požegnamo take izjave, smo požegnali vse lumparije, pretekle in prihodnje. Od nacizma (če si hotel kam priti, si moral v SS) do komunizma (če si hotel kaj narediti, si moral v partijo), do belogardizma (če si se hotel spoprijeti s komunizmom, si moral na kak način sodelovati z Nemci).

Pa kaj nakladam, v vladi so skupaj komunisti (velja v začetku navedena opomba) in krščanski demokrati (če hočeš kaj narediti, moraš …), na proslavi sedita skupaj Kučan in Šuštar.

Lepo je v naši domovini. Še bo veselo. Tista zgodbica v začetku/v sredini je pa kar tako, brez prave zveze.

Tolažba vetra

Brane Senegačnik
-
0

Na prsih vetra, ki jih sen razgalja, počivajo v ljubezni tvoje roke, telo in usta in srce: v globoke vodnjake biti ta te čas potaplja.Vse tišji: molk kraljevski te omamlja, kot bi z dlanjo mehkejšo bolečineti vračal v zvezde spremenjene, spomine temno cvetoče v težko slast pretaplja.Od onstran, zdi se, zreš škrlatne rane, ljubezni dar: ikone smrti, prste, ki pletli so nekoč vso tvojo srečo.In uro, ki si čuval jo drhtečovse dni, spustiš – in lastovk dolge vrste v svetlobo tonejo, neba pijane … [Stran 054]V parku Figure 1. V parku Vasilij Polenov

Beseda nasprotne strani

NA
-
0

Domobranci niso hoteli drugega, kot da se po vojni nadaljuje kulturno in politično življenje, ki ga je nasilno pretrgala vojna. Za to življenje pa je bila značilna pravna država, civilna družba in politični razvoj naroda v avtonomijo in samostojno državo. To zadnje je Mikuž seveda pozabil povedati:

»Če ne bi bilo partizanske vojske, bi zelo verjetno nastala tudi slovenska ‘ilegalna’ vojska, ki bi bila gotovo povezana z Dražo Mihailovičem in bi maja ali aprila 1945, ali pa morda celo nekaj mesecev prej, res simbolično udarila po premaganih Nemcih in tako bi se kot jugoslovanska tudi slovenska buržoazija zmagoslavno ponovno usedla za vrat delovnemu ljudstvu. Buržoazni računi so bili torej silno jasni in veličina jugoslovanske revolucije je tudi v tem, da jih je tako temeljito prekrižala.«

Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, I. knjiga, str. 302, Ljubljana, 1960.

Slovenski potok v evropskem veletoku beguncev

Janez Gorenc
-
0

Ko pišem ta članek, poteka ravno 48 let od tistih majskih dni. Čeprav je minilo že skoraj pol stoletja, pa je vendar spomin v meni na te dogodke še izredno živ. Bili so to dnevi, ki so velikemu delu slovenskega naroda prinesli dobesedno neizmerno trpljenje, tisočerim celo smrt.

Da se vse to ne bi pozabilo, bom skušal na kratko opisati beg slovenskih ljudi na Koroško in življenje v taborišču v Vetrinju, kakor sem ga doživljal jaz.

Naj bo to hkrati tudi spodbuda preživelim, da napišejo spomine na tiste tragične dni. Zelo malo je namreč zapisanega o teh dogodkih. Zato je treba popisati vse, česar se spominjamo. Čas beži in vsi smo že v letih.

Majski dogodki leta 1945 so se zvrstili s filmsko naglico. Vojna se je končevala. Hitler si je v Berlinu sodil sam. V Trstu so že bili partizani in Angleži. V Ljubljani je bila 3. maja zvečer na Taboru proglašena slovenska vlada. Oblast sta prevzela Narodni odbor s predsednikom dr. Jožetom Basajem in parlament, ki mu je predsedoval France Kremžar. To novico sem prebral že naslednji dan v časopisu Slovenec.

V nekaj dneh se je naš položaj na Gorenjskem povsem spremenil. Partizanske brigade so s Primorskega prodirale na Notranjsko. Domobranci in z njimi številni civilisti so se pred njimi umikali v Ljubljano in kasneje naprej na Gorenjsko. V torek, 8. maja, je bil sklenjen mir med zavezniki in Nemčijo. Vojne je bilo uradno konec opolnoči na 9. maj. Ker nam je bila pot na zahod zaprta, nam je ostala edina prosta pot čez Ljubelj na Koroško.

Ljudje in vozovi v Podljubelju 10. maja 1945 Figure 1. Ljudje in vozovi v Podljubelju 10. maja 1945 J. Gorenc

Tudi sam sem se znašel 9. maja med civilnimi begunci. Od doma sem odšel skupaj z bratom in sestro. Pridružili smo se znancem, ki so potovali na vozeh. Na kolesih in z vozmi smo se pomikali počasi proti Tržiču. Strnjeni koloni se je namreč pridruževalo vedno več novih beguncev in smo tako šele pozno zvečer dospeli do Tržiča. Tu pa se je naše napredovanje ustavilo. Po ozkih tržiških ulicah ni šlo več nikamor naprej. Na stari ozki ljubeljski cesti so se začeli strmi klanci, na katerih niso trpeli samo ljudje, temveč tudi vprežna živina. Vse je bilo utrujeno. Mnogi, zlasti begunci z Dolenjskega, so bili že več dni na poti. Neprespana prva noč potovanja se je tako vlekla v nedogled. Naj spregovori moj tedanji dnevnik.

10. 5. (četrtek, vnebohod)

Ves dan smo utrujeni pešačili po cesti proti sv. Ani, vendar predora nismo dosegli. Prevelik je bil naval na ta nedograjeni prehod, vsi so hoteli priti čimprej na koroško stran. Ustavili smo se tudi mi in se utaborili na travnikih pod Jurjevo domačijo pri sv. Ani. To drugo noč smo prebdeli kar na zavrženih avtomobilskih sedežih. Vso noč se je množica beguncev pomikala naprej proti predoru. Zmeda je bila vedno večja. Ker je bil predor še nedograjen, je voda s stropa in sten zalivala tla, da so bila polna blata in brozge. Bilo ni seveda nikakršne osvetlitve. Dogajale so se tragične stvari. Domobranci so morali z orožjem od Nemcev izsiliti prehod, da so lahko skozi predor šli tudi kmečki vozovi.

11. 5. (petek)

Tudi tega dne nismo mogli priti do tunela. Naša skupina se je zato pozno zvečer odločila, da gremo raje peš po strmi cesti čez vrh. Pogled nazaj v globel je bil grozoten. Vpitje, streli, jok, vse se je mešalo. Partizani so namreč že pritiskali na zaledje kolone. Pri Tržiču so zajeli veliko voz komore in civilnih beguncev na vozeh. Okrog enajste ponoči smo dosegli vrh Ljubelja. Pod tunelom je divjal silen ogenj in osvetljeval stene Karavank. Gorele so barake, v katerih so še nedavno bivali interniranci, ki so morali graditi ljubeljski predor.

12. 5. (sobota)

Po kratkem počitku na vrhu prevala smo se okrog štirih zjutraj s kolesi spustili na koroško stran. Navzdol je šlo sedaj hitreje.

[Stran 049]Ljubljana – Pot na kolodvor Figure 2. Ljubljana – Pot na kolodvor M. KocmurNa enem vozu: Družina in premoženje Figure 3. Na enem vozu: Družina in premoženje M. Kocmur[Stran 050]Prvo begunsko kosilo Figure 4. Prvo begunsko kosilo M. KocmurVetrinj – na začetku dolge potiUredništvo vam bo hvaležno za vsako informacijo glede slik na tej in prejšnji strani, zlasti kdo je kdo Figure 5. Vetrinj – na začetku dolge poti
Uredništvo vam bo hvaležno za vsako informacijo glede slik na tej in prejšnji strani, zlasti kdo je kdo M. Kocmur[Stran 051]

Šele pred Borovljami smo se okrog osmih zjutraj ustavili. Dolge kolone vojakov in civilistov so morale čakati, da so prišle na vrsto za prehod prek Drave.

Tudi tu so si morali domobranci, že pred našim prihodom, izsiliti pot čez stari dravski most pod humperškim gradom, ki so ga držali partizani. Na drugi strani mosta pa so bili že Angleži. Zelo smo jih bili veseli, misleč, da je konec naših težav. Toda takoj je prišlo hudo razočaranje. Na njihovo zahtevo so morali fantje odložiti orožje. Na cestnem ovinku pod gradom se je dvigal ogromen kup. Z žalostjo so se fantje poslavljali od orožja, ki jim je doslej zagotavljalo varnost. Celovec je bil pred nami, a ga nismo dosegli. Proti večeru so nas usmerili na obsežne travnike v bližini nekdanje vetrinjske opatije.

13. 5. (nedelja)

Sinoči smo se utaborili na prostem. Pod vozovi spimo kot cigani. Le redki so imeli s seboj šotore, drugi so jih morali napraviti iz kolov in lubja. Ves dan so še prihajali novi begunci, čeprav nas je bilo že doslej na desettisoče. Vedno bolj nam primanjkuje hrane. Kruha ni.

14. in 15. maj (ponedeljek, torek)

Počasi si urejamo taborišče. Postavili smo si zasilne kuhinje, mize in stole. Ljudje si pomagajo, kakor vedo in znajo. Preselili smo se tudi bolj proti gozdu, bližje proti samostanu. Spočetka smo bili kar ob njivi, od koder se je močno prašilo. Vsi ti dnevi so namreč nenavadno topli za ta čas. Tu pod gozdom pa je ugodneje. Blizu je tudi šolska stavba, v kateri so nastanjeni Angleži. Vedno več jih je, polne so jih poti okrog taborišča, v zraku pa vidimo njihova letala. Privajamo se taboriščnemu življenju. Čeprav smo begunci, nas vseeno tolaži zavest, da bivamo še na tleh slovenskega dela Koroške. Obiskujejo nas tudi domačini, Slovenci in Nemci. Z njimi se srečujemo tudi v vetrinjski cerkvi. Čudijo se našemu lepemu petju pri šmarničnih pobožnostih.

16. 5. (sreda)

V vojaškem delu taborišča so spet začeli formirati čete, bataljone in polke.

17. 5. (četrtek)

Polagoma se je taborišče pričelo prazniti. Odšli so že Nemci, sedaj so na vrsti vlasovci, nam pa Angleži obljubljajo odhod v Italijo. Pri Vidmu naj bi bilo zbirališče vseh kraljevih sil.

18. 5. (petek)

Položaj beguncev je vedno težji. Primanjkuje hrane. Mnogi, zlasti Dolenjci, že stradajo. Kako prav bi jim sedaj prišel živež, ki so ga jim zaplenili partizani pri Tržiču.

19. 5. (sobota)

Danes je domobransko poveljstvo izvedlo dokončno formiranje vojaštva. Posameznim enotam so določili poveljnike.

