Napis na spominski plošči na cerkvi v Pamečah: »Vinko Vrhnjak *19.12.1900 kmet, inženir gozdarstva, cerkveni ključar. 20. 5. 1945 iz te cerkve odpeljan v neznano smrt – za vero in dom. Njegova nesmrtnost – potomci 19. 12. 1990.« Vsaj s tem napisom sem hotela prvič javno rehabilitirati zamolčano in omadeževano ime očeta Vinka Vrhnjaka. Ne da bi svojim najbližjim povedala o namestitvi spominske plošče, sem povabila mamo, najmlajšega brata in štiri mlajše sestre k sveti maši za očeta na njegov 90. rojstni dan. Takrat, 19. 12. 1990, ob družinskem grobu Vrhnjakovih z novo spominsko ploščo z imenom očeta Vinka Vrhnjaka v ozadju na cerkvenem zidu, je nam vsem zastal dih. Le mama je prestrašena zajokala: »Vida, saj ti jo bodo razbili!« Hvala Bogu, spominska plošča je ostala nedotaknjena. Tako smo vsako leto ohranjali svoj tihi spomin na očeta ob njegovih rojstnih dnevih in ob 20. maju, dnevu, ko so ga aretirali komunisti.

Naša zgodba

Naš dom je bil v Pamečah št. 16, po domače »pri Gruntnem mežnarju«, poleg farne cerkve Pameče. Oče se je leta 1933 poročil z učiteljico Marijo Ferenčak, roj.1906. V Ribnici na Pohorju ju je poročil očetov stric Alojz Vrhnjak (glej Palme mučeništva) v prisotnosti bodočega mariborskega škofa dr. Maksimiljana Držečnika.

Oče se je začasno zaposlil v svoji gozdarski stroki šele leta 1937, v kar ga je prisilila takratna gospodarska situacija, izplačilo dediščine sestram in vedno številčnejša mlada družina. Skrb za vodenje kmetije je prepustil ženi Mariji – Marici, ki je bila takrat že upraviteljica ljudske šole v Pamečah. Na kmetiji so ji bili v pomoč očetov stric Simon, očetova mlajša sestra Ančka, mačeha Helena in Jaka, hlapec, kot smo takrat rekli pomočnikom na kmetijah. Očetova prva kratka služba se je začela na upravi razlaščenih Auerspergovih gozdov v Kočevju, vendar je bil kmalu prestavljen za šefa gozdne uprave Straža pri Novem mestu, kjer je imel manjše stanovanje na podstrešju male upravne stavbe.

Po nemški okupaciji Štajerske, 6. aprila 1941, je oče opustil občasno vračanje domov v Pameče, pač pa je k sebi v Stražo vzel najstarejši hčerki, to je mene, rojeno 1934, in leto mlajšo Jelko, pri ženi Marici v Pamečah pa sta ostali mlajši hčerki Majda, roj. 1936, in Cenka, roj.1939. (Leta 1938 je umrl enoletni sin Cici.) Nova vojna nemška oblast je takoj ukinila slovensko šolstvo, učitelji pa so ostali brez služb v pričakovanju vsega hudega, med njimi tudi naša mama. Večina je bila izseljena na jug Jugoslavije.

V Straži na Dolenjskem je bila zame velika sprememba, ker sem nadaljevala prvi razred ljudske šole v drugem kraju, v Vavti vasi, in med drugimi sošolci. Pred koncem šolskega leta me je oče pripravil za prvo obhajilo, tako da niti nisem pogrešala skrbne mamine roke – le oče pri slovesni sveti maši ni mogel skriti solznih oči. In še sedaj sem ponosna na to, da me je 15. 6.1941 med 527 birmanci v cerkvi v Žužemberku birmal spoštovani dr. Gregorij Rožman. Nepozabno!

Lepe poletne šolske počitnice 1941 so se prekinile za naju s sestro Jelko že kar sredi avgusta. Na mamin god, 15. avgusta, praznični veliki šmaren, sva šli z očetom v sosednjo vas Sele k njegovemu prijatelju kmetu Drčarju. Živahnemu moškemu pogovoru v vinski kleti sta se pridružila dva, po mojem mnenju prijazna italijanska oficirja, kar ni motilo najine igre na kmečkem dvorišču.

Naslednji dan, 16. avgusta, o groza, pa so zjutraj v pisarni aretirali najinega očka italijanski vojaki. In ni se vrnil. Ostali sva sami med tujimi ljudmi. Mislim, da ne dolgo. K sebi naju je vzela v gorski kraj na Brezovo Reber mamina sestra teta Ivanka, ki je bila poročena z revirnim gozdarjem Milanom Bajcem. Stanovala sta v manjši enonadstropni graščini, logarnici, skupaj z drugim gozdarskim osebjem. In od tu sem v jeseni začela hoditi v drugi razred ljudske šole v oddaljeni Ajdovec, znan po vseh kasnejših partizanskih grozodejstvih.

Sredi oktobra 1941 se je mami posrečilo, da je z mlajšima hčerkama, Majdo in Cenko, pobegnila od doma iz Pameč, iz nemške okupacijske cone, na Dolenjsko na Brezovo Reber v graščino, kjer sva bili že midve starejši hčerki v oskrbi tete Ivanke. Čez dober mesec pa je mama le dobila začasno učiteljsko službo na ljudski šoli Ajdovec. In tu smo doživljali prve spopade med partizani in italijansko vojsko. Sredi zime z obilico snega so bile v graščini velike koline za partizane. Pa je prišla iz doline italijanska hajka in odpeljala strica

[Stran 043]Figure 1. Oče in mama z drugo in četrto hčerko pred našo rojstno hišo l. 1938 v Pamečah

Milana v novomeški zapor. Medtem pa so se potepuški psi mastili z mesom, ki so ga gospodinje poskrile v globok sneg.

Okrog novega leta 1942 je bil oče izpuščen iz zapora v Benetkah. Očitano mu je bilo komunistično prepričanje. Z enakim argumentom, da je komunist, ni dobil več službe na gozdni upravi Straža. Njegov nadrejeni na direkciji razlaščenih gozdov v Ljubljani je bil ing. Franjo Sevnik, moj bodoči profesor na gozdarski fakulteti. Oče je tako ostal brez službe in tudi brez stanovanja na gozdni upravi v Straži.

Našel pa je skromno stanovanje na Selah blizu prijatelja Drčarja in le nekaj metrov od zelene Krke. Ostali smo odvisni od skromne začasne mamine službe na šoli Ajdovec, in tako je prihajala le ob nedeljah v dolino k družini. Preplah v družini pa je nastal, ko nekoč v soboto ni prišla k svojim v Sela. Oče je bil z našo grozo seznanjen šele naslednjo soboto. Partizani so namreč pokazali svoj način obvladovanja terena in prebivalstva: zapor, grožnje, zaslišanja itd. za tri dni, in to za obe učiteljici. Zato odslej nisem spraševala očka, zakaj ima za posteljo skrito hladno orožje. Dolino Krke je namreč obvladovala italijanska vojska, gozdnato območje Brezove Rebri, Ajdovca in dalje proti Mirni Peči pa partizani.

V novem šolskem letu 1942/43 pa je mama dobila novo začasno službo v ljudski šoli Vavta vas. Tako je bila družina spet skupaj in še vedno nezaposleni očka je varoval novo pridobitev, sestrici Ireno in Cenko, ko smo bile mama in me najstarejše tri hčerke v šoli.

Sredi leta 1943 smo se morali iz neznanega vzroka spet preseliti, in to v Vavto vas k Berkopcu. V eni sobi smo se stiskali naša družina in tričlanska družina tete Ivanke, ki je tudi ušla z Brezove Rebri. Z lastniki smo imeli souporabo kuhinje. Mama je kot učiteljica nas in druge šolske otroke naučila neko igrico, ki smo jo 8. septembra 1943 igrali na provizoričnem odru na dvorišču Berkopčeve hiše, kjer smo stanovali. Zaključek igre pa je nenadoma preglasilo vpitje odraslih: »Italija je kapitulirala …« Ali je bilo to veselje ali strah, kaj nas še čaka? Zgodil se je TURJAK!

In res, 9. 10. 1943 je mama dobila pisno sporočilo: »Upravna komisija osvobojenega ozemlja te postavlja za učitelja v Vavti vasi.« Čez deset dni pa prejme novo sporočilo od šefa pokrajinske uprave v Ljubljani, da ji je poverjen pouk v ljudski šoli Vavta vas za šolsko leto 1943/44. Odločili smo se, da sredi ognja ne moremo ostati. In pri komunistih tudi ne.

Novo, spet začasno bivališče smo dobili v Novem mestu v stavbi, kjer je sedaj galerija Božidarja Jakca. Z nami se je tja preselila tudi tetina družina, Berkopčevi iz Vavte vasi, Jenkovi iz Straže (moji birmanski botri) in še

[Stran 044]

druge družine, ki so zbežale pred partizani. Vsi možje so se konec oktobra priključili domobrancem, ki so se v tem času organizirali. Nemške vojske pa niti opazili nismo. Oče je zaradi svoje izobrazbe dobil najprej čin nadporočnika in je bil razporejen na mejni blok v Bršljin pri Novem mestu. Vsak dan se je tako lahko vračal k družini na stanovanje, saj smo januarja dobili še sina Ivančka.

Očetova dosledna krščanska načela, glasno izražanje političnih stališč in človeški odnos na mejnem bloku do vseh, ki so pobegnili od partizanov – to je bil verjetno vzrok, da je bil oče spomladi 1944 degradiran v čin poročnika in prestavljen najprej na postojanko v Mačkovec in nazadnje k straži mostu čez Krko. In ni bil več vsak dan pri družini v Novem mestu, le mene je občasno vzel tja k sebi, včasih tudi preko noči, in tam sem doživela ognjeni krst.

Edina dobra stran bivanja v Novem mestu je bil slovenski jezik v šolah in javnem življenju. In mama je dobila tam zaposlitev za šolsko leto 1943/44. Me dekleta pa smo hodile v šolo pri frančiškanski cerkvi, kjer nas je vedno veselo ogovarjal in tolažil pater Ciprijan. Pomanjkanje hrane pa smo otroci najbolj čutili, ko je za tuberkulozo zbolela sestra Majda in ji je mama v bolnico nosila priboljške, ki jih drugi nismo bili deležni. Najmlajšemu članu naše družine Ivančku pa je mama tolikokrat prižigala svečo, da smo končno razumele, da ga lahko za vedno izgubimo.

Poleti 1944 smo se srečali na mejnem bloku v Kostanjevici oče z vso družino in teta Ančka ter Tončka (sestri očeta in mame), ki sta prišli iz Pameč s strašno novico: Nemci so kot talca pod našo domačo hišo v Pamečah ustrelili očetovega brata Ivana in še deset mariborskih zapornikov. Brat Ivan je bil zadnjo noč celo zaprt v naši hiši, to je v svojem rojstnem domu. Groza, najstarejši očetov brat pa je padel na soški fronti 1917. leta.

Sčasoma smo se najstarejše tri le zavedele grozot vojne. Pogosto zavijanje siren nas je opozarjalo na letalske napade iz zraka, namenjene domobranski vojašnici, ki je bila soseda hiše, kjer smo stanovali. Ljudje so se križali, ko so gledali mamo z dojenčkom na roki, z dveletno v drugi in z ostalimi štirimi za njo, ko smo tekali po strmi skalni stezici navzdol proti Krki, kjer je bilo v skalo izdolbeno zaklonišče za množico ljudi. Jeseni 1944 sem začela hoditi v prvi razred gimnazije in se prvič srečala z obveznim tujim jezikom, nemščino. Zračni napadi na Novo mesto so bili vedno bolj pogosti, zato je mama z mlajšimi petimi otroki zbežala na Dobravo v bližino očetove vojaške obveznosti in občasno učila v Št. Petru, jaz pa sem zaradi šole ostala pri teti Ivanki v Novem mestu. Ko sem nekoč doživela bombardiranje tudi na mostu čez Krko, sem še jaz zbežala k staršem na Dobravo. Uživali smo kratkotrajno gostoljubje na revni kmetiji, kjer so naše lačne oči občudovale črne glinene lonce, polne dišeče »godlje«, zelja ali repe, ki jih je gospodinja z burklami vlekla iz krušne peči. Nepozabno za lačne.

Veliki petek 1945: spomin, ki me spremlja vse življenje. Naša družina v neki cerkvi. Mama je odložila enoletnega suhca Ivančka na klop, potem pa sta z očetom drsala po kolenih po vsej dolžini cerkve do razpela, ki je ležalo na tleh pred oltarjem. In me dekleta za njima v gosjem redu, da po njunem zgledu poljubimo Kristusove krvave rane. Le tišina nas je družila.

Bližala se je zadnja postaja in selitev le za kratek čas v Dobruško vas v hišo ob glavni cesti in s kapelico pred njo. Spet smo bili v eni sobi združeni mama, nas šest otrok in teta Ivanka z dvema. In nismo čutili prostorske stiske. Pa je prišel dan, 9. maj 1945. Ob 8h so nas otroke mame razporedile na »šošu« – hišnem stopnišču, pod nami po cesti pa so se vile kolone mož z nahrbtniki. Naenkrat sta bila pred nami naš očka s kolesom in stric Milan. Bilo je trpko slovo od žen in otrok. Gledali smo za njima, ko sta odhajala, v meni pa je zvenel glas: »Videk, ubogaj mamo!« Solze in ovinek so zakrili njuni odhajajoči postavi. Tako so odhajali usodi naproti domobranci šentjernejskega področja v smeri proti Zidanemu mostu. Lep sončen majski dan je kazal žalostno podobo. Kolone beguncev pred komunisti so se kar naprej vlekle mimo hiše, Hrvati kmečkega porekla, večinoma z vprežnimi vozovi z najnujnejšo zalogo. Uniformiranih in oboroženih ni bilo med njimi, zato smo dekleta brezskrbno tekala okrog hiše in se igrala. Močno kljuvanje v nožnem palcu (sestra me je pri igri urezala s koso) me je zadržalo budno vso naslednjo noč, da sem slišala nepretrgano premikanje po cesti mimo hiše. Mama in teta sta se skrivali za zaveso, skozi okno opazovali dogajanje na cesti in vedno tiše molili rožni venec, ko so se iz dvorišča za hišo slišali čudni glasovi. Drugo jutro so lastniki domačije našli v »kevdru» posledice nočnega plesa zmagovalcev. Tla, pokrita s slamo, so skrivala velike madeže sveže krvi, na vaškem napajališču pa so ostali sveži grobovi hrvaških kmetov. Prihodnost je postajala vedno bolj temna.

Čez dva dni sta mami našli dobrega kmeta, ki si je upal in zapregel konja, na voz pa so

[Stran 045]Figure 2. Oče Vinko v skupini domobrancev jeseni 1944 (prvi z leve nad njim stoji Jože Jenko, moj birmanski boter)

naložili naše cule in nas otroke. Za voz so privezali še našo kravo, ki nas je spremljala od odhoda iz Novega mesta. Na poti proti Brežicam je bila cesta polna v obe smeri predvsem civilnega prebivalstva: peš in z vozovi, na konjih pa partizani v lepih uniformah. Malo pred Brežicami nas je ustavila partizanska kontrola, z namenom, da nas preusmerijo za Krko. Odločno posredovanje našega prevoznika nas je rešilo, da smo tu preživeli. Po dolgem, mučnem potovanju nas je dobri kmet razložil na Selih pri Dobovi pred hišo starih staršev. Njihovo sedemčlansko družino so namreč leta 1941 Nemci izselili v Šlezijo, v njihovo hišo pa naselili Kočevarje, ki so jo izpraznili nekaj dni pred našim prihodom. Zapuščenost, mrtva praznina, brez žive duše … še sreča, da smo imeli kravico in obilno pašo daleč okrog revne, lesene rojstne hiške naše mame in tete Ivanke. Žalost in lakota – le enoletnemu bratcu in enoletni sestrični je mleko zadoščalo.

V soboto 2. junija smo pešačili mama in nas šest otrok (stari od enega do enajst let) s tem, kar smo imeli in kar smo lahko nesli, v Dobovo na vlak proti Mariboru. Nestrpnost, čakanje na zvezo, prestop na drugi vlak. V Dravograd smo prišli šele ob 11h ponoči. In naprej deset kilometrov še peš: mama in šest otrok v temni noči na samotni cesti, brez luči v redkih oddaljenih hišah. Skromen otroški voziček je škripal pod težo treh najmlajših in navešeno prtljago na ročajih. Stisnjeni v klobčič ob vozičku smo lezli proti Pamečam – svojemu domu. Na mamino rahlo trkanje po hišnih vratih se nihče ni odzval. Strah pred nočnimi obiskovalci je še vedno grