Za vse fotografije v tem prispevku se zahvaljujemo gospodu Vlastji Simončiču

Zadnja pot v Slovenijo

Bilo je 29. novembra 1947 zvečer. Noč je bila temna in močno je deževalo. Gosto temo je od časa do časa presekal slepeč blisk, enakomerno šumenje dežja pa je tu in tam zmotilo grmenje in zavijanje vetra. Kljub temu neprijaznemu vremenu so se z dvorišča zgradbe na robu Gorice odtrgale postave štirih mož in se izgubile v temi. Hoja med kraškimi skalami in kotanjami bi celo podnevi bila dovolj težka, toda možje se za to niso zmenili. Motili jih niso niti težki nahrbtniki, s katerimi so bili obteženi. Kmalu so na nezastraženem kraju prestopili mejo in hiteli dalje.

Povejmo sedaj imena teh nenavadnih popotnikov. To so bili: profesor Mirko Bitenc, Božo Berlot, Darko Pregelj in Jakob Žakelj. Lahko bi rekli, da so to bili posebni tihotapci, saj so skozi železno zaveso prenašali literaturo in ideje, ki so v takratnem totalitarnem sistemu na naši strani bile strogo prepovedane in zato smrtno nevarne.

Zaradi neprestanega deževja in izredno naraslih voda so se morali štirje popotniki naslednji dan ustaviti. Ko so potem 6. decembra zvečer šli preko idrijskih hribov, je že snežilo. Pot po snegu je bila še težja, zaradi sledi pa tudi nevarna. V nedeljo, 7. decembra, zgodaj zjutraj so prišli na cilj svojega potovanja na Žakljev rojstni dom v Šentjoštu. Nastanili so se na podstrešju Žakljevega hleva ob velikem kupu sena. Bitenc je že čez dva dni odšel v Ljubljano. Berlot in Pregelj sta nameravala iti na Dolenjsko, Žakelj pa naj bi ostal v Šentjoštu. Pregelj je bil stalno bolehen, zato se je konec decembra vrnil nazaj v Italijo. Berlot ni dobil zveze za Dolenjsko. Ostal je v Šentjoštu skupaj z Žakljem. Okrog novega leta je Bitenc prišel v Šentjošt na pogovor z Berlotom in Žakljem. Baje je tedaj omenil, da bo proti koncu januarja odpotoval v Italijo.

30. januarja je Žakljeva sestra Fanika šla v Ljubljano po opravkih. Ker Berlot in Žakelj že nekaj časa nista imela nobenih vesti od Bitenca, sta pripravila nekaj pošte, da bi jo Žakljeva ob tej priložnosti odnesla na Bitenčevo stanovanje. Bitenčeva žena Jožica je bila učiteljica. Leta 1945 ni šla na Koroško. Kmalu so jo vrgli iz službe. Da bi se mogla preživljati, je prevzela delo hišnice v stanovanjski hiši na Medvedovi 12 v Šiški. Tu je v napol kletnih prostorih imela skromno stanovanje. Ko je Bitenc decembra 1947 prišel v Ljubljano, se je naselil v ženinem stanovanju v mali sobici poleg kuhinje. K hišnici so stalno prihajali razni ljudje, zato naj ne bi bilo sumljivo, če bi od časa do časa kdo prišel tudi k njemu. Toda konec januarja so Bitenca odkrili, njega in ženo Jožico odpeljali v zapor, v stanovanje pa postavili zasedo agentov Ozne.

Ko je Fanika Žakelj 30. januarja prišla v Ljubljano, je najprej opravila nekaj svojih opravkov, nato pa odšla na Medvedovo 12. Pozvonila je pri hišniku. Pričakovala je, da ji bo odprla Bitenčeva žena. Namesto nje se je pri vratih pojavil neznan moški in jo povabil, naj vstopi. Takoj je razumela, kaj se je zgodilo. Vzeli so ji pošto in jo po kratkem zaslišanju odpeljali v zapore.

Doma so bili zaskrbljeni, ker se Fanika ob pričakovani uri ni vrnila. Okrog devetih zvečer je začel pes razburjeno lajati. Berlot in Žakelj sta na hlevu napeto poslušala in čakala. Zaslišala sta hitre korake po dvorišču, takoj nato pa ropotanje po hišnih vratih in klicanje. Vojaki Knoja so obkolili vso domačijo. Vdrli so v hišo in takoj začeli preiskavo po vseh prostorih. Istočasno so z žepnimi svetilkami svetili po hlevu in drugih gospodarskih poslopjih. Na podstrešje na hlevu se niso povzpeli. Ko so vojaki odšli iz hleva, sta se Berlot in Žakelj spustila z odra in pri stranskih vratih zapustila hlev. Kjerkoli sta se v gosti temi poskušala oddaljiti od hleva, sta naletela na stražarja. Končno sta se mislila izmuzniti iz obroča na severni strani mimo kozolca. Spet je zadonel klic »Stoj!«, istočasno pa je eksplodirala bomba in zaregljale so brzostrelke. Berlot je tam obležal ranjen, Žakelj pa je šel naprej in bil kmalu zunaj obroča. Ranjen je bil tudi eden od knojevcev. Žakelj se je ustavil v temi in poslušal, kako so vojaki pobrali ranjenega tovariša in Berlota ter ju odnesli v hišo. Ko je začela vzhajati luna, se je odmaknil [Stran 031]od hiše. Kasneje so vojaki pripeljali policijske pse, da bi izsledili begunca. Psi se med različnimi sledovi niso znašli. Nazadnje so odšli po sledi neke divjačine v gozd in vojaki so jih komaj priklicali nazaj.

Ko so oba ranjenca prinesli v hišo, so poklicali Žakljevo mater in ji rekli: »No, tu imaš sedaj svojega sina!« Mislili so namreč, da so ujeli Žaklja. Mati pa je mirno odgovorila: »Ne, ta pa ni moj sin! Ne vem, kdo je.« Proti jutru so oba ranjenca odpeljali v Ljubljano v bolnico. Berlot je čez nekaj dni v bolnici umrl. Oseminšestdesetletno Žakljevo mater in služkinjo Poldo Martinčič so naslednji dan odpeljali v ljubljanske zapore. Žakljevo ženo Marijo, ki je s petimi otroki živela v komaj en kilometer oddaljenem Suhem Dolu, so zaprli šele 13. februarja.

Knojevci in oficirji Ozne so ostali na Žakljevi domačiji približno tri tedne. Hodili so v patrole po bližnji in daljni okolici in delali preiskave po hišah. Nekatere domačine so prisilili, da so jih zlasti ponoči spremljali na teh potih. V svoje iskanje so vključili še druge prostovoljne in neprostovoljne sodelavce. Mnogo ljudi iz okolice so pripeljali na domačijo, jih zapirali v kleti in na pod na hlevu ter zasliševali. Tako so 4. februarja med drugimi iz Lavrovca pripeljali tudi Janeza Kavčiča, ki je ves čas od leta 1945 vedel za Žakljevo delovanje in bil povezan z njim. Že na prvem zaslišanju so ga hudo privijali. Bal se je, da ga bodo odpeljali v Ljubljano. Ko ga je zasliševalec za trenutek pustil na hodniku pred sobo v prvem nadstropju, je Kavčič izkoristil priliko. Skozi odprta vrata je planil na balkon, skočil na tla in preko travnika stekel v gozd. Vojaki so hiteli za njim in streljali, toda ubežnik je že izginil v gozdu.

Figure 1. Med razpravo. V drugi klopi z leve: dr. Zor, dr. Dokler, Kernčeva. Križničeva, Bitenčeva. Žekar. Polna klop uniformiranih miličnikov in oficirjev OZNE daje poseben ton vzdušj u v dvorani. Med občinstvom agenti v civilu.

Mali in veliki proces

Že 17. februarja 1948 je bila pred okrožnim sodiščem v Ljubljani javna razprava proti Janezu Kavčiču in štirim soobtoženkam: Frančiški Žakelj, Faniki Žakelj, Mariji Žakelj in Poldi Martinčič. Razpravo je vodil sodnik Okrožnega sodišča Ludvik Jezeršek. Fanika Žakelj je bila obsojena na sedem let zapora. Dokazovali so ji, da je [Stran 032]ilegalcem nosila hrano in prenašala ilegalno pošto. Preživela je šest let po raznih zaporih, največ pa v Ljubljani, da je bila vedno na razpolago za nadaljnja zasliševanja. Janez Kavčič je bil v odsotnosti obsojen na šest let zapora. Obtoževali so ga, da je nudil skrivališče ilegalcem in prenašal njihovo pošto. Žakljeva žena Marija je bila obsojena na dve leti in pol zapora ter na zaplembo vsega premoženja, mati Frančiška na leto in pol zapora in na zaplembo vsega premoženja, Polda Martinčič pa na dve leti in pol zapora. Sodba je bila naslednjo nedeljo razglašena v Šentjoštu na masovnem sestanku. Zaplembo premoženja Frančiške in Marije Žakelj so izvršili takoj. Pet otrok Jakoba in Marije Žakelj, ki so bili tedaj stari od pet do trinajst let, so vzeli k sebi sorodniki.

Zdi se, da preiskovalcem do procesa proti obtoženim iz Šentjošta ni uspelo podrobno raziskati vseh okoliščin glede prihajanja nekaterih Šentjoščanov iz Italije. Gotovo so precej podatkov o tem dobili iz papirjev, ki so jih bili zasegli pri Bitencu in ki jih je moral nato Bitenc pojasniti na zaslišanjih. Vsekakor je bilo nekaj takih ilegalnih obiskov že v letu 1946 kot tudi v letu 1947. Prvi tak obisk je bil, ko sta Pavel Žakelj in Franc Zorec konec marca 1946 prišla po Milana Zajca. Zajec se je junija 1945 skoraj čudežno rešil iz jame pod Krenom v Kočevskem Rogu. Nato se je skrival na svojem domu v Velikem Gabru. S posredovanjem dr. Stanka Leniča je prišel v Šentjošt, kjer sta ga prevzela Žakelj in Zorec in ga srečno pripeljala v Italijo.

9. aprila 1948 je Slovenski poročevalec pod naslovom »Agenti tajne vohunske službe in organizatorji oboroženih tolp pred sodiščem« napovedal začetek procesa proti Mirku Bitencu in enajstim soobtožencem. Proces je bil pred Vrhovnim sodiščem LRS od ponedeljka 12. aprila do petka 16. aprila 1948. Kazenskemu senatu je predsedoval podpredsednik Vrhovnega sodišča LRS dr. Matej Dolničar, člana sodnega senata pa sta bila sodnika Vrhovnega sodišča dr. Ludvik Gruden in Rihard Knez. Obtožnico je zastopal javni tožilec LRS Vladimir Krivic s pomočnikom Martinom Žalikom.

Po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo so bili obtoženi:

Mirko Bitenc, profesor, brez stalnega bivališča;

Radivoj Rehar, publicist in književnik iz Ljubljane;

Dr. Marjan Dokler, duhovnik iz Ljubljane; Vinko Zor, duhovnik iz Ljubljane;

Ciril Dimnik, inženir gozdarstva iz Ljubljane;

Aleksander Žekar, kovinostrugar iz Tržiča;

Albin Sirk, študent iz Gorice;

Marija Kernc, nameščenka iz Ljubljane;

Marija Križnič, šivilja iz Ljubljane;

Jožica Bitenc, učiteljica iz Ljubljane;

Alojz Krek, študent, brez stalnega bivališča;

Janko Soklič, nameščenec, brez stalnega bivališča.

Časopisi so cel teden obširno poročali o procesu. Pred sodno palačo so se zbirali Ljubljančani in po zvočnikih poslušali dogajanje v dvorani. Mnogi od njih so verjeli, da pred sodniki zares stojijo izdajalci in največje »propalice« slovenskega naroda. Za ponazoritev ozračja tistih dni naj navedemo nekaj stavkov, ki so se tisti teden ponavljali v časopisih: »Narodno izdajstvo, sodelovanje z gestapom in špijonaža po navodilih Mihe Kreka je bila podla, amoralna taktika farizejskih špijonov za dosego zločinskih naklepov proti lastnemu narodu. – Kot politične propalice in narodni izkoreninjenci so se obtoženi vdinjali zahodnim imperialistom in vohunili za njihovo obveščevalno službo. – Pred vsem svetom je sedaj razkrito, kako je Miha Krek organiziral, vodil in finansiral špijonske organizacije in oboroževal teroristične tolpe. – Tako smo v novi luči spoznali zločinsko vlogo obsojenega vojnega zločinca Mihe Kreka. – Jasno nam je, da cerkveno vodstvo po izdajalski tradiciji obsojenega vojnega zločinca Rožmana še naprej nadaljuje njegovo tradicijo izkoriščanja vere za borbo proti našemu ljudstvu in državi.«

Mirko Bitenc

Kaj vemo o profesorju Mirku Bitencu, ki so mu scenaristi dodelili glavno vlogo v tem procesu?

Rojen je bil leta 1896 v Predtrgu pri Radovljici. Na univerzi v Zagrebu je študiral matematiko in fiziko. Postal je profesor. Bil je prvi slovenski rezervni major, ki se je [Stran 033]

Figure 2. Tožilec Vladimir Krivic zaslišuje profesorja Bitenca. Spredaj sodni senat: predsednik dr. Matej Dolničar in člana dr. Gruden in KnezFigure 3. Zaključna beseda profesorja Bitenca. V ozadju javni tožilec dr. Vladimir Krivic in pomočnik Martin Žalik

[Stran 034]

Figure 4. Dr. Marijan Dokler odgovarja na vprašanja predsednika sodnega senataFigure 5. Obtoženci stoje poslušajo sodbo. Prva vrsta od desne: Bitenc, Rehar, dr. Dokler, dr. Zor, ing. Dimnik in Zekar. V drugi vrsti se vidita z desne Krek in Soklič. Na desni odvetnik dr. Ravnihar

[Stran 035]šolal pri polkovniku Mihajloviču. Bitenc je bil tedaj profesor matematike na celjski gimnaziji, Mihajlovič pa poveljnik celjskega polka. Bitenc je bil zvest pristaš Slovenske ljudske stranke. Na volitvah leta 1938 je bil izvoljen na listi JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice) za narodnega poslanca za celjski okraj. Hkrati z njim so prišli v parlament tudi Miloš Stare, Franc Bajlec, Rudolf Smersu, Albin Šmajd in drugi. Od leta 1941 do 1943 je bil z družino v izgnanstvu v Srbiji. Jeseni 1943 je prišel v Ljubljano in takoj prevzel vojaški del Slovenske legije, ilegalne organizacije Slovenske ljudske stranke. Mihajlovičev namestnik za Slovenijo je konec leta 1943 postal polkovnik Prezelj. Prej je to funkcijo opravljal major Novak. Prezelj in Bitenc sta dobro sodelovala. Leta 1944 so bili v Sloveniji ponovno organizirani četniki. Pri tem je pomagal tudi Bitenc. Dobil je naziv komandanta vzhodne Slovenije in Mihajlovič ga je povišal v podpolkovnika. Jeseni 1944 je precej časa preživel pri Gorenjskem četniškem odredu, ki se je največ zadrževal v okolici Šentjošta nad Vrhniko. Ob tej priložnosti se je večkrat srečal z Jakobom Žakljem. Spoznala sta se pa že leta 1943 pri Slovenski legiji. To poznanstvo je gotovo vplivalo na kasnejše sodelovanje med Bitencem in šentjoško skupino.

Proti koncu leta 1944 se je že vedelo, da nemški vojni stroj peša. Vendar so Nemci prav tedaj pozaprli več domobranskih oficirjev in civilnih članov Slovenske ter Sokolske legije. Niso se namreč mogli sprijazniti z njihovim delom v zvezi s Slovenskim ljudskim blokom in z Narodnim odborom. Za ustanovitev Narodnega odbora se je zelo zavzemal tudi Bitenc. V Ljubljani je pridobival vidne osebnosti za podpis Narodne izjave, ki naj bi bila nekakšna ustanovna listina Narodnega odbora. Po tej listini je Narodni odbor začasno postal »suverena in najvišja upravna oblast v Sloveniji«. Bitenc je intenzivno sodeloval tudi pri pripravah za reorganizacijo Slovenskega domobranstva in slovenskih četnikov v Slovensko narodno vojsko. 6. aprila 1945 je predsedstvo Narodnega odbora na svoji četrti seji potrdilo imenovanje častnikov Slovenske narodne vojske in določilo imena poveljnikov. Mirko Bitenc je bil tedaj imenovan za pomočnika poveljnika SNV in povišan v čin polkovnika. Šele kasneje je bil general Krener imenovan za poveljnika SNV.

Maja 1945 najdemo Bitenca v vetrinjskem taborišču. Skupaj z nekaterimi člani Narodnega odbora se zavzema, da bi Angleži domobrance vzeli pod svojo zaščito. Seveda je bilo to prizadevanje neuspešno in 27. maja so Angleži domobrance začeli »voziti v Italijo«. Tako kot drugi odgovorni je tudi Bitenc preveč zaupal Angležem. Dolgo ni verjel vestem, da domobrance izročajo partizanom. 28. maja je sicer skušal zaustaviti odhod 4. polka, toda ko je nato s Krenerjem odšel v Celovec na angleško poveljstvo, so se domobranci na zahtevo angleških oficirjev vkrcali na kamione. S to skupino je odšel tudi Bitenčev sin, bogoslovec Jože. Doletela ga je ista žalostna usoda kot druge. Šele ko se je 30. maja v Celovec vrnil zdravnik dr. Janež, je domobransko vodstvo sprejelo grenko resnico, da domobrance pošiljajo v domovino v smrt.

Kmalu po usodnih dogodkih na Koroškem je Bitenc odšel v Italijo. Uspelo mu je priti v Rim in se pridružiti dr. Mihi Kreku. Kot predsednik Slovenske ljudske stranke je Krek jeseni 1945 v dogovoru s člani Narodnega odbora prevzel predsedstvo tega odbora v emigraciji, kmalu nato pa še predsedstvo Socialnega odbora, ki naj bi skrbel za slovenske begunce. Iz Rima se je Bitenc povezal z dr. Kacinom, ravnateljem slovenske gimnazije v Gorici, ki je imel dobre zveze z angleško zasedbeno oblastjo. V begunskem taborišču v Senegaliji je odkril Jakoba Žaklja in druge Sentjoščane, ki so se do jeseni 1945 skrivali v bližini domačega kraja, nato pa preko idrijskih hribov in Trnovskega gozda prišli v Italijo. Dogovoril se je z njimi za sodelovanje. Konec marca 1946 sta v okviru tega sodelovanja že odšla v Slovenijo Pavel Žakelj in Franc Zorec. Kasneje se je podobnim pohodom nekajkrat pridružil tudi Bitenc. Pohod konec leta 1947 je bil za Bitenca zadnji.

Nekaj odlomkov s procesa proti Mirku Bitencu

Proces, ki so ga od 12. do 16. aprila vodili proti Bitencu in soobtožencem, je bil samo en člen v vrsti velikih stalinskih procesov v Ljubljani. Cela organizacija tega procesa je bila izvedena po vnaprej določenem scenariju. Med soobtožence so vtaknili tudi take, ki z Bitencem in njegovim delovanjem niso imeli nobene zveze. S tem so hoteli dokazati, da delovanje Bitenca in njegove skupine ni bilo politično, ampak da je njegov glavni namen bil vohunjenje za denar. Takega dela se lahko lotijo samo ljudje, ki jim čast in poštenje nista mar, [Stran 036]zato so pripravljeni sodelovati danes z gestapom, jutri pa z angleško in ameriško obveščevalno službo. Tako je Janko Soklič med vojno nekaj Časa res igral dvojno vlogo: bil je četniški obveščevalec z ilegalnim imenom Jovo in obenem sodelavec gestapa. Začetne stike z gestapom je Soklič vzpostavil z vednostjo Četniškega štaba. Ker je lahko dobil potrebno nemško dovoljenje, ga je četniški štab konec pomladi 1944 poslal h generalu Mihajloviču v Srbijo. Preden je odšel na to pot, je Soklič vso pošto za Mihajloviča izročil na vpogled gestapu v Kranju. Njegova prva pot po povratku je bila spet na gestapo, da je o vsem poročal. Četniki so Sokličevo služenje gestapu odkrili in prekinili z njim vse stike. On pa je nadaljeval sodelovanje z Nemci. Pri tem je s pridom uporabljal svoje poznavanje Slovenske legije, ki je bila pobudnik in organirator gorenjskega domobranstva. Znano je, kako se je Soklič le malo pred koncem vojne v kranjskih zaporih znašal nad člani Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke, ki so jih gestapovci tedaj zaprli zaradi sodelovanja z Narodnim odborom. Vse to je razvidno tudi iz »Poročila o položaju na Gorenjskem«, ki je bilo najdeno v Bitenčevi zapuščini v Gorici po njegovi smrti. Kdo bi po vsem tem še verjel, da sta bila Bitenc in Soklič sodelavca!

Obtožnica je Bitenca in druge obtožence bremenila, da so sami in s pomočjo špijonske mreže zbirali podatke o jugoslovanski armadi ter o splošnem gospodarskem in političnem stanju v državi. Te podatke so pošiljali tujim obveščevalnim službam. Stanje v Jugoslaviji so »prikazovali kot vladavino terorja, brezpravja in preganjanja vere«. S tem so pozivali na oboroženo intervencijo proti Jugoslaviji in na vmešavanje v njene notranje zadeve. Slovenska demokratska zveza v Gorici je v obtožnici prikazana kot vohunska organizacija, ki je Bitenca povezovala z angleško in ameriško obveščevalno službo.

Bitenca so obtoževali, da je v taborišču Senegalija organiziral »oboroženo tolpo«, ki so jo sestavljali: brata Jakob in Pavel Žakelj, Guzelj, Malovrh, Berlot in Pregelj. Le ti so potem kot kurirji prihajali v Slovenijo. Imeli so tudi radijsko oddajno in sprejemno postajo, s katero naj bi vzdrževali zvezo z Milošem Staretom pri Narodnem odboru v Rimu.

Naslednji Bitenčev greh je bil v tem, da je v Rimu skupaj s Križmanom in Šmajdom izdal brošuro »Slovenci v boju za svobodo v dobi okupacije«. Snov za to delo so sestavljavci delno povzeli po medvojnih knjigah »V znamenju Osvobodilne fronte« in »Črne bukve«. Konec leta 1947 je Bitenc v Gorici natisnil letak »Slovencem za novo leto«. Leta 1946 in 1947 je več svojih poročil poslal v ZDA duhovniku dr. Gabrovšku, »da bi s tem podkrepil gonjo proti FLRJ«.

Bitenc je bil obtožen tudi zaradi medvojnega delovanja v Slovenski legiji in pri četnikih. 13. septembra 1944 so četniki Gorenjskega in Notranjskega odreda prišli na partizansko ozemlje v Žiri. Pohod je neposredno vodil kapetan Kuhar, toda prisoten je bil tudi Bitenc, zato naj bi bili kriv za smrt zdravnika dr. Demšarja in štirih Žirovcev, ki so jih četniki tedaj ustrelili. 4. oktobra zvečer so četniki Gorenjskega in Dolenjskega odreda prišli v bližino Lahovč na Gorenjskem. Z njimi je bil tudi Bitenc. Partizani, ki za prihod četnikov niso vedeli, so tisto noč napadli domobransko postojanko v Lahovčah. Napad bi verjetno uspel, če ne bi v odločilnem trenutku vmes posegel Gorenjski odred pod vodstvom Bitenca in Borštnarja. Lahovška postojanka je bila tako rešena. Bitenc naj bi bil kriv, ker je s tem preprečil partizansko zmago in škodoval osvobodilnemu gibanju. Naslednji težak prestopek, ki so ga očitali Bitencu, naj bi bila izročitev petnajstih angleških in ameriških letalcev Nemcem. To izročitev so četniki Dolenjskega odreda opravili 22. januarja 1945 na Selu blizu Javorja pri Ljubljani. Bitenc je trdil, da je Dolenjski odred to res nerazumljivo dejanje naredil brez njegove vednosti in proti njegovi volji.

Dr. Doklerja so med drugim obtoževali, da je zadrževal in razširjal prepovedano literaturo. Baje so pri njem našli brošuro »Slovenci v boju za svobodo v dobi okupacije«, letak »Slovencem za novo leto« in pismo Sv. stolice o volitvah, kjer najdemo tudi tale stavek: »Katoličani morajo glasovati samo za tiste kandidate, o katerih je ugotovljeno, da bodo spoštovali pravice v zasebnem in javnem življenju. Če pa nobena kandidatna lista tega ne zagotavlja, imajo dolžnost glasovati v skrinjico brez liste.«« Ko je pomočnik tožilca vprašal Doklerja, če pozna vsebino te okrožnice o volitvah, je Dokler odgovoril: »Seveda jo poznam. To so splošna moralna navodila, ki so jih vedno dajali. Edino zadnji stavek [Stran 037]je prikrojen za naše razmere.« Priznal je, da je preko Križničeve poslal v inozemstvo Stepinčev zagovor.

Vinka Zora je pomočnik tožilca vprašal, če kaj ve o brošuri »Živalska farma«. Zor je povedal, da je slišal, da ta brošura grobo govori o razmerah v Sovjetski zvezi. Pomočnik tožilstva je nadaljeval: »Ali ni to klevetanje zavezniške države, ki nam je pomagala v vojni in sedaj v delu graditve in obnove?«

Alojzija Kreka so med drugim vprašali, kakšna je bila »vloga duhovnikov, ki so bili poslani na Gorenjsko«. V pozni jeseni 1944 so namreč odšli na Gorenjsko štirje duhovniki: Jože Cvelbar, Janez Dolšina, Boris Kerc in frančiškan Fortunat Zorman. Že leta 1941 so Nemci pregnali skoraj vse gorenjske duhovnike, sedaj pa so te duhovnike tolerirali, ker so uradno nastopali kot domobranski kurati. Ljudska pravica je poročala 15. aprila 1948, da je Krek na vprašanje o vlogi teh duhovnikov takole odgovoril: »Oni so, izrabljajoč versko naziranje Gorenjcev, dokazovali, da je po katoliškem nauku sodelovanje s komunistično partijo nemogoče. Torej so že s tem svojim oznanjevanjem ljudi nujno odvračali od osvobodilnega gibanja.«

Na razpravi je bil zaslišan tudi škofijski tajnik dr. Stanko Lenič, ki je bil že prej zaprt in obsojen. Z njim naj bi bili zlasti povezani dr. Dokler, ing. Dimnik in Marija Kernc, ki je delala na škofiji pri listu Oznanilo. Časopisi so poročali, da je dr. Lenič s svojim pričevanjem »razkrinkal lažne zagovore Doklerja, Dimnika in Kernčeve«. V resnici ni bilo tako. Ing. Dimnik na primer sploh ni vedel za delovanje Bitenca in njegove skupine. Dimnikova sinova dr. Božo in Marko sta leta 1990 pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper njunega očeta. V zahtevi sta navedla, da je pri ing. Dimniku šlo za skonstruirano obtožbo in sodbo. Pri tem sta se opirala tudi na pričevanje dr. Leniča. Vrhovno sodišče je njuno vlogo sprejelo in ji ugodilo.

V zaključnem govoru je javni tožilec Vlado Krivic povzel glavne poudarke procesa: »Že proces proti Rupniku, Rožmanu, Kreku in drugim je razkril pred slovenskim narodom in pred vso svetovno javnostjo njihovo zločinsko in izdajalsko vlogo. Pokazalo se je, da je pobegli Krek vodja vsega narodnega izdajstva in glavni organizator vseh vojaških in propagandnih akcij proti slovenskemu narodu. Vloga belogardizma, četništva in katoliške Cerkve je že doslej popolnoma razkrinkana s procesi proti Rupniku, Mihajloviču, Stepincu, Nagodetu in drugim. Sedanji proces pa ponovno in še bolj nazorno dokazuje zločinsko vlogo obsojenega vojnega zločinca Mihe Kreka v času okupacije, njegovo odgovornost za zločine belogardističnih in četniških organizacij na vsem slovenskem ozemlju in njegovo sodelovanje z gestapom, kakor tudi vlogo Cerkve.

Sodba je bila izrečena v petek, 16. aprila 1948 popoldne. Bitenc in Soklič sta bila obsojena na smrt z ustrelitvijo in na trajno izgubo vseh državljanskih pravic. Rehar, Zekar in Krek so bili obsojeni na kazen dosmrtnega odvzema prostosti in na trajno izgubo državljanskih pravic, drugi pa na večletne zaporne kazni in na izgubo državljanskih pravic. Časopisi so o sodbi poročali takoj naslednji dan. Obenem so že napovedali začetek dachauskega procesa proti Diehlu in soobtožencem: »Med vojno v Dachauu gestapovski agenti in brezčutni fašistični morilci, po vojni pa v službi zapadnih imperialistov kot špijoni, diverzanti in rušilci petletnega plana.«

V Ljudski pravici je 19. aprila 1948 izšel članek pisatelja Miška Kranjca z naslovom: Pustite male k meni – Povest naših dni. Svojo povest Kranjec začne z opisom srečanja dveh žensk v neki cerkvi. Ko se prepoznata po podobici, na kateri je Jezus z otroki in kjer piše: Pustite male k meni, si izmenjata neke zavitke in odideta vsaka na svojo stran. V drugi cerkvi se srečata ženska in moški – Radivoj Rehar. Ponovi se obred iz prve cerkve. Nato pisatelj nadaljuje: »Tako bi se lahko začela ena od povesti naših dni. Ni napisana in najbrž ne bo nikoli. Material zanjo so zbrali organi ljudske oblasti in zdaj ga je sodišče razgalilo pred slovenskim ljudstvom in pred svetom. Pred sodno mizo, pred obličjem slovenskega ljudstva, stoji dvanajsterica s svojim vodjem Mirkom Bitencem na čelu. Bivši profesor, strah in trepet dijakov od Murske Sobote mimo Celja do Ljubljane, bivši poslanec žalostne diktature v stari Jugoslaviji, diktator v svoji družini […] bi najbrž kot tak končal svoje življenje in presedal vsem, s katerimi bi se bil srečal. Toda vojna je v njem prebudila dotlej neizkoriščene sile […]

Vsak obtoženec na tem procesu ima svojo zgodbo, vsi pa so si podobni v tem, da so bili vohuni in izdajalci. Idej niso imeli, niso jih potrebovali. Rabotali so samo za denar. [Stran 038]Ideje so prepustili Mihi Kreku, Vatikanu, Angležem in Amerikancem. – Kam, vi mali? Kdo vas ne pusti? In k komu bi radi? – Pri tej razpravi se je pokazalo, da jih ljudska oblast ne pusti na javko k Mihi Kreku ter prek njega v Vatikan, k Angležem in Amerikancem.

Cerkev se je vedno kaj rada postavljala v ganljivo držo in klicala svetu, naj pusti male k njej. Ta ‘pustite’ ima lahko tudi značaj pretnje. Tu ne gre za otroke, ampak za odrasle ljudi, neredko tudi duhovnike, ki jih zaradi izdajstva prej ali slej zanese pred sodišče. In takrat kaj rada pride pretnja: Pustite male k meni!

Narodi, ki so se osvobodili, niso več mali. Postali so veliki in nepremagljivi. Tudi pri nas je tako. ‘Mali’ so samo še posamezniki, ki tavajo po naši zemlji brez vsakega odmeva, zbirajo podatke, jih ponarejajo in spravljajo čez mejo. – No, ljudstvo bo tudi v bodoče pazilo na te male, da jim prepreči vrnitev k njim.«

Tako pisatelj Miško Kranjec. Ali bo preveč, če vprašamo, kakšno idejo je imel on, ko je pisal ta pamflet? Ali ni morda pisal po naročilu ali pa za denar?

Še en ugleden slovenski kulturnik se je oglasil tiste dni. Dopoldne 26. aprila 1948 je v Ljubljani vojaško sodišče izreklo sodbo petnajstim obtožencem dachauskega procesa. Samo nekaj ur kasneje se je v veliki unionski dvorani začel II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije. Začetni govor je imel predsednik izvršnega odbora OF, književnik in kritik Josip Vidmar, ki je med drugim rekel: »Danes se vedno ostreje ločujeta dva tabora, eden izmed njiju človečanski, progresivni, rešilni tabor, drugi pa tabor zverstva, stagnacije, mračnosti in pogina. Središče človekovega naprednega tabora je Sovjetska zveza, ki jo vodi in miselno hrani komunistična partija … Spričo tega je za nas ogromnega pomena dejstvo, da predstavlja Osvobodilna fronta delovno ljudstvo, strnjeno okrog komunistične partije. Osvobodilna fronta je in mora biti edinstvena in edina politična formacija v slovenskem življenju. Ljudje, ki niso za Osvobodilno fronto, se nujno odtrgajo od celote slovenskega naroda in padajo vse globlje, vse do odpadništva in zločinstva, kar nam v zelo ostri luči kažejo procesi zadnjih dni pred našimi sodišči. Izven ali poleg Osvobodilne fronte ni mogoče stati, mogoče je biti samo v Osvobodilni fronti ali proti njej.«

Ni dvoma, da sta bila prispevka Miška Kranjca in Josipa Vidmarja že vnaprej predvidena v scenariju celotne predstave. Lahko rečemo, da Bitenčev proces ni bil toliko proces proti Bitencu in soobtožencem kot proti celotnemu slovenskemu protikomunističnemu gibanju. Peščico nosilcev tega gibanja, ki so še ostali živi, je bilo treba na vsak način oblatiti in diskreditirati. Vsaka misel na demokracijo je bila že vnaprej obsojena kot mračnjaštvo in izdajstvo.

Tretji proces

Skoraj eno leto po aretaciji profesorja Bitenca in dogodkih v Šentjoštu so 4. januarja 1949 zaprli štiri člane Malovrhove družine iz Šentjošta: očeta Pavla, mater Marijo, sina Adolfa in hčerko Jožefo. Nekaj dni kasneje so aretirali vrhovskega župnika Franca Ramšaka, podlipskega župnika Alojzija Tometa in rovtarskega župnika, profesorja Stanka Jegliča ter njegovo gospodinjo. Naknadno so skupini pridružili še Marijo Hladnik in Antona Mrljaka iz Rovt ter Leopoldo Fortuna iz Logatca. Obtožili so jih, da so sodelovali z Bitencem in njegovo skupino, brali in širili ilegalno literaturo ter prenašali ilegalno pošto. Malovrhove so še posebej obtožili, da so že leta 1945 dajali zavetišče skrivačem, med katerimi je bil tudi Malovrhov sin Albert. Župnika Ramšaka in Tometa so obtoževali tudi »sodelovanja s četniki v boju proti NOV med vojno in zbiranja poročil o NOV, ki so jih četniki izročali tuji imperialistični službi«.

Dne 19. maja 1949 je bila v Ljubljani pred Okrožnim sodiščem razprava, ki jo je zopet vodil sodnik Ludvik Jezeršek. Obtoženci so bili obsojeni na zaporne kazni in na izgubo državljanskih pravic, le Jožefa Malovrh je bila zaradi mladosti obsojena na poboljševalno delo. Pavel Malovrh in Anton Mrljak sta bila obsojena še na zaplembo celotnega premoženja. Pavel Malovrh je kmalu zbolel. Konec oktobra 1949 so ga premestili na zaporniški oddelek ljubljanske bolnice, kjer je 11. novembra 1949 umrl. Hčerka je bila tedaj že na prostosti in bi s sorodniki uredila vse potrebno za pogreb v domačem kraju, pa ni dobila dovoljenja. Kot izobčenca so ga tiho pokopali na zapuščenem delu ljubljanskih Žal. Žena Marija in sin Adolf sta v zaporu zvedela za očetovo smrt, toda na pogreb ju niso pustili.

[Stran 039]

Poglejmo še odlomek iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča: »Proces proti Bitenčevi špijonski organizaciji je razkril, kako je emigracija v službi in po navodilih imperialistične obveščevalne službe delala na tem, da se z nasiljem odpravijo pridobitve NOB, to je federativna ureditev države, enakopravnost, bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in ljudska oblast, ter vzpostavi vladavina politične in gospodarske odvisnosti od inozemstva. Razkril je, da se je Bitenc v svojem delovanju za tujo imperialistično službo oslanjal na del protiljudske duhovščine, ostanke BEGA in na kulaške elemente, da je za to izrabljal tudi verske momente. – Proces proti Ramšaku in sokrivcem pa je prikazal nadaljnjo galerijo ljudi iste miselnosti, zvestih nasprotnikov nove stvarnosti, pripravljenih ob vsaki priliki biti na uslugo sodelavcem njihovih imperialističnih gospodarjev tako v dobi okupacije kakor po osvoboditvi.«

Za popolnejše razumevanje sodnih razprav proti Bitencu in tistim, ki so z njim res sodelovali ali pa so bili samo obdolženi sodelovanja, bi bilo treba še marsikaj povedati. Naj tu omenimo, da so že konec leta 1947 v Dornberku pri Gorici zaprli cerkovnika Jožeta Berceta in nekaj drugih. Obdolžili so jih delovanja za tujo obveščevalno službo. Tudi po procesu proti župniku Ramšaku in Malovrhovim so se še vrstile preiskave, zaslišanja in aretacije. OZNA je povsod videla zveze z Bitenčevo skupino. Njeni agenti so bili stalno na preži, vsaka senca jim je bila nevarna, vsaka beseda sumljiva.

Figure 6. Velika množica poslušalcev se je vse te dni dopoldne in popoldne zbirala pred sodiščem v Ljubljani, v petek zvečer, ko je bila izrečena sodba, pa se je pred sodno palačo zbrala večtisočglava množica, ki je z zadoščenjem in odobravanjem sprejela pravično sodbo, izrečeno v imenu svobodoljubnega in suverenega ljudstva. (Ljudska pravica 18. apr. 1948)

Glasovi in odmevi

O Bitencu in njegovi organizaciji se je leta 1948 in kasneje precej govorilo. Poleg uradnih poročil o procesih so se pojavile tudi različne govorice o skrivačih in njiho[Stran 040]vih zvezah. Večkrat je take govorice širila OZNA sama, da bi spodbudila med ljudmi pogovore o temah, katerih so se sicer izogibali. Ljudje so zaradi tega bili prestrašeni in zbegani. Nemalokrat so celo resnične dogodke imeli za izmišljene in lažne. Marsikdo je začel misliti, da so tisti, ki se na ta ali oni način upirajo totalitarni oblasti, krivi za nasilje oblasti nad ljudmi. Tako so celo v emigraciji nekateri začeli obsojati Bitenca in njegove sodelavce. Zdelo se jim je namreč, da je vsak poskus odpora proti totalitarni oblasti nesmiseln in brezupen.

Jakob Žakelj, ki se je 30. januarja rešil iz obroča, je v začetku aprila 1948 prišel nazaj v Italijo. V naslednjih tednih je precej podrobno opisal dogodke, ki jih je bil sam doživel ali pa o njih zvedel od drugih. Bil je prepričan, da je bil Bitenc izdan v Ljubljani. To potrjuje tudi Mitja Ribičič, ki se je o Bitencu razpisal leta 1984 v Naših razgledih. S člankom De mortuis nil nisi bene (O mrtvih samo dobro) je odgovoril na očitke Matevža Krivica, med drugim tudi zaradi dachauskega procesa. Povedal je, da pri pripravi dachauskega procesa ni sodeloval, ker je ravno tedaj zbiral gradivo za proces proti Bitencu. Piše, da so »tega belogardističnega polkovnika najprej lovili po hribih v okolici Ljubljane,« nazadnje pa so ga januarja 1948 aretirali v Ljubljani.

Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 1988 izšla knjiga Neminljiva Slovenija. V tej knjigi je Ciril Žebot popisal svoje spomine in spoznanja o novejši slovenski zgodovini od prve svetovne vojne do leta 1987. Na več mestih govori tudi o Bitencu. Junija 1945 se je z njim srečal v Vetrinju. Pričakoval je, da bo od njega zvedel kaj več o tragični izročitvi domobrancev, toda Bitenc je baje bil zelo redkobeseden. Morda je Žebot prav iz tega srečanja potegnil domnevo o vzrokih Bitenčevih nevarnih obiskov v Ljubljani. Na strani 343 svoje knjige takole piše: »Ne poznam ozadja Bitenčevega odhoda v Slovenijo. Ker pa je tedaj bilo bore malo verjetno, da ga v Sloveniji ne bi odkrili, ulovili in usmrtili, se mi Bitenčev obisk v Ljubljani zdi kot podzavestna samoizročitev. Mogoče se je čutil krivega za vetrinjsko tragedijo, čeprav je ni povzročil – to so opravili partizani z angleško pomočjo. Mogoče mu je vest očitala, da je s člani begunskega vodstva ni znal preprečiti ali vsaj zmanjšati. – Bitenčeva in mnogih drugih utvara o Slovenski narodni vojski na Vetrinjskem polju prav nič ne zmanjšuje brezobzirnosti in nemoralnosti Britancev. Ta vojnopolitična utvara vodilnih slovenskih demokratičnih aktivistov je posebno močno pokazala, kako brezmejno so zaupali v tiste vzvišene cilje zahodnih zaveznikov, ki sta jih z Atlantsko listino 12. avgusta 1941 oznanila svetu Roosevelt in Churchill.«

Najboljši poznavalec Bitenca in njegovega dela je nedvomno profesor Janez Grum, ki je z njim sodeloval med vojno pri Slovenski legiji, bil priča dogodkov v Vetrinju leta 1945 in se nato z njim srečeval v Italiji do zadnje poti v Slovenijo. Profesor Grum je raziskal in pripravil za objavo številne sezname in zapiske, ki so bili najdeni v Bitenčevi zapuščini v Gorici. Ti zapiski bodo dragocena pomoč zgodovinarjem, ki bodo obravnavali zgodovino slovenske protirevolucije v letih 1944 in 1945. Značilno je, da je Bitenc te zapiske vztrajno nosil s seboj. S tem lahko pojasnimo točko obtožnice proti župniku Ramšaku, da »je jeseni 1946 prejel od Bitenca seznam domobranskih oficirjev, ki so bili leta 1945 vrnjeni iz Koroške našim oblastem, z nalogo, da preveri, kje so ti oficirji, zaradi povezave s špijonsko-diverzantsko organizacijo.« Bitenc je prav gotovo vedel, da domobranski oficirji niso več živi, toda ker je seznam imel pri sebi, ga je dal župniku, ki se je za to zanimal.

Profesor Grum pripoveduje, da ga je bil Bitenc povabil, naj bi se mu konec novembra 1947 pridružil na poti v Slovenijo. Ker se mu je Bitenčev načrt zdel premalo premišljen in utemeljen, je povabilo zavrnil. Namesto Gruma se je nato skupini pridružil stotnik Božo Berlot. Baje je Bitenc včasih bil preveč ambiciozen. Zdi se, da se je zaradi ambicioznosti tu in tam spustil v preveliko tveganje, zanemaril pa pri tem konspirativnost. Glede pohodov v Slovenijo je bil res povezan z Angleži in Amerikanci, ki so želeli čimveč zvedeti o položaju v Sloveniji. Tudi nekateri vodilni slovenski emigranti so mislili, da je Angležem in Amerikancem treba nekaj pokazati. Jakob Žakelj in drugi Šentjoščani so že poznali pot od Gorice do Šentjošta. Življenje v taborišču jim ni bilo všeč. Pogrešali so svoje domače, domača polja in gozdove. Kljub nevarnosti so zato sprejeli nalogo, ki jim jo je predlagal Bitenc. Bili so prepričani, da s tem pomembno pomagajo pri delu za boljšo, demokratično Slovenijo. Vedeli so, da so Angleži izdali njihove brate in sovaščane, toda to ni moglo pre[Stran 041]prečiti njihove vere, da še ni vse izgubljeno, da je treba delati naprej.

Ni dvoma, da so Bitenc in sodelavci opravili dobro delo, ko so pomagali na varno ljudem, ki bi brez te pomoči izgubili življenje ali pa leta in leta trpeli v ječi. Treba pa je priznati, da so izredno veliko tvegali in pri tem ogrožali tudi svoje družine ter vse, ki so kakorkoli bili v zvezi z njimi. Lahko bi rekli, da so bile pozitivne strani Bitenčevih povojnih poti v Slovenijo majhne, minusi pa veliki tudi zaradi tragedije, ki je na koncu doletela njega in njegove sodelavce.

Ali bo kdaj narejena poštena ocena o tem, kakšne so bile dolžnosti in pravice narodnega poslanca, ki je bil izvoljen na volitvah leta 1938 in je doživel v Sloveniji okupacijo in revolucijo? Kakšne so bile dolžnosti častnika, ki je bil prepričan, da je njegova funkcija v aprila 1945 oklicani Slovenski narodni vojski zakonita in obvezujoča? Na procesu proti Bitencu kot tudi na drugih procesih je bilo neštetokrat ponovljeno, da so obtoženci med vojno bili sodelavci okupatorja, po vojni sodelavci zahodnih imperialistov, vedno pa sovražniki in uničevalci lastnega naroda. Toda tožilci in sodniki, ki so te obtožbe ponavljali in izrekali sodbe v imenu ljudstva, so prišli do svoje oblasti po poti revolucije. Še po koncu vojne je kri tekla v potokih. Tisoči nedolžnih so izginili v kraških jamah in v rovih opuščenih rudnikov. Na to se Miško Kranjec v svoji Povesti ni spomnil. Nihče zaradi tega še ni stopil pred sodišče, da bi vsaj povedal svojo zgodbo. Da bi povedal, kaj jih je tedaj podžigalo k tako strašni moriji! Ko se bo to zgodilo – če se bo zgodilo – bodo tudi Bitenčevi procesi dobili neko ravnotežje.

Moje ime je dr. Anton Komotar. V naslednjem bom podal nekaj vtisov in spominov iz vojne in revolucije.

Rojen sem leta 1912 na Vrhniki, kjer je bil moj oče petinštirideset let notar. Moja družina je bila po tradiciji liberalno usmerjena. V Ljubljani sem končal humanistično gimnazijo v bivši Tomanovi ulici za Narodnim domom, nato pravno fakulteto na ljubljanski univerzi, takoj nato pa odslužil vojaški rok v Sarajevu in po enem letu postal rezervni oficir jugoslovanske vojske.

Po končani vojni leta 1945 sem bil tri leta po raznih begunskih taboriščih v Avstriji, še več v Italiji, nato pa sem po prihodu v Južno Ameriko živel 4 leta v Buenos Airesu in nato 18 let v glavnem mestu Urugvaja Montevideu. Leta 1970 me je podjetje, kjer sem bil zaposlen v knjigovodskem oddelku, prestavilo v Evropo, najprej v Zürich, nato pa v Nemčijo, kjer sem sedaj upokojen.

Najprej bom poskušal opisati vtise in dogodke iz dobe neposredno po okupaciji, v letu 1941 in v začetku leta 1942. Že poleti 1941 so se začeli kazati prvi znaki OF. Iz pogovorov med znanci in prijatelji sem videl, da je tukaj na pohodu velika, močna organizacija, ki se je kazala v raznih oblikah. Jeseni leta 1941 je bila OF na Vrhniki in najbrž po vsej Sloveniji ali vsaj tedanji Ljubljanski pokrajini že močno razvita. Njen list Slovenski poročevalec je tako rekoč redno prihajal v roke ljudem. Organizirano je bilo tako, da je bil ta list zvečer v Ljubljani tiskan, kurirji in zaupniki so ga raznesli v podeželske kraje, kjer so imeli v podzemnih bunkerjih šapirografijo, tam so list takoj razmnožili in ga naslednji dan prek svojih zaupnikov začeli razširjati med ljudi. Njihova organizacija je bila nekaj do tedaj neznanega. Za hrbtom okupatorja se je razvila organizacija, ki je človeka kar naprej presenečala. Ne samo da je propaganda šla med ljudmi, gradili so se tudi podzemni bunkerji za skrivališča voditeljev, javke, mreža zaupnikov in mreža terencev; v prvi jeseni leta 1941 so se v okolici Vrhnike že pojavili posamezni, takrat še maloštevilni partizanski oddelki. Takoj za tem se je začelo rekrutiranje v partizane in ustanavljanje posameznih oboroženih oddelkov po oddaljenih gozdnih ali hribovskih krajih. V jeseni leta 1941 nisem opazil na Vrhniki nikakršnega drugega delovanja razen delovanja OF. Dvakrat ali trikrat sem šel v Ljubljano in obiskal znance ali prijatelje, da bi izvedel, kakšno je razpoloženje in ali obstaja še kaka druga organizacija razen te, ki sem jo opazil na Vrhniki. Naletel nisem na nobeno sled takega organiziranja, čeprav je bila že nekaj tednov po okupaciji ustanovljena najprej Slovenska legija in nekoliko pozneje še Sokolska in Narodna legija. Na vsak način so morali biti ti krožki zelo omejeni, čeprav so bili v njih idealni ljudje, kajti jaz dolge mesece sploh nisem naletel nanje. Če primerjamo tedanje stanje s šahovsko igro, potem so bili komunisti za več potez pred nami. Ta odločilni naskok ali prednost OF pred njenimi nasprotniki je pravzaprav ostala do konca vojne.

Če primerjamo oba dotedanja ideološka tabora v Sloveniji, liberalnega in katoliškega, potem je v teh prvih mesecih liberalni tabor skoraj popolnoma odpovedal. V liberalnih vrstah je nastopil razkroj. Ne bi rekel, da so bili dotedanji liberalci vsi takoj za OF, posebej ne starejši, vendar ni bilo med njimi nobenega delovanja, če niso že direktno pristopili v vrste aktivistov OF. Katoliški tabor se je odrezal veliko bolje. Tukaj je vsekakor ostala ohranjena mreža strankinih zaupnikov SLS, bili so podeželski župani in krožki, ki so jim bili blizu, krožki bivše prosvete in fantovskih odsekov, čeprav so tudi v njihovih vrstah nastajale vrzeli in so nekateri celo prestopali v OF. Toda v glavnem se je jedro katoliškega tabora v Sloveniji obdržalo, o čemer pri liberalcih ni bilo govora.

Škoda, da se protikomunistično gibanje ni začelo prej. Mnogo sem o tem premišljeval. Gotovo je za to cela vrsta vzrokov, kajti prvi poskusi, da bi komunizem prodrl v slovensko družbo, niso bili narejeni šele po okupaciji, ampak najmanj eno desetletje pred vojno. Bili so to poskusi najrazličnejših oblik, v glavnem prek društev, [Stran 022]katoliških in liberalnih. Ne mislim tukaj samo na Kocbeka in druge ljudi, ki so bili pred vojno že močno na levici. Komunistično infiltriranje je potekalo celo desetletje v oblikah, ki niso bile vidne, pokazalo pa se je v vsem obsegu po okupaciji.

Pred vojno sem dobil v roke knjigo z naslovom Moskau ohne Maske. Knjigo je napisal v francoščini neki belgijski konzul. Izšla je leta 1925 in bila takoj prevedena v nemščino. V njej pisec govori o izkušnjah, ki jih je imel kot diplomat v nekdanji carski Rusiji in pozneje v povojni komunistični Rusiji. V njej je nazorno naslikal vsa sredstva, ki jih je uporabljala Kominterna, da bi zrušila svetovni demokratični red in da bi zavladal komunizem. Zelo dobra knjiga je bila to. Meni je odprla oči in mi mnogo pomagala, da sem v tistih prvih mesecih okupacije gledal na položaj drugače, kakor bi morda, če te knjige ne bi bil prebral.

Spominjam se nekega značilnega dogodka, ki govori o infiltraciji komunizma v katoliških vrstah v zadnjih letih pred vojno. Okrog leta 1938 sem odslužil vojaški rok in dobil službo kot pripravnik na vrhniškem sodišču. Delal sem po najrazličnejših oddelkih, da bi si pridobil osnovno sodno prakso. Nekaj časa sem bil tudi zapisnikar pri razpravah. Nekega dne je bila na vrhniškem sodišču tudi razprava, v kateri je neko stranko zastopal dr. Ivan Stanovnik iz Ljubljane. To je bil brat Aleša Stanovnika in oče tistega brkatega Stanovnika, pred leti v Sloveniji tako znanega. Na razpravi sem bil zapisnikar. Po njej se je Stanovnik spustil v kratek pogovor s sodnikom. Poslušal sem ju. Na moje veliko začudenje je advokat hvalil vse, kar je Sovjetska zveza napravila v tistem času. V mojih očeh je do tedaj veljal za uglednega moža katoliškega tabora in sem bil zelo presenečen, ko sem iz njegovih ust leta 1938, tri leta pred vojno, slišal izjave, ki so bile v popolnem nasprotju s tem, kar sem izvedel iz knjige Moskau ohne Maske. Med drugim se dobro spominjam, da je rekel tole: »Pri nas bi morali ustanoviti kmetijske zadruge, kakor so kolhozi v SZ, ki so se izkazali za zelo uspešne.« Tako je govoril veljaven in ugleden katoliški mož. Do tedaj nisem vedel, da sta levičarstvo in komunizem že tako prodrla v katoliške kroge. Nisem poznal politike. Šele pozneje, med vojno in revolucijo, ko je Stanovnikova skupina krepko sodelovala v OF, sem spoznal, v kakšni meri so bili ti ljudje načeti že leta pred vojno.

Položaj je bil v pozni jeseni leta 1941 v Ljubljanski pokrajini tak, da so v mestih in večjih krajih absolutno prevladovali ofarji. V bolj oddaljene vasi niso mogli prodreti, ker je tam še ostala struktura SLS in se je pozneje, sredi leta 1942, rodil odpor. Posebej bi poudaril, da so bili prvi uspehi OF posledica psihičnega stanja ljudi in prodornosti komunističnih voditeljev. Ti so imeli natanko zastavljene cilje in so vedeli, da je bil takrat edini čas, ko jih lahko uresničijo. Na drugi strani pa protikomunistični tabor tega v tistih prvih mesecih ni imel. Iskal je šele poti iz položaja po zrušenju države. Zelo je pazil, da ne bi brez potrebe izzival okupatorja in povzročal krvavih žrtev. Komunisti so bili iz druge snovi. To je vsaj eden od vzrokov za začetni uspeh OF. Na drugi strani pa se je protikomunistični upor začel šele potem, ko so se zgodili prvi umori, ko so tekle kri in solze. Takrat je bil končno tu psihični nagib, da se je v ljudeh pojavil odpor in so protikomunisti zgrabili za orožje. To je ena razlaga za začetni uspeh OF in za upor protikomunističnega tabora proti partizanskemu nasilju in prelivanju krvi.

Že v jeseni leta 1941 so se začeli v Ljubljanski pokrajini prvi umori. Sprva posamični, bi rekel, toda število umorjenih je postopoma, toda nezadržno naraščalo in zavzelo spomladi leta 1942 zelo velik obseg.

V začetku leta 1942 sem na Vrhniki prišel v stik z dr. Stanetom Zupanom, ki je bil odvetniški koncipient pri Marjanu Maroltu. Bil je iz katoliških vrst. Prej je bil na Gorenjskem, v službi pri dr. Šmajdu, poleg tega pa je bil tudi vodja fantovskih odsekov. Drugi, s katerim sem poiskal stik, je bil Štefan Kraljič, takratni vrhniški kaplan, doma z Iga. Skupaj smo prijateljsko in objektivno analizirali stanje. Šele nato sta Zupan in Kraljič poskrbela za stik z organizacijami v Ljubljani. Ne vem, na kakšen način smo dobili zvezo z ing. Martinjakom, vidnim članom Slovenske legije, ki je bil v zvezi s Karlom Novakom, Mihajlovičevim komandantom za Slovenijo. Ta nam je nekega dne, mislim da marca 1942, prinesel na Vrhniko vest, da smo za Mihajlovičevo protikomunistično trojko na Vrhniki z nalogo za nadaljnje organiziranje imenovani: Štefan Kraljič, dr. Stane Zupan in jaz. Ko smo se nato začeli sestajati in razgovarjati, smo kmalu videli, da se na tedanji Vrhniki da pravzaprav zelo malo storiti. Jaz sem poskušal nave[Stran 023]zati stike z bivšimi Sokoli, člani liberalnega tabora, vendar uspeha ni bilo nobenega. Ali so se že bili odločili za OF ali pa so bili popolnoma pasivni in se sploh niso zmenili za to, da bi kakorkoli sodelovali z organizacijo, ki je bila proti OF.