20. in 21. 5. (binkošti)

Med zavezniki je prišlo do nesoglasij glede Trsta in Koroške. Oboje bodo morali partizani zapustiti. S Koroške se morajo na angleški ukaz umakniti do ponedeljka. 21. maja, zvečer.

Vetrinj – nedelja 27. maja 1945. Dan prvega vračanja. Na kamionu mašuje kurat ZormanFigure 6. Vetrinj – nedelja 27. maja 1945. Dan prvega vračanja. Na kamionu mašuje kurat Zorman[Stran 052]

22. in 23. 5. (torek, sreda)

Življenje v taborišču poteka vedno bolj po ustaljenem redu. Tu imamo poroke, rojstva in nove maše. Začela se je tudi šola. Med begunci je namreč okrog 400 šoloobveznih otrok, ki jih sedaj poučujejo učiteljice – begunke. Danes sem nameraval s kolesom v Celovec, toda angleški vojaki niso pustili nikogar iz taborišča. Zjutraj je namreč od nekod prišlo kakih 10.000 njihovih vojakov, ki so s tanki drveli po obmestnih cestah proti vzhodu.

24. 5. (četrtek)

Življenje v vetrinjskem taborišču nam poteka enolično, brez pravega občutka za čas. Spimo pod vozovi in v kočah iz lubja, kuhamo v sodih, kar še imamo. Pravijo, da nam bodo Angleži čez 2 dni začeli deliti kruh. Danes že ves dan dežuje, kar zelo slabo vpliva na nas, ki čepimo pod kmečkimi vozovi. Tudi sanitarne razmere so vedno slabše. Pojavljati se je začela še ena nadloga: uši.

25. 5. (petek)

Vreme se je izboljšalo, ne pa razpoloženje, ker še vedno nič ne kaže, da bi se premaknili odtod v obljubljeno Italijo.

26. 5. (sobota)

Spet ves dan dežuje. Težak in duhamoren dan.

27. 5. (nedelja)

V vetrinjski cerkvi smo danes begunci bili pri slovesni novi maši. Pel jo je novomašnik Vinko Žakelj iz Št. Jošta nad Vrhniko, pridigal pa mu je njegov rojak Roman Malavašič. O tem njegovi domači in njegovi farani gotovo nič ne vedo in zato tudi farni zvonovi tam molčijo.

28. 5. (ponedeljek)

Danes zjutraj smo odrajžali. Veseli smo bili, da zapuščamo vetrinjsko taborišče, ki je postalo že zdravju nevarno. Upali smo, da gremo na boljše, kot so nam ves čas obljubljali. Že sinoči so nam sporočili, da gremo danes na pot. Vso noč smo se zato pripravljali. Angleži so nam za popotnico dali tudi nekaj prepečenca. Naša skupina, v kateri so bili večinoma gorenjski domobranci in njihovi svojci, je šla na pot tako prav med prvimi transporti. V jutranjih urah so nas Angleži naložili na odprte vojaške tovornjake. Zapeljali so nas v dolgi koloni spet čez Dravo pod humperškim gradom in potem na desno skozi vasi v Zgornjem Rožu. Oddahnili smo se, videč, da se ne peljemo nazaj proti Ljubelju. Slovenske zastave so vihrale v vetru, v prešernem razpoloženju smo celo zapeli. Pripeljali so nas do železniške postaje v Podgorjah (Maria Elend), ki je poslednja postaja na progi pred Podrožco. Tu so nas Angleži odložili. Na postaji je že stala dolga kompozicija tovornih vagonov. Obhajati nas je začela negotovost; dvom in nemir se nas je polaščal, zlasti še potem, ko so nas angleški vojaki začeli pregledovati in nekateri celo pobirati vrednejše stvari (zlatnino, fotografske aparate). Ko so nas natlačili v vagone in jih zaprli od zunaj, so nekateri skozi zamrežene line že opazili partizane. Lokomotiva je potegnila proti Podrožci. Namesto na zahod proti Beljaku je vlak zavozil v predor v dvojno temo proti Jesenicam.

Javorovica: kaj se je tam v resnici zgodilo

Ivan Kralj
-
0

Tine Velikonja

Chestertonova novela Znamenje zlomljenega meča razkriva uganko, zakaj je slavni angleški general zapovedal samomorilski napad in padel v ujetništvo, in kako, da ga je dal zmagoviti nasprotnik, znan po svoji blagosti, obesiti.

Podobno je z zgodbo o Javorovici 16. marca 1944. leta. Partizani, ki so ustvarili o sebi mit o hrabrih in drznih vojščakih, so takrat brezglavo bežali, čeprav razmerje sil ni bilo brezupno, domobranci, razglašeni kot omahljivi in okorni, pa so se izkazali za spretne in bojevite, zraven pa patološko izprijene in krute.

Ne smemo pozabiti, kdo je pri nas v času 2. svetovne vojne začel z revolucionarnim terorjem in sprožil državljansko vojno. Ko se je ta do skrajnosti razbesnela, seveda tudi napadena stran ni izbirala sredstev. Vedno bolj je prevladovalo prepričanje, da sile osi nimajo možnosti za končno zmago in da bo okupator prej ali slej moral oditi. Takrat bo odločal tisti, ki mu bo uspelo spraviti nasprotnika na kolena.

Po kapitulaciji Italije je postalo očitno, da ta konec ni več daleč. Komunistična stran je zasedala določena ozemlja, ni pa se veliko gnala na bojnem polju proti okupatorju. Če se je le dalo, se mu je izognila, vedela je, da dela čas zanjo, obenem pa je uporabila ves svoj propagandni aparat in z njim prepričevala svet, da je edina sila, ki se v Jugoslaviji bori proti okupatorju, veže več deset njegovih elitnih divizij in mu zadaja usodne udarce. To navidezno aktivnost v romanu Brezpogojna vdaja nazorno popisuje Evelyn Vaugh, takrat član zavezniške misije pri hrvaškem glavnem partizanskem štabu.

Komunisti so vedeli, da gre v resnici za revolucijo in državljansko vojno, v svojih političnih nasprotnikih so takoj prepoznali belo gardo, kasneje še plavo gardo, in tudi uprizorili nekaj spektakularnih napadov na domobranske posadke Grahovo, Žužemberk, Kočevje, Novo mesto, Črni Vrh nad Idrijo in mnoge druge. Za te napade je značilna ogromna številčna premoč na partizanski strani in oborožitev s težkim orožjem, zlasti s topovi.

Njihov resnični cilj je bil, da se v končni fazi polastijo oblasti, če ne drugače, pa s pomočjo jugoslovanskih partizanov in Rdeče armade. Bali so se samo, da ne bi naših krajev zasedli zavezniki. Zato niso [Stran 042]hoteli niti slišati za zavezniško invazijo na Kvarnerju ali v Istri. Komunistična revolucija v Jugoslaviji je tako svetovno vojno samo podaljšala. Izbira italijanskega škornja za napad na Evropo s Sredozemlja je bila namreč vojaško nesmotrna. Razgibani kraški svet Apeninov je bil kot ustvarjen za obrambo in so zato zavezniki napredovali počasi. Normandija je bila bolj naklonjena napadalcu in približno tako bi potekala invazija nekje na Kvarnerju, posebej če računamo, da bi partizani in četniki pripravili veliko mostišče in bi izkrcavanje potekalo brez večjih žrtev.

Če so torej komunisti dolgoročno dobro vedeli, kaj hočejo, pa tega ne moremo trditi za protikomunistično stran. Nastanek vaških straž je bil izzvan, upravičen in učinkovit. Zaščitile so prebivalstvo tako pred komunističnim terorjem kot pred represalijami okupatorja. Niso pa imele izdelanega načrta za čas, ko bo italijanski okupator, ki je hotel, da ostanejo šibke in navezane nanj, odšel in jih pustil same. O tem piše dr. Komotar.

Javorovica – Pogled s sredine košenic na Šentjernej in okolicoFigure 1. Javorovica – Pogled s sredine košenic na Šentjernej in okolico

Vse skupaj se je ponovilo v še hujši obliki z domobranstvom. Bolj ko se je vojaško krepilo in obvladovalo Ljubljansko pokrajino, Gorenjsko in vedno več Primorske, bolj ko je potiskalo partizane v Belo krajino, Kočevski Rog in Trnovski gozd, bolj ko je hitelo od zmage do zmage, manj jasno je postajalo, kakšna bo njegova usoda ob koncu vojne. Naravnost noro je slepo zaupanje njegovega vodstva v rešitev, ki sploh ni bila razvidna in dokazljiva, zlasti pa neomajna vera v zaveznike, čeprav ti niso nikdar pokazali ali povedali, da so jim naklonjeni.

Na tej poti od zmage do zmage je tudi Javorovica. Sama akcija je bila izjemna, dolgoročno pa podobno kot druge zmage, ki so sledile, ni pomenila nič. Čez dobro leto je bilo vojne konec, domobranci so se morali neporaženi umakniti v tujino in jih je večina dočakala veliki pomor. Napor, ki ga je vodstvo vlagalo v vojaške akcije, bi lahko tudi drugam.

Samo drobec o zamujenih priložnostih. Vedeli so, da bodo prej ali slej naleteli na zaveznike in bodo ti odločali o njihovi usodi. Niso pa imeli niti ljudi, ki bi obvladali angleščino. Vsaj leta 1943, če ne prej, bi morali poslati v tujino desetine ljudi, da bi se naučili jezika in pomagali že pri prvih stikih.

O Javorovici je treba vseeno pisati. Dvema četama, približno 200 domobrancem, in vodu Nemcev, največ 40 vojakom policistom, je uspelo, da so se sredi noči odpeljali iz na videz obkoljenega mesta, v nekaj urah prehodili ozemlje, ki so ga nadzirali partizani in terenci, ne da bi jih kdo opazil in poslal opozorilo, obkolili hribovsko vas in okolne košenice v površini kvadratnega kilometra in v slabi uri samo z lahkim orožjem uničili številnega nasprotnika. Za kaj takega bi partizani potrebovali najmanj en dan, večjo premoč, postojanko pa bi zasedli šele potem, ko bi jo zažgali ali razbili s topovi.

Ustaljena in običajno uspešna partizanska taktika, da se je treba takoj spustiti v beg, kakor hitro spoznaš, da si šibkejši, se ni obnesla. 4. bataljon Cankarjeve brigade ni imel izdelanega obrambnega načrta. Na Javorovico je prišel v začetku februarja istega leta in štel 140 borcev in bork. Omejeval se je na običajne dejavnosti enote, kot so zavarovanje, preskrba, povezava z okolnim prebivalstvom in delen nadzor nad ozemljem, ki je segalo kilometre daleč po dolini prav do Krke.

