Po pripovedovanju Škindrove Fanike z Gradeža

Letos na binkoštno nedeljo se je ob enem od grobov za škocjansko cerkvijo zbrala manjša skupina ljudi. Okoli groba so gorele lučke, na njem pa so ležali trije veliki šopki belih in rdečih rož. Nenavaden kraj za tako praznovanje, bi pomislil tujec, ki ne pozna kraja in njegove preteklosti, če bi mu kdo povedal, da so se ti, ki sedaj tu molče in slovesno zrejo predse, zbrali za petdeseto obletnico birme. Nenavadno ali ne, tu so sedaj stali, že vsi v letih, trije nekdanji birmanci: Rudi, Franci in Marija. Od botrov je bila tam samo Marijina botrica, teta Fanika. Tista dva, ki sta vezala birmo Rudiju in Francitu, pa sta btla v grobu, pred katerim so sedaj stali.

Pravzaprav sta bila tam davno toliko let, kolikor sta njuna duhovna varovanca nosila znamenje milosti, ki sta ga dobila pri birmi. Še ne polne štiri mesece po teh binkoštih, septembra 1943, so se v teh krajih namreč godile stvari, ob katerih je mnogo mladih ljudi izgubilo življenje. Med njimi sta bila tudi Rudijeva in Francijeva strica, ki sta ju otroka bila šla prosit, da bi jima bila za botra. Tam sta sedaj ležala, poleg njiju pa še tretji brat, Jože, najmlajši, ki takrat, pred petdesetimi leti, ni imel nobene botrske naloge. Kaj se je zgodilo tako nenavadnega, da je trem fantom iz Škindrove hiše na Gradežu pri Turjaku bilo vzeto življenje, še preden je kateri dosegel trideseto leto? In toliko drugim. Kaj se je zgodilo?

Zgodil se je Turjak. Ko pravimo Turjak, se v mnogih ljudeh sproži vrsta slik, ki so si jih ustvarili z branjem ali poslušanjem, v drugih se zgodi bore malo. Mogoče se kdo spomni na neko davno šolsko uro: mnogim je Turjak samo ime nekega kraja. Vendar je Turjaku zagotovljeno posebno mesto v slovenski zgodovini. Zakaj Turjak ni samo kraj, kjer so se teden dni odvijali najbolj dramatični dogodki, ampak je znamenje, ki nam, če ga dobro premislimo, pripoveduje o neki zelo pomembni stvari: kakšne sile so si stale nasproti v eni največjih in najusodnejših vojn, ki jih je bil slovenski narod – v državljanski vojni. Na Turjaku se je jasno pokazalo, da je prav različni značaj teh sil poglavitni razlog, da so eni dobili in drugi zgubili. Različnost je bila v tem, da so eni napadali in da so se drugi branili. Če se potrudimo in ti dve besedi prav razumemo, se nam odpre, kaj je gnalo in nosilo ene in kaj druge. Ti, ki so se branili, so bili prav zato, ker so bili branilci, drugačni. Branilec hoče najprej in v prvi vrsti varovati in šele potem ubijati; poleg tega so ti branilci bili iz snovi, ki jo je izoblikoval nauk, ki ni puščal nobenega dvoma o tem, da je treba varovati vsako življenje. In čeprav je kruti vojni čas ta nauk postavil v drugačne okvire, je bil vendar v bistvu tu in je deloval v vsakem posamezniku in v skupini kot celoti. Ti, ki so napadali, pa so prav kot napadalci imeli pred sabo nekaj povsem drugega; v njih je bila uničevalna, rušilna sla. To že samo zase veliko pomeni, poleg tega jih že zdavnaj ni več dosegal klic nauka, ki ukazuje, da je treba človeka predvsem varovati. Na Turjaku sta se spopadli dve skupini, ki sta bili tako različni, kot sta bila različna pola, na katerih sta se organizirali: razlika med njima ni bila samo stvar zgodovine, ampak je segala v človeške možnosti sploh.

Vse se je zgodilo pravzaprav v enem tednu, v tistem najbolj usodnem tednu med dvema nedeljama, med 12. in 19. septembrom 1943. V Gradu je bilo kakih sedemsto branilcev in vsak bi zaslužil, da se njegova zgodba opiše. Mi se bomo v svoji pripovedi omejili prvič časovno. Govorili bomo o zadnjih dveh dnevih, predvsem pa o dnevu neposredno po vdaji; omejili se bomo tudi vsebinsko tako, da bomo skušali osvetliti usodo tistih turjaških branilcev, ki so bili med obleganjem ranjeni, a bomo še te skušali zajeti v zgodbi enega od njih. O njem se nam je posrečilo zvedeti nekaj več, poleg tega pa ga že poznamo iz uvodnega prizora te pripovedi. Obudili bomo spomine, ki so nam po petdesetletju še živi, na [Stran 052]

Figure 1. Vaška straža v ŠkocjanuFigure 2. Bratje in bratranci – Od leve trije Bavdkovi fantje z Gradeža: Jože (23), France (25), Leopold (29); Perhaj Ivan (21) iz Medvedjice in dva brata Zabukovec, Ivan (31) in Jože (33) iz Zabukovja; na desni trije Nučičevi fantje iz Velikih Lipljen: Alojz (23), Anton (25), Jože (31) – Vsi so bili ustreljeni na Turjaku ali v Laščah, razen Nučiča Jožeta, ki je bil ubit 1945

[Stran 053]Franceta Bavdka ali Škindrovega Franceta, ki je bil na Turjaku ranjen in tam, dan po predaji, 20. septembra, ustreljen.

Škindrovi fantje – pravzaprav samo Polde in France, Jože je šel naravnost na Turjak – so se na poti iz Škocjana, kjer so bili pri vaški straži, na Grad za trenutek ustavili doma na Gradežu. Bil je 9. september 1943. Ker se je dan že nagibal in se jim je mudilo, ni bilo časa, da bi jim mati kaj skuhala, ampak so po najkrajši poti krenili proti Gradu. Nekaj časa ju je spremljala sestra Fanika, a sta jo brata kmalu poslala nazaj, češ da bosta sama laže hitreje stopila, pa tudi ona bo bolj varna doma, ker se že noči. Tako so se ločili. Prve dni z Gradu ni bilo posebnih novic. Ljudje tja tudi niso dosti hodili, ker legionarji obiskov niso želeli. Po nedelji 12. septembra pa se je od tam prvič zaslišalo nekaj več streljanja. To je sprva iz dneva v dan, potem pa že iz ure v uro postajalo močnejše in gostejše. Vedno bolj je bilo jasno, da se med branilci in napadalci bije boj in da se, kakor so legionarji dolgo upali, ne bo mogoče izogniti spopadu.

Streljanje iz pušk in strojnic in eksplozije minometnih min so napolnjevali prostor v trikotniku med Gradežem, Zapotokom in Osolnikom; včasih je bojna vihra butala in segala tja do Barja na eni in Lašč na drugi strani. V četrtek so ljudje v Gradežu, ki so napeto poslušali in po glasovih, ki so prihajali gor od Gradu, sklepali, kaj se tam dogaja, ugotovili, da je v boj stopilo nekaj novega. Takoj je bilo jasno, da so to topovi, a da z njimi streljajo novi zavezniki komunistov, tedaj seveda še niso vedeli. Vedeli pa so in se jasno zavedali, da se lahko slabo konča. Začeli so se bati. Poleg lukenj, ki so jih skozi debele zidove vrtale topovske granate, so jih skrbele še druge stvari: kaj bo z ranjenci; kaj če jim bo zmanjkalo vode; ali je, če pride do najhujšega, še mogoče narediti izpad ali pa so tudi poti v dolino proti Želimlju že zasedene.

Ne da bi imeli natančnejša poročila – Grad je bil obkoljen in se ni bilo več mogoče prebiti do njega – so ljudje čutili, da se boj odvija vedno hitreje in da je stiska branilcev vse hujša. Zato se je zgodilo, kar se je v svetu, kakršen je bil tam in takrat, moralo zgoditi: v nedeljo sredi dopoldnega, ko se je bobnenje od Gradu stopnjevalo vedno bolj, tako da tega ljudje po vaseh niso bili več v stanju prenašati, ker so dobro vedeli, kaj pomeni za one v Gradu, se je sredi doline, ki pada v grosupeljsko smer, nenadoma oglasil zvon. Zvonilo je pri Materi Božji v Železnici, v cerkvici, ki je slab streljaj od škocjanske cerkve niže v dolini. Zvonilo je počasi, ni bil to plat zvona, a so ljudje v zvonjenju slišali nujo, kot da bi bil kdo tolkel po zvonu in klical na pomagaj. In so začele prihajati, po najkrajših stezah, skozi gozdove in senožeti, z Gradeža, s Sloke gore, iz Velikih in Malih Lipljen, iz Rožnika, iz Vodic in Zabukovja – ženske, stare in mlade, so prihajale z otroki in mala vaška cerkvica se je napolnila od vrat do oltarja in mnogo src se je zlivalo v eno prošnjo, v eno molitev in v en krik: O Bog, usmili se nas! Mati Božja, reši jih! Prepeli so mnogo pesmi, najbolj goreče in silovito pa tisto, ki se je takrat največ pela in so jo vsi dobro znali: Marija, pomagaj nam v vojskinem čas’!

Ko je tam na oni strani Grad že gorel, ko so partizani s strehe že obvladovali notranje dvorišče in vhode, ko so bile odprtine v zidovih že tako velike, da jih ni bilo mogoče več braniti, so tu molili in prosili. Najbrž tega niso vedeli, a so v resnici prosili za čudež. Čudeža pa ni bilo. Zakaj ga ni bilo, se sprašujemo še danes. Mogoče je hotel Bog utrditi svoje ljudstvo.

Figure 3. Predvojni Škocjan

Ko se je Fanika Bavdek ali Škindrova Fanika nazaj grede gnala v hrib proti Gradežu, jo je že od daleč zajelo vpitje, da je obstala: Vdali so se! Naši so se vdali! Če je prej hitela, je sedaj tekla, pa tudi druge žene in dekleta so tekle, mimo vasi dol proti Gradu. Ko so prišle do marofa, so zagledale prvi del naveze: ob dolgi, iz več kosov sestavlje[Stran 054]ni vrvi so bili z obeh strani z žico privezani fantje. Matere, žene in dekleta so begale ob vrsti in klicale in iskale svoje. Fanika je končno našla najstarejšega brata Poldeta. Kje je oče? Ne vem. Kje je Jože? Ne vem. Kje je France? Ranjen je. Kje. Na Gradu? Ne vem.

Tu je bilo sedaj jasno predvsem eno: da sta tu dva svetova. Eni so se smejali in vriskali, pa tudi vpili nad temi, ki so tam stali zvezani, jih tepli in se jim rogali. Drugi pa so tiho jokali; tako je bilo hudo, da niso še jasno doumeli, kaj se je zgodilo; samo tam so stali, pogledovali proti svojim in jokali. Potem pa jih je nenadoma obšlo, da svojih, tako zvezanih in žaljenih, ne smejo več gledati. Počasi so se začeli obračati in odhajati. Kateri od njih se je še ustavil in šel nazaj, a je tudi on spoznal, da je to preveč, in nazadnje še sam odšel. Tako so oni v vrsti večidel ostali sami prav do večera, ko so jih začeli, privezane na vrvi, voditi proti Laščam.

Tudi Fanika Bavdek se je vrnila domov na Gradež. Pot ni dolga, z nočjo je bila že doma. Od Gradu gor je prihajal hrup mitinga: harmonika, vriski, smeh. Hodila je okoli hiše, znotraj ni vzdržala. Potem pa, šlo je že na polnoč, prideta dva partizana, doma nekje od Turjaka. Prišla sta ji povedat, da je France hudo ranjen in naj hitro gre na Turjak. Ali ju je France prosil, da to naredita, ali sta to storila sama od sebe, danes nihče več ne ve, a je vendar njuno dejanje rahel in ganljiv plamenček v viharju zmagoslavnih strasti.

