V juniju je preteklo 80 let od rojstva Jožeta Beraneka, nadarjenega risarja, ki je zlasti v medvojnih letih dosegel s svojimi ilustracijami znanih slovenskih in tujih povesti izredno priljubljenost med slovenskim občinstvom.

Figure 1. Jože Beranek pri risanju

Jože Beranek je bil češkega rodu, rodil se je 22. junija 1913 v Piskovi Lhoti, okraj Podebrady na Češkem, vojaškemu godbeniku Janu in materi Vilemini, roj. Teplicky. Z družino (še dveh sester in brata) se je leta 1922 preselil v Ljubljano. Leta 1930 je končal meščansko šolo, pet let pozneje pa diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Dobil je štipendijo za nadaljevanje študija na Visoki šoli za umetnost v Pragi, a se moral že po enem letu zavoljo materine smrti vrniti domov. Zaposlitev je našel v tovarni »Saturnus« v Ljubljani kot – danes bi rekli industrijski oblikovalec – dizajner. Vmes je odslužil vojaški rok in se vrnil s činom podporočnika. Leta 1940 se je poročil z Marijo Lu[Stran 078]pinc, ki mu je leta 1943 rodila sina Marka. Časopis »Slovenec« ga je leta 1941 pogodbeno nastavil za risarja – ilustratorja. Iz tega časa je tudi večina njegovih časopisnih in knjižnih ilustracij. Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva. Tu je skrbel za ilustracije in opremo revije Slovensko domobranstvo

Figure 2. Beranek v Goršetovi risarski šoliFigure 3. Beranek – Trnovo – Suha igla, 1945

in zasnoval vrsto propagandnih plakatov. Verjel je zagotovilu svojega soseda komunista Brozovičarja (tega je med vojno ščitil), da se mu ne bo nič zgodilo, in se maja 1945 ni umaknil na Koroško. Dne 11. maja so ga doma aretirali in odpeljali v Št. Vid. Še 18. maja mu je vojak, ki ga je vodil na delo, dovolil, da se na brž oglasi pri do

Figure 4. Beranek – Ilustracija iz Jalnove povesti Trop brez zvoncevFigure 5. Beranek – Ilustracija k povesti Jožeta Tomažiča Pastirčkova nebesa

[Stran 079]mačih. Ti so že slišali za množične poboje in so ga hoteli skriti, a prepošteni Jože se je rajši vrnil, da ne bi zavoljo njega »nastradal« dobri vojak. Od tedaj je za njim izginila vsaka sled. Vdova Marija je na svojo prošnjo dobila 8. 11. 1946 uradno potrdilo, da je bil 2. 6. 1945 izpuščen in se ne ve, kje je sedaj. Šele leta 1969 je dobila izpisek iz mrliškega lista in potrdilo, da ga štejejo za mrtvega od 1. 6. 1945.

Figure 6. Beranek – Domobranski plakatFigure 7. Dokument, ki dokazuje, kako se je OZNA norčevala iz Beranekove žene

Beranek je bil izjemno nadarjen in plodovit risar. Prav za prav je bil samouk, ki si je nabiral znanje s prerisavanjem starih mojstrov in tedaj znanih risarjev slikanic.

Dobro je obvladoval anatomijo človeka in živali, že iz šole pa tudi perspektivne konstrukcije. To mu je omogočalo domišljati večje figuralne kompozicije, postavljene v prepričljiva realna prizorišča. Občasno je Beranek zahajal k akad. slikarju Božidarju Jakcu, ki mu je pomagal z nasveti in navodili. Ko je bila leta 1944 ustanovljena privatna risarsko šola akad. kiparja Franceta Goršeta, je postal njen vnet učenec. Tam sem ga spoznal in postala sva več kot zgolj risarska kolega. Na njegovo željo sem ga začel uvajati v grafično ustvarjanje. Še posebej ga je navduševala tehnika suhe igle, v kateri je izdelal nekaj ljubljanskih motivov.

V sodelovanju s pisateljem Jožetom Tomažičem je ilustriral večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk, tako Botro vilo, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Oglarjevega sina idr. Z naslovnimi stranmi je opremil tudi večino knjig tedanje Slovenčeve knjižnice: Janeza Jalna Trop brez zvoncev, Ovčarja Marka, R. Haggarda Rozamundo idr. Najzgodnejše ohranjene ilustracije pa so iz Domoljuba za povest Rada Murnika Matajev Matija.

Njegovo nedvomno najbolj odmevno in najobsežnejše delo pa je slikanica »Quo vadis« H. Sienkiewicza v več kot štiristo risbah. Te se odlikujejo z izvrstnimi karakterizacijami oseb romana in s presenetljivo natančnim upodabljanjem tedanjih navad, antičnih noš in arhitektonskih ambientov. Mojstrsko je znal poustvarjati razpoloženjsko klimo tistega rimskega časa. Povrhu tega pa je ta risarski dosežek sila blizu dosti poznejšim »stripovskim« uprizoritvam, saj je pravzaprav vse povedano v podobi, tako da je besedna spremljava komaj še potrebna. S to risarsko mojstrovino si je Beranek zagotovil ugledno mesto v tej veji likovnega izražanja. Toda tudi med prej omenjenimi ilustriranimi povestmi je nemalo sugestivnih risb, ki bodo ostale vzgled dobre knjižne ilustracije.

[Stran 080]

Jože je bil miren, resen, malce zadržan, nikoli prehitre, predvsem pa ne žaljive besede, vedno pripravljen pomagati bližnjemu v potrebi. Bil je bister, duhovit sogovornik, včasih ne brez pikrega humorja, ki ga je znal dobro izkoristiti v svojih ilustracijah in plakatih. Šport je gojil že izmlada, bil je dober smučar, planinec – tudi vojaški rok je odslužil pri planincih – metal je kopje, še posebej pa se je uveljavil kot nogometni vratar pri rakovniškem Korotanu. Predvsem pa je bil trden, pokončen značaj, ki se ni bal javno izpostavljati svojega katoliškega in antikomunističnega prepričanja.

Tudi za ceno lastne – kot vedo povedati priče – mučeniške smrti ne!

Naši potomci bodo vpraševali, ali je bila potrebna, ali je bila nujna? Odgovor je enostaven. V jeseni 1944 je postajalo jasno, da bo v Jugoslaviji zmagala revolucija. Naša levica, s tem mislim partijo in njene zaveznike, znane pod imenom NOB, je kazala od vsega začetka rdečega terorja, da za rojake, ki niso sprejemljivi za komunizem, v Sloveniji ne bo obstanka. Pobijanje in mučenje v prvi fazi rdečega terorja ter tragedija septembra in oktobra 1943 (Turjak, Kočevje, Jelendol) so kazali na smrtno nevarnost za lep del rojakov, če bi ostal doma. Razne Titove in druge obljube, amnestije, dogovori, da bodo premagani ohranili vsaj življenje, so bili dosledno in to nemudoma kršeni. Na vprašanje, ali je bilo res potrebno oditi toliko civilistom, ženam, otrokom, je lahko odgovoriti. Med revolucijo in po zmagi se smrt tudi pred njimi ni ustavila. Demokratična opozicija je še med revolucijo dobila v roko podatke o kartoteki KPS, ki je vsebovala 25.000 nasprotnikov. Pomen kartoteke je bil jasen takrat, še bolj pa danes.

Politična emigracija je pri umiku priznala izgubo bitke v domovini, vendar je trdno računala, da boj in vojna proti komunizmu nista končana.

Z umikom na Koroško se je tako začela prva, in upajmo, zadnja slovenska politična emigracija. V naši zgodovini imamo primere umika protestantov, redkih politikov in vojakov leta 1918 in komunistov med obema vojnama. Vsi ti so bili maloštevilni in jih komaj štejemo v kategorijo političnih emigrantov.

Še danes je med emigranti živ spomin na prepričanost, da umik na Koroško ne bo trajal dolgo. V domovini smo zgubili bitko, vojna proti komunizmu pa traja. Angleška vlada, predvsem Churchill, je načrtovala blokiranje prodora komunizma na zahod. Angleži so upali na koncentracijo jugoslovanske opozicije v Sloveniji. Jeseni 1944 smo imeli na Primorskem močne srbske enote četnikov, nedičevcev in predvsem Ljotičevih dobrovoljcev. Na teritoriju Slovenije so bile močne nacionalne ruske, vlasovske sile. Na žalost so odpovedali Hrvatje; ti so, namesto da bi se pridružili, celo uničili del srbskih četnikov, ki so skušali prodreti iz Bosne v Slovenijo.

Konec tega upanja je bila predaja nemškega korpusa med Reko in Ilirsko Bistrico 24. aprila 1945. Ta predaja je odprla pot JLA proti Trstu. Prvi so bili na udaru Srbi. Ti so se na hitro, in ne da bi obvestili Ljubljano, umaknili preko Gorice v Italijo. Ta nenadni umik je preprečil načrtovani odhod domobrancev in civilistov iz Ljubljane proti Italiji. Preostala je pot na Koroško.

Konfrontacija med Sovjeti in zavezniki, še posebej proti novi Jugoslaviji, je bila veliko upanje naših beguncev. Podrobni angleški načrt za udar na Jugoslavijo je bil napravljen. Prodor komunizma so hoteli ustaviti na starih jugoslovanskih mejah. S tega vidika je lažje razumeti taktični tajni dogovor med Jugoslavijo in Angleži. Znani dogovor je v 1. členu povedal vse: JLA se umakne do 19. maja, vračanje beguncev se začne 24. maja. Jugoslovani so bili ustavljeni na stari avstrijski meji, begunci, domobranci, četniki, hrvaška vojska in civilisti so plačali račun. Vsi pogoji za slovensko politično emigracijo, ki je trajala dve generaciji, so bili s tem podani.

Umik emigracije iz domovine ni bil po godu novim oblastnikom. Partizani, če hočete JLA, so dobili posebni nalog, da pustijo na miru Nemce, da pa poskusijo ustaviti emigrante. Rezultat je bila bitka na Dravskem mostu, usodna za 180 partizanov. Z gledišča dileme NOB ali državljanska vojna je ta zadnja bitka zanimiva. Svoječasno slavljeni začetek upora je bil 22. julij 1941. Takrat je bil napaden neki naš rojak. Tako imamo na samem začetku in na koncu »NOB«, ali če hočete upora, prisoten čisti element državljanske vojne. Mogoče še velja povedati, da ves april in maj 1945, z izjemo predaje nemškega korpusa na Primorskem, ni bilo kakih omembe vrednih spopadov z Nemci. Zgodovinsko torej ni mogoče govoriti o vojaški osvoboditvi Slovenije, ampak o zasedbi.

Od vsega začetka emigracije je obstajal Narodni odbor za Slovenijo. Ta je bil edini organizirani politični faktor. Predstavniki SLS, liberalcev in socialistov so sestavljali odbor 13 članov. SLS je imela večino s sedmimi člani. Kot posamezniki so stali ob strani številni stražarji, zagovorniki slovenske države.

[Stran 073]

Še v Celovcu je Narodni odbor poskusil intervenirati za begunce pri Angleški vojaški upravi. Upali so doseči preselitev v Italijo, tam bi se počutili varnejše. Angleži so bili nedostopni. Osebno je interveniral v angleškem štabu poveljnik domobrancev, tedaj formalno že Slovenske vojske, general Krener. Brez uspeha, angleški general mu je zabrusil: izpolnil bom vsa povelja in isto pričakujem od vas.

Zaradi vrnitve 8243 domobrancev, med njimi nekaj sto civilistov, je med emigracijo prišlo do burnih debat in očitkov, zakaj se preselitev v Italijo ni preprečila. Zadeva je bila nesmiselna. To je tako, kot očitek direktorju banke, zakaj ni preprečil ropa. Nihče ni mogel računati, da bodo begunci postali žrtev enega največjih zločinov proti človeku, da bodo krivci Angleži, ki naj bi bili vzorniki moderne demokracije. Še manj pa smo predvidevali grozno usodo vrnjenih.

Predsednik Narodnega odbora je bil v začetku emigracije dr. Basaj. Dva njegova sinova, mladoletnika, sta bila vrnjena in pogubljena. Dva aktivna, dinamična politika, dr. Albin Šmajd in Andrej Uršič, prvi prvak SLS, drugi liberalec, sta se umaknila v Trst. Šmajd je bil kmalu ugrabljen, pripeljan v Ljubljano in skrivoma ubit. Andrej Uršič, Primorec, je bil nepreviden, ker je hodil v cono B, tam so ga prijeli in skrivoma ubili.

Dr. Ciril Žebot, neformalni voditelj stražarjev, je bil v Rimu. Imel je dokaj povezav s Poljaki. Delal je za idejo intermarija, podonavske politične povezave, zgodaj je emigriral v ZDA.

V Washingtonu je postal redni univerzitetni profesor ekonomije. Imeli so ga za voditelja gibanja za osamosvojitev Slovencev. Sodeloval je z guvernerjem, senatorjem Lauschetom. Obljubljal je članke o Sloveniji v New York Timesu. Znane so njegove knjige o Sloveniji. Bil je dominantna osebnost, mogoče preveč, mogoče zato privrženci samostojnosti niso nikdar organizirali pomembne lastne, vseslovenske aktivne politične strukture.

Od maja 1945 do zaključka odhoda v prekomorje 1948 je bilo nekaj povezave iz zamejstva v Slovenijo. Nazaj so skrivaj hodili preživeli domobranci, v glavnem je šlo za reševanje ljudi v smrtni nevarnosti, sorodnikov. Nikakor ni šlo za poskus kake gverile, politične akcije. Nova oblast se je tega bala, na to se je neupravičeno izgovarjala pri opravičevanju genocida. V eni takih akcij je po neprevidnosti padel v roke Ozni polk. Bitenc. V to obdobje spada Matjaževa vojska. Šlo je za mrežo upornikov, predvsem na Štajerskem. Tudi tu ni šlo za kako gverilo, organizirano opozicijo. Polkovnik A. Glušič je to vodil s Salzburškega. Na Koroškem je koordiniral delo France Grum. Za organizacijo je stala ameriška CIA, ki je hotela imeti podrobnejše informacije o razvoju doma. CIA je v teh letih skozi skoraj 10 let organizirala tako mrežo po vsej vzhodni Evropi. Posebno so bili pri roki uporniki v Ukrajini (Banderovci) in na Baltiku. Uporabljali so se avioni. Precej avionov je bilo zbitih, posadke, preko 135 oseb, so Sovjeti na tihem likvidirali. Vse to je zaradi učinkovite infiltracije sovjetske tajne policije KGB doma in zunaj propadlo. Zavezniki so začeli s taktiko čakanja.

Figure 1. In gorje poti, ki nima človeka, da bi hodil po njej

Dr. Miha Krek je vodil slovenski dobrodelni odbor v Rimu. Ta je organiziral emigracijo v Argentino. Krek sam se je izselil v ZDA. Ameriška vlada je njega in druge vzhodnoevropske politike finančno skromno podprla. Čas Kreku in kolegom ni bil naklonjen. Zavezniki so primerni moment obračuna s Sovjeti v prvih povojnih letih zamudili. V taktiziranju s Sovjeti so bili vzhodnoevropski politiki potisnjeni ob stran. To še posebej velja za Kreka, Titov spor z Moskvo je Ameriki ustrezal. Krek, četudi v ZDA nekako osamljen, je prevzel vodstvo Narodnega odbora. V tem obdobju so pritisnili stražarji na vključitev v odbor. Krek je odklonil, takratna taktika[Stran 073]stražarjev, državo takoj in za vsako ceno, je bila preradikalna in prezgodnja. Odbor je v začetku ohranil princip federativne kraljevine Jugoslavije. Počasi se je nagibal k suverenosti. Za božič 1974 je v poslanici Odbor že načrtoval suverenost naroda z jasno definicijo »Republika Slovenija, mednarodno priznana samostojna demokratična država«.

Po Kreku je prevzel vodstvo Narodnega odbora, preimenovanega v Slovenski narodni odbor (SNO), dr. Miloš Stare. Rojen je bil 1905 v Dolu pri Domžalah. Pravnik, vodja ljubljanske radijske postaje, poslanec leta 1938. Vso vojno je živel v ilegali, skrivajoč se pred Nemci, pred VOS-om. VOS ga je poskusil ugrabiti po vojni v Trstu, ugrabitelja je spretno odrinil, avto je odpeljal brez njega. V Argentini je delal v začetku kot delavec pri gradnji letališča, kasneje je bil uradnik v državni službi. Ustanovil je Svobodno Slovenijo, danes najboljši tednik v diaspori. SNO je vodil demokratsko, odprto, pluralistično. V odboru SNO pod njegovim vodstvom ni nikdar prišlo do večjih nesporazumov. V odbor so bili povabljeni tudi stražarji. Stare je imel karizmo, bil je izvrsten govornik brez branja, udaren in prepričljiv. Osebno sva se mnogo srečevala, zame je bil načelen, pameten, sposoben. 1984 je umrl. Najzvestejši Staretov sodelavec v stranki in naslednik v predsedstvu SNO je bil g. Rudi Smersu. V Jugoslaviji poslanec, med vojno je bil v vseh ilegalnih organizacijah SLS, vojaških in civilnih. Za razliko od Stareta je Smersu manj karizmatičen, bolj siva eminenca. Živi v Buenos Airesu.

Demokrati so imeli v eksilu inž. Ladislava Bevca. Gradbeni inženir, sokolski funkcionar v konfrontaciji s Poličem, Lubejem in Rusom. Gestapo ga je imel zaprtega od jeseni 1944 do marca 1945. Emigriral je v Kalifornijo. Vodil je SDS skoraj do smrti leta 1988.

Politična emigracija se je množila tudi po 1945. letu. Odskočil je že marsikak vidnejši komunist. Večinoma se niso pridružili že obstoječi politični emigraciji. Eden od razlogov bi mogel biti njihova levičarska preteklost, počutili so se nelagodno v stiku z žrtvami iz leta 1941/1945. Izstopata dve osebnosti.

Dr. Ljubo Sirc, sin industrialca iz Kranja. Vedno je kazal intenzivno zanimanje za politiko. Med vojno je bil v okviru Stare pravde v OF. Stara pravda, neprijetna KPS, je bila vržena iz OF. Še sredi vojne se je s težavo prebil v Švico. Po neki nerazumljivi logiki se je 1944 vrnil v Split v prekomorske brigade. 1946/47 je, legalno in odkrito, skušal organizirati opozicijo. Sledil je zapor, znani Nagodetov proces. Po dolgoletni ječi je Sirc ilegalno zapustil Slovenijo in se končno zaposlil na Univerzi v Glasgowu. Sirc se je sicer pozno, toda še za časa diktature, vračal v Slovenijo.

Druga markantna osebnost je bil pokojni prof. France Jeza, krščanski socialist. Med vojno je moral delati za VOS, v Trstu mi je do podrobnosti pravil o možnosti, da bi rešil Tomšiča. Naloga za to partija ni izdala! Zaradi pritiska Ozne, naj postane konfident, se je umaknil v Trst. Žal po intervenciji režima ni nikdar dobil stalne službe. Bil je verjetno največji pobudnik za slovensko državo v dobi, ko je to bilo nevarno. Ideji je bil predan globalno, napisal je knjigo, delil je letake obiskovalcem iz Slovenije, spomenice je množično pošiljal v domovino. Bil je trn v peti režimu. Režim ni ukazal ugrabitve ali česa hujšega. Razlog bi mogel biti, da ga je ščitilo svoječasno delo za partijo in dejstvo, da je vztrajal pri fikciji NOB. Zanj je bila glavna osamosvojitev Slovenije, manj pa osvoboditev izpod jarma diktature. Stiki s politično emigracijo niso uspeli. Bil je samorastnik.

Za zaključek naj naštejem glavne aktivnosti emigracije.

a) Prvič – že samo dejstvo obstoja tako številne politične emigracije je bilo živ spomin in opomin, da so komunisti prevzeli vlado s surovo silo, nelegitimno.

b) Publicistika, posebno pričevanje o nesmiselnosti in grozoti revolucije. Argumenti o rdečem terorju 1941/42, ki je vsega kriv, ki bi moral biti glavni objekt sprave, so prepričljivi, neizpodbitni. Opisovanje, očitek genocida po vojni, po zmagi revolucije, je partijo postavil ob zid, do samega priznanja. Pravljice o NOB, s katero ni bil nihče skregan, in obrekovanje nedovoljene kolaboracije na drugi strani je niso rešile odgovornosti. V publicistiki je vodila Svobodna Slovenija. Tabor in Vestnik, domobranski glasili, sta na tisočih straneh podala zvesto pričevanje medvojnega obdobja. Na strani stražarjev so ogromno delo opravili Slovenska država, Sij slovenske svobode in drugi.

Stalni, načelni, nepopustljivi pritisk na vse možne mednarodne forume. To, pravijo, je poleg papeža, Solidarnosti in Lecha Walense največ pripomoglo k zatonu komunizma. Mnogi naši begunci so dosegli visoka mesta v novih državah v politiki, še bolj v[Stran 075]gospodarstvu. Posebno so vidni dr. Alojzij Ambrožič, nadškof torontske nadškofije, kandidat za kardinalski klobuk, g. Jože Kastelic, stavbenik, verjetno največji mecen slovenske skupnosti. V Italiji je obstal drugi veliki mecen, hotelir g. Vinko Levstik. V Argentini imamo nič manj kot Zupanov in Oblakov gospodarski imperij, v daljnji Avstraliji sta brata Sajovic, eden politik, avstralski senator, drugi s tovarnami v mnogih državah.

c) Povezava emigracije z zamejstvom. Tu je pomembna predvsem Draga, ki jo je v glavnem ustvaril politični emigrant prof. Jože Peterlin, pa Koroški dnevi, zamejska publicistika. Ni bilo lahko, zamejci so bili v prvih letih neinformirani, terorizirani, kasneje so kazali, s častnimi izjemami, predvsem zavzetost za svoje manjšinske pravice. Problem konfrontacije z diktaturo v matici je bil zanje drugotnega pomena.

d) Povezava z domovino. Obstajali so mnogi, predvsem osebni kanali. Vse je bilo zelo konspirativno, otežkočeno zaradi meje in silnih razdalj. Poudariti moram, da nikdar ni prišlo do kake podtalne akcije proti režimu. Temu se je izogibalo. Bilo je nevarno, tako doma kot tudi zunaj. Verjetnost uspeha, prodora, ni opravičevala rizika. Travma genocida, rdečega terorja se je obdržala skozi dve generaciji.

Delo politične emigracije je bilo težavno. Ker skozi desetletja ni bilo prave perspektive, ker ni bilo upanja na skorajšnjo spremembo, ni bilo podpore, sodelovanja, da o kaki finančni podpori niti ne govorim. Mednarodna politika taktiziranja, čakanja, poudarek na status quo posebno v SFRJ je bilo težko breme. Vodila nas je zvestoba in dolžnost do naroda in še posebej do pokončanih legij slovenske vojske, žena in otrok.

Ambicija slovenske politične emigracije je bila s svobodnimi volitvami, aprila 1990, izpolnjena. Politični pluralizem je bil glavni cilj politične emigracije. SNO je prenehal delovati. Narod je volil, kakor je volil. Izbira nam v diaspori večinoma ne ustreza, volji naroda se uklanjamo. Današnja politična garnitura, kakršna pač je, je ta trenutek legitimni predstavnik nove svobodne Slovenije.

Emigracija v domovini tik pred volitvami 1990 ni bila prisotna. Skozi dolga leta, vse do časa volitev, je diktatura v marsičem že popuščala. Nikakor pa ni popustila na področju emigracije. Celo osebnosti, ki so leta

1990 prispevale levji delež k demokratizaciji, si niso upale ali želele sodelovanja emigracije. Ne smemo pozabiti, da so bili skoraj vsi povezani z revolucijo ali kasnejšo diktaturo. Emigracija ni bila dobrodošla, povabljena. V tistih časih, tik pred volitvami, je to še vedno pomenilo prepoved vstopa na meji ali kako nesrečo doma. Sam, ki nisem bil v državljanski vojni, sem šele eno leto po demokratizaciji dosegel izbris iz črne knjige na meji.

Kaj je emigracija pričakovala od nove demokratične družbe? Prav gotovo nobene posebne nagrade, slave, revanšizma, zmagoslavja. Kar smo pričakovali, je »izenačenje s slovenskimi državljani, z vsemi moralnimi in materialnimi pravicami in dolžnostmi, ki so nam bile vse od leta 1941 naprej odvzete, ker smo izbrali pot političnih emigrantov«.

V tem, kar smo dobili oziroma ne dobili, je naše veliko, veliko razočaranje. V tem je danes kriza bivše politične emigracije, vsega izseljenstva, ki sedaj izgineva bolj kakor za časa enoumja. V tem pa leži tudi velika škoda za RS, izseljenstvo bi moglo biti pri roki v mnogočem, v politiki, posebno v mednarodni areni, še posebej pa v gospodarstvu. Velik kapital bi se vrnil v Slovenijo, z resnimi dolgotrajnimi investicijami. Še večja izguba pa je praktično znanje v vodenju modernega podjetništva, ki smo si ga pridobili v desetletjih.

Figure 2. Kraji slovenskega vračanja – Bohinj

a) Državljanstvo. Najmanj smo pričakovali problemov na tem področju. Kako smo se[Stran 076]zmotili! Člen 41 DZ določa, da mora del politične emigracije za državljanstvo zaprositi. To je sedaj, šele po treh letih (!), odpravljeno, s tem tudi zakoni SFRJ, ki so odvzeli državljanstvo. Nerazumljiv je postopek za potrdilo o državljanstvu. Oblasti ne potrdijo, da so vlogo prejele. Po raznih neprijetnih intervencijah dobiš potrdilo v 6 do 12 mesecih. Danes, v času računalnikov, je ugotovitev rojstva, domovnice za bivšega emigranta, s tem državljanstva, stvar 48 ur! Zakaj to zamujanje? Zakaj to nagajanje?

b) Zakon o denacionalizaciji predvideva odškodnino za zaplenjena posestva, stavbe političnih emigrantov, če je bil že opravljen prepis. Argument je bil, da se ne sme delati novih krivic. To določilo krši nujno, samo po sebi umevno povračilo ukradenega premoženja, aplicirano že stoletja v vseh demokratskih deželah. (Vojni dobičkarji!)

d) Volilna pravica. Aplikacija te ustavne pravice za državljane v tujini je bila čista šikana. Emigranti so morali izraziti pismeni namen, da bodo volili. Kaj takega svet še ni videl. Končno smo dobili volilnice, preračunano tako, da lep del ni mogel pravočasno voliti. Glasovalo je v diaspori kakih 4.000 ljudi, manjka podatek, ali so te volilnice dobili in ali so vsaj teh 4.000 glasov upoštevali.

e) Zastopniki v tujini. Po zaslugi bivšega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla je večina zastopnikov iz bivše diplomacije SFRJ. Kakšen uspeh bodo imeti ti zastopniki v sodelovanju z emigranti, če so prej, večinoma, radi ali neradi bili konfidenti Ozne, nam politični emigraciji nenaklonjeni, neprijazni, sovražni, nevarni.

f) Zastopniki emigracije, izseljenstva doma. Doma se gnetejo številne organizacije, ki bi rade posredovale in delale z emigranti. Emigranti bi morali imeti svojega zastopnika v državnem zboru, imajo ga Italijani, teh je 2.500, imajo ga Madžari, teh je 8.000. Še bolj kot v zboru bi morali imeti emigranti, izseljenci svojega moža v državnem svetu. Izseljenska interesna skupnost odtehta kulturno, politično, predvsem pa gospodarsko večino interesnih skupin, ki imajo svoje mesto v svetu. Emigranti ostajamo subjekt, dober za folkloro, za obiske raznih politikov RS, za kako nabirko in turistične obiske. Slovenska demokracija, pasivno in aktivno soodločanje, za emigrante ne obstaja!

g) Kot zanimivost citiram slovensko ustavo, ta določa »posebno skrb« za izseljence.

Te skrbi še nismo odkrili, nasprotno, izseljencem računajo potrdilo o državljanstvu dvajsetkrat več kot doma, potni list petkrat več. In še notranje ministrstvo uporablja za izseljence v glavnem navadno pošto. To pa traja po 2, 3 mesece.

h) Za krvavi teror obdobja 1941–1946, za vojne zločine in zločine proti človeku, se mora v RS položiti račun. To bo pojasnilo resnico o dogajanjih, to bo svarilo za bodoče generacije. Sodne preiskave morajo steči z vsemi posledicami. Nobena pravna, svobodna, demokratska država ni vredna tega imena, če se temu izogiba. RS je strahotno počasna, nevarnost mednarodne interpelacije postaja dejstvo. Slovenija ne sme ostati dežela nepopravljenih številnih in groznih krivic.

Za zaključek še nekaj besed o spravi. Emigracija je ni prosila, je ni zahtevala, sprejela pa bi jo z odprtimi rokami in z občutkom 50 let dolgega, zaključenega poslanstva in z velikodušnostjo. Prizadeti se morajo zato odločiti po svoji vesti, prostovoljno. Bili so razni poskusi. Najprej so poskusili z abolicijo. Lipa sprave! Sledil je poskus v Rogu, leta 1990. Simbolične besede predsednika niso zadovoljile niti formalno niti vsebinsko. Leta 1991 so napravili resen poskus v Svetovnem slovenskem kongresu. Po sorazmerno skromni, pomanjkljivi izglasovani poslanici, ki ni bila nikdar javno objavljena, ni bilo premika. Zabeleženih je bilo nekaj predlogov, ki skušajo ustvariti simetrijo odgovornosti in krivde. Poudarek, da smo vsi grešniki, da smo vsi delali napake, pobotajte se, podajte si roko, ni sprejemljiv, manjka predhodno priznanje, obžalovanje, manjka identifikacija grešnika. Zločin je bil enostavno prevelik, da bi šlo brez tega. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, kaj je predmet sprave ali, bolje rečeno, opravičila, obžalovanja. Iskati moramo krivdo v dejanjih, ki so povzročila državljansko vojno. To pa je nedvomno obdobje rdečega terorja v letih 1941–1942. Tu je začetek in konec one glavne krivde. Vse, kar se je dogajalo kasneje, je samo posledica!

Primerjajmo slovensko tragedijo s holokavstom, s pokolom Armencev. Nedvomno so Izraelci v svoji zgodovini zakrivili marsikatero napako proti Nemcem, poljski Izraelec je umoril nemškega diplomata v Parizu itd. Vendar vsi grehi Izraela ne dajejo niti najmanjšega opravičila za holokavst. Brandt in Nemci so to razumeli, priznali so, opravičili so se in celo plačali so. Armenci so se skozi stoletja upirali Turkom. Bilo je obdo[Stran 077]bje, ko so Armenci v takem uporu pobili do 40.000 Turkov. Tudi ta greh Armencev ne more služiti kot izgovor za zločin genocida. Naš slovenski primer ni problematičen. Za rdeči teror v letih 1941–1942 ni bilo niti najmanjšega veljavnega povoda. V tem obdobju, kakor čudno to zveni, je zatirani narod samo trpel, grozno trpel, ni se branil, lahko bi, vendar ni udaril nazaj. Krivda in odgovornost ležita v tem obdobju. Vsak drugačen pristop k spravi je nesmiseln, nemoralen, nesprejemljiv. Trati se čas, ki beži. Podaljšujeta se travma, ki se je naš narod, v našo skupno škodo, ne more rešiti.

Ozračje, ki danes prevladuje na straneh odgovornih, žal ne izključuje možnosti, da do sprave med živimi ne bo prišlo. Narod ostaja razcepljen. To bo škodovalo vsestranskemu razvoju.

Ostajajo druge možnosti. V Franciji še danes, po 200 letih po revoluciji, niso prišli do zgodovinske resnice in zaključka. Zadnje čase so prišle na dan podrobnosti o pokrajini Vendee, zahodno od Pariza. Revolucionarji so na grozen način uničili življenje 600.000 ljudi. Celi kmečki predeli so bili opustošeni. Raziskujejo še danes, do zaključka in sodbe še niso prišli. Mogoče bomo tudi v Sloveniji morali čakati na sodbo zgodovine še 100 ali več let. Tako dolgo čakanje ne bo dobro!

V Sloveniji pripravljate zakon o popravi krivic žrtvam boljševizma. Zakon mora biti širok, obsegati mora žrtve rdečega terorja v letih 1941–1942. Specifično se mora zakon spoprijeti s številnimi likvidacijami VOS-a. Podrobno mora omeniti kočevski proces in izvensodne justifikacije tistega časa. Dokončno se mora tudi definirati v zakonu, da so žrtve padle kot dejanski ali potencialni nasprotniki porajajoče se diktature. Zakon mora tudi poudariti, da žrtve niso bile krive nedovoljene kolaboracije ali celo izdajstva. Oborožene enote so delovale povsem v skladu s haškimi konvencijami. Povsem enako, kot je to bilo v vseh preostalih evropskih državah, okupiranih po Hitlerju in Mussoliniju. TAKO FORMULIRAN ZAKON BI MOGEL SKORAJ V CELOTI NADOMESTITI SPRAVO.

Naj za uvod opišem dogodek z neke ameriške univerze.

Problem Amerike je v tem, da je »svobodna dežela (free country)«, kar pomeni med drugim tudi to, da imajo vsi državljani enake pravice. Če gremo tako po stopničkah logičnega sklepanja naprej (eno sledi iz drugega), pridemo do kategoričnega spoštovanja človečanskih pravic in svoboščin ne glede na barvo … in končno do tega, da mora biti na vsaki univerzi vsaj en temnopolt (da ne rečem črn) študent. Če so trije, je vse skupaj še nekako obvladljivo, če pa jih je recimo 5 %, potem pa se izcimi zgodba, ki je žal resnična.

Ti študentje potem po logiki stvari ustanovijo Black Student Union – Zveza temnopoltih študentov (da ne bi kdo slučajno pomislil, da obstaja White Student Union – Zveza belih študentov; čim bi jo kdo ustanovil, bi ga takoj obtožili rasizma). Zdaj pa k prej omenjenemu dogodku.

Februar je mesec, posvečen zgodovini temnopoltih Američanov – Black History Month. Ob tej priložnosti so vsepovsod različne predstave, proslave, razstave … na to temo. Tako je knjižnica znane ameriške univerze priredila razstavo o zgodovini prizadevanj za odpravo suženjstva. Temnopolti študentje so bili mnenja, da razstava preveč poudarja zasluge belcev in na ta način žali temnopolte Američane, ker izničuje njihov prispevek k aboliciji. Temnopolti študentje bi lahko poslali protestno pismo knjižnici, lahko bi se pritožili pri študentski vladi, lahko bi tudi objavili svoje zgražanje v enem od šolskih časopisov (vsaj dva sta jim na voljo), končno pa bi lahko poslali pismo tudi predsedniku univerze. Ampak ne, stvari so se lotili bolj direktno. Razstava je bila odprta le nekaj dni, ko so se v nedeljo zvečer, četrt ure pred polnočjo, ko zapirajo knjižnico, natepli temnopolti študentje v razstavne prostore in zahtevali, da se razstava zaradi žaljive vsebine takoj odstrani. Vratar in študent, ki izposoja knjige, sta jih poskusila prepričati, da bi stvar preložili na naslednje jutro, ko bi bila prisotna kakšna kompetentna oseba. Temnopolta druščina pa je ne samo vztrajala pri svojem, ampak začela tudi groziti, češ da bodo vse skupaj razbili. Vratarju ni preostalo drugega, kot da je zbudil predsednika knjižnice, ki se je tudi skušal pogajati in odložiti zadevo, a prav tako brez uspeha. Predsedniku knjižnice ni preostalo drugega, kot da je sam (s pomočjo vratarja in omenjenega študenta za izposojo knjig in morda še koga) znosil eksponate sredi noči v nekakšno deponijo. Temnopolti študentje pa so v dostojanstveni drži nadzirali njihovo početje.

Sledi reakcija univerze, profesorjev, študentov. Skratka, iskanje krivcev. Vsi so nenadoma ugotovili, da razstava res ni bila na mestu, postavljalci razstave so se pokesali, ker so ravnali premalo odgovorno. Študentje so v glavnem molčali. Študentske organizacije pa so bile v svojih izjavah zelo previdne in so trobile v isti rog kot vsi ostali. Predsednik univerze (kot npr. pri nas rektor) se je užaljenim študentom opravičil in obljubil, da bo v bodoče on osebno pazil, da do česa takega ne bo več prišlo. Obenem jim je obljubil, da bo on sam poskrbel za pospešeno uresničevanje njihovih zahtev, ki so jih že prej naslovili na univerzo (vsak študent bi moral obvezno poslušati vsaj en predmet iz »Black History«, da se vsem študentom omogoči poslušanje tovrstnih predavanj na drugih univerzah vključno z brezplačnim prevozom in šolnino, da se čimprej nastavi večje število temnopoltih profesorjev – spomnimo se na naš »republiški ključ«! itd.) in da se bo z njimi sestal vsakih štirinajst dni in jim poročal o tem, kaj je bilo narejenega. In tako se tudi v resnici dogaja: vsakih štirinajst dni se predsednik univerze opravičuje predstavnikom Zveze temnopoltih študentov, ker še niso zaposlili večjega števila črnih profesorjev in podobno. Presenetljivo ali pa tudi ne je dejstvo, da načina protesta temnopoltih študentov ni nihče obsodil, kaj šele, da bi bili kaznovani za to. Če bi kaj takega naredili beli študentje kakršnekoli interesne skupine, bi zagotovo razpustili njihovo društvo, organizatorjem akcije pa bi izročili opomin pred izključitvijo z univerze.

S tem v zvezi bi spet in ponovno opozorila na knjigo Malikovanje zločina, ki jo je napisal Narte Velikonja in kjer razlaga, kako so ljudje reagirali na eksekucije, ki jih je izvajala OF med vojno: Je že kaj naredil! Nekaj bo že na tem! In vse skupaj je bilo le še stvar propagande, lansiranja govoric.

Na ta dogodek sem se spomnila ob poslušanju okrogle mize o beguncih. Izrečene [Stran 070]so bile besede: Amerikanci so zainteresirani za Afričana, ker jim prinese kolajno, Slovenci so zainteresirani za športnike iz Bosne. Govorili so še o tem, kdo od beguncev se bo vrnil v Bosno, kdo se bo hotel vrniti in kdo se ne bo hotel vrniti, če ne bo Bosna taka, kot si jo zamišlja. Povedali so še, da se beguncem v Sloveniji dobro godi, marsikomu materialno celo bolje kot prej v domovini, zato bo skušal marsikdo ostati. Voditeljica je skrbno izbirala besede, da ne bi bil kdo od prisotnih (prisotni so bili samo Bosanci) užaljen. Vse lepo in prav. Vsakomur od nas se begunci smilijo. Vsi smo jim pripravljeni pomagati in jim tudi pomagamo po svojih močeh. Pomagamo jim tudi na silo (s pomočjo državnih sredstev, ki se tako ali drugače izvlečejo iz naših žepov). Vendar bomo morali prej ali slej izreči pošteno in odprto besedo (brez dlake na jeziku) o vseh posledicah prevelikega doseljevanja neslovenskih Jugoslovanov v Slovenijo. Posledice pa bodo glede na to, da bo veliko število beguncev ostalo v Sloveniji, še hujše in drugačne, morcla celo nepredvidljive. Zato bi se morali prej pogovoriti in analizirati vnaprej. Žal je ogromno tu že zamujenega. Spet bi rada opozorila na miselni eksperiment v povezavi z brainstormingom namesto eksperimenta v živo (bolje je preprečevati kot zdraviti), v Sloveniji se že vsa leta borimo s posledicami nepremišljenih (da ne rečem zlonamernih) dejanj (najbolj eklatantne so bile t. i. zgrešene investicije). Zakaj ne bi zdaj, ko smo na svojem (pomeni sami zase – očitno se bojim, da ne bi kdo česa narobe razumel), delali drugače, zakaj ne bi stvari temeljito premislili vnaprej. Ampak ne. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Lepo po starem. Bumf v bazen! Bomo potem ugotavljali, če je notri voda. Če je voda vrela. Če, karkoli že. Potem. Ves čas se borimo s posledicami nekih preteklih dejanj, političnih odločitev, samoupravnih odločitev, smo vsi za, vsi smo za, potem pa pit, ha–ha zares, vsi Blatničani zbrani.

Prijatelj se je po sili razmer odločil za nakup stanovanja v Štepanjskem naselju. Okrog njega živijo sami Bosanci (ki imajo seveda slovensko državljanstvo), vsi se poznajo med seboj, vsi ga opazujejo, ker se ne vključi v njihovo družbo, ves čas delajo hrup, okrog sebe praktično ne sliši slovenske besede, sploh nima občutka, da živi v Sloveniji. In tako je povsod, kjer so se naselili (ali so jih naselili) prebivalci iz drugih delov bivše Jugoslavije. Če kdo kaj reče, je takoj šovinist. Nihče si ne upa nič reči. Lahko mu kdo kaj naredi. Njemu ali njegovi lastnini. Ali je sožitje možno? Je, če pozabiš na svojo integriteto, če se prilagodiš v lastni domovini »slovenskim državljanom«, ki so bili zaradi visokih političnih ciljev masovno naseljeni po Sloveniji.

Šli smo se kopat na Soro. Skoraj ne slišiš slovenske besede.

Pomislim na Istrane. Demokratična hrvatska oblast jim skuša na podržavljeno družbeno imovino naseliti Vukovarce, ki so popolnoma drugačne mentalitete, ki bodo razbili sožitje Istranov; sožitje je očitno zelo krhka stvar. Tudi Bosanci so v prej omenjeni oddaji govorili o sožitju, ki je bilo nekdaj v Bosni, pa so jim ga od zunaj razbili. In ni ga več. Kot bi počil milni mehurček. V TV dnevniku so kazali umik Srbov z Igmana – kot Huni, kjer so jezdili, ni več rasla trava.

To so posledice »tekovin revolucije«.

Misli mi tečejo naprej. Zakaj ne bi bilo neko tako omizje sestavljeno iz Slovencev, ki so morali po drugi svetovni vojni pobegniti po svetu, ker bi jih sicer doma pobili. Ali bomo kdaj videli resnično voljo, da se da beseda vsem, ki imajo kaj povedati o resnici druge svetovne vojne, se pravi o OF, NOB in pobojih, ki so bili na moč podobni etničnemu čiščenju v Bosni. Tako omizje z voditeljico, ki bi prav tako strpno in z veliko mero obzirnosti vodila pogovor. Ves čas pazila, da ne bo rekla napačne besede.

Bila sem na slovesnosti ob lipi sprave. Vse bolj partizanska se mi zdi. Na spominski maši je nadškof Šuštar govoril o spravi, odpuščanju, ljubezni do sovražnikov.

Prilika o neusmiljenem hlapcu

»Tedaj je pristopil k njemu Peter in mu rekel: ‘Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?’ Jezus mu pravi: ‘Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.’

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je predenj padel in ga prosil: ‘Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki [Stran 071]mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ‘Plačaj, kar si dolžan!’ Njegov sohlapec pa je predenj padel in ga prosil: ‘Potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga. Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ‘Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?’ In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.« Iz evangelija po Mateju

Dobro vračati s hudim, je peklensko.

Hudo vračati s hudim in dobro vračati z dobrim, je človeško.

Hudo vračati z dobrim, je božansko.

Figure 1. Ali ga bosta ta dva popravila?

Torej se od ljudi (samo od določenih ljudi!) zahteva božansko ravnanje. Spomnim se neke daljne tete. Verna ženica. Velikonočno pridigo je župnik posvetil spravi in odpuščanju, izhajajoč iz dejstva, da je Kristus na križu prosil svojega očeta, naj odpusti Judom, ki so ga tako zverinsko mučili in na koncu tudi zverinsko ubili. In je šla teta k spovedi. Župniku v spovednici je rekla: Jaz jim ne odpustim. Jaz nisem za spravo. Zakaj ne, je zanimalo župnika. Zato, ker je za odpuščanje potrebno vsaj malo kesanja. Jaz pa ne vidim pri nikomer od teh, ki so pobijali naše fante po vojni, niti najmanjšega sledu kesanja. Pa ti je dal odvezo, je zanimalo mene. Menda že, je odgovorila. Presenetil me je ton njenega glasu. Tako odločen, ne vem, kakšen izraz bi uporabila, tako nenavaden je bil ton njenih besed. Pomislila sem, kako je govorila včasih: Vi mlajši nimate nobenega odnosa do vere in cerkve. Nas so pa vzgajali v veri, cerkev je za nas od vsega najpomembnejša v življenju. Tokrat pa so njene besede izzvenele skoraj tako, kot bi ji bilo popolnoma vseeno, četudi ji župnik ne bi dal odveze, četudi bi jo (morda se bo slišalo grobo, ampak tak občutek sem imela ob njenih besedah) župnik vrgel iz cerkve, povedala je tako kot misli in tega ne misli spremeniti. Spomnim se tudi njenih besed ob »spravi« na Rogu. Samo njih sprašujejo, če so za spravo. Nas pa nihče nič ne vpraša. In z drobno, suho roko, stisnjeno v pest, je požugala po zraku in udarila po mizi: Ne, mi že nismo za spravo. Za tako spravo že ne. In kaj je mislila s tem, da ni za takšno spravo. Za kakšno spravo. Za tako spravo, ki je podobna sožitju mojega prijatelja sredi bosanskega naselja. Navaditi se, da v lastni domovini vsi okoli tebe govorijo tuj jezik, da ne naštevam, da se obnašajo popolnoma drugače, kot bi se Slovenci. In prav taka je naša toliko opevana »sprava«. Vi, ki ste bili na strani protikomunizma, sklonite glave iz hvaležnosti, da se gremo spravo, da se lahko reče tu pa tam kakšno besedo o pobojih, da se govori o vračanju nacionaliziranega (ukradenega) premoženja … Medtem bomo mi živeli v vilah (sedaj je na poziciji mlajša generacija), mi smo premladi, da bi imeli kaj s tem, ampak naši očetje so se borili na pravi strani, ves svet jim to prizna (genialna propaganda; človek si ne more kaj, da ne bi občudoval, po drugi strani pa mi ves čas hodi po glavi prej omenjena knjiga Narteja Velikonje) in mi smo na to ponosni.

In resnico bodo potiskali pod preprogo toliko časa, da bo popolnoma vseeno … Da bo samo še povest za zgodovinsko čitanko.

Prav tako bo najbrž slovenski jezik in kultura samo še mrtvo etnografsko blago v muzejih; razumel pa tako in tako ne bo nihče. In tudi ne bo nikomur mar.

28. januarja letos je bilo v Književnih listih Dela objavljeno razmišljanje Martina Ivaniča o Slovenski enciklopediji – nacionalki. Bila naj bi krona znanstvenoraziskovalnega dela in kulturne zrelosti katerekoli nacije, prelivanje vedenja o razvoju, ustvarjanju in zgodovinski identiteti naroda v gradivo trajne vrednosti ter izjemni organizacijski, finančni in založniški projekt. Z obžalovanjem opaža ne samo, da je hudo padlo število kupcev, ampak tudi splošno nezanimanje javnosti, ki ni opravičljivo. Ista javnost, ki se komaj odzove na izid nacionalke vsako jesen, se dvigne kot eno ob takih mukah enodnevnicah, kot so Premiki in Skrivnost države.

Skušal bi ugotoviti, kaj je eden od domnevnih vzrokov za tako stanje. Omejil se bom na najbolj delikatno snov, na gesla, ki kakorkoli obravnavajo obdobje druge svetovne vojne, delno pa tudi kasnejšo komunistično vladavino.

Žal izhaja nacionalka v spremenljivih časih, ki so takemu projektu skrajno nenaklonjeni. Čeprav se je že pri prvi knjigi leta 1985 dalo slutiti, da se stari red podira in da bo komunizem slej ko prej poražen in bo moral oditi s prizorišča, so avtorji lahkomiselno in lagodno pisali svoje. Niso se trudili, da bi zasejali najlnanjši dvom v totalitarni projekt, čeprav so se že na vseh koncih kazale razpoke, ker niso tvegali sporov z vodečo partijsko nomenklaturo. Ivanič sicer zagotavlja, »da je bilo polno samoizpraševanja in živahnega soočanja z zarjavelimi političnimi veljaki«, vendar tega ni videti. Prav rad bi izvedel, pri kakšnih zapisih so bili spori in kako so se končali.

Tako pa je delo razklano; vsaka knjiga je malo drugačna in vnaša nove prvine, vendar pa se večina avtorjev še lovi. Ker so žal vajeni pisati in delati po starem »z enostranostmi v vsebini in interpretaciji«, od njih ne smemo preveč pričakovati.

Upoštevamo, da bo »nacionalka vedno nosila pečat časa«, vendar bi morala vsaj sprotno slediti in povzemati najnovejša dognanja in študije, ki jih je vsaj nekaj že na razpolago (Mlakar, Godeša, Starič, prispevki v Zavezi, Taboru, Vestniku in drugod). Že ob lahkotnem in netendencioznem brskanju po teh knjigah pa je očitno, da so se sodelavci premalo potrudili, da so izhajali iz desetletja utečenih in lagodnih rešitev, ki jim jih je nudila režimska znanost, daleč od tega, da bi bili, kot obljublja direktor projekta Janko Kos, »popolnoma strokovno znanstveno podjetje«.

Vsebine prvih petih knjig ne bi podrobneje analiziral, za zgled bi se ustavil samo ob geslu Kočevski Rog v 5. knjigi. T. Ferenc je posvetil celo stran NOB v tej pokrajini, za konec pa dodal deset vrstic o povojnih pobojih. Imenovani sta najbolj znani brezni in omenjena spravna slovesnost s fotografijo. O partizanski aktivnosti na tem področju pišejo še sledeča gesla: Kočevje in NOB, Kočevski partizanski odred, Kočevsko okrožje in Kočevsko vojno področje. Iz neznanega razloga so pustili Kočevski proces in Kočevski zbor za kasneje. Predstavili ju bodo pod gesloma Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju in Zbor odposlancev slovenskega naroda. Ta sprememba ne pomeni samo vnaprejšnjega vrednotenja, ampak zmešnjavo, ki jo je težko opravičiti.

Predočil bi namreč rad, kakšna je še vedno 5. knjiga, čeprav je bila redakcija zanjo končana julija 1991. leta, torej dobro leto po večstrankarskih volitvah in ravno po razglasitvi samostojne države. Omenjeni pomor počasi prodira v narodovo zavest. Zlasti po Dolenjski in Notranjski hodimo od hiše do hiše in zbiramo imena, po farnih cerkvah in pokopališčih pa postavljamo nagrobne plošče ali spomenike. Dejanje samo, genocid, vojni zločin ali kakorkoli ga že označimo, zasluži resnejšo in podrobnejšo obravnavo. Tako pa vse kaže, da bo v vsej nacionalki, ko bo izšlo vseh 12 ali 13 knjig, napisano o vsem, kar se je dogajalo v Kočevju in njegovi okolici, stokrat več kot o dogodku, po katerem bo ostal Kočevski Rog trajni simbol človeške zavrženosti in krutosti, tako kot Auschwitz, Katyn in Polja smrti.

Bojim se, da bo treba teh prvih pet knjig na[Stran 067]tisniti znova, z vsemi popravki in dodatki, in se jih ne bo dalo rešiti s prilogo. Ustavil bi se bolj podrobno pri zadnji, 6. knjigi, katere redakcija je bila zaključena maja 1992., skoraj dve leti po uvedbi demokracije pri nas. Komunizem se je dokončno sesul, pustil za seboj neizmerno gorja; vztraja samo na Kubi, Kitajskem in v Severni Koreji. Upravičeno bi zato pričakovali, da bo nacionalka po nekaj letih z njim obračunala podobno, kot je s fašizmom in bo z nacizmom: da ga bo obsodila kot zločinskega in z njim vse tiste režime, ki jih je vzpostavil. S tem bi morala seveda tudi postaviti slovenski protikomunistični upor v času državljanske vojne na pravo mesto, saj se sklicuje, »da ji gre za trajnejše vrednote«. Žal se to ni zgodilo.

Tako še vedno ni nobenega ravnovesja med stranema, ki sta bili sprti v državljanski vojni, čeprav je na obeh straneh sodelovalo približno enako število vojakov in simpatizerjev. Res je, da zgodovino piše zmagovalec, morali pa bi vsaj čutiti željo po izenačevanju.

Uredništvo ni zavzelo globalnega odnosa do tistega časa in prepušča avtorjem, da se znajdejo kakor vedo in znajo. V osnovi pa je ravno izbira sodelavcev sporna. Ni razvidno, po kakšnih kriterijih so jih izbirali. Morda zaradi poznavanja krajev ali obvladovanja stroke, ali kar tako, saj so porabili tudi ljudska zgodovinarja Francija Strleta in Antona Kebeta. Naštel sem najmanj 33 avtorjev, kar je preveč, saj je tako skupino težko voditi in usmerjati. Enotno bi moralo biti vsaj izrazoslovje. Največ so napisali T. Ferenc, T. Traven, Z. Klanjšek in M. Ževart, ki ravno ne slovijo po objektivnosti in ne morejo skriti, na kateri strani imajo srce. Ostalim so zaupali največ dve gesli.

Ne trdim, da ni napredka. Omenjeni so domobranski oficirji (F. Krener, L. Križ), pa pozabljena France Kremžar, komandant domobranske postojanke v Grahovem in četniški poveljnik Milan Kranjc, smrtno ranjen v Grčaricah; kulturniki iz politične emigracije (Krivec, Kunčič) in kulturnik umorjeni domobranec (F. Kunstelj), izpuščen pa Peter Križaj, edini slovenski duhovnik, ki je bil po vojni obsojen na smrt z obešenjem in je bila sodba izvršena! Niso pozabili politikov iz emigracije (M. Krek, M. Kremžar) in znanstvenikov (R. Lenček, R. Ložar), vendar vse zelo na kratko. Od enot na protikomunistični strani je samo kratek zapis o Legiji smrti.

O partizanski strani je v 6. knjigi kar 70 zapisov, od katerih so nekateri zelo obsežni. Izgleda, da bodo v nacionalko uvrstili vse narodne heroje, pa naj bodo še tako nepomembni; vse generale, tudi tiste, ki so igrali klavrno vlogo ob napadu na Slovenijo (K. Kolšek); vsakega gospodarstvenika, pa čeprav je prilezel na direktorski stolček izključno po partizanski liniji in svoje gigantsko podjetje spravil na beraško palico.

Še več pa je obsežnih tekstov o delovanju partizanskih enot. Podrobnosti so utrujajoče, polne kratic, preobrazb, z menjavanjem nazivov in poveljniškega kadra. Če malo poznamo razmere med drugo svetovno vojno v Sloveniji, vemo, da so bile te transformacije pogosto samo fiktivne. Vseh slovenskih partizanov je bilo komaj za divizijo, pa so se šli korpuse. Izgleda, da bi avtorji s tem želeli dokazati, da smo Slovenci »državotvoren in vojaški narod«.

Pri predstavljanju in opisovanju oseb dobimo pogosto vtis, da je snov prepisana iz priročnika »Kdo je kdo?«. Preveč naštevanja del in funkcij, nič pa ocene, kakšen je obravnavani človek bil zares in kaj je pomenil. Za zgled bi se ustavil pri geslu: Vladimir Krivic–Matevž. Ivanu Križnarju je uspelo na šestino strani stlačiti kar 25 funkcij, ki jih je omenjeni opravljal v življenju, od člana SKOJ–a do sodnika Ustavnega sodišča. Kdo bo iz podatka, da je bil javni tožilec LRS (1948–1949), izluščil, da je bil zato tudi tožilec na dachauskih procesih, kar je bila edina resnična zanimivost o njem in bi nekaj povedala? Pa nič zato, če bi bili dachauski procesi spodobno obravnavani kje drugje. Vendar, če poiščemo geslo v drugi knjigi, kjer se je o njih razpisal Martin Ivanič, takrat še podpredsednik komisije CK ZKS za zgodovino ZKS, bomo razočarani. Nobenega imena obtožencev, sodnikov in tožilcev, ne sodbe in njene usode; samo megleno fantaziranje o stiskah tistega časa, ki so narekovale ta danes nerazumljiva dejanja. Ker pa se morda še spominjamo, da je bil glavni obtoženec najbolj znanega procesa Branko Diehl, lahko v isti knjigi poiščemo pet vrstic o njegovih šolah in funkcijah, sledi pa suhoparen stavek: »Septembra 1947 so ga aretirali in na dachauskem procesu aprila 1948 obsodili na smrt.« Pričakovali bi torej, da bi avtorji skušali nadoknaditi zamujeno in namerno opuščeno in izrabili prvo priložnost, da bi se dodatno razpisali.

Ivanič omenja tudi »strokovno kritični pre[Stran 068]udarek in zorenje,–, ki naj bi ju kazali avtorji in naj bi bila od knjige do knjige bolj opazna. Žal tega nisem zasledil in bi se ustavil pri razmeroma nevtralnih geslih, ki se začenjajo z ljudstvom: Ljudska demokracija (B. Repe), Ljudska fronta, Ljudskofrontno gibanje (F. Filipič), Ljudska fronta Jugoslavije, Ljudska republika Slovenija, Ljudska skupščina FI.RJ (J. Starič – Vodušek), Ljudska oblast (T. Ferenc. M. Strobl), Ljudska mladina Jugoslavije, Ljudska mladina Slovenije (N. Urbanc), Ljudski odbor (M: Strobl).

Gesla so obdelana na videz korektno in iz distance, vendar v nekem arhaičnem jeziku, kot bi bila snov prepisana iz priročnika za partijske tečajnike v Kumrovcu. Niti eden od avtorjev si ni vzel časa, da bi razmišljal, kaj so te organizacije, gibanja in institucije bile v resnici. Če bi se vsaj malo potrudili, bi vnesli v svojo razlago vsaj nekaj od tega, kar bom naštel: ljudskofrontna gibanja, kamor spada tudi OF, so bila trojanski konj, krinka, za katero se je skrivala partija, da je izrabila svoje sopotnike in si osvojila oblast. Ko je svoje režime vzpostavila, so bile množične ljudske organizacije samo transmisija, saj so bili njihovi funkcionarji del partijske birokracije; na volitvah je nastopal samo po en kandidat, ki je bil tako izvoljen že vnaprej, parlament je bil samo fasada, za katero je o vsem odločala partija itd. Čeprav so to dejstva, ki so že oguljena, tako so znana, pri razlagalcih omenjenih gesel niso deležna niti besede.

Posebno obravnavo zasluži zapis T. Ferenca: Ljubljana od 1941 do 1945. Značilna je že slikovna oprema. Na fotografiji, ki naj bi predočila delovanje protikomunistične strani, stojita Rupnik in Rožman v družbi nemških oficirjev na Kongresnem trgu ob domobranski paradi. Da bi bralec vsaj malo zaslutil, kakšen čas je to bil, bi bilo pošteno objaviti vsaj še fotografijo ustreljenega Ehrlicha pred Ljudsko kuhinjo. Vosovski umori po Ljubljani in po ostali Sloveniji, ki so zanetili državljansko vojno, so namreč opisani takole: »Ljubljančani so se tudi odlikovali z najdrznejšimi oboroženimi akcijami (napadi na prometne naprave, razoroževaje okupatorjevih vojakov, usmrtitve okupatorjevih sodelavcev in nasprotnikov NOV).« In takle stavek se je vrinil v edicijo,

ki naj bi bila shramba trajnih vedenj! Lahko, da so vosovci napadli kakšno prometno napravo v Ljubljani in razorožili nekaj italijanskih vojakov, v resnici pa je bil njihov skoraj izključni posel, da so pobijali neoborožene politične nasprotnike, katerih edina krivda je bila, da so zavračali komunizem in se niso hoteli pridružiti OF.

Po Ferencu je bila OF ustanovljena, 26. aprila 1941, striktno se drži naziva, narodnoosvobodilni boj in NOB. Naštel bi nekaj pojmov iz njegovega slovarja, ki so nam tako zlezli v kosti, da ne opazimo takoj, da je z njimi kaj narobe: »Napredni kulturni delavci, žrtve fašističnega nasilja, ni bilo možnosti za protiokupatorsko sodelovanje, narodnoosvobodilnemu gibanju sovražni tabor, pojasnjevanje enotnosti OF (Dolomitska izjava), osvobojeno ozemlje, slovenski kolaboracionistični uradi in oboroženi oddelki, osvobodili Ljubljano«.

Zanimiv je tale stavek: »Nemška in domobranska policija sta izvajali množične aretacije, pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja sta pobijali pri Sv. Urhu in na raznih krajih Gorenjske.« Za tisto, kar naj bi se dogajalo na Urhu, nič več ne dolži urhovske posadke. Ker pa vemo danes že malo več, kako je bilo s temi poboji, bi lahko pustil Urha pri miru in zapisal kako drugače: »Domobranska policija je aretirala partizanske aktiviste in terence in jih najmanj sto pobila v okolici Ljubljane.«

Ne pričakujem, da si bodo uredniki nacionalke vzeli naše pripombe in očitke k srcu. Pred dobrim letom je eden od njih, Lan Brenk, oholo in posmehljivo zavrnil misel, da je pri nas divjala državljanska vojna in se izrazil nekako takole: »Enciklopedija Slovenije ne bo reševala domobrancev in jih oprala zgodovinske krivde, ko so šli v kolaboracijo z okupatorjem!«

Na take izjave lahko rečemo sledeče: »Kar imejte jo, svojo nacionalko! Vendar pazite, da ne bo postalo vaše pisanje čez deset let ničvreden papir, kot so Titova in Kardeljeva dela! Ne čudite se, če bodo ljudje spoznali, da so vaše knjige slaba naložba s preveč pokvarljivim blagom, in bodo raje počakali, da vas sreča pamet.«

Tri leta so minila od prve slovesnosti v Kočevskem Rogu v spomin na zločinsko pomorjeno slovensko domobransko vojsko. Pobite protikomunistične borce je tedaj javno priznala slovenska Cerkev in jih s pogrebnim obredom sprejela v občestvo svojih mrtvih. Rečeno je bilo, da je bila opravljena sprava z mrtvimi.

Pri tej zgodovinski slovesnosti je sodeloval tudi predsednik predsedstva Republike Slovenije. Zato se je zdelo, da je slovenski medvojni protikomunistični upor priznala tudi slovenska pokomunistična država. Tak vtis je utrjevala tudi ugotovitev o koncu državljanske vojne, ki jo je malo prej v svojem nastopnem govoru razglasil predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta.

Zdelo se je torej, da je vzpostavljeno temeljno soglasje o medvojnem dogajanju in izpolnjen osnovni pogoj za začetek slovenske sprave. Od tu naprej je bilo pričakovati, da bo država – ki je čez eno leto postala samostojna – enakopravno obravnavala udeležence državljanske vojne, odkrila in pojasnila zločine petdesetletnega komunističnega nasilja, razkrila in onemogočila komunistične tajne službe, popravila storjene krivice in se sama pravno in dejansko odtrgala od nasilne preteklosti. Potem bi prišla sprava in slovenski narod bi srečno zaživel.

Žal, pravljica! Resnica je bila drugačna. Kazala se je že na Rogu. Tedanji in sedanji vrhovni predstavnik slovenske države tam ni zmogel javno stopiti do brezna s tisoči zločinsko pobitih slovenskih mož in fantov, položiti šopka rož ali prižgati svečke. V svojem dolgem govoru ni imenoval pomorjenih slovenskih domobrancev, čeprav ni pozabil z imenom omeniti njihovih nasprotnikov. Ob spominu na strašni slovenski holokavst ne on in ne njegovi politični spremljevalci niso zmogli ničesar človeškega. Storili so samo toliko, kolikor so bili trenutno prisiljeni storiti kot politiki. Ostale so samo prazne besede in roke v žepih. In seveda sporočilo:

Je čas vojne in je čas miru. V vojni se pač pobija, sedaj pa nam dajte mir, pustite preteklost zgodovini!

Sami pa je niso pustili. Preden je od Roga ’90 preteklo leto in je bila Slovenija v najbolj kritičnih dnevih osamosvajanja, ko je bila politična enotnost za slovenski narod življenjska nujnost, si je predsednik in večina članov predsedstva vzela čas in stopila na čelo politične gonje proti državnemu tožilcu, ker je prišel iz vrst preživelih udeležencev slovenskega protikomunističnega upora. Še več, predsednik Milan Kučan si je med upravnim postopkom za registracijo društva Nova lovenska zaveza dovolil nezakonito intervencijo z javno izjavo, da gre za prepovedano nacistično organizacijo. Postopek za registracijo je zastal in zadeva je bila izročena v odločitev predsedstvu Republike Slovenije. K sreči tam le niso bili samo člani centralnega komiteja in zato poskus, da predsedstvo prevzame njegovo vlogo, ni uspel. Odločili so zgodovinarji, ki so zanikali predsednikovo sodbo. Vendar ta njihovih ugotovitev ni sprejel in svoje krivične sodbe ni preklical.

Takšen odnos najvišjih državnih predstavnikov do slovenskega protikomunističnega odpora je s pomočjo recikliranih ostankov komunistične partije v različnih demokratičnih ovojih privedel do paničnega »ustavljanja desnice«, do razbitja nekomunistične koalicije in do padca nekomunistične vlade. In potem so stvari tekle, kot so morale teči: od slabega k slabšemu.

Danes smo priča številnim gospodarskim aferam, v katerih so praviloma udeleženi nekdanji komunisti in njihovi nasledniki. Kot nekoč jim gre tudi sedaj predvsem za denar, samo ideoloških mask ne morejo več najti. Bolj spretni so sodelavci komunistične tajne policije. Ti uspešno varajo volilce z masko nacionalizma. O popravi krivic govorijo samo še prizadeti, razkrivanje komunističnega nasilja in njegovih nosilcev nima prave državne in politične podpore.

[Stran 065]

Največja ovira, da bi našli pot do narodove sprave in boljšega življenja, je nerazčiščen odnos do preteklosti. Nova slovenska država se niti pravno niti moralno še ni ločila od prejšnjega nedemokratičnega režima. Nasprotno, prizadevanja za vzpostavitev državnopravne zveze z medvojno komunistično revolucijo in s povojno totalitarno državo so vedno bolj drzna in vedno bolj odkrita.

Predsednik Kučan se od Roga ’90 dalje udeležuje samo proslav ene strani v državljanski vojni. Drugi strani pa vztrajno priporoča molk in prepustitev zgodovini. Trije predsedniki – Kučan, Rigelnik in Drnovšek – podpisujejo državne osmrtnice revolucionarjem najhujšega imena, medtem ko za tisoče njihovih žrtev niso oskrbeli niti mrliških listov in jih ne priznavajo niti kot mrtvih. Njihova morišča so še povsem neraziskana in brez znamenj, njihova pokopališča še vedno oskrunjena in ne obnovljena.

Borci, ki se pridušajo, da ni bilo nobene revolucije, še vedno prejemajo posebne pokojnine za »posebne revolucionarne zasluge« v Jugoslaviji, v Italiji, v Avstriji, v Španiji in v Grčiji. Ni dovolj, da Slovenci plačujejo za nasilje v Sloveniji, plačevati morajo tudi nasilnikom v tujini. Na drugi strani tisti, ki so kaj storili proti nelegitimni komunistični državi, še vedno veljajo za kriminalce. Nova slovenska država tako priznava, da je bilo nasilno rušenje prve Jugoslavije dovoljeno in še danes nagrajeno delo, delovanje proti nasilni komunistični Jugoslaviji pa zločin.

Tako se je moralo zgoditi tudi to, kar je letos poleti storil predsednik slovenskega parlamenta mag. Herman Rigelnik, ko je v odgovoru na poslansko vprašanje dr. Franca Zagožna brez kakršnekoli ustavne ali zakonske podlage javno obvestil poslance, da je Državni zbor »naslednik kočevskega zbora«, katerega 50. obletnico bomo proslavili v oktobru. V ta namen je nato sklical poslanske skupine in jim predlagal slavnostno zasedanje Državnega zbora meseca oktobra v Kočevju. Za popolno sliko sedanjih politikov je treba dodati, da se je shizofrenemu zasedanju demokratičnega parlamenta v dvorani krvavega kočevskega zbora, ki je za Komunistično partijo Slovenije in njen zločinski VOS »legaliziral« medvojne in povojne množične poboje in postavil »revolucionarno-pravne« temelje polstoletne komunistične diktature, po izjavi predsednika Rigelnika uprla ena sama stranka, le Slovenski krščanski demokrati. Ob tej priložnosti tudi ni bilo slišati zahteve predsednika države in njegovih tovarišev, da je treba pretekle dogodke prepustiti zgodovinarjem.

Iz preprostega krščanskega pogreba 8. julija 1990 v Kočevskem Rogu so naredili tribuno za politično in osebno uveljavitev. Spravo z mrtvimi so razglasili za politično spravo, ki za naprej zahteva molk o storjenih zločinih. Nobena kamera ni videla in omembe vredno ni bilo, da je med mašo pri obrednem podajanju rok k predsedniku Kučanu pristopil preživeli domobranec in mu podal roko v pozdrav miru in sprave. Navadno rokovanje predsednika z nadškofom v odmoru po maši pa je bilo razglašeno za obred sprave.

Samostojno Republiko Slovenijo bi radi naredili za naslednico rdeče revolucije, parlamentarno demokracijo za naslednico komunistične diktature, vse samo zato, da bi komunistični reformatorji kljub propadu komunistične države še naprej obdržali z revolucijo osvojeno oblast in med komunistično diktaturo »pridobljene pravice«.

Zato so kolajne, prejete iz rok sedanjega predsednika države in nekdanjega predsednika partije, tako potemnele, da so jih odlikovani politični prvaki morali vrniti. Škoda, da so temni lesk opazili šele potem, ko se je zasvetil na prsih bojevnikov za nasledstveno zvezo med krvavo revolucijo in samostojno Slovenijo. Lahko bi že prej vedeli, da volk tudi v ovčjem kožuhu ostane volk. In ne bi z volkovi tulili.