Javorovica je od daleč videti kot svetlo zelena krpa na temnem pregrinjalu Gor[Stran 043]jancev, kot orlovsko gnezdo skoraj 400 m nad Pleterjem. Nad vsem pa bedi 934 m visoki Pirčev hrib ali Špilerjeva špica. Ob prvem napadu 18. februarja 1944. leta so se partizani enostavno umaknili nanjo in še naprej proti drugim vrhovom Gorjancev in se vrnili še istega dne, takoj ko je nevarnost minila. Iz tega se niso nič naučili in se niso pripravili na možnost, kako ravnati, če bi jih obkolili in bi postala smer umika, ki jih je prvič rešila, pogubna.

O Javorovici pa je treba pisati predvsem zaradi partizanske interpretacije in ocene drugega domobranskega napada 16. marca 1944. leta, ko niso domobranci v sodelovanju z Nemci vseh partizanov samo pobili, ampak naj bi se spravili celo na mrtve.

Cilj vojne propagande je dvigati moralo lastnih vojakov in drugega prebivalstva in jo rušiti na drugi strani. Dovoljena so vsa sredstva, zlasti diaboliziranje nasprotnika. Prikazati ga je treba v čimbolj negativni luči, s tem spodbujati sovraštvo do njega in krepiti odločnost za zmago. Sem spadajo ravno zgodbe o grozodejstvih, ki naj bi jih zagrešil. Res je, da se v vojnem času dogajajo, saj so med vojaki tudi bolniki, sprevrženi ljudje, ki jim pride vojna prav, da se izživljajo nad nemočnim ali celo mrtvim nasprotnikom. Vendar niso tako pogoste, kot o njih pišejo. Trdimo, da so komunisti z dejanji pokazali, da sega njihovo sovraštvo prek groba. To, kar so pripisovali nasprotniku, so delali ali bili zmožni napraviti sami. Psihološki pojem za ta pojav je projekcija. Večina zgodb o domobranskih grozodejstvih so projekcije in bi jih nekaj našteli.

Po koncu vojne maja 1945. leta so komunisti razstavili razmesarjene žrtve, ki jih je domobranska policija ustrelila 4. maja 1945 pri Turjaku. Milan Meden je pred kratkim napisal, kako so domobranci trli ujetim partizanom spolovila. Peter Novak je pred nekaj leti v radijski oddaji, kjer se je predstavljal kot kandidat za člana predsedstva, omenil, kako so domobranci mrtvemu partizanu odrezali glavo in mu v usta vtaknili cigareto. Zdenko Roter je opisal tole: Po nekem spopadu se je vrnil na bojišče in naletel na partizana s prerezanim vratom, poleg njega je stala čutarica, do vrha napolnjena s krvjo, zraven pa listek: Za pet Kristusovih … Vrhunec takega pisanja pa je opis grozodejstev na Javorovici. Domobranci niso ujetih partizanov samo pobili, ampak se tudi razdivjali nad njihovimi trupli, slačili mrtve, jim rezali glave, spolovila, ude, mrtvi partizanki porezali prsi in razparali trebuh … Zanimivo je, da so začeli pisati o tem šele čez 20 let, v času, ko so se vedno bolj začeli širiti glasovi o Rogu in Teharjah.

Odkup

14. in 15. marca je šla ena četa pod vodstvom četnega komisarja Avgusta Durjava na odkup v dolino …

Alojz Vrtačič, Pristavica, pripoveduje:

»V torek, 14. marca, se je okrog 10. ure zvečer pojavila pri nas večja skupina partizanov. Prišli so z Javorovice. Obnašali so se oblastno, saj so bili poučeni, h komu so prišli. Stric in brat sta bila namreč pri domobrancih. Nikamor se jim ni mudilo, čeprav je Bela Cerkev oddaljena od nas komaj slab kilometer na drugi strani Krke, tam pa je bila močna domobranska posadka.

Javorovica – Kotanja pod kapelicoFigure 2. Javorovica – Kotanja pod kapelico

Star sem bil 15 let in sem gledal in poslušal. Oče je skušal biti povsod zraven, [Stran 044]najprej pri tistih v štali, ki so pobirali. Všeč jim je bila breja krava. Oče je dejal: »Poslušajte, če vam je vseeno, ta je breja in je boljša za rejo. Dam vam raje ono drugo, ki je za meso ravno tako dobra.« Komisar, ki jih je vodil, je odvrnil: »Tudi mi rabimo dobro kravo. To bomo vzeli. Če nisi zadovoljen, bomo pa še drugo.«

Pri tem je ostalo. Mogoče so jo dali v rejo kakemu kmetu ali pa so kar brejo ubili.

Drugi so se spravili na skoraj poln sod vina, v katerem je bilo še vsaj 1000 litrov vina. Ko so ga pokusili in ugotovili, da je dobro, so od nekod privlekli manjši sod in začeli točiti. Bil je razsušen in je puščal. Ni šlo drugače, kot da so napolnili steklenice in čutarice ali pili kar iz pipe. Ko so točili, pipe niso zapirali in je vino iztekalo na tla. Oče je stal pri vratih in vsakokrat skočil vmes in pipo zaprl. Po tleh so se nabrale velike luže. Pa je prišel vodja, s katerim sta bila prej v štali, ga potrepljal po rami in dejal: »No, foter, nocoj imaš pa težek porod.«

Hrane so pobrali za tri vozove. Toliko so bili le uvidevni, da niso zahtevali kobil, ki so bile breje. Ponoči sem jih vodil v Dolenji Maharovec, kjer so dobili vozove in voznike in se okrog 2. ure zjutraj odpeljali.