Fanika se je takoj odpravila na Grad. Ko je prišla tja, je precej videla, da je prišla med ruševine, objel jo je vonj po ožganem, nekateri leseni deli so še goreli. Plameni so dovolj osvetljevali okolico, da so se videli še zadnji prizori veselja. Vendar je hrup začel počasi ugašati. Ranjence so med tem bili prepeljali ali prenesli v graščinsko poslopje pod Gradom. Fanika je stopila v podolgovat prostor in tam, prav pri vratih, zagledala Franceta. Takoj se je videlo, da je hudo ranjen; dobil je več strelov skozi trebuh. To se je zgodilo že zelo pozno, ko so bili partizani že na strehi in obvladali hodnik, na katerega si moral, če si hotel iz sob, ki so se že podirale in gorele. France je skočil prvi in takoj zavpil, da je zadet. Nato so na hodnik skočili ostali fantje in ranjenca toliko zaščitili, da so ga lahko odnesli v ambulanto, kjer ga je obvezal dr. Kožuh, ki je tam skrbel za ranjence, ki jih je bilo vedno več. Čeprav je bil France močno ranjen in je kri že silila skozi debele obveze, ni tožil in stokal, samo žejen da je, zelo žejen, on in ostali, zato naj Fanika gre domov in skuha veliko, zelo veliko čaja in ga nemudoma prinese na Grad. Sestra je še opazila, da vsi niso bili tako hudo ranjeni in da bi kateri, če bi se potrudil, še lahko pobegnil. Razlog, da tega ni nihče poskušal, je bil v glavnem ta, da so partizani ranjencem obljubljali, naj samo malo potrpijo, da jih bodo, brž ko bo mogoče, spravili v bolnico. Potem je odšla.

Doma je materi naročila, naj napolni s čajem vse steklenice, kar jih je v hiši. Potem pa je naredila še neko pot. Šla je v Škocjan v župnišče, kjer je bila na počitnicah Kati Breznik, sestra bogoslovca Breznika, ki ga je bila opazila med ranjenci v tisti hiši pod Gradom. Breznik je za to ni prosil: to je storila sama od sebe, ker sta si bili s Kati dobri. Breznika je poznala vsa fara. Ljudje so vedeli, da je doma z Brda pri Lukovici, da je končal 4. letnik bogoslovja in da je v škocjanskem župnišču zato, ker ne more domov na počitnice. Ko je po 8. septembru vse šlo na Grad, je šel z njimi še on. In tam ga je zadelo, ko je skrbel za ranjence. Obenem je v Škocjanu Fanika še poskrbela, da so obvestili tudi nekatere druge ljudi, ki so imeli na Gradu ranjene sorodnike. Potem sta s Kati šli nazaj na Gradež, si naložili steklenice s čajem, kolikor sta jih mogli nositi, s sabo pa vzeli tudi nečaka Rudija, ki mu je bil, kakor vemo, France ne samo stric, ampak tudi boter. Fantu je bilo na Gradežu tako všeč, da je tam preživel cele mesece. Obenem pa se je spomnila, da France leži na golih deskah in da bi mu prav prišla blazina, zato je vzela eno s postelje in jo dala Rudiju, naj jo vzame s seboj.

Ko so prišli v sobo z ranjenci, so Fanika, Kati in Rudi našli prostor že dosti bolj poln, kot ga je Fanika malo prej zapustila. Tu so bili ljudje iz Zabukovja, Malih Lipljen in od drugod in pomagali ranjencem, kolikor so mogli in kakor so znali. V prostoru sedaj ni bilo nobenega partizana, ne stražarja ne koga drugega. Stražar je bil samo zunaj pri vratih. Največji revež med ranjenci je bil Bajžljev Marjan iz Grosupljega, ki je bil tako prizadet, da se sam ni mogel niti ganiti. Njegovo zgodbo moramo omeniti, da nam bo jasna neka okoliščina, ki se bo pojavila v nadaljevanju te pripovedi. Marjan se ni mogel premakniti, a bi nujno moral ven. Ker Fanika sama tega ni mogla urediti, saj, nevajena tega dela, sploh ni vedela, kako naj se stvari loti, ji je prišla na pomoč [Stran 055]Kati. Tej je šla stvar z ranjencem bolje od rok: ko ji je še Fanika pomagala, da se ju je ranjeni oklenil, jima je uspelo, da sta ga spravili pokonci in da ga je Kati lahko odpeljala. Pomembno pri tem je to, da se je Kati zaradi tega opravka tam zadržala dlje kot drugi.

Figure 4. Bogoslovec Lojze Breznik

Tedaj se je namreč zgodilo nekaj, kar je jasno in zlovešče napovedovalo nadaljnji potek dogajanja. Ko je Fanika pomagala Kati spraviti ranjenca iz prostora, je hotela nazaj k bratu, a ji stražar pri vratih tega ni dovolil. Ko je tako tam stala, ne vedoč, kaj naj naredi, se med vrati pojavi mali Rudi in ves iz sebe in očitno zaradi nečesa silno vznemirjen nepremično gleda teto. (»Gleda me s tistimi svojimi rjavimi očmi, da tako še nisem videla človeka gledati.«) Potem smukne mimo stražarja, zgrabi teto za roko in jo vleče proč, da ju oni pri vratih ne bi slišal: Teta, saj bodo vse pobili! Fanika: Tiho bodi, kaj le govoriš. Rudi pa stoji tam, maha z rokami in se ozira proti vratom: Teta, saj sem slišal. Sam sem ga slišal, ko je rekel: Spravi te ljudi ven, potem pa začni streljati!

Kljub grozljivemu okolju Fanika tega ni mogla verjeti. Nekaj časa sta se z Rudijem še tam zadrževala in zaman skušala priti v prostor z ranjenci, potem pa sta poiskala prvo gozdno stezo proti domu na Gradež. Komaj se steza prevesi čez rob, ki preprečuje neposreden pogled od tam nazaj na marof in grad, zagledata, kako jima dol od vasi nasproti prihaja mati, ki se je namenila, ker od skrbi doma ni več strpela, da pogleda, kaj se dogaja na Gradu. Morda pa bi šla celo v Lašče, kamor je slišala da so bili odpeljali moža in oba sinova, Poldeta in Jožeta. Malo so med potjo govorili. Povedali so si, kaj se je med tem zgodilo, kaj je po vsem mogoče pričakovati in kaj bi se kljub vsemu dalo še ukreniti. In tam, na tisti stezi, so tudi zvedeli, kako se je nazadnje vse zgodilo.

Novica je prišla v dveh sunkih. Najprej sta prišla od Gradu gor oče in mati iz Zabukovja, ki ju je Fanika prej videla na Gradu pri ranjenem sinu. Že po hoji se jima je videlo, da prinašata nekaj hudega. Žena, ki je prihajala, je Škindrovo mater dobro poznala. Ustavila se je pred njo in rekla: »Neža, kar domov pojdi sedaj. France je že mrtev. Vsi so mrtvi, nobenega ni več.« V tem je prišla že tudi Breznikova Kati. Z ranjencem, ki ga je bila peljala ven, se je toliko zamudila, da je, ko se je z njim vračala, vse videla. Vsak od ranjencev je moral iz prostora. Ko se je pokazal na vratih in stopil na prvo stopnico, je partizan, ki je tam stal, dvignil revolver in ga ustrelil v glavo. Drug za drugim so tako padali v kotanjo pod stopnicami. Prvi je prišel na vrata France. Na trebuh, kamor je bil ranjen, je stiskal blazino, ki mu jo je bil prinesel Rudi. Bil je že tako oslabel, da se je hkrati, ko se je prikazal, tudi zgrudil. Ker partizan ni vedel, kaj naj naredi, zavpije eden okoli stoječih: »Stisni ga, kaj se bo martral!« Tako so ga ustrelili, ko je bil že na tleh.

Bogoslovec Lojze Breznik pa se je takole poslovil od sestre Kati: »Lepo pozdravi gospodinjo v škocjanskem župnišču. Lepo me je sprejela in prijazno stregla. Kati, midva pa se vidiva, kaj ne? Tam gori.«

Poleg Lojzeta Breznika so med turjaškimi ranjenci ustrelili še dva bogoslovca, Matevža Krmelja in Jožeta Logarja. Oba sta bila Gorenjca, prvi iz Stare Loke, drugi pa iz Vodic nad Ljubljano, in oba sta se znašla na Turjaku, ker sta bila na počitnicah na Dolenjskem, eden v Račni, drugi pa v Dobrepolju. Med bogoslovce lahko štejemo še četrtega, abiturienta Jožka Klopčiča iz Vrhpolja pri Moravčah, ki se je že bil vpisal na teologijo; tudi njega je tisti čas zalotil na počitnicah na Dolenjskem.

Glede števila turjaških ranjencev so navedbe različne. Knjiga Svoboda v razvalinah (F. Grum in S. Pleško, Cleveland 1961) pravi, da je bilo ob predaji v Gradu 36 ranjencev, [Stran 056]ljudje pa so ob prekopavanju našli 28 trupel. Kaj se je zgodilo z ostalimi, knjiga ne pove. Mogoče so bili le laže ranjeni in se jim je zdelo bolj pametno, da se uvrstijo med tiste, ki so jih potem peljali v Lašče in naprej v Ribnico in Kočevje. Za nekatere se je ugotovilo, da so res tako naredili. Pobegnil je, tudi to beremo v omenjeni knjigi, Ludvik Hren, ki je pozneje postal domobranski oficir.

Pobite ranjence, ki so ležali pod stopnicami na kupu, so prepeljali na turjaško pokopališče in jih tam zasuli v skupen grob. Od nekod so pripeljali lojtrski voz in komaj je mogoče verjeti, da so vse spravili na pokopališče z eno vožnjo. Vse se je moralo zgoditi prav kmalu, ker ljudje, ki so bili tam, pripovedujejo, da je še precejšen del poti tekla kri z voza na cesto in dalje v kanal.

Ko so zvedeli za Francetovo smrt, so se Škindrovi odpravili domov na Gradež. Na srce jim je legla žalost in slutnja še hujšega. Tudi domača hiša jim skrbi ni odvzela, prej jim jo je večala. Vsa vas je bila na nogah. Ljudje niso vedeli, kaj naj naredijo. Vse je bilo iz uma. Naslednje jutro je Škindrova mati šla v Lašče, da poizve, kaj je z možem in Poldetom in Jožetom. Ker je ni hotelo biti domov, se je proti večeru Fanika odločila, da stopi pogledat, če se morda le ne vrača. Ni hodila dolgo, ko je zagledala, kako prihajata gor po stezi, oče in mati. Ko so se sešli, mati ni rekla ničesar, oče pa se je za trenutek ustavil pred hčerko in, ne da bi dvignil glavo, rekel: »Ob vse smo. Sedaj smo ob vse.« Nato so se trudno vsi obrnili v breg. Vse je bilo še tako blizu, da niso mogli še prav razumeti, kaj se je zgodilo. Samo to so čutili, da se je v njih odprla velika praznina, in tudi to so tedaj že vedeli, da se v tej praznini zgubljajo vsi človeški glasovi.

V Laščah sta Škindrov oče in Škindrova mati, ki je prišla tja ravno še pravi čas, še enkrat in zadnjič videla svoja sinova. Bil je torek, 21. septembra 1943. Od množice ujetih – bilo jih je nekaj več kot šeststo – so izbrali šestdeset in jih, kot vedno, privezali z žico na dolgo vrv. Potem so jih peljali čez progo v plitko dolino za postajo. Od tam so se potem zaslišale strojnice. Tako se je zgodilo, da je bila Poldetova in Jožetova zadnja pot tako speljana, da sta se še enkrat videla z očetom in materjo. Ali so si kaj rekli? Ne, ne oče ne mati nista nikoli omenila, da bi si bili kaj rekli.

V zimi med triinštiridesetim in štiriinštiridesetim so po vaseh v škocjanski fari poleg drugega dela imeli še enega: zbijali so krste. Pri Škindrovih so naredili tri. In potem so, meseca maja, ko se je bila naredila že prava pomlad, šli odkopat svoje ljudi, najprej v Lašče, potem pa še na Turjak. Vse so prepeljali na domače pokopališče ali, kakor pravi Škindrova Fanika, »vsi so prišli domov«. Pokop na škocjanskem pokopališču je bil zelo preprost.

Župnik in kaplan sta krste pred cerkvijo najprej sprejela, tako da sta nad njimi molila. Potem pa so jih znesli v velik skupen grob; ker jih je bilo veliko, so jih položili v dve vrsti v višino. Duhovnika sta nad njimi prebrala besede, ki jih Cerkev ob takih priložnostih zapoveduje prebrati. Pogrebci so čakali, da so ljudje odšli in nato začeli počasi zasipati. Najprej so kepe votlo udarjale ob krste, potem pa so glasovi postajali vedno tišji. Ljudje niso več veliko jokali; to je bilo že zdavnaj in obilno opravljeno.

Figure 5. Marijina cerkev v Železnici – Pogled s škocjanske strani

Na višinah okoli pokopališča so na robovih gozdov stali v zasedah domobranci: četa ali dve. Gledali so dol na pokopališče in opazovali, kaj se dogaja. Čudno, pomisli človek, tam so stali, tako blizu, in niso vedeli … Česa vsega tedaj niso vedeli!

Sedaj je vse to že zelo daleč. Čas se je odmaknil v preteklost za pet desetletij ali za pol stoletja. Iz te razdalje je potankosti že težko razločiti, vedno bolje pa se vidi celota. In se vprašamo: Kako to, da je prišlo do tega poraza? Pred tem vprašanjem ljudje obstanejo in ne odgovorijo takoj. Potem pa, ko odgovorijo, hočejo biti jasni: Premalo so bili pogumni. Ne bi se smeli zapreti v Grad. Potem pa dostavijo, kakor da bi bilo to bistveno: Niso bili krvoločni. Ko bi bili taki, kot so bili oni drugi, bi bili zmagali. »Takih, kot so bili naši komunisti, pa ni bilo nikoli nikjer«.

Pripoveduje Alojz Sterle

Čeprav sem bil ob dogodkih na Turjaku star šele šestnajst in je od takrat minilo že petdeset let, se jih dobro spominjam, kot sploh vsega, kar sem doživel med drugo svetovno vojno. Nisem se potuhnil in nikdar prikrival, da sem bil tam, se pri Kočevju rešil z begom, bil domobranec in po čudni sreči preživel Teharje. Spomine sem nosil s seboj in v sebi, se pogovarjal z znanci in prijatelji, takim, ki so mi oporekali, pa rad zabrusil resnico. Največkrat pa sem te spomine obujal s tovariši pri železnici, s katerimi sem delal kot tovorni delavec. 25 let sem se vozil 6 dni v tednu med Ljubljano in Beogradom. Včasih smo obstali za nekaj dni in ko so prišli na vrsto partizani. bela in plava garda ter domobranci, zgodb ni bilo konca.

Tistega dne, mislim, da je bilo 9. septembra, sem v gozdu vlačil tramove za soseda in ravno zapregal konja, ko so stopili predme. Nisem se jih ustrašil, saj sem jih spoznal, čeprav jih prej nisem videl. Bili so četniki, ki so se zaclnje tedne sukali po naših krajih in imeli stike z legional ji v Skocjanu. Ti so jim dajali hrano in morda tudi orožje. Ni jih bilo več kot deset. Kasneje sem odkril, da je bil eden od njih Franc Malovrh. Oblečeni so bili v brezhibne uniforme s kokardami na kapah in otovorjeni z nahrbtniki. Dva sta nosila kotel.

»Fant, peljal nas boš na Turjak. Italija je propadla. Tam se zbirajo posadke.«

Kotel so naložili na voz. Odpeljal sem domov na Gradež samo toliko, da sem naložil podnico. Nametali so nahrbtnike, sedli in se odpeljali v grad. Ni bilo daleč.

[Stran 048]

Tam je bilo živo. Prihajale so skupine z vseh strani, peš in z vozovi. Odleglo mi je, ko sem zagledal Škocjance. Do večera so prišli vsi, tudi brat Jože. Ostal bom, saj drugega mi tako ne kaže. Zunaj bo vroče, pa kdorkoli bo prišel.

Figure 1. Delno obnovljeni Turjak

Voz in konja so vzeli. Naslednje dni so z vpregami vozili municijo proti Zapotoku k podpolkovniku Dežmanu. Vedel sem zanj, saj je bil v stari Jugoslaviji komandant ribniškega garnizona. Nisem ga videl, da bi hodil v grad. Municije smo imeli dovolj. V skladišču je bila naložena meter in pol visoko. Nekaj je je bilo že od prej, ker je bila v gradu postojanka vaške straže in nekaj Italijanov, največ pa smo je zaplenili na razkrižju zgoraj na vasi naslednji dan ali dva. Tam smo postavili zelo močno zasedo proti Nemcem, ki smo se jih najbolj bali, bolj kot partizanov. Vedeli smo, da so dobro oboroženi in nas bodo pobili kot mačke, če ne bomo pazili. Namesto njih pa je zaseda ponoči pričakala italijansko divizijo, ki se je umikala po cesti iz ljubljanske smeri, in jo razorožila. Nismo jemali toliko orožja, saj smo ga imeli dovolj, ampak strelivo. Dobili smo tudi dva težka in nekaj lahkih topov. »Municije in hrane imamo za pol leta,« sem slišal neštetokrat.

Škocjanske legionarje sem dobro poznal, saj sem zadnje mesece hodil tja v varstvo čez noč z ostalimi iz okoliških vasi, ki so imeli koga pri njih. Zdeli so se mi pravi vojaki. Ob napadu decembra 1942 so se dva dneva branili pred veliko močnejšim napadalcem in se niso vdali niti takrat, ko je začela goreti šola, v katero so jih stisnili. Franc Bambič in kasneje Franc Žlender – Žuraj sta kot poveljnika skrbela za red in disciplino. Niso se držali samo v vasi, ampak so patruljirali daleč naokrog, celo do Golega in Zapotoka. Ob njih sem se počutil varen.

V gradu smo se namestili po kleteh. Mi smo si izbrali lutrovsko kapelo. Ker nas je bilo okrog 60, smo komaj našli prostor za vse. Takoj sem dobil puško. Vzel sem jo s ponosom in zadrego. Nisem znal streljati. Bil sem sicer krepak, slišal pa, da udari nazaj, če je ne držiš previdno. Zlezel sem prav na vrh in skozi lino poslal ducat strelov v zrak. Zdaj sem vedel vse. Ko bo borba, je itak bolj važno, da poka, kot da natančno meriš. Bil sem nestrpen in komaj čakal, kdaj se bom lahko izkazal.

V nedeljo, 12. septembra, sem bil že v zasedi v gozdu nekje daleč proti Velikim Laščam. Zdaj smo vedeli, da so nam nevarni predvsem partizani. Nemcev še ne bo tako kmalu. Partizani se pripravljajo, da bi nas napadli. Nič nočejo slišati, da bi šli skupaj. Malo me je bilo strah, saj so se razširile govorice, da prihajajo na nas s tanki, vendar pa tega dne ni bilo nikogar.

V ponedeljek, 13. septembra, so se pripeljali na dveh tovornjakih in kot zaščita peš ob cesti. Naša zaseda je bila dobro postavljena, v Žabjaku zraven smrečja. Po krajšem spopadu so partizani poskakali z vozil in zbežali. Nekaj je bilo ujetih. Zaplenjena tovornjaka so pripeljali v grad. Mene so pustili v gradu in sem samo poslušal, kako je bilo. Naša morala je bila na višku. Zdelo se nam je, da nam nihče ne more priti blizu. Hudo nam je bilo za Jožetom Bambičem, poveljnikom turjaške vaške straže, ki je v tem spopadu padel. Pokopali smo ga na dvorišču za grajsko kapelo.

V grad je prišlo v nekaj dneh skoraj tisoč ljudi. Nekaj skupin je menda odšlo naprej proti Zapotoku. Ne zdi se mi, da jih je bilo toliko, kot govorijo številke. Vojakov je bila dobra polovica, ostalo pa civilisti, predvsem ženske in večji otroci, pa tudi starejši moški. Nisem jih štel, saj se nismo sprehajali kar tako in hodili po kleteh. Na dvorišče smo šli samo, če smo imeli opravke. Tam so v velikih kotlih kuhali hrano. Kar naprej smo vrteli kolo in spravljali vodo iz vodnjaka.

Po ponedeljkovi zmagi smo namerno zapustili položaje v okolici. Nihče nas ni pregnal od tam. Pripravljalo se je na dež in so menili, da se bo težko braniti na prostem v mokroti. Le kdo bo skrbel za hrano in strelivo za tiste na položaju! Vsi smo se potegnili v grad, ki se nam je zdel nepremagljiv. Sam sem slišal Žuraja: »Če zasedejo Turjak, jim dam celo Jugoslavijo!«

[Stran 049]

Zdaj pravijo, da nismo ravnali prav. Meni se je zdelo, da nas je veliko, samih pravih borcev, da smo dobro oboroženi in navsezadnje v trdnjavi z zidovi, ki so bili videti neprobojni. Kdo nam kaj more! Zakaj bi se zunaj izpostavljali zahrbtnim partizanskim strelom. Da le zdržimo nekaj tednov ali kaj, potem se bo že pokazalo. Prišla bo pomoč iz Ljubljane, mogoče pa Angleži z reške strani.

Že v enem ali dveh dneh so se začeli partizani previdno približevati in streljati proti gradu. V začetku s težkimi mitraljezi, ki niso napravili posebne škode. Ni bilo prave borbe iz oči v oči, ne na začetku, še manj kasneje. Grad tega ne dopušča. Spodnjih oken sploh nismo branili. Zid je bil predebel in se ni videlo ničesar, pa tudi previsoko so bila. Če bi se povzpel nanje in zlezel skozi, da bi videl ven, bi jo hitro staknil. Zasedli pa smo zgornja okna s strojnicami, zlasti proti vzhodni in severni strani. Streljali smo bolj po pameti, saj so bili partizani v zaklonih in se niso kazali. Prvi dan napada so porabili tudi mene, potem pa so iskali in izbirali najbolj izkušene. Na položajih pri oknih ni bilo nikdar več kot petdeset borcev, pa še ti niso imeli kaj početi. To ni bil turški napad, da bi moralo vse na obzidje. Vznožja gradu se z oken ni dalo videti in smo zlasti ponoči metali tik ob zidu ročne bombe kar na slepo.

Že prve dni je pred grad pripeljal tank. Legionarji so imeli pripravljene steklenice z bencinom in jih baje nekaj zmetali navzdol, zatem pa ročne bombe, da bi zagorelo. Tank se je hitro umaknil in nato streljal z varne razdalje natančno skozi prečno okno severnega stolpa pod grbom. Granate so zadevale nasprotni zid v zaklonišču, da je letel omet na vse strani. Med ljudmi, ki so bili zgneteni tam, je bilo nekaj strahu, pa nobene žrtve.

Da gre zares, smo začutili šele, ko se je začel napad z minami, ki je bil čedalje bolj silovit. Samo v noči med sredo 15. in četrtkom 16. septembra so stražarji našteli, da je na grad padlo 370 min. Razbile so vso opeko na strehi, na dvorišču pa povzročile pravo razdejanje, zlasti okrog vodnjaka, ki je bil najbolj izpostavljen. Tam je bilo največ ranjenih. Izbirali smo predahe, da smo šli po hrano in vodo. Kuharji so kar vztrajali pri svojih kotlih, tam nekje, kjer so zdaj stopnice v dvorano. Z vodo pa je bilo hudo in smo z njo zelo varčevali.

Pogajanja so se nam zdela jalov posel. Partizanski kurirji so prihajali z belo zastavico in smo jih spuščali v grad. Z nezaupanjem smo gledali skupino pogajalcev, med katerimi sta bila Žuraj in Paternost, in klicali za njimi: »Glejte, da nas ne boste predali!» Ko so se vrnili, so povedali vedno isto zgodbo. Partizanom so predlagali, da gremo vsak zase in napademo Nemce, oni pa so zahtevali popolno predajo in obljubljali amnestijo. Mi s škocjanskega konca komunistom nismo zaupali in nismo verjeli v njihove obljube.

Nismo čutili, da smo brez pravega vodstva. Kot prava komandanta sta nastopala pred nami Žuraj in Malovrh, ki smo jima zaupali. Nista bila preveč navdušena za izpad in sta z njim odlašala, vendar smo tako mislili tudi ostali. Čemu bi zapuščali zavetje debelih zidov, založeni z vsem za dolgo, zunaj pa bi morali shajati samo s tistim, kar bomo nesli s seboj. Pa civilisti, ali jih bomo kar prepustili partizanom? Kaj bo z ranjenci? Kdor je imel svojega med njimi, je hotel ostati za vsako ceno. Kljub temu smo računali, da poskusimo priti ven v nedeljo, 19. septembra zvečer, če se ne bo do takrat kako obrnilo. Tudi ranjence bomo nosili s seboj.

Figure 2. Zunanjost Turjaka – Detajl

Mene ni skrbelo in se nisem bal. Čutil sem, da nisem sam, da smo močni in do zadnje[Stran 050]ga dne nisem pričakoval, da se bo tako končalo. Ljudje so bili varno v zakloniščih; zdelo se nam je, da se bo nekako vse rešilo v naše dobro. Nismo glasno molili, hodili pa smo k mašam v grajsko kapelo. Ljudje iz našega konca smo zares živeli po veri, obenem pa v trdi resničnosti. Kako smo samo spoštovali nedeljo! Moja mama je že v soboto olupila krompir in ga namočila v vodo in nabrala solato, tudi kosili smo sveže prejšnji dan. Zdaj pa se nam je zdelo, da moramo racunatl samo nase.

Nedelja, 19. septembra, je vse obrnila na glavo. Že navsezgodaj se je na Strmcu oglasil top velikega kalibra in težke granate so tolkle po zidu na vzhodni strani gradu. Zdaj tam zakrivajo pogled drevesa, takrat pa je bilo to tako od blizu, da bi lahko zalučal kamen in zadel. Zid je bil hitro prebit in zazijala je nekaj metrov velika odprtina. Ob njej se je podrl še strop, da so se videli zgornji prostori. Ni bilo več kot deset granat, pa so napravili tako škodo. Kasneje smo slišali, da so izstrelili vse, kar so imeli. Partizani niso poskušali vdreti skozi vrzel. Še vedno je bila visoko in imeli bi prehude žrtve.

Figure 3. Notranjost Turjaka – vhod v galerijo

Ker je lutrovska kapela čisto zraven, smo se Škocjanci umaknili v sobe v južnem delu gradu pri glavnem vhodu. Bali smo se namreč, da bo prvo na vrsti naše zaklonišče. Po nekaj urah smo izvedeli, da so prišli partizani na neki način v severni stolp in da streljajo z mitraljezom po dvorišču. Ne da se jih pregnati. V tem so se zaslišal klici, da gori v bližini skladišča s strelivom in zares smo zaduhali dim. Če to zagori, bo grad zletel v zrak z nami vred.

Tedaj so legionarju v naši sobi popustili živci. Doma je bil iz Malih Lipljen, komaj poročen, z mlado ženo in otrokom. Mislil je, da se bo tako rešil. Začel je vpiti: »Predajmo se, predajmo se!« Ne da bi koga vprašal, je na puško privezal rjuho in jo pomolil skozi okno na vzhodni strani.

Vodstvo je izvedelo, kaj se dogaja. Prišel je Žuraj, poslušal, in izjavil: »Če je tako, pa se vdajmo! Rešili bomo civiliste. Za nas je to konec!«

Partizani niso skušali prodreti v grad in so se držali v varni razdalji. Kako so tekli pogovori, ne vem. Že pred drugo uro smo z dvignjenimi rokami, brez orožja, zapuščali grad. Pri tem sem si mislil: »Skupaj gremo na pot, kot smo se skupaj borili, pa naj bo, kar bo!« Pred vhodom je že stal tank s topom, ki je meril na dvorišče. Peljali so nas pod grad. Vezali so nas po dva z žico, nato pa na skupno vrv tako, da smo eno roko imeli prosto. Ko smo odhajali v koloni navzgor proti marofu, smo videli, kako so na severni stolp napeljane lestve, zvezane med seboj in potegnjene do grajske line nad grbom. Tega se ni dalo napraviti od zunaj. Baje so bili zraven neki Dolenjci, ki so prišli v grad med zadnjimi. Imeli so polne nahrbtnike, ki jih ni nihče pregledoval.

Grad ni padel vojaško, ampak z izdajo! Ni gorel, vsaj tako ne, da bi se videli plameni ali večji dim. Razdejali in požgali so ga naslednje dni.

Zgoraj na vasi so nas vodili na travnik in tam pod Strmcem je vsa vrsta posedla. Stražarji nas niso pretepali, le ogledovali in zmerjali. Odganjali so svojce, ki so silili k nam s pijačo. Spominjam se ženske z otrokom, ki je jokala: »Pustite mi moža!« In odgovora: »Prej bi ga imeli doma. Zdaj je pa naš!«

Tako zvezani smo čakali do večera, ko so nas v sprevodu gnali v Velike Lašče. Pri železniški postaji so nas razvezali in zaprli v silos ali skladišče. Šele kasneje sem izvedel, da so že na Turjaku spustili domov ženske in otroke, pa tudi nekaj starejših[Stran 051]mož, kot tudi za usodo ranjencev. Zaprti nekje zgoraj v tistem poslopju tudi nismo vedeli, da že pobijajo, saj je pokalo kar naprej.

Čeprav stoji grad komaj kilometer od naše vasi, sem vanj ponovno vstopil šele po 46 letih, ko je bila blagoslovljena in posvečena grajska kapela.

Pripoveduje Tone Kastelic

Tone Kastelic je preživel Turjak in se izognil povojnim pobojem domobrancev. Sedaj živi v Argentini, doma pa je iz vasi Predole, kjer se je rodil leta 1925. Naselje leži ob kočevski progi blizu Grosupljega nekako na sredi med Slivnico in Čušperkom. Proga se tu že vzpenja nad grosupeljsko ravnino po obronkih hribov Gradišče, Griči, Jelovec, Ostri vrh in Drenovec proti Zdenski vasi. Pod vasjo se razteza zamočvirjeno Radensko polje, s katerega se kot otok dviga hrib Kopanj s farno cerkvijo. Onkraj strmih gozdnatih hribov proti Turjaku pa se skrivajo komaj znane vasice Rožnik, Železnica, kjer so njive temno rdeče, Lipljene in Staro Apno. Če se danes podaš iz teh vasic po kolovozni poti v gozdove, boš kmalu naletel na tablo, ki z napisom opozarja na možnost srečanja z medvedom.

Gozdnati hribi, skrite vasice in bližina Grosupljega so nudili idealne razmere za partizanske enote na tem področju. Tone Kastelic takole pripoveduje.

Prvi aktivisti OF so se pri nas pojavljali že konec leta 1941, predvsem pa spomladi 1942. Niso bili iz naših krajev. V manjših skupinah so nas obiskovali tudi partizani. Gledali smo jih z naklonjenostjo in jih imeli za našo osvobodilno vojsko. Radi smo jim pomagali. Toda naše simpatije so začele kopneti, ko smo izvedeli za prve umore slovenskih ljudi. Partizani in aktivisti OF so jih opravičevali, da so bili to izdajalci in še nekateri naši ljudje so na začetku govorili: »Nekaj je že naredil, kar tako ga niso ubili!« Niso si mogli predstavljati vse zločinskosti tistih, ki so partizansko gibanje vodili. Oči so se nam zares odprle šele, ko so se začele likvidacije v naši neposredni bližini. Ubili so Lojzeta Šemeta, občinskega tajnika iz Mlačevega. Vsi smo ga poznali kot razgledanega in poštenega moža. Bil je mlad, delaven in od vseh spoštovan. Kmalu je prišel na vrsto še njegov brat, ki je kmetoval na domu, kjer se je po domače reklo pri Tičarju.

Kljub temu, da so partizani delali veliko propagando, da bi se jim mladi pridružili, ni šel v hosto nihče iz naše vasi. Poskušali so na razne načine. Kadar so se vasi bližale italijanske patrole, so mlajše moške odpeljali v hrib, češ, pobrali vas bodo in zaprli. Toda vedno smo se vsi vračali nazaj in nihče ni hotel ostati pri njih. Nazadnje so izbrali preizkušeno taktiko in nam pripravili prav umazano igro. V noči med 12. in 13. junijem so zaminirali in poškodovali železniški mostiček, pod katerim teče ozka cesta iz Račne v našo vas in naprej proti Slivnici. Prepričani so bili, da se bomo ustrašili italijanskih represalij in nas bo vsaj nekaj odšlo v partizane. Toda možje v vasi so se odločili, da ne bežimo nikamor in da vsi skupaj zbrani kar v vasi počakamo Italijane. Res so se kmalu pripeljali z oklepnim vlakom, preiskali bližnje hiše, zasliševali, nato pa moške naložili na vlak in odpeljali v kočevske zapore. Zasliševali so nas tri dni in silili k priznanju, da sodelujemo s partizani. Iz Kočevja so nas vklenjene peljali v ljubljanske zapore, kjer se je zasliševanje nadaljevalo. Poslikali so nas kot zločince kar s treh strani, nam dali številke, moja je bila 1942, in nas kmalu zatem odpeljali v internacijo. Najprej smo prišli v Treviso, kjer smo ostali do novembra, nato pa so nas premestili v mnogo slabše taborišče Renicci. Smrtnost je bila velika. Zmrzovali smo, saj je kot nalašč padel sneg, kar je redkost za ta del Italije. V tem in prejšnjem taborišču smo ugotovili, kaj pomeni dobra organizacija. Imeli pa so jo le komunisti in njihovi privrženci. Povsod so bili zraven, da so prišli do kakršnihkoli privilegijev, v internem vodstvu, v kuhinji, pri delitvi hrane in drugje.

Ko smo bili mi v taborišču, so se začele konec leta 1942 in v začetku leta 1943 ustanavljati vaške straže. Tako se je organizirala tudi postojanka na Kopanju. Naši ljudje so takrat postavili Italijanom pogoj, da nas vse izpustijo iz internacije. Aprila 1943 se je to res zgodilo. Starejši moški so po vrnitvi ostali doma, mladi pa smo se priključili vaški straži. Na Kopanju nas je bilo 17 in smo spadali pod večjo postojanko v Dobrepolju. Naš poveljnik je bil Franc Šobac – sijajen fant. V času velikih partizanskih napadov v marcu na postojanke vaških straž na Korinju, Ambrusu in drugje, smo se umaknili v Dobrepolje, potem pa se spet vrnili na Kopanj. Partizanov nismo napadali in tudi ni bil nikoli naš namen, da bi pobijali Slovence. Bili smo res dobesedno vaška straža, ki naj zaščiti naše ljudi. Tudi do simpatizerjev in aktivistov OF smo bili [Stran 046]strpni, saj so bili vendar naši ljudje. Med njimi je bilo mnogo poštenjakov; bili so le drugačnega, največkrat proticerkvenega prepričanja. Za zgled bi omenil zgodbo o treh dekletih, ki naj bi delale za OF. Avgusta leta 1943 so jih Italijani odpeljali v ljubljanske zapore. Kdo jih je ovadil, ne vem. Naši fantje so rekli, da smo tu, da branimo narod. Takoj so odšli v Ljubljano kot delegacija in še isti večer dekleta pripeljali domov.

Figure 1. Eden turjaških stolpov

Prišel je 8. september, dan, ko je Italija kapitulirala. Še nekaj dni smo ostali na Kopanju. Potem je prišlo povelje, da se pridružimo dobrepoljski postojanki. Imel sem občutek, da nihče ne ve dobro, kako naprej, še najmanj naši poveljniki. Po nekaj dneh smo se z zbranimi enotami preko Vodic podali proti Turjaku. Še danes mi ni jasno, zakaj nismo takrat razorožili Italijanov. Vso pobudo smo prepustili partizanom. Obenem pa smo tudi te pustili na miru, ker nam ni bilo do pobijanja. Zunaj gradu smo se zadrževali še dva dneva. Šele, ko se je začel napad, smo dobili povelje, da se vsi umaknemo v grad. Vsega skupaj se nas je zbralo okrog 700. Večina se je čutila v tej veliki trdnjavi varna, precej pa jih je imelo drugačne izkušnje in so se preko Zapotoka napotili proti Ljubljani. Ostali te možnosti nismo izkoristili, čeprav bi se prve dni dalo, ker smo zaupali poveljnikom. Ti so računali na pomoč od zunaj, ki pa je ni bilo. Le enkrat je nad nami zakrožilo letalo. Partizani pa so si krepko pomagali z italijanskimi topničarji. Ti so začeli rušiti grad. Zdi se mi, da so se že v soboto, 18. septembra, partizani prebili v notranjost in zasedli grajske zidove. Priznati moram po pravici, da nismo bili preveč borbeno razpoloženi. Pri mnogih fantih sem opažal pravi odpor, da bi streljali na partizane. Čudna je bila narava naših ljudi: neradi so ubijali, obenem pa se niso prav nič bali smrti, ko so stali pred njo. Kar se ubijanja tiče, so bili partizani povsem drugačni. Ubijali so radi.

V nedeljo je bilo našega odpora konec. Pokazala se je bela zastava in začela se je predaja. Pod gradom so nas postavili v vrsto in najprej pobrali vse, kar smo imeli vrednega pri sebi. Nato so nas navezali na tri vzporedne vrvi tako, da o begu niti pomislil nisi. Vrvi so imeli dovolj, saj je bila blizu grosupeljska tovarna motvoza in platna. Še danes imam občutek, da smo se obnašali zelo ponižno in vdano. Tako zvezane so nas peljali v Lašče in nas zaprli v skladišče kmečke zadruge. Tam so nas naslednji dan popisali in prvič zaslišali. Okrog 50 so jih kar tam postrelili. Prepričani smo bili, da to čaka vse. A bili smo povsem mirni. Neki partizan je med nami odkril svojega bratranca in ga vprašal: »Zakaj si tu, kako da si tu?« In ta mu je odgovoril: »Kje pa misliš, da bom, saj naša stran je prava.« Spet drugi je vzel v roke rožni venec in dejal: »To je naša rešitev!« Čez nekaj dni so nas z vlakom odpeljali v Kočevje, pozneje pa v Ribnico. Zaprli so nas v kasarno. Za večino zajetih je bila to zadnja postaja pred moriščem. Mladoletnike, ki še nismo dopolnili 18 let, med njimi tudi mene, so pustili pri življenju. Ne vem, če je to veljalo za vse. Iz Ribnice so nas lačne, utrujene in strte odpeljali v Grosuplje. Od tam so poklicali naše očete, da so jamčili s svojimi podpisi, da bomo čakali doma na morebitno mobilizacijo in da ne gremo nikamor drugam. Takrat pa se je že začela nemška ofenziva in partizani so izginili. Tri mladoletnike, ki so se pokazali iz kleti, kjer so nas imeli zaprte, so Nemci postrelili, ker so mislili, da so partizani. Mene so zajeli in ko smo se sporazumeli, kdo sem – med njimi je bil tudi koroški Slovenec –, so me uporabili za vodiča. Kmalu sem prišel srečno domov. Kljub očetovemu podpisu sem se odpravil v Ljubljano in se vpisal k domobrancem. Po kratkem vojaškem bivanju na realki – ravno v tistem času je bil v Ljubljani slove[Stran 047]sen pokop kočevskih žrtev – so me poslali v Kočevje. Tu sem ostal do konca vojne kot telefonist. V tem letu in pol so partizani večkrat napadli Kočevje, vedno brez uspeha. V spominu mi niso ostali tako zelo srditi boji, ko je šlo včasih za las, kot dogodek v naši sobi mesec dni pred koncem vojne. Poslušali smo radio London, da smo bili na tekočem, kaj se dogaja na svetovnih bojiščih. Na lepem smo ta večer zaslišali po radiu sporočilo slovenskim domobrancem, naj se že vendar pridružijo partizanom, če se hočejo rešiti. Enega od fantov je to tako razjezilo, da je pograbil radijski aparat in ga treščil ob steno.

In prišel je konec. Umikali smo se proti Ljubljani. Ko smo prišli do Lašč, smo zgubili zvezo z Ribnico. Dva sva šla pregledat linijo in ugotovila, da se umika tudi ribniška postojanka. Srečal sem poveljnika našega bataljona in vprašal, kam smo namenjeni. Odgovoril mi je, da v gorenjske ali koroške hribe. A tako, sem pomislil, spet nam pripravljajo Turjak. Če se že moram kje potikati, se bom raje po domačih gozdovih, ki jih dobro poznam, na Turjak pa nikoli več! Z umikajočo se vojsko sem šel še do Pijave Gorice, tam pa sva s prijateljem izginila.

Po domačih hribih in gozdovih sem se skrival do avgusta. Čeprav so bile zveze slabe, smo vendar vedeli, kaj se dogaja. Najbolj pogumni, ki so se bili že rešili v Italijo, so se občasno vračali, da bi reševali skrivače. Po tej zvezi sva šla na pot tudi midva. Nekje na Blokah nas je bilo že šest, pri Rakeku pa je naša skupina štela že sedemnajst domobrancev. Ko smo v bližini Postojne iskali vodo, smo padli v partizansko zasedo. Rešili smo se brez izgub. Prebili smo se do Italije in pridružili našim v begunskem taborišču Treviso. Nadaljnja pot emigrantov pa je znana.

Figure 2. Petdeset let potem – Polica, oktober 1992

Letos septembra bo 50 let od žalostnih dni na gradu Turjak, kjer je po mojih računih izgubilo življenje nad 500 mladih slovenskih fantov in kakšna desetina mož. Od teh naj omenim dva, ki še posebej zaslužita spomin, to sta dr. Kožuh in dr. Zalokar. Oba sta prišla na grad z namenom, da rešujeta življenja in lajšata trpljenje, in to sta nadvse vestno opravljala, pa so partizani oba umorili v Velikih Laščah. Pišem seveda po spominu pol stoletja pozneje in 20.000 km daleč od kraja dogodkov. Upam, da bo bralec to dobrohotno upošteval.

Kapitulacijo Italije sem dočakal v vaški straži na Polici. Večina smo sila neradi sprejeli orožje od Italijanov, toda znašli smo se v precepu in smo se morali odločiti, ali bomo gledali, kako bodo naši domovi pogoreli, in pahnili tiste, ki bi še lahko ostali na svojih domovih, to je stare ljudi in žene, v brezupno bedo, mi mlajši moški pa bi tako umirali v koncentracijskih taboriščih, če nas ne bi že prej postavili ob steno in postrelili, ali se temu uprli. Mi smo živeli od zemlje in za zemljo. Če nam kdo požge gospodarsko poslopje in orodje, zemlje ni mogoče več obdelovati, posebno še, če žene in starci ostanejo sami. Sosednjo vas Sp. Brezovo so požgali (13. 3. 1942) in tudi vas Pristavo nad Višnjo Goro (18. 6. 1942).

Figure 1. Nace Ahlin – Liparjev Nace iz Dednega dola

Moške so pustili doma, ker se je zanje zavzel višnjegorski kaplan (Milan Kopušar), a kakšna beda bi bila, če jim ne bi pomagala cela fara. Če pa bi celo faro požgali in še sosednjo in še sosednjo, kdo bi pa potem pomagal. Bežati ni bilo moč nikamor, zaslužiti nikjer nič, tudi trgovine so bile prazne, saj še žeblja ni bilo mogoče kupiti, tudi če bi imel denar. Vas Polica je bila še posebej nesrečna. Za vasjo so imeli dva tabora partizani, ki so venomer hodili čez vas na Dolenjsko in v Kočevje. Fantje so jim morali kazati pot, kmetje pa voziti stvari, orožje pod gnojem v košu za gnoj mimo Italijanov. V vasi je bil terenec, ki jih je k temu priganjal; siti so bili tega, in ko je mož bil neki večer pijan, so ga prijeli in spravili v Višnjo Goro k Italijanom, rekoč, da je to mož, ki jih priganja k sodelovanju s partizani. Partizani so 5. 10. 1942 na rožnovensko nedeljo zvečer prišli na Polico po Jožeta Zupančiča p. d. Možaka in ga v prerivanju, ko se je branil oditi, smrtno ranili. Vaščani so bežali k Italijanom in zahtevali pomoč, oni pa so jim ponudili puške. Šli so po okoliških vaseh in prosili za pomoč. Vaški možje so se odločili, da naj mlajši fantje gremo na Polico pomagat. Nam se je upiralo iti v vojsko in vzeti orožje od Italijanov, pa so nas tolažili, da, ko bo šlo proti koncu vojne, bomo pa vsi skupaj udarili po Italijanih in jih po bližnji poti po[Stran 037]slali na njihove domove. Upah smo, da bo našo deželo osvobodila zmagovita angloameriška armada. Ko so Italijane pregnali iz Afrike, se je to upanje še okrepilo. Po Mussolinijevem padcu smo upali, da bo kmalu konec Italije. Na dan kapitulacije nas je poveljnik Benko, študent doma z Iga, star okoli 23 let, sklical na teraso pred cerkvijo in nam rekel nekako takole: »Italija je kapitulirala in pričakujem, da se bodo zavezniki prav kmalu izkrcali v Istri ali celo v Trstu. Mi ne bomo poskušali zasesti Slovenije in obračunavati s partizani, to lahko počaka, mi bomo rajši šli proti zapadni meji, zasadili slovensko zastavo v Trstu in Gorici in si zagotovili pravične meje. Najprej gremo do gradu Turjak, kjer se bomo sestali z drugimi in organizirali vojaške enote, potem pa šli skupaj na zahod. Nihče ne mora biti zraven, opozarjam vas pa, da je to prilika, ki je ne smemo zamuditi. Naši očetje so se leta 1918 razšli domov, češ vojske je konec, in zaradi tega smo izgubili Primorsko. Izgubili bi tudi Štajersko, če se ne bi našel general Maister, razvil v Mariboru slovenske zastave in razglasil, da je tu Slovenija.« Bil sem rahlo razočaran, ker ne bomo nič udarili po Lahih, a če se mi ponuja tako važno opravilo, kakor so pravične meje in osvoboditev Primorske, mi je pa ugajalo, saj bi se še dolga leta potem junačil, da sem bil pri tem jaz zraven. Rekel je, da pojdimo sedaj na domove, si pripravimo nahrbtnike in se do večera zberemo za odhod. Tako je tudi bilo. Od 150 fantov se jih zvečer ni vrnilo okoli 20, a prišlo je 30 novih in tako smo skupaj povečerjali in počasi odšli prek Grosuplja v Šentjurje, kjer je bilo okoli 80 fantov pri vaški straži pod poveljnikom Danilom Capudrom. On je bil sprva poveljnik na Polici in si je pridobil spoštovanje nas vseh, ker je bil korajžen, podjeten, požrtvovalen in istočasno prijazen fant, star 22 let. Ostanek noči smo prespali pod nekim kozolcem. Pred poldnem je bil zbor; komaj smo se zvrstili v mali vasici, saj nas je moralo biti okoli 400. Danilo naj bi še ostal v vasi dan ali dva, vsi drugi pa bi šli takoj naprej na Turjak. Rabili so še desetino za okrepitev Danilove čete, vsi bi radi ostali z njim, moral je izbirati sam in bil sem nemalo počaščen, ko je izbral tudi mene. Tako sem se ločil od svojih treh bratov in drugih soborcev s Police. Prespali smo na podstrešju pekarije, zjutraj pa je prišel še mlajši Capudrov brat Jelo iz Ljubljane. Ravno je maturiral in je prišel obiskat Danila. Tudi on je bil prijeten, bister fant, hitro smo mu našli puško in ga proglasili za vojaka. Na gradu Boštanj je bilo okoli 60 fantov, njihov vodnik je bil mlajši poročen mož. Menil je, da je vojske konec, in ker ni nobene prave komande, je najboljše, če gredo domov, saj niso nikomur nič žalega storili. Komaj teden za tem so ga partizani pobrali, zaprli za dan ali dva v Grosuplju, potem pa ustrelili kakor mnogo drugih. Na gradu Boštanj je bilo še okoli 30 fantov, ki niso vedeli, kaj storiti. Danilo je menil, da gremo mi tja z dvema desetinama, vprašamo, če hoče kdo iti z nami, in poberemo orožje, ki je tam. Ko smo prišei tja, so nam povedali, da po Dolenjskem partizani mobilizirajo in vlak poln partizanov prihaja proti nam. Danilo je rekel, da bi bilo treba železnico razkopati, češ naj hodijo peš. Šli smo za vas Mlačevo, izbrali pripraven prostor in začeli z golimi rokami pobirati kamenje in ga kopičiti čez progo. Komaj smo nametali nekaj karjol kamna, že zaslišimo pihanje vlaka od Velike Loke. Vozil je čisto počasi in skozi vsako okno je gledalo polno partizanskih glav, tudi na strehi jih je bilo kakor mravelj. Bili smo iznenadeni, a nam ni bilo treba dolgo čakati kaj storiti, ker so nenadoma začeli vsi na vso moč streljati na nas. Pobrali smo jopice in urno odšli v Boštanjski grad na srečo vsi zdravi. Nismo dolgo čakali, že so začeli streljati na nas s puškami in strojnicami. Na gradu je bilo nekaj strojnic in mu[Stran 038]nicije, pa smo jim lahko vrnili, a zabave je bilo kmalu konec, ker so začeli streljati s težkim minometom. Že v prvi uri obstreljevanja sta bila ranjena Jože Javornik s Sp. Brezovega in France Bajželj iz Grosuplja. Oba je ranila ena granata. Pri prenosu v zavetje je bil ranjen še en fant iz Šentjurja. Dobil je kroglo v trebuh in kar takoj izgubil zavest. Vedeli smo, da je izgubljen. Danilo je opravil dve leti medicinske fakultete v Ljubljani in je tokrat bil glavni zdravnik. Ocenil je Jožetovo rano za težko, a ne smrtno, ker je bilo presekano samo debelo meso. Moral bi šivati, a ni imel s čim. Francetova rana je bila lahka. Med tem se je zmračilo, zvrstili smo se okoli oken in počasi vsi zaspali. Zbudila nas je močna eksplozija. Zaminirali so nam glavna vrata, in to pred našim nosom. Nastalo je močno streljanje. Nasproti vrat je bila neka koča, morda stražarnica, nekateri so trdili, da je nekdo notri. Vrgli smo nekaj bomb, pa je bilo vse tiho. Kar naenkrat pa skoči ven človek in zdirja v strmino pod grad. Še malo več streljanja in nekaj bomb in čez čas se še ena postava utrga ven in zbeži dobesedno pred našimi očmi. To omenim zato, ker sem jaz in mnogi drugi vedno mislili, da so partizani strahopetci, ker so izza grmov streljali na posameznike, kar mi ni bilo všeč, vendar me je ta primer prepričal, da znajo biti tudi hrabri, včasih morda bolj, kakor smo bili mi. Proti jutru je nastopila gosta megla in Danilo je menil, naj bi šel jaz z desetino pregledat teren proti hribu v smer Šentjurje. Če ne bi bilo nikogar, bi mu poslal sporočilo, mi pa bi ostali v zasedi ob stezi, da bi šli drugi varno mimo.

Ker partizanov ni bilo, so ranjenega Jožeta Javornika pustili na gradu v oskrbi salezijanskega duhovnika in oskrbnice, Franceta Bajžlja pa smo vzeli s seboj na Turjak. France je kmalu začel zaostajati in neki starejši kmet nam je posodil šajtrgo in otep slame, da smo ga odpeljali s seboj. Danilo je šel z desetino v Šentjurje, da bi tam pobral nahrbtnike in fante in prišel za nami na Turjak.

Na grad Turjak smo prišli zgodaj popoldne. Najprej smo Franceta spravili v »bolnico«. Ta je bila pri glavnih vratih na levi skozi kapelo. Z desne strani so bila tla na debelo postlana s slamo za ležišče, na levi pa je bilo nekaj miz in omara z zdravili. V sobi je bil mož čokate postave, star okoli 50 let. Predstavil se je za dr. Ludvika Kožuha. Bil je čisto sam, niti ni imel nobenega ranjenca. Povprašali smo ga za poveljstvo in nekdo je s prstom pokazal na dvorišču moža, starega okoli 30 let, oblečenega v uniformo bivše jugoslovanske armade, pa brez znakov in čina. Predstavil se je kot poveljnik na Turjaku in pomočnik poveljnika brigade polkovnika Dežmana, ki da je ostal na Zapotoku z glavnino. Poklical je nekega fanta in mu naročil v kratkih, jedrnatih besedah, naj nam najde položaj. Tega je našel na desni strani gradu, na koncu več hodnikov in skladišč, ki so bila polna moke, municije in vina, kar je naredilo na nas dober vtis, češ lačni ne bomo. Nismo pa bili zadovoljni z našim položajem. Prostor je moral biti dolga leta hlev, verjetno za konje, saj je bil brez lesenega ali kamnitega tlaka, vse je bilo prašno in samo dan poprej je bila tu klavnica, ker so na tleh ležali ostanki črev, parklji in rogovi. Če bi nam dali karjolo, lopato in malo slame, bi bilo morda zadovoljivo. Nič takega ni bilo, zato smo s koli v kotu izkopali jamo, zagrebli ostanke, kožo pa porabili za ograjo ali steno, saj smo ugotovili, da nimamo stranišča. Zunaj smo nalomili smrekovih vej za na tla. Dobili smo hlebček kruha in toplo hrano z merico črnega vina. Ko smo to použili, se je zbudilo nekaj korajže. Povprašal sem za brate in prijatelje s Police, a oni so bili z glavnino na Zapotoku. Bil je že skoraj mrak, našega Danila pa od nikoder. Moj poveljnik je bil mlad fant, študent, star okoli 20 let, doma iz okolice Ljubljane. Pisal se je Rak. Menil je, da bi šli pogledat, k je je Danilo. Dobili smo še četo Dobro oljcev in za vasjo Turjak počasi lezli proti Šentjurju. Še predno smo prekoračili cesto Škofljica–Velike Lašče je priropotalo iz smeri Lašče troje tankov. Obrnili so se proti gradu Turjak in začeli divje streljati. Ne samo da je bilo neznansko glasno, tudi bliskalo se je, kadar so iz gradu zadeli tanke. Mi smo se stiskali ob strani v neki kotanji. Ko je malo potihnilo smo slišali italijansko kričanje. Nekateri so razumeli njihov jezik in so trdili, da tanke vozijo Lahi, partizani pa jih od zadaj priganjajo. Medtem se je popolnoma znočilo in prišlo je povelje: nazaj na grad. Noč je bila čisto mirna. Zjutraj sem se malo ogledal. Skoraj v sredini dvorišča sem videl sveže izkopano,jamo. Kmalu so prinesli krsto. Pred krsto je stopal mlad, meni neznan duhovnik, za krsto pa brat, dr. Kožuh in dr. Zalokar. Slednjega sem poznal, ker je bil nekaj let pred tem sodnik v Višnji Gori. Po kratki molitvi in blagoslovu so ga pokopali brez ceremonij, kakršne so v navadi ob pokopu vojakov. Takoj za tem je bil zbor za skupino od 200 do 300 fantov. Povedali so [Stran 039]mi, da so doma iz okolice Trebnjega. Ti fantje so bili zelo ugledni, postavni in samozavestni; čeprav niso bili v uniformah, so delali vtis, da med njimi vladata red in disciplina. Poleg cele vrste strojnic so imeli majhen top in rečeno mi je bilo, da je to protitankovski top. Po štetju so težko obloženi odšli z gradu na Zapotok. Takoj za tem je bil še en zbor za vse, saj nas je bilo toliko, da je bilo dvorišče popolnoma polno. Po dolgem preštevanju in računih so nas razdelili v čete in bataljone. Kam sem pripadal, se žal ne spomnim, vem pa, da je bil poveljnik moje čete že prej omenjeni študent Rak, vodnik pa brat Danila Capudra Jelo. Naj tu povem, kar sem pozneje po koncu bitke izvedel. Danilo je šel z vso prt1ja~o in fanti proti Turjaku, kakor je obljubil. Cisto blizu gradu pa je trčil v kolono partizanov, ki so šli proti Šentjurju ali Grosuplju. V kratkem spopadu in zmedi so pustili na cesti voz z nahrbtniki in bežali v zavetje gozda. Fante in verjetno tudi Danila je to prizadelo in začeli so izgubljati korajžo. Drug za drugim so odšli na svoje domove, kjer so jih polovili partizani in domala vse pobili. Kmalu popoldne se je začelo streljanje. Začele so padati granate iz težkih minometov, a veliko sreče niso imeli, ker so se šele učili; vsi streli so končali v okolici gradu. Postavili smo dva minometa na dvorišče in izstrelili nekaj strelov v smer, od koder so streljali oni. Zdi se mi, da je bil že prvi dan pretrgan vodovod. Pozabil sem omeniti, da se je, še ko smo stali v zboru, na dvorišču pojavila skupina okoli 10 mož, oblečenih v enaka oblačila zelene barve z nekoliko črnimi progami, kar bi v našem dialektu rekli rižasto. Ne bi mogel reči, da je izgledalo kot uniforma, saj so bile hlače pumparice, a vse je bilo enotno krojeno in lepo tudi. Postaven mož kakih 35 let je stopil na nekakšen zaboj in na ves glas rekel nekako tole: »Jaz sem kaplan Malovrh. Prihajam iz Zapotoka. Imel sem priložnost opazovati tisto množico več kakor 2000 fantov. So veseli in korajžni, prepričan sem, da bodo sposobni za vsako nalogo. Upam, da ste tudi vi enako pripravljeni na vse, jaz pa bom ostal z vami in delili si bomo usodo.« Takoj za tem je stopil na isto mesto mož kakih pet let starejši in bolj suhe postave. Dejal je: »Jaz sem profesor Petelin. Prišel sem med vas, da vam pomagam, kolikor morem, pri obrambi tega pomembnega gradu.« Povedal je še nekaj o borcih v Španiji, kako so dolgo junaško branili neki grad pred podobno druščino, kakor ga bomo morali verjetno tudi mi. Če so Španci uspeli, zakaj ne bi mi. Mene in verjetno še koga je iznenadilo, ker ni bilo več niti besede o naših mejah, o zaveznikih, če in kdaj se bodo pojavili na naši obali. Z vodnikom Jelom Capudrom sem se prav dobro razumel, pa sem ga vprašal, kaj je s tem. Rekel je, da bomo šli na zahod, a moramo čakati oddelek srbskih četnikov, ki marširajo iz Like. Ko pridejo, gremo skupaj naprej. Turjak pa je treba braniti, ker so tu zaloge hrane in municije, pa še bolnica bo tu, ker sta tu dva zdravnika. Odgovor me je precej –pomoril in pozneje sem izvedel, da je bilo dejansko tako zamišljeno, samo mi smo sramotno slabo branili našo trdnjavo.

Figure 2. Francka Ahlin – Liparjeva mati iz Dednega dola

Drugi dan so že zgodaj začeli z obstreljevanjem. Še pred poldnevom je Jelo Capuder šel preko dvorišča, padla in eksplodirala je granata in ga ranila v debelo meso ene noge. Odnesli smo ga v bolnico, položili na mizo. Pristopila sta oba doktorja in nam zagotovila, da rana ni nevarna. Že tedaj je bilo okoli 10 ranjencev, večinoma ranjenih, ko so vlekli vodo iz vodnjaka, kajti to je bila edina voda za 800 ljudi. Mislim, da sem tedaj opazil tudi dve deklini, stari okoli 20 let. Pomagali sta nekaj na slami ležečim ranjencem. Ne vem, zakaj sta bili tam, vem pa, da po predaji nista bili zaprti z nami.

[Stran 040]

Prihodnji dan sem šel hitrih korakov čez dvorišče. Bil sem že na drugi strani, ko je za menoj počilo in me vrglo v steno kakor kos papirja. Tudi mene so odnesli v bolnico in že med potjo sem čutil mokro v čevljih. Nekaj me je peklo v debelem delu noge. Tudi mene so potolažili, da bom zaradi te rane lahko še dolgo živel. Obvezali so me in mi dali merico grenke kave. Tedaj smo bili vsi žejni, ranjenci pa še bolj. Hodil sem brez palice, vendar me je motilo, ker sem moral ležati samo na eni strani ali pa na trebuhu. Mislim. da so isti dan partizani poizkusili srečo s tanki. To pot so priropotali sredi dneva in nekoliko bliže zidov. Pogodili so nekaj oken in ranili nekaj fantov, potem pa spet odšli. Takoj za tem so prišli poslanci na grad in ponudili začasno premirje. Nisem bil zraven, a govorilo se je, da nam ponujajo častno kapitulacijo in jamčijo življenje vsem, če odložimo orožje. Mislim, da se je to ponovilo dva ali trikrat, vendar nam niti na misel ni prišlo, da bi se vdali in menili smo, da lahko tako vzdržimo mesece, če bo treba. K temu so nas spodbujali tudi govorniki, saj smo vse dneve imeli obiske in eden najboljših govornikov je bil Karel Mauser, ki je pozneje napisal vrsto knjig, žal nobene o Tur jaku. Zelo dobro je poznal fašizem, nacizem in seveda komunizem, kaj hočejo in zakaj se moramo proti tem zlom upirati. Če pa je bilo še kaj časa, smo igrali karte in peli. Ob večerih, ki so bili dolgi in temni, smo imeli prave koncerte. Neki mlad fant gosposkega videza je od sile lepo igral klavir. Postavili so ga ob steno blizu notranjega okna, da smo igro lahko vsi slišali in občudovali, potem pa so se kosale skupine iz raznih krajev in pele lepo in glasno, da je odmevalo od gora. Tudi partizani so poslušali in menda je bilo v Laščah, ko sem slišal pripombo: saj vas je škoda pobiti, ker tako lepo pojete. Žal je bil to glas vpijočega v puščavi. Že poprej sem omenil, da so streljali s težkim orožjem na nas. Padalo je vse naokoli. Mislim, da gradu ni zadel več kakor vsak deseti strel. Dan pred kapitulacijo pa smo okoli četrte ure popoldne opazili spremembo. Zadel je prav vsak strel. Ze tedaj so porušili del zidu, ki je bil debel okoli dva metra in vdal se je obok v naši sobi. Na srečo je streljanje po eni uri prenehalo. Tisti večer nismo več dosti peli, bili smo zaskrbljeni, pa suha grla smo imeli, ker je bila merica vode vsak dan bolj skopa. Tedaj je bila dvanajsta ura za spremembo taktike v obrambi gradu. V tej noči bi morali dve skupini iti iz gradu in prepoditi topove. Ves čas obleganja so bila glavna vrata založena s skladovnico bukovih polen. Tretji večer obleganja je skupina kakih 60 fantov šla ven. Ne vem, kdo jo je vodil in kakšen je bil cilj. Poveljniku Raku je uspelo pridružiti tri iz naše čete, eden od teh je bil moj prijatelj Vinko Mehle iz Stare vasi. Obljubil nam je, da nam bo prinesel vode v steklenici, ki smo mu jo naprtili. Žal ni nič prinesel. Povedal je, da so šli v dolino v smeri Želimelj. Bili so tik ob potoku, slišali in vonjali so svežo vodo, do potoka pa niso šli, ker so pri njem taborili partizani. Razen tega meni ni znano, da bi kdo poskušal iti iz gradu ali bi prišel noter. Zadnje jutro na gradu se je začelo streljanje s prvo svetlobo in ni prenehalo do okoli desete ure. Granate so grmele brez presledka in niti ena ni zgrešila. V steni našega položaja je zazijala široka odprtina, in če niso delci granat, so pa kamni zadeli prav vsakega. Umikali smo se za druge stene v skladišču, za kupe moke in riža, hodili in plezali drug čez drugega, orožje pa pustili za seboj, saj nam je bilo samo v napoto. Nekako pol ure pred koncem je bil ranjen osemnajstleten mladenič, doma iz vasi Peč. Del bombe ga je zadel v nos. Bil je tik mene, pobral sem ga in nesel v bolnico. Žal je bila tam taka gneča, da ni bilo moč priti noter. Stisnila sva se v kapeli v kot, od nekega pomočnika pa sem izprosil obveze in sam obvezoval in tolažil prestrašenega mladeniča. Kakor hitro so topovi potihnili, so se že slišali predlogi: vdajmo se. Eni so tudi trdili, da so partizani že na strehi in da grad gori. V tem trenutku je prišel moj poveljnik Rak z mojim sovaščanom Jožetom Koščakom in že prej omenjenim Cenetom Mehletom. Imeli so še puške in divje so klicali: »Ne, ne, mi se ne predamo! Ni res, da grad gori! Če pa je kdo na strehi, bomo pa mi obračunali z njim.« Po nekem brunu so vsi trije splezali na streho, vihteli puške in na ves glas kričali: »Hura, juriš, četa v napad« in podobno. Nisem mogel drugega kakor občudovati peščico mladih fantov, nobeden ni bil velikan po telesu, ampak po neuklonljivem duhu. Na strehi niso našli nobenega partizana, a medtem so fantje že odmetavali drva od vrat in jih odpirali. Pritekla sta tudi poveljnik gradu Žerjav in kaplan Malovrh. Malovrh je tiho stal v kapeli, poveljnik pa prosil, naj se ne predajajo. Ves rdeč v obraz je potem, ko je že kakšna stotina šla ven z rokami gor, le odpasal pas in rekel: »Če tako hočete, pa se vdajmo,« in še sam šel ven. Medtem je prišel Rak s svojimi fanti s strehe ves obupan in prišel je s palico Jelo Capuder. Rak je menil, da kar nare[Stran 041]dimo, naredimo složno. Capudru je svetoval, naj ostane med ranjenci, a ta se je branil. Odšli smo ven in partizani so nam kazali naprej. Znašli smo se čisto spredaj. Dolgo smo čakali, na desni je stala vrsta topov. Takrat je bila tam gola planjava, sedaj pa je na tem mestu gozd. Okoli topov smo videli skupine italijanskih častnikov, eni so nas med tem čakanjem prišli pogledat in občudovat svoj uspeh. Partizani so jih prijazno pozdravljali, jim čestitali, segali v roke in celo objemanja je bilo nekaj. Dan je bil vroč in žeja je bila huda. Prišla je skupina prestrašenih žena. Prosili smo za vodo in ena je prinesla posodo vode, a partizan je že kričal, da ni vode za te pse. Rak ga je srdito zavrnil: »Dolžni ste nam dati vodo, posebno pa ranjencem, kako pa naj drugače hodijo!« Utihnil je in dobili smo merico vode, a kmalu zatem je prišla dvojica višjih in divje napodila žene. Prinesli so kupe vrvi in kose bodeče žice ter začeli povezovati najprej z žico dve roki ali dveh rok skupaj na vrv. Po urah čakanja smo šli proti Laščam. Takrat ob tej poti ni bilo dosti hiš in še tistih nekaj je bilo videti mrtvih. Šele na križišču ceste, ki pride iz Ribnice, je stal en sam debel mož, star vsaj 70 let ali več, in se na ves glas drl: »Smrt izdajalcem, smrt fašizmu!« in podobno. Moram poudariti, da je to bil edini človek civilist in še star zraven, ki je rekel žal besedo, vsem drugim sta se brala strah in pomilovanje na obrazu in so spoštljivo molčali.

Figure 3. Turjak – Pogled iz doline

V Velikih Laščah ne daleč od železniške postaje je stala prostorna baraka in bila je enonadstropna. Razvezali so nas in spustili noter. Tu so bila stranišča in pitna voda. Jej, kako je bilo to dobro! Tudi smo se malo umili, saj smo bili po enem tednu prahu in bombardiranja umazani kakor pujski. Polegli smo in poizkušali spati, a ne tako partizani. Celo noč so kurili velike ognje, pekli pečenko, pili vino, peli in se veselili, poleg tega pa so venomer streljali v zrak, a ne vedno. Neki fant iz Dobrepolja je ta večer dobil kroglo v roko. Zjutraj sta se hrušč in praznovanje končala in s prvim dnem sem se hotel malo razgledati okoli sebe. Zvedel sem, da je bil zadnji dan smrtno zadet v glavo France Bajželj. Naenkrat sem zagledal dr. Zalokarja. Slonel je ob steni in v naročju pestoval skoraj prazen nahrbtnik. Bil je lepo oblečen v pumparice, nosil je klobuček in videti je bil kakor lovec. Takoj me je spoznal, se veselo nasmehnil in vprašal po nogi. Nogo sem že pozabil, saj sem se zdaj sekiral za glavo. Povedal je, da je dr. Kožuh tudi tu, ranjenci pa so ostali v gradu. Mislil je, da so že vse pomorili. To me je prestrašilo, saj tega ja ne bi smeli, to je zločin. »Seveda, seveda,« je kimal, »a ti ljudje ne spoštujejo nobenih pravil.« »In kaj bo z nami,« sem vprašal. »Tu in tam bodo komu prizanesli, večino pa bodo pobili,« je kakor prerok vedel, kaj nas čaka. Povedal je, da nam iz Zapotoka niso prišli pomagat, ker so že tretji dan odšli v Ljubljano. Tudi to me je na vso moč iznenadilo, nič podobnega nisem pričakoval. Prišel je avto, izstopilo je nekaj visokih glav. Pozornost je vzbudil mož, star 45 let, v lepi uniformi italijanskega častnika in v blestečih škornjih, na rami pa mu je visela ogromna pištola, le kje jo je staknil. Od daleč je izgledal kakor Mussolini. V dvorani je završalo: to pa je dr. Brilej. Stopil je na nekakšen oder, nas nekaj časa pozorno ogledoval, potem pa, ko se je nagledal, začel z zmerjanjem, očitanjem izdajstva, podlosti, žalitve naroda ipd. Kar naenkrat se je oglasil kaplan Malovrh, hotel nas je zagovarjati. Ves divji je dr. Brilej kar tulil: »Tiho mi bodi, ti umazana farška kurba, ali te pa pokončam kar tu vpričo vseh!« Seveda je utihnil. Če bi mu pokazal dokaz velik kakor Triglav, bi ga ta v svoji jezi in sovraštvu ne videl. In glej, kar kmalu zatem se je oglasil še dr. Kožuh. Očital je, da so ga odstranili od ranjencev, nje pa pustili [Stran 042]same. Jej, kako je besnel dr. Brilej: »Zapri umazani izdajalski gobec, vsi tvoji grehi so nam znani, mi bomo obračunali s takimi, kakor si ti. Nič se ne skrivaj za svoje ranjence, mi bomo poskrbeli zanje tako, kakor zaslužijo!« Ves besen je nekam izginil, nikoli več ga nisem videl. Drugi tovariši pa so posedli okoli mize in začeli klicati imena po seznamu. Poklicali so vse častnike do vodnikov, poleg pa še dr. Kožuha in dr. Zalokarja, prof. Petelina, ranjenega Jela Capudra in kaplana Malovrha. Postavili so jih v kot barake, drugi pa smo se zvrstili mimo njih, povedali ime, priimek, naslov in v kateri enoti smo služili. Pozneje sem izvedel, da te informacije po mednarodnih predpisih tudi smejo zahtevati in nič več. Izpustili so tedaj vse duhovnike, bogoslovce in vsakega, ki je trdil, da je bil nasilno mobiliziran. Menim, da so tedaj izpustili okoli 200 fantov. Jaz sem sklenil, da ne bom lagal, saj je to greh in nemoško, in tako je storila večina, čeprav nas nihče ni učil, kaj naj rečemo. Popoldne so začeli poveljnike iz kota spet klicati in po dva in dva skupaj vezati z bodečo žico. Našteli smo jih 50. Ko so jih imeli sparjene, so jih začeli vezati na vrv in roke navzkriž, to pomeni, da je en par dal roko nazaj, drugi par pa naprej. Vsi nemi od strahu smo to opazovali, vedeli smo, da to pomeni odhod na streljanje. In glej, ti ljudje, ki so tako slabo organizirali obrambo Turjaka, so se obnašali sedaj kakor junaki, nobeden ni pokazal strahu, ponosno in kljubovalno so prenašali bolečine, ni besede pomilovanja od nikogar niti strahu, prej bi rekel, da so pomilovalno gledali mučitelje, češ najejte in napijte se naše krvi. Še pred nočjo so jih odpeljali proti železniški postaji in od teh 50 se je rešil samo Rak. Noč, ki je sledila, je bila tiha, praznovanje je bilo mimo. Dopoldne so nas poklicali iz barake, povezali dva in dva z bodečo žico in odpeljali na železniško postajo, kjer je čakal vlak in kakšnih deset živinskih vagonov. Zlezli smo noter in na vrata sta se usedla dva partizana, še mlada, v zgodnjih 20–tih letih in, po narečju bi sodil, doma iz okolice Blok. Bila sta prijazna in zgovorna. Povedala sta, da so v Grčaricah zajeli okoli 200 ta plavih, samih mestnih škricev, ki zaslužijo, da jih bodo pobili, mi pa da smo videti spodobni pobje in da je bil razlog, da smo šli k vaškim stražam, gotovo tehten. Če bi imela kaj govoriti, nas gotovo ne bi pobili. To smo seveda radi poslušali. Ko smo prišli v Kočevje, so nas izročili neki ženski enoti. Bile so same mlade frklje, lepo oblečene in še lepo so dišale. Že v vagonu sem si zrahljal žico, če bi se mi ponudila prilika, bi ušel. Zvezan sem bil s Cenetom, in ko sem mu to povedal, me je okregal, češ da ni lepo, da bi samo jaz odnesel kožo, skupaj moramo držati in zaupati v Boga, če smo vredni, nas bo rešil ali pa ne, enkrat itak moramo umreti. Tako modrovanje sem še dostikrat slišal v poznejših tednih. Pred dvonadstropno zidano zgradbo, verjetno šolo v prejšnjih časih, je bila voda in glej, naenkrat so prinesli kup vojaških posodic z žlicami in vsak je dobil mero juhe, ki je imela okus po repi, poleg pa vsak okoli 300 g težek hlebček dobrega kruha. Se razume, da je bilo to presenečenje in nas je spravilo v dobro voljo. Stražarji so bili s hrvaške strani, niso govorili po naše in niso bili strupeno sovražni. Imeli smo še kakšno liro in so nam prodajali cigarete, zvečer smo že poizkusili malo zapeti in to se je prihodnji dan še ponovilo. Silili smo v stražarje, naj nam povedo, kaj bodo napravili z nami. Zvedeli nismo nič. Ugibali smo, morda bomo šli v rudnik na delo, saj smo videli lokomotivo, ta pa rabi premog. Drugi dan popoldne so nas poklicali in napotili v leseno barako skoraj na vogalu ali čez cesto. Tu smo že spet šli mimo neke komisije, drug za drugim; najprej so ocenili čevlje in obleko. Kdor je imel kaj vrednega, so ga slekli, pustili bosega ali brez hlač, iz žepov pa so izpraznili prav čisto vse, tudi šibice, kresilo, cigarete, svinčnike, predvsem pa ure in denar. To nas je prepričalo, da čakamo na streljanje. Prostora je bilo dosti, ležišča v eno nadstropje in še kar čista, a korajža je upadla popolnoma. Polegli smo in večina se ni en teden niti obrnila. Samo ležali smo brez besede in zanimanja, kaj se dogaja okoli nas. Jaz sem vendar malo mislil, kako bi se dalo spraviti iz te zagate. Od prvega dne so vsak dan prišli v barako trije ali štirje s pištolami oboroženi partizani in poklicali po imenu par ali dva in že v baraki povezali ter odpeljali. Nobeden od teh se nikoli ni vrnil. Mislil sem, kaj če bi se spravili in po dva in dva skočili nanje, jim vzeli pištolice in korakali za njimi ven. Ceneta sem prvega pridobil za podvig. Malo nerad, a meni na ljubo bi šel še Jože Koščak zraven, tudi Jože Žgajnar bi poizkusil, a kje najti še štiri. Vsi po vrsti so odgovarjali, da se ne bojijo umreti, samo da nas čimprej postrelijo. Kam bi bežali in po kaj, smrti ne bomo ušli. Kakor hitro je človek rojen, je obsojen na smrt. Verujejo v Boga in posmrtno večno življenje, nikomur niso nič žalega storili, če jih ubijejo, bodo šli v nebesa. Saj v nebe[Stran 043]sa bi tudi jaz rad šel, ker sem bil v taki neprijetni situaciji. Celo pekel bi izgledal bolj privlačen kakor Kočevje ob tem času, ampak smrt bi le rad malo odrinil. Komaj sem dopolnil 21 let, pa naj se poslovim od tega sveta? Pa mati je leto poprej kupila veliko košenino na koncu vasi. Bila je hudo zapuščena, a s Francetom in Poldetom smo popravili pot, po kateri bi vozili gnoj gor in kosili bi dvakrat na leto. Lahko bi redili tri pare volov različnih starosti in za kmeta takrat ni bilo večjega ponosa kakor par lepih volov. Ja, pa France in Polde sta tik pred odhodom natočila več kakor 100 kg ajdovega medu, saj sem se ga najedel pred odhodom, a ko bi le še enkrat mogel pomočiti vanj težko zagozdo kruha in naravnost v usta, samo še enkrat. Jej, pa tam v smeri Police sem opazil deklino, za katero sem bil gotov, da je najbolj vrla in najlepša na celem svetu in jaz sem ji to tudi brez ovinkov povedal pač iz razdalje, ker sem se zavedal, da ljubezen do dekleta je ogenj, če se preveč igraš z njo, lahko povzroči tudi škodo. Če bi jo le enkrat mogel objeti in k sebi stisniti, ja, potem pa naj me počijo. Le kako bi tele bedačke obudil k življenju? Na misel mi je prišlo, da bi zažgal barako sredi noči, ko večina partizanov spi, par stražarjev bi upihnilo življenje tu in tam komu, a večina bi ušla. To bi nemara poizkusil, a kje dobiti šibice. S Cenetom sva pretaknila vse kote za primeren kos lesa, tudi tega ni bilo najti. Tudi sem imel dvome, bi li fantje bežali pred ognjem. Kaj pa če bi ostali na svojih mestih, zgoreli in jaz bi poleg obilice drugih grehov imel na vesti še umor vseh, ki bi pri tem izgubili življenje. Po dobrem tednu bivanja v tej baraki je prišel partizan in začel kričati: »Vsi ven pred barako!« Postavili so nas pred barako v vrste po dva in začeli vezati roke z bodečo žico. Vezala nas je okoli desetina mladih fantov, oblečenih v smučarske obleke. Vsi so bili videti mestni frkolini in vsi surovi. Mene so povezali s Cenetom. Poskusila sva sabotirati tako, da rok nisva držala tesno skupaj. Partizan je to opazil in se hudo razjezil. Neusmiljeno je oba obrcal, potem pa zvezal tako trdo, da sem jaz takoj zatem izgubil zavest in padel na tla. Še dodatno brcanje me ni oživilo, zato so popustili žico in mi pomagali na noge. Ko so vse povezali, so prinesli še vrvi in nas privezali še na vrv, to pot pa navzkriž, torej roke naprej, roke nazaj. Vedeli smo, kaj to pomeni, a na naše začudenje nismo zavili proti gozdu, temveč na glavno cesto proti Ribnici. Tedaj je pristopila železničarska brigada, to so res bili sami železničarji v svojih uniformah in ves čas so se obnašali spodobno, nobene kletvine ali brce, pač pa je desetina, ki nas je povezala, jahala na konjih včasih zadaj včasih ob straneh. Tepli so nas z biči ali pa brcali in zraven preklinjali s krepkimi kletvinami, kar jih premore naš jezik in še sosednji. Hoditi tako povezani in še sestradani je bilo od sile počasno in pogosto smo padali. Ravno to padanje pa sva s Cenetom izkoristila, da sva zrahljala žico, kar je omogočilo beg. Od Kočevja do Ribnice je menda malo čez 10 km, a mi smo hodili od jutra do mraka. Mračilo se je, ko smo videli v daljavi Ribnico, in priganjanje se je stopnjevalo, padanje pa tudi. Ko smo prešli Nemško vas, je bilo že prav temno. V Ribnici je bilo vse svetlo. Pri samotni kmetiji tik pred Ribnico je na levi strani bil nekak potoček ali kanal. Razmišljal sem, naj skočiva levo prek kanala, ker ga konj ne bo mogel preskočiti, ali stečeva desno okoli vogalov, kjer bi našla kritje, če bi streljali za nama. Odločili sva se za drugo. Nihče ni streljal za nama, tudi konj ni bilo. Obrnila sva se proti gozdu v smer Ilove gore.

Figure 4. Sedanji Turjak – Notranjost

Medtem ko sem bil jaz na Turjaku, so trije moji bratje odšli z glavnino pod poveljstvom polkovnika Dežmana naprej. Povelje je bilo, da gredo tja nekam nad vrhniške [Stran 044]hribe, noben pa ni vedel po kaj in zakaj. Šli so skozi požgano vas Želimlje in naleteli na partizansko zasedo. Pokanja je bilo dosti in tudi zmešnjave, a povečini so prišli skozi. Na Igu pa je kolona zavila na cesto proti Ljubljani. Nemška straža je zahtevala, da odvržejo orožje na kup in kolona je začela odmetavati orožje in šla v Ljubljano. Ko so bratje to videli, so se obrnili, češ k Nemcem pa ne gremo. Zadosti grdo je bilo, ker smo sprejeli orožje od Italijanov in se nam očita sodelovanje s fašizmom, z Nemci pa nikoli. To je storilo nad polovico fantov. Odšli so domov v veliko veselje matere, ki je ostala sama na kmetiji. V jeseni je dosti dela, kopala je krompir, žela ajdo in koruzo in odpravljala živino. France in Polde sta ji pomagala. Žal smo imeli soseda, ki ju je šel zatožit v Višnjo Goro. Prišli so in ujeli pri delu Franceta in Poldeta, en teden sta bila zaprta v Grosuplju, potem pa ju je rešil terenec iz Višnje Gore, ker je bil sovrstnik Franceta, ki so ga te prijateljske vezi rešile gotove smrti. Mož je še živ in lani sem ga obiskal in se mu za to plemenito dejanje zahvalil. Brata so poslali pod stražo v brigado v vas Metnaj pri Stični. Poveljnik ju je bil vesel, češ da take postavne fante hudo rabijo. Po telesu smo bili vsi velikani, skoraj dva metra visoki in močni ljudje. Pokazal jima je težke strojnice, ki jih bosta nosila, in položaje, kjer bosta spala. Dal jima je veliko mero riža, kuhanega kajpak. Po kosilu je bilo treba pomiti posodo v grapi pod vasjo. Ko sta končala, sta zavila v nasprotno smer proti domu. Medtem sem tudi jaz prišel domov in veselje je bilo veliko, posebno materino, saj je spet imela sinove žive in zdrave doma. Skrivali smo se po gosti goščavi čisto blizu doma in opazovali, kaj se doma in v vasi dogaja. Mami pomagati seveda nismo več poskušali, pa je bilo obupno težko gledati, kako je mati težko delala, mi pa gledali. Tudi so partizani vsaj dvakrat na teden prišli naokoli in vselej kaj odnesli. Vsi štirje smo pred vojno kupili nova kolesa, ker smo mislili, da denarja ni vredno hraniti. Ob zlomu Italije smo jih odpeljali k sosedu na podstrešje. Partizani so mater tako dolgo strašili in ji grozili, da jo bodo obesili kar v hiši na štangi, kjer se sušijo plenice, če so otroci, da so jo upognili in jim je pokazala, kje so bicikli skriti. Mi smo to par 100 m stran vse slišali in v nas je pokala jeza, imeli smo puške in imelo nas je, da bi jih postrelili, a Lojze je bil odločno proti.

Bili smo v večni nevarnosti, da nas ujamejo, in bile so težave s prehrano. Partizani so nam pokradli vse, kar je bilo kaj vrednega. Posebno so iskali mast, moko in med. Mati je to skrbno spravila v veliko lončeno posodo in zakopala v kopico gnoja ob štali. Primanjkovalo je kruha, pa lačni nismo bili. Preko noči je mati naluščila malo fižola in ga skuhala, zraven pa še malo jabolk in je šlo. Pričelo je deževati in pričakovati je bilo snega. Začeli smo misliti, kako bo, ko bo zapadel. Naši zavezniki so bili še v Rimu in prav nič se jim ni mudilo proti severu. Kaj bomo mi, v snegu nas bodo hitro izsledili, to pot pa gotovo ne bo nobene pomoči od nikoder. Pretehtali smo prav vse možnosti, našli pa nobene. Odločili smo se za Ljubljano in domobrance.

Dogodki, ki so sledili, so mene vrgli v to pusto deželo Avstralijo, Franceta v Kanado, Ivan, ki je bil najstarejši in se je že nekaj let prej priženil v vas Plešivico pri Žalni, tako da vojnih časov ni delil z nami, je pred tremi leti umrl v Argentini star 86 let. Lojzeta in Poldeta so vrnili s Koroške, oba so ubili. Po pričevanju ubežnikov je Lojze pokopan v Teharjah pri Celju, Polde pa nekje v Kočevju. Menim, da bi se spodobilo, da bi svobodna, demokratična, neodvisna Slovenija zdaj povedala, kje in kako so izgubili življenje. Nobeden od nas treh, ki smo preživeli, ni odnesel iz domovine nič, nismo niti dostikaj imeli. Nam je tujina dala dosti več, kot bi nam kdaj dala domovina. Smo pa daleč vsak zase in nikjer ni tako lepo kakor v Dednem Dolu. Lagal bi, če ne bi priznal, da pogrešam gozdove, zelene hribčke naokoli pa tisti lepi, kristalno čisti potok, ki teče po dolini. Tu imam udobje in mir, ki si ga tam ne more privoščiti niti minister niti heroj. V neizmerno zadoščenje mi je tudi zavest, da sem storil, kar je bilo v moji moči, da bi odvrnil od domovine največjo nesrečo, ki ji je grozila, to je komunizem. Zavest, da se nisem pustil potegniti za nos, niti zvabiti niti prestrašiti komunistom, mi je in vedno bo v veliko zadoščenje. Počakal bom tu, da me pokliče neskončno modri Sodnik.

Adelaide, 23. junija 1993