Več uspeha sta imela Kraljič in Zupan. Imela sta ostanke fantovskih odsekov na Vrhniki; posebno Kraljič je imel okrog sebe določeno število vrhniških fantov, ki so bili pripravljeni sodelovati. Kljub italijanski posadki je bila to zelo nevarna stvar. Samo središče, neposredno središče Vrhnike, v krogu nekaj sto metrov, je bilo ponoči varno. Obrobje mesta, periferija Vrhnike, je bilo že izpostavljeno nočnim posegom partizanov, in tu je bilo ogroženo življenje vsakogar, ki so ga ti zaznamovali. Tako se je tudi zgodilo, da je bil nedolgo potem organiziran atentat na Kraljiča. Maševal naj bi nekega jutra v Sinji Gorici, v vasi, ki je nekaj kilometrov oddaljena od Vrhnike. Tam so čakali, da bi ga umorili, in le slučajno je ušel. Na Vrhniki ni mogel več ostati. Škof ga je poklical v Ljubljano in ga za nekaj mesecev poslal v Rim.

Figure 1. Tiho prihajanje dneva

Ostala sva tako samo dva, Zupan in jaz. Poskušala sva napraviti, kar se je dalo, a to je bilo zelo malo. Drugače je bilo po okoliških vaseh, kjer je partizanski teror pognal kmečke ljudi proti komunizmu. Predvsem je bil to Šentjošt, kjer se je sredi leta 1942 organizirala prva vaška straža. Kmalu po njeni ustanovitvi se je pojavil v naših krajih človek, ki smo ga imenovali kapitan Vidmar. Njegovo pravo ime je bilo Pavle Vošnar. Doma je bil s Štajerskega in so pravili, da je bil pred vojno v jugoslovanski vojski podoficir. Bil je energičen in odločen človek, ki je znal vsaj deloma obvladati tedanji položaj. Dosegel je, da so mu Italijani dopustili vodstvo protikomunističnega bataljona. Poveljeval je vaškim stražam v Šentjoštu, na Zaplani, v Hotedršici in Rovtah. Iz njih je napravil dokaj udarno vojaško silo in z njo kasneje porazil Dolomitski odred.

Bil sem nekajkrat z njim skupaj in name je napravil vtis odločnega človeka. Njegov največji uspeh je bil, kot sem že omenil, v tem, da je spomladi leta 1943 zgrabil in razbil Dolomitski odred. Središče tega odreda je bilo na Ključu, hribu med Polhovim Gradcem in Horjulom. Že prej je bilo proti Ključu nekaj ofenziv. V eni od njih sem sodeloval decembra 1942 tudi jaz kot član novoustanovljene vaške straže na Vrhniki, vendar te akcije niso imele pra[Stran 024]vega uspeha, dokler ni nastopil Vidmar. Partizani so se namreč večinoma umaknili glavnemu sunku tako, da so bodisi po skritih prehodih prešli bližnjo nemško mejo nad Polhovim Gradcem ali pa so se poskrili po podzemeljskih jamah, deloma pa so se umaknili in razbežali, potem pa se zopet zbrali.

Vidmar pa je, mislim, da je bilo to marca ali začetka aprila 1943, zbral vse štiri postojanke, poslal Italijane, da so zaprli mejo nad Polhovim Gradcem, sam pa zajel veliko število partizanov, drugi so se morali umakniti. Od tedaj na tem področju odreda ni bilo več, vsaj ne v tako grozeči obliki. Ostale so posamezne skupinice, ki pa niso bile nevarne.

Tedanji Dolomitski odred s sedežem na Ključu je imel zelo dober strateški položaj. Na eni strani je imel neposredno zvezo z Vičem in ljubljanskimi ofarji in komunističnimi voditelji, ki so bili tedaj še v Ljubljani, na drugi pa je segal od Polhovega Gradca in Horjula daleč proti zahodu, tako da je obvladoval področje severno od železniške proge Borovnica-Postojna. To področje je bilo tiste mesece, preden je Vidmar razbil Dolomitski odred, zelo nevarno. Številne skupine odreda so neprestano križarile po teh krajih. Brez močnega spremstva se tod sploh ni bilo mogoče premikati. Potem ko je Vidmar opravil svoje delo, pa je bil na tem področju mir vse do konca vojne.

Vidmar je sredi novembra 1942 osnoval tudi vaško stražo na Vrhniki, ki pa ni bila kaj posebnega. Ljudje so bili večji del nezanesljivi in so se izognili novačenju v vaško stražo, če pa so tam že bili, so bili slabi borci. Kljub temu smo, kot sem že omenil, s to vaško stražo sodelovali v akciji proti Ključu decembra 1942. Zraven sem bil tudi jaz. Takrat sem bil prvič v ognju in so prvič žvižgale partizanske krogle okrog moje glave.

Ko smo se vračali z Vidmarjeve akcije na Ključu, smo videli ob cesti v Horjulu skupine partizanskih ujetnikov, ki so jih Vidmarjeve enote zajele. Pretežno so bili to mobiliziranci iz nemške cone. Partizani so jih čez nemško-italijansko mejo nad Polhovim Gradcem spravili v Dolomitski odred. Dobro se spominjam, da je, ko sem šel mimo večje skupine teh ujetnikov, ravno zvonilo poldne. Fantje so se odkrili in molili zdravomarijo. Nikakor to niso bili komunisti, ampak prisilni mobiliziranci. O vsakem od njih bi lahko napisal posebno

zgodbo, zakaj in kako je prišel v partizanske vrste. Bile bi to žalostne in pretresljive zgodbe.

Vidmar je ujetnike spravil v Rovte in jih zasliševal. Večino jih je izpustil, ker res niso imeli nad seboj nobene krivde. Manjše število je predal Italijanom, ki so jih poslali v internacijo. Zgodilo pa se je, da je neko partizanko ustrelil. Bilo je takole:

Na zaslišanje je prišla v partizanski kapi z rdečo zvezdo in ko je zahteval, naj jo sname, je ni hotela. Ko je to ponovno zahteval, je baje rekla: »Kadar bo šla glava, bo šla še kapa!« Nato je začela histerično kričati in zmerjati njega in ves protikomunistični upor z najbolj grdimi besedami in žaljivkami. Vidmar je izgubil živce in jo ustrelil. Seveda je bilo to nepremišljeno dejanje. Vendar moram tu reči, da Vidmar nikakor ni bil krvolok. To dejanje se mu je nekako ponesrečilo. Ko sem pozneje še nekajkrat govoril z njim, sem opazil na njem neko zamišljenost. Na njem je ležala senca, bilo mu je notranje žal tega dejanja.

Vidmar je na eni strani poveljeval vaškim stražam, na drugi pa je bil povezan s Karlom Novakom, Mihajlovičevim poveljnikom za Slovenijo. Ko je junija 1943 četniški odred odšel z Notranjskega na Dolenjsko v Grčarice, je bil zraven tudi on kot oficir tega odreda. Po partizanski zmagi na Grčaricah je bil na Kočevskem procesu obsojen na smrt in še tisti večer ustreljen v Mozlju ali Jelendolu. Tam torej leži grob tega odločnega protikomunista in odločnega moža, ki se ga vedno s spoštovanjem spominjam.

Spomladi leta 1943 se je nahajal nad Vrhniko, nekako med Zaplano in Rovtami, slovenski četniški odred. Junija 1943 se je premaknil z Notranjskega na Dolenjsko. Njegova zadnja postaja so bile Grčarice.

Tedaj sem bil poveljnik vaške straže na Drenovem Griču in poveljeval postojankam v Bevkah, na Drenovem Griču in v Ligojni. S temi tremi postojankami smo nekako zapirali vhod ali prihod proti Vrhniki. Ko sem izvedel, da bo šel četniški odred skozi področje mojih vaških straž, sem jim šel s patruljo nasproti in jih srečal nekje nad Ligojno. Nato sem jih spremljal mimo svojih vaških straž proti Barju, ki so ga potem prečkali in prešli na dolenjsko stran. Ko smo se srečali nad Ligojno, so me prijatelji predstavili komandantu tega odreda. Bil je žandarme[Stran 025]rijski major Koprivica, po rodu Srb. Govorila sva morda kakih pet minut. Ob slovesu mi je stisnili roko in mi rekel: »Nije važno, gdje danas koji stoji. Važno je, da se poštuje kralj i otadžbina.« To so bile pač besede srbskega oficirja in srbske mentalitete, ki je v tedanji jugoslovanski vojski prevladovala. V Grčaricah je bil v borbi s partizani težko ranjen in je umrl nekaj ur potem, ko so partizani Grčarice zavzeli in odred uničili. Kakor sem dejal, sem takrat spremljal odred nekako do Loga, kjer so zavili vstran proti Notranjim Goricam in naprej na Dolenjsko. Poslovili smo se, ko je bil že mrak. Spominjam se, da sem dolgo gledal za njimi, kako postave četnikov izginjajo v naraščajočo noč. Videl jih nisem nikoli več.

Odred je imel nalogo, da pride v Grčaricah v stik s četniki iz Like. Zamisel Karla Novaka, Mihajlovičevega komandanta za Slovenijo, je bila namreč ta, da bi dobili pomoč v ljudeh od srbskih četnikov iz Like, skupaj pa bi tam blizu skrajnega roba slovenskega ozemlja ustanovil in organiziral močno četniško bazo. V Grčaricah je odred v hiši, kjer so se utrdili, imel spravljeno veliko zalogo orožja, pušk, puškomitraljezov in municije, da bi slabo oboroženim četnikom iz Like takoj nudil opremo, da bi se lahko priključili.

To snidenje je preprečila italijanska kapitulacija 8. septembra 1943. Manjkala sta samo dan ali dva, pa bi se slovenski četniki združili s srbskimi iz Like. Italijani so z vsem težkim orožjem prestopili na partizansko stran in s svojim posegom preprečili, da bi se obe četniški sili združili. Slovenski četniki, ki so šli nasproti liškim, so se vrnili v Grčarice, liški pa niso mogli naprej proti Sloveniji in so se vrnili v Liko. Zamisel o skupni četniški slovensko-srbski bazi je bila Novakova. Na slovenski strani zanjo niso bili ravno navdušeni, enako tudi ne četniki iz Like, ki jih je vodil Srb Belajac. Oni bi radi ostali v Liki, blizu svojih domov. Danes, ko prihajajo iz Bosne poročila o četniških grozodejstvih in krutostih, se seveda vprašujemo, kako bi bilo, če bi četniki iz Like res prišli na slovenska tla. Ne vemo, kakšni ljudje so to bili, kako bi se vedli, ko bi jih imeli med seboj. Seveda je to vprašanje aktualno šele danes, ko poznamo pobliže srbski značaj in divjanje srbskih četnikov v Bosni. Leta 1943 se o tem ni nihče vpraševal. Vsi smo samo čakali, kaj se bo zgodilo, in se veselili, da bo nastala močna četniška baza na skrajnem robu slovenskega ozemlja.

Dan po tem, ko sem spremljal četniški odred do Barja, je to že izvedelo italijansko poveljstvo na Vrhniki. Po vsem videzu so imeli Italijani bodisi na Drenovem Griču bodisi v Ligojni tajnega zaupnika, ki jih je obveščal o vsem, predvsem o delovanju vaških straž. Mi zanj nismo vedeli. Ko sem prišel na Vrhniko, me je začel zasliševati tedanji italijanski poveljnik na Vrhniki, neki podpolkovnik. Povedal mi je, da je bil to težak prestopek. Zahteval je, naj mu izročim pištolo, naj takoj zapustim vaško postojanko na Drenovem Griču in se vrnem na svoj dom na Vrhniki. To sem tudi storil. Poveljstvo sem predal mlademu Martinjaku, ki je bil bratranec ing. Martinjaka, s katerim sem imel prej zveze.

Figure 2. Ritem in drevesa

Doma me je kmalu nato obiskal poveljnik karabinjerske postaje. Ogledal si me je od nog do glave in naročil, naj pridem na postajo. Opazil sem, da sta ostala po njegovem odhodu pred hišo dva karabinjerja. Vedel sem, da me bodo prijeli in me odpeljali bogvekam v internacijo. Namesto, da bi šel na postajo, sem šel skozi zadnja vrata in čez sosedov plot. Niso me opazili. Izposodil sem si kolo in se odpeljal proti Podlipi, od tam pa na Sv. Tri kralje, vas visoko nad Podlipo in Rovtami. Tam v bližini je ostal manjši četniški odred kakih 10 do 15 ljudi. Ta naj bi imel na eni strani zvezo s Primorsko, na drugi pa prek italijansko-nemške razmejitvene črte z Gorenjsko. Pri njih sem ostal do italijanske kapitulacije. Večkrat sem vodil patrulje. Hodili smo čez bivšo italijansko mejo na ozemlje, ki je pred vojno pripadalo Italiji. Prek nekega župnika iz Spodnje Idrije smo imeli zvezo s primorskim politikom dr. Jankom Kraljem v Gorici. Ti pohodi so bili zelo nevarni. Na eni strani so bili tam partizani, na drugi pa Italijani. Eni kot drugi so nas poskušali uničiti, kakor hitro so zavoha[Stran 026]li, da smo kje blizu. Nekoč, ko sem padel s svojo patruljo v zasedo v bližini Spodnje Idrije, ko smo hoteli prečkati Idrijco, je šlo za las.

Na tem področju sem prišel v stik z generalnim majorjem Karlom Novakom, ki je bil Mihajlovičev komandant za Slovenijo. Poskušal bom v nekaj besedah opisati tega moža. Z njim sem izmenjal komaj nekaj besed, osebnega stika med nama ni bilo. Živel je v popolnoma drugih sferah. Opazoval sem njegovo početje in ravnanje in prišel do zaključka, da je bil nepravi človek na nepravem mestu. Ko je po okupaciji hotel Mihajlovič imenovati svojega poveljnika v Sloveniji, se je najprej odločil za Jaka Avšiča, ki je potem prebegnil h komunistom. Mislim, da je bil za tem še en neuspel poskus, da bi izbral drugega oficirja, čigar imena pa se ne spominjam. Nato je imenoval Mihajlovič za svojega poveljnika za Slovenijo Karla Novaka. Komandant Slovenije v tistem času bi moral biti na vsak način človek, ki bi bil nekoliko oficirja, nekoliko politika, nekoliko avanturista, zelo odprte glave in gibek. Tak pa Novak ni bil. Bil je tipičen oficir, navajen brez ugovora sprejemati ukaze od zgoraj in jih dajati podrejenim, ne da bi pričakoval ugovor ali pripombo. Poleg tega je bil človek, ki ni imel nobenega smisla za politiko, a bi ga zaradi takratnih razmer moral imeti. Spočetka je bil v dokaj tesni zvezi s Slovensko legijo in vodstvom SLS, ki sta bila v tistem času edina sposobna, da mu pomagata; druge politične sile v tistem času ni bilo. Nekaj časa je z njima sodeloval, potem pa se je začel od njiju oddaljevati. Leta 1943 je bil prekinjen skoraj vsak stik med njim in SLS, kar se je čez nekaj mesecev ob italijanski kapitulaciji pokazalo za zelo negativno.

Značilen za njegovo mentaliteto je bil dogodek, ki sem ga doživel spomladi leta 1943, ko še nisem bil pri četnikih. Ing. Martinjak je prinesel na Vrhniko njegov ukaz, naj mu preskrbimo seznam vseh vojnih obveznikov vrhniškega okrožja. Martinjaku sem rekel: »Poslušaj, Dore, tole vendar nima nobenega smisla, to je neumnost. Kaj bo počel s tako listo. Na njej je vsaj polovica ljudi, ki so že v partizanih ali so ofarskega mišljenja in popolnoma nezanesljivi. Le na majhen del bi se Novak lahko oprl, če bi hotel mobilizirati.« Martinjak mi je odgovoril: »Vem to, a ukaz je ukaz. Tako mi je naročil in njegovo zahtevo moram sporočiti dalje.« Prek neke uradnice na občini sem res dobil seznam

vojnih obveznikov iz leta 1941 in sem ga izročil Martinjaku, ta pa Novaku. Iz tega seveda ni bilo nič. Bilo pa je značilno za tega človeka in njegovo mentaliteto. Ni upošteval, da smo sredi revolucije. Novak je imel v Ljubljani neko žensko, ki je bila ali vdova ali ločenka. Rekli so mi, da ima zelo velik vpliv nanj in na njegovo ravnanje. V Ljubljani je preživel veliko časa. Ko naj bi prišli liški četniki do Grčaric, ga ni bilo tam. Katastrofo Grčaric in četniškega odreda so mu kasneje po pravici pripisovali. Pozneje ga je Mihajlovič zamenjal z generalom Prezljem. Nasploh četništvo v Sloveniji niti za časa Novaka niti pozneje ni imelo posebnega uspeha.

To pomeni, da je bila v prvi dobi okupacije edina možna oblika protikomunizma ta, da smo šli v vaške straže in se tako z orožjem uprli. S tem smo preprečili pohod OF. Za vsakogar od nas je bila ta odločitev, sprejeti od okupatorja orožje ali ne, zelo težka. Zavedali smo se, da imamo pred seboj samo dve možnosti: da ne napravimo nič, da pustimo razvoju svojo pot, skrijemo glave in se rešujemo vsak zase; ali pa, da se z okupatorjevim orožjem postavimo po robu in posežemo v razvoj dogodkov in usodo domovine. Ponavljam, drugih možnosti takrat ni bilo!

V gozdovih so tedaj absolutno prevladovali partizanski oddelki, oprti na dobro razvito mrežo terencev in obveščevalcev. Na drugi strani so večje kraje obvladovali Italijani, ki bi preprečili vsako drugo ilegalo. Zato druge možnosti za nas ni bilo. Odločiti se je bilo torej treba: ali izrabiti okupatorja in z njegovim orožjem preprečevati partizanske zločine ali pa ne narediti nič in tako grešiti proti drugim ljudem, ki so potrebovali pomoč proti partizanskemu terorju. Od takrat, ko je v Šentjoštu počila prva puška proti partizanom, pa do konca vetrinjske tragedije je nujno sledilo prvemu dejanju drugo in temu tretje in tako naprej. Ko smo se odločili za oborožen odpor, vsega tega ni bilo mogoče več preprečiti.

V naslednjem bi podal nekaj misli o vaških stražah. Imele so pozitivne in negativne strani. Pozitivna je bila vsekakor ta, da smo z njimi iztrgali velike kose slovenskega ozemlja iz absolutne oblasti partizanov in njihovih odredov in tako preprečili prelivanje krvi. Slabe strani pa so bile tudi velike. Postali smo odvisni od Italijanov. Njihove koristi pa niso bile naše koristi. Oborožili so nas zelo pomanjkljivo. Nekje [Stran 027]iz Italije so privlekli zastarele puške. Pri vlaganju nabojev in uporabljanju so bile puške zelo pomanjkljive. Vsaka posadka vaških straž je dobila samo en lahek mitraljez, čeprav bi potrebovali dva, tri in več. Ti mitraljezi so se zelo radi kvarili. Z njimi je bilo treba ravnati skrajno previdno, sicer je vse skupaj obtičalo. Opreme nam niso dali nikakršne. Bili smo v civilnih oblekah. Od daleč smo morali delati z dolgimi puškami in pisanimi oblekami zelo čuden vtis, najhujše je bilo, da so Italijani omejevali število municije, s katero smo razpolagali. Ta bi zadoščala, če bi se morali spustiti v nepričakovano borbo, za dobro uro, nič več. Vsaka vaška straža je imela svojega zveznega oficirja, ki je prihajal k nam čez dan iz bližnje italijanske komande in gledal, kaj delamo. Pazil je, da nismo imeli kakega drugega orožja, predvsem, da smo imeli zelo malo municije. Poleg tega pa je bil v vsaki vasi med našimi slovenskimi ljudmi kdo, ki so ga podkupili, da je vse ravnanje vaške straže takoj sporočil Italijanom. Pazili so tudi, da vaške straže niso imele med seboj posebnega stika. Vidmarjev bataljon je bil izjema. Verjetno so tu popustili Italijani, ker jih je motil takratni močni Dolomitski odred. Kakor hitro je bila naloga opravljena, so bile vaške straže, ki so bile pod Vidmarjem skupaj, spet ločene. Celotna politika Italijanov je bila taka, da smo bili oslabljeni in odvisni od bližnjih italijanskih posadk in sami nismo mogli storiti nič.

Pri vsem tem pa smo morali biti pripravljeni na to, da bo italijanska vojska morda čisto nepričakovano odšla. Ostali bomo sami, oslabljeni, razkropljeni in med seboj nepovezani. To bi lahko postalo usodno, če smo upoštevali moč partizanskih oddelkov po gozdovih. Nismo se mogli slepiti, da jim bomo kos. O tem sva se veliko pogovarjala z Zupanom, ki je bil poveljnik vaške straže na Vrhniki. Odločila sva se, da na to opozoriva njegovega bivšega šefa dr. Šmajda. V začetku junija 1943 sva se odpeljala v Ljubljano, govorila s Šmajdom in mu podrobno razložila položaj. Videti je bilo, da je tudi že od drugih vedel za ta problem in slabe strani našega položaja. Rekel sem mu: »Sedaj imate priložnost, da to, kar pri vaških stražah manjka, popravite. Ogromna večina vaških stražarjev je članov vaše stranke in če Novak, katerega dolžnost bi to bila, tega noče ali ne more storiti, prosim, da to storite vi! Ni važno, kdo bo to napravil, važno je, da bo storjeno.« Šmajd mi je dal prav. Obljubil je, da bodo to proučili in storili. Čez nekaj časa sem slišal, da je SLS imenovala za hrbtom Italijanov polkovnika Peterlina za poveljnika vaških straž. Rekel pa bi, da to ravnanje SLS ni bilo dosledno. Morda so res nekaj storili, vsega, kakor bi moralo biti storjeno, zanesljivo niso napravili.

To se je pokazalo že čez nekaj mesecev, ko je Italija kapitulirala. Tistega preobrata seveda niso mogli predvideti. Dalo pa se je predvideti, da bodo italijanske čete nekega dne odšle in bodo vaške straže v zelo težkem položaju. Pokazalo se je, da tiste potrebne organizacije ni bilo. Za zgled bi omenil Turjak. Ljudje so begali in bili različnega mnenja, eni za to, da se utrdijo na gradu, drugi, da gredo ven. Tega niso napravili, čeprav je bilo že vsakemu povprečnemu rezervnemu oficirju, ki je bil v vaških stražah, jasno, da se turjaški grad, izpostavljen italijanski artileriji, ne bo mogel dolgo držati.

Če primerjamo nato početje vaških straž na Velikih Blokah ali Begunjah pri Cerknici, vidimo, da je vladal usoden nered. V Begunjah je bil poveljnik vaške straže neki Vojska, brat dr. Karla Vojske, mojega sošolca. Vojska, ki je tam poveljeval, je kot rezervni oficir takoj uvidel, da se mora umakniti. Hotel se je umakniti proti Rakeku. Do tega pa ni prišlo, ker so drugi ugovarjali in niso hoteli ubogati. Tako so Begunje zavzeli partizani, veliko ljudi ali likvidirali ali pa odpeljali na Dolenjsko. Seveda SLS ni mogla z gotovostjo predvideti italijanske kapitulacije, zlasti pa ne, da se bodo italijanski vojaki pridružili partizanom. Vendar bi morala računati tudi na tako možnost. Povedal bom to, kar mislim: SLS je opustila nekaj, kar bi morala storiti in za kar je imela dovolj časa. Tako pa smo plačali to pomanjkljivo organizacijo z žrtvami in krvjo. Zupan je namreč dr. Šmajdu predlagal jasen načrt: Dve, tri ali štiri blizu stoječe vaške straže bi tajno za hrbtom Italijanov povezali tako, da bi tem skupinam imenovali skupnega poveljnika, ki bi v določenem trenutku prevzel poveljstvo nad temi postojankami. V zvezi bi bil s Peterlinom, ki je bil poveljnik vseh vaških straž. Tako bi v določenem trenutku že imeli organizacijo, ki bi delovala prek Peterlina in krajevnih poveljnikov.

Povedal bom nekaj podrobnosti, kako so partizani zavzeli Begunje. Ko so vdrli v vas [Stran 028]in začeli iskati po hišah borce in odbirati ujetnike, se je poveljnik Vojska skril, da bi ob prvi priložnosti ušel iz obroča. Ko je partizanski poveljnik Popivoda videl, da ga ne more najti, je postavil v vrsto 10 Cerkničanov. Potegnil je pištolo in rekel: »Če čez četrt ure ne bom našel Vojske, bom začel streljati. Vsakih 5 minut bom ustrelil enega od teh, ki stojijo pred menoj.« Prvi je stal v vrsti moj prijatelj Ferko iz Cerknice, ki mi je vse to povedal. Ko je Vojska zvedel, da bodo padale žrtve, če se ne javi, se je takoj pokazal. Zvezali so ga in poslali na Dolenjsko, kjer so ga ubili. Tako je umrl ta junaški mož, ki ni hotel, da bi namesto njega padali drugi.

Na splošno bi rekel, da je bila disciplina in bojna pripravljenost pri vaških stražah precej manjša kot kasneje pri domobranskih enotah. Kajti ni bilo prave discipline niti prave bojne izkušnje. Nekatere postojanke vaških straž so bile dobre, bojevite, to so bili fantje iz Vidmarjevega bataljona, nekatere pa vojakom niso bile podobne. Vse to je bilo seveda pri domobrancih drugače, takrat so postali fantje udarni in so se znali upreti ter pognati nasprotnika v beg.

Ko sem se leta 1970 vrnil iz Južne Amerike v Evropo, sem v Nemčiji spoznal Miloša Vauhnika. Bil je brat polkovnika Vladimirja Vauhnika, ki je napisal knjigo Nevidna fronta. Miloš Vauhnik je bil pred vojno odvetnik v Mariboru. Pred Nemci se je umaknil v Ljubljano, pozneje emigriral v Italijo, kjer si je v raznih službah služil svoj vsakdanji kruh. Postal in ostal je emigrant do konca svojega življenja in pred nekaj leti umrl v Nemčiji. Pripovedoval mi je tole zgodbo o Kidriču iz prvih tednov okupacije:

»Julija meseca 1941 smo bili v Ljubljani razni begunci iz Maribora. Med njimi je bil tudi moj stanovski tovariš odvetnik Šnuderl. Nekega dne mi je rekel, naj pridem popoldne k njemu v stanovanje v Ljubljani, kjer želi govoriti z menoj pomembna oseba iz OF, ki se je tedaj snovala. Šel sem torej popoldne v Šnuderlovo stanovanje, kjer me je čakal Kidrič. Bil je zelo prijazen. Pozdravil me je in me začel na vse pretege hvaliti in mi čestital k mojemu narodnemu delu v Mariboru. Mene je vse to ujezilo. Prvič me tu hvali človek, ki je bil iz druge generacije in veliko mlajši od mene, drugič pa me hvali človek, za katerega sem vedel, da je komunist, ki se je pred vojno potikal po raznih evropskih državah in se vadil v komunizmu. Na koncu govora mi je dejal, da mi ponuja važno mesto v OF, ki bo ustrezalo meni in mojim zaslugam pri narodnem delu v Mariboru.

Odgovoril sem mu zelo ostro. Rekel sem, da njegov predlog zavračam, da dobro poznam njegove namere in namere OF, ki se snuje. Rekel sem mu, da to vodi v komunizem in v diktaturo stranke, katere cilj je zavladati nad Slovenijo. Vse to sem mu povedal v zelo ostri obliki. Niti besede ni rekel, sedel je za mizo in srepo zrl predse. Jaz sem se ostentativno dvignil, pozdravil prijatelja Šnuderla, Kidriča pa ne in odšel proti vratom. Ko sem šel mimo mize, kjer je sedel, sem videl od strani njegov srepi bledi obraz, ki je brez besede strmel predse. V tistem trenutku sem z gotovostjo zaslutil v njem bodočega množičnega morilca slovenskih ljudi. Vem, da bi me Kidrič dal takoj likvidirati, če bi kdaj naletel name na tako imenovanem osvobojenem ozemlju.«

To je bil torej dogodek, o katerem mi je pravil pokojni Miloš Vauhnik. Drug dogodek, ki je tudi značilen in o katerem mi je pripovedoval, se je nanašal na dobo, ko je bil general Maister v Mariboru takoj po prvi svetovni vojni in je bil med njegovimi vojaki poskus komunističnega upora. Pravil mi je naslednje:

»Bilo je nekega popoldneva. Ravno sem se vrnil iz kasarne v svoje stanovanje in si začel pripravljati skromno kosilo. Naenkrat slišim na cesti krike in posamezne strele. Pomislil sem, da so morda Nemci vdrli v mesto in so se začeli poulični boji. Zgrabil sem pištolo in stekel brez čepice na cesto. Tam sem videl čuden prizor: skupina slovenskih vojakov, Maistrovih borcev, je deloma vinjena korakala po cesti; sem in tja je kdo od njih ustrelil v zrak. Namenjeni so bili proti mostu čez Dravo, da bi prišli v drugo kasarno, ki je bila na njenem levem bregu. Tam pa so že bili obveščeni o tem, kaj se dogaja. Čakala jih je straža Maistrovih vojakov, ki je vse aretirala in razorožila. Pokazalo se je, da je bil to nekak primitiven poskus komunističnega upora proti Maistru. V opoldanskem odmoru, ko v kasarni ni bilo oficirjev, so prišli namreč vanjo trije komunistični agenti, preoblečeni v oficirske uniforme. Vojakom so dali piti, jim začeli prigovarjati, naj se Maistru uprejo, in začeli vzklikati Leninu in partiji. Na ta način so dvignili na noge večjo skupino, ki je na pol vinjena hotela priti v kasarno na levem bregu. Ko je Maister to izvedel, je dal vse tri agente, ki [Stran 029]so prišli v kasarno, postaviti pred sodišče. Bili so obsojeni na smrt. Enega je kasneje pomilostil, dva pa sta bila ustreljena.«

To sta dve zanimivi zgodbi o komunističnem delovanju in taktiki. Stari Vauhnik mi ju je povedal pred svojo smrtjo. Glede upora v Mariboru je treba vedeti, da ni bil osamljen. Po prvi svetovni vojni so bili številni poskusi, da bi se vojaki uprli in vzpostavili komunistični režim. Tega je bilo veliko v Nemčiji, posebno pa na Madžarskem za časa Bela Kuna. Če danes pomislim na krvavo leto 1942, se z grozo spominjam mnogih krvavih dejanj partizanskih oddelkov. Nekatera pa so se v mojem spominu zabrisala. Sedaj po 50 letih!

Živo pa se spominjam dveh. Prvo je bil pomor Lichtenbergove družine, drugo pa uboj Hrenovih fantov. Lichtenbergi so bili obubožani grofje in so imeli na koncu samo pravico do ribolova na Ljubljanici. Ribolov so proti plačilu oddajali posameznim ribičem. Imeli so revno hišo tik ob

Ljubljanici, pod Bevkami. Tam so bili napoti partizanom, ki so z italijansko vednostjo dobivali pomoč. Nekoč je vrhniški vlak pripeljal na Drenov Grič vagon z živili in potrebščinami za partizane. Tam so vagon odklopili. Ponoči so prišli partizani, mobilizirali bližnje kmete in ves tovor z vozovi in konji odpeljali čez Barje proti Krimu. Pri tem sta jim bili napoti dve družini: postajenačelnikova na Drenovem Griču in družina Lichtenberg. Obe so na krvav način odstranili. Pri Lichtenbergu ob Ljubljanici niso pobili samo očeta in matere, ampak tudi mladoletne otroke.

Druga je zgodba o Hrenovih fantih iz avgusta 1942. Bilo je skrajno soparno vreme in fantje so spali v pritličju pri odprtem oknu. Skozenj so se priplazili partizani in vse tri odpeljali. Pobili so jih nekje v Žažarskih Rupah, tam nekje za Zaplano. Ti fantje so bili v cvetu mladosti, stari od 23 do 28 let. Tako je slovenska mati v eni sami noči izgubila tri sinove. Kaj takega niso delali niti Nemci niti Italijani. Rešil se je samo četrti brat, ki je imel pokvarjeno nogo in ni mogel hoditi, Mirko Hren, sedaj župnik v Strugah na Dolenjskem.

Ko sem naslednje jutro zvedel, kaj se je zgodilo, sem bil zelo razburjen. Napeto sem premišljeval, kako bi jih rešil. Po glavi so mi rojile vse mogoče možnosti. Na koncu sem uvidel, da ne bi pomagalo nič. Tudi če bi mi uspelo na kakšen način priti do partizanov in bi jih prosil jaz ali pa bi jih prosila Hrenova mati ali pa kak drug človek, ne bi pomagalo. Hiša, od koder so jih odpeljali, ni bila v samem središču Vrhnike, vendar ne daleč od njega. Vidimo, da človek, ki je živel v kraju, kjer je bila italijanska posadka, nikakor ni bil varen. V tistem času proti koncu leta 1942 smo torej živeli pod dvojnim okupatorjem: prva okupacija je bila zunanja, od zunanjih sovražnikov; druga je bila notranja okupacija, to so bili sovražniki partizani, ki so pod krinko OF izvajali teror in uvajali svoj komunistični režim. Če se danes spomnim tistih časov, se jih spomnim s strahom in grozo. V tistih nekaj letih sem spoznal na stotine fantov, vaških stražarjev in domobrancev. Niti eden, ponavljam, niti eden od teh ni bil za okupatorja, vsi so jih imeli za svojega sovražnika. Bili smo uporniki proti notranjemu sovražniku, proti notranjemu okupatorju in se borili za slovensko svobodo.

Srečno, Slovenija! Zbogom!