Ko se je čez dober dan slišalo streljanje na Javorovici, je oče rezal brajdo okrog hiše. Mimo je pripeljal gnoj sosed Sintič.

Oče mu je rekel: »Francelj, danes ima pa tudi tisti komisar hud porod na Javorovici.« Sosed se je nasmehnil. Popoldne pa se je že razvedelo, da je pri spopadu obležal smrtno ranjen kot domobranec njegov sin Tone.

Omenjena rekvizicija je bila še kar znosna, saj je znano, da so partizani kmete, za katere so vedeli, da jim niso naklonjeni, izropali do golega. Kljub temu pa je Vrtačič ne more pozabiti. V času, ko je vladalo pomanjkanje in celo lakota, so partizani ravnali razsipno, vzeli za zakol brejo kravo in pustili, da je vino iztekalo na tla. Spomnili bi vas na pisanje Venclja Dolenca o partizanski akciji na avstrijskem Koroškem. Ko je komandir Ciril (Mitja Ribičič) ustrelil kmečkega gospodarja, Slovenca, so drugi partizani to še kar prenesli, zavrelo pa je v njih, ko je ukazal zažgati hlev in ni dovolil, da bi rešili živino.

Miting

V sredo, 15. marca, zvečer so partizani priredili v Vrhpolju na vznožju Gorjancev miting s kulturnim programom in veselico. »Ob plesu, ki ga ni bilo ne konca ne kraja, se je tudi dobro jedlo in pilo.«

Čeprav je bilo določeno, da gre tja samo ena četa, so se ji pridružili tudi partizani iz drugih čet. Nekaj ur po polnoči so se odpravili domov.

Franc Župan – Jurjovec z Javorovice – pripoveduje: » V naši hiši smo imeli 20 partizanov. Na miting so šli skoraj vsi. Vrnili so se okrog 4. ure zjutraj in popadali po ležiščih. Vojak, ki je stražil pri lipi, se je spravil nadnje in zahteval, naj ga zamenjajo. Nihče se ni odzval. Čez nekaj ur, ko se je že danilo, se je vrnil in prosil, naj se ga vendar usmilijo, saj stoji na mrazu že vso noč. Pravil je tudi, kako se mu zdi sumljivo in da se sliši neko šumenje po gozdu.

Kmalu nato so se zaslišali streli. Ko so prvi spoznali, kaj se dogaja, so budili druge. Zavladala je splošna zmeda. Obuvali so se, iskali orožje in hiteli skozi vrata. Tam sta se čez nekaj časa prikazala dva Nemca. Ko sta videla, da so partizani še v hiši, sta se umaknila in čakala. Zadnji od partizanov se je gori sredi vasi obrnil in hotel ustreliti nazaj. Šele takrat je Nemec uporabil brzostrelko in ga pokosil.

Jože Gregorčič – Agrajski iz Bele Cerkve – je povedal:

»Kot partizanski kurir sem vzdrževal zvezo med enotami okrog Mokronoga in štabom Cankarjeve brigade na Gorjancih, pa tudi s štabi drugih enot. Pot sem opravljal peš vsaj dvakrat na teden. Nanjo sem krenil tudi v noči med 15. in 16. marcem. Prekoračil sem Krko in dospel na Javorovico proti jutru, ko je bila še tema. Ko sem vstopil v štab, sem se začudil, ker v njem ni bilo dežurnega in sploh nikogar, s katerim bi se lahko pogovoril. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Vsi so spali kot ubiti in imel sem vtis, da so vinjeni in ne samo utrujeni. Odložil sem pošto, prevzel tisto, ki je bila pripravljena za višje štabe brigad, in šel po ustaljeni poti čez Gorjance. Ko sem se oddaljil morda tri kilometre, sem zaslišal doli v vasi strele. Pospešil sem korak in se želel čimprej oddaljiti. Pomagati tako nisem mogel.«

[Stran 045]Javorovica - DetajlFigure 3. Javorovica – Detajl

Napad

Domobrance 3. bojne skupine so dvignili 16. marca kmalu po polnoči. Pred novomeško gimnazijo so jih okrog 2. ure zjutraj naložili na tovornjake in jih brez spremstva oklepnih vozil ali celo tankov odpeljali po cesti ob levem bregu Krke proti Beli Cerkvi. Pridružila se jim je tudi skupina Nemcev, največ vod, ki naj bi skrbel za radijsko povezavo. Aparatur niso zaupali nikomur. Vojakom niso povedali, kam so namenjeni.

V Dragi so odložili 31. četo. Njen poveljnik Drago Furlan-Oran je zbolel za gripo in ostal doma. Vodstvo je prevzel npor. Jože Golobič. Most čez Krko je bil podrt, čez pa položenih nekaj brun. Po njih so lezli po vseh štirih, kar je vzelo precej časa. Šli so po cesti skozi Maharovec, Gornjo Brezovico, Vrhpolje in se zahodno od Pleterij vzpeli na Gorjance. Hodili so po grebenu, snega je bilo vedno več, prišli na pobočje Pirčevega hriba visoko nad Javorovico in se razpodelili po gozdu na robu košenic na zahodu, zgoraj pa prišli v stik z 32. četo.

32. četo je vodil npor. Ivan Šušteršič. Pripeljali so jo do Kostanjevice. Vzpela se je čez Vodenice do Ržišča. Tam je bila takrat že vkopana četa partizanov, ki so tako kot vsako jutro navsezgodaj organizirali zaščito. Srečanje z njimi opisuje dr. Stanko Kociper:

»Ker krajev ne poznam, ne morem povedati, kje smo potem čez zasilni most prekoračili Krko in se začeli zajedati v strmino. Ko se je zdanilo, smo bili že prilično visoko v Gorjancih. Midva s Cikom, ki je poleg puške nosil s seboj tudi fotoaparat, sva se vključila v vod predhodnice. Z nama je bil v vodu tudi znameniti novomeški borec »Brko« Zupančič. Ko smo pred vzhajajočim soncem rinili v strelcih skozi sneg proti zahodu, kjer naj bi bila Javorovica, nas je presenetil ogenj partizanske zasede, ki nam k sreči ni naredila nobene škode. Povrhu so jo fantje z Brkom vred kar stoje utišali in nam dali s tem časa, da smo se prevalili v zaklon. Razdelili smo se v tri skupine in začeli za obronkom zasedo obkoljevati. Ker so partizani najbrž mislili, da smo samo pojačana patrulja in smo se umaknili, je med drevjem po vzpetini pritekla postava – gotovo z namenom, da bi šla opozorit partizane na Javorovici. Pozneje smo ugotovili, da je bila partizanka, ki je stekla naravnost v ogenj naših pušk. Partizani so se očitno še bolj zmedli in začeli nabijati v smer, kjer je padla. S tem so dali našim z Brkom čas, da so jih napadli z boka.«

Omenjena partizanka je bila namestnica političnega komisarja Meda Sonc-Sanda. Domobranci so nadaljevali pot po zasneženem gozdu nad Velikim Banom, obkolili Javorovico in njene travnike z vzhodne strani in spodaj, zgoraj pa se spojili z vojaki 31. čete. Obroč je bil sklenjen, čeprav zelo ohlapen. Vodstvo bataljona na Javorovici streljanja spodaj na Ržišču ni jemalo zares. Ker je bila navada, da so patrulje rade užigale proti dolini, je menilo, da gre za običajno puškarjenje. Napad se je začel med 8. in 9. uro. Bil je že pravi dan, sonce se je prebijalo skozi meglo, pobočje pa zasneženo in še vkovano v zimo.

Andrej Grabnar z Razdrtega, domobranec 31. čete, pove: »Nismo se še razdelili, ko smo zagledali patruljo šestih partizanov, ki se je spuščala od vasi po zasneženi stezici proti dolini. Šli so tako blizu nas, da bi jih lahko žive polovili. Niso nas opazili.

[Stran 046]

Čakali smo. Potem se je zasvetila raketa. Partizani so letali po hišah, kot bi rojili. Nato so se zagnali v breg kar po sredini. Niso streljali, samo tekli, mi pa z roba tolkli po njih kar povprek. Zagorelo je nekaj hiš. Bil sem nepreviden. Lahko bi stal za drevjem, pa sem bil kar zunaj in pri tem me je zadelo v trebuh. Ne vem, od kod je priletela krogla, morda od naših. Obležal sem in prosil naše, naj me raje ustrelijo, kot da bi prišel v roke partizanom.«

Tek v breg je bil naporen, saj je ležalo po košenicah 20 do 30 cm snega, ki se je udiral. Bežeči so obšli kapelico sv. Ožbolta in njene ruševine in se bližali gozdu. Tam zgoraj so jih čakali.

Janez Škedelj, doma z Javorovice, iz 31. čete, se spominja:

»Vasi, ki je bila tam spodaj skoraj kilometer daleč, zaradi megle nismo videli, dobro pa razvaline kapelice pod nami. Že na začetku smo presenetili partizana, morda stražarja, in užgali po njem. Videli smo ga teči, prevračal se je po snegu, potem pa nam je izginil izpred oči. Takrat je že zapokalo z vseh strani. Sintič in oni drugi sta sama kriva, da ju je zadelo. Nista se skrivala kot mi. Ležala sta na čistini na snegu in slepo streljala proti vasi. Partizane smo zagledali šele kasneje in jih zaustavili. Ne vem, kdaj jih je toliko padlo. Ko sem se uzrl za onima, sta negibno ležala v snegu. Zadeti ju je moral mitraljezec nekje od kapelice. Bolničarji so se upirali, da bi šli ponju. Sam sem se priplazil in izvlekel enega za drugim.«

Javorovica – Pogled proti GorjancemFigure 4. Javorovica – Pogled proti Gorjancem

Ko so razredčeni partizani spoznali, da je pot na vrhove Gorjancev zaprta, so se umaknili proti kapelici. Polovično je uspel izpad petnajstih partizanov proti zahodu, ostali pa so iskali zavetje v ruševinah kapelice in v dolinici pod njo.«

Škedelj nadaljuje:

»Ko se nam je zdelo, da se bliža konec, smo se spustili proti kapelici. Tam sem obstal in gledal od daleč, kaj se dogaja. V ozki dolinici ali jarku spodaj je stala gruča partizanov, ki se je predala. Moralo jih je biti kakih petnajst. Zdi se mi, da so orožje že oddali ali odvrgli. Eden naših oficirjev jim je od daleč nekaj dopovedoval, približevala pa se jim je skupina domobrancev z naperjenim orožjem. Potem se je slišal rafal od strani, vsaj 50 metrov proč. Nekaj domobrancev je obležalo. Videti je bilo, kot da so drugi samo čakali. Užgali so proti ujetnikom in jih kosili. Ne bom pozabil vitkega črnolasega partizana, ki je dvigal roke in vpil, potem pa skušal zaman zbežati. Tega se ni dalo gledati. Obrnil sem se in zapustil ta kraj.«

Kociper piše takole:

»S Cikom sva si šla ogledat bojišče, planoto, ki se je vzpenjala nad vasjo v Gorjance. Zasnežena poljana je bila posejana s padlimi partizani, pobitimi mulami in raztreseno opremo. V zasneženi kotanji sva že našla Šušteršiča in Golobiča in okrog njiju grupo domobrancev, ki so se razburjeno razgovarjali. Naokrog med razbito opremo so ležale pobite mule, pod vzpetino z grmovjem pa mrtvi partizani, ki so jih domobranci prekladali in odvzemali orožje. Mrtvi partizani so ležali tudi po pobočju vzpetine in med grmičevjem. Sanitejci so stregli ranjencem in pripravljali nosilnice. Še ves bled od razburjenja mi je Golobič s pretrganimi besedami povedal, kaj se je zgodilo. Domobranci so nagnali večjo skupino partizanov v kotanjo. Ker je padla v naše roke tudi kapelica više gori, so vpili partizanom, naj se predajo, ker nimajo več izhoda. Ker so se partizani zares ustavili in prenehali streljati, se jim je prvi na čelu domobrancev z naperjenimi puškami začel bližati mitraljezec Kukec in jih pozival, naj odložijo orožje. Eden od partizanov je odvrgel orožje in zbežal na domobransko stran. V tistem[Stran 047]trenutku je iz skupine partizanov zarezgetal rafal iz brzostrelke. Podrl je Kukca in menda še dva druga. Tedaj so domobranci z vseh koncev užgali proti partizanom in jih pokosili.«

Zadnje dejanje

Domobranci so mrtvim partizanom pobrali orožje, sezuli škornje in boljše čevlje, pobrali svoje mrtve in ranjene in se popoldne odpravili peš v dolino, kjer so jih v Kostanjevici že čakali tovornjaki.

Župan pripoveduje:

»Proti večeru se je vrnilo nekaj partizanov, verjetno tistih, ki so ostali zunaj obroča. Skupaj smo si ogledali poljano. Povsod mrtvi partizani, nekaj sezutih, vendar nihče iznakažen. Še več ljudi se je nabralo naslednje dni, zlasti mladih iz doline. Nekateri so iskali svojce, nekaj pa jih je tudi plenilo. Pobirali so čevlje, slačili uniforine in brskali po žepih.

Pokopavali smo šele v nedeljo 19. marca, na Jožefovo. Mislim, da nas je bilo pet, samih mladoletnih fantov. Partizani se svojih niso pritaknili, samo stražili so na robu gozda. Mrtve, ki so ležali po vasi in bližnji okolici, smo pokopali v gozdu na vzhodni strani, kjer je bila plitva jama na kraju, kjer je prej stala baraka. Kakih trideset smo jih znosili tja, čez pa nametali zemljo s strani. Ostale smo nalagali na sani in jih z volovsko vprego zvozili do kapelice. Prej smo jih morali ravnati, saj so obležali in zmrznili tako, kakor so padli. Ravnali smo jim ude, da so pokali sklepi in kosti. Pri ruševinah smo jih nalagali tako, da so imeli glave pri zidu. Meni se ne zdi, da jih je padlo toliko, kot so pisali kasneje. Mi smo jih našteli 86 ali nekaj takega. Na tiste v kapelici smo nametali kamenje in nekaj zemlje. Ne spominjam se, da bi se čeznje rušil zid in preostali strop.«

Franc Vide iz Dolenje Stare vasi je bil takrat star 16 let: »Pobrali so me doma pa še Skadučenovega Gustelna in še enega in nas gnali na Javorovico. Ko smo se po cesti bližali vasi, smo zagledali prvega partizana, verjetno stražarja, ki je ležal pod kozolcem, takoj na ovinku pa še štiri in mrtvi muli. Ko je Gustel to videl, jo je ucvrl proti gozdu in ušel. Mrtva partizanka je ležala vsaj 100 m nad vasjo v jarku ob cesti. Imela je koničaste hlače in bluzo iz temnega blaga. Dobila je rafal čez trebuh. Največ jih je ležalo v kotanji pod kapelico. Nobeden ni bil iznakažen.«

Omenjena partizanka je bila Suzana Terškan. Poleg nje sta padli še dve; o padli na Ržišču smo že pisali, Tončka Šobar – Nataša je bila ob preboju iz obroča težko ranjena in je umrla na poti v bolnišnico.

Javorovica – Znamenje sredi vasi. Nekoč je stalo na Pirčevem hribuFigure 5. Javorovica – Znamenje sredi vasi. Nekoč je stalo na Pirčevem hribu

Zaključek

Taka je torej zgodba o Javorovici. Ni bila potrebna izdaja, saj se 140 ljudi ne more kar skriti, zlasti ne za dalj časa. Tovornjakov niso spremljali oklepniki ali tanki, Nemcev ni bilo za bataljon, ampak največ za vod, Drago Furlan-Oran ni norel po košeninah in pobijal ujetih partizanov, ker je ostal v Novem mestu. Vzroki, zakaj so se pustili partizani presenetiti in tako zlahka premagati, so očitni, končni poboj partizanov, ki so se že vdali, priča o srditosti državljanske vojne, pisanje o divjanju nad padlimi ali pobitimi pa je izmišljotina in projekcija. To smo dolžni povedati, da vrnemo čast domobranskim junakom, ki so ob minimalnih žrtvah izbojevali častno zmago, ki je vredna, da jo popišemo v slovenski vojaški zgodovini.

1...321322323...335Page 322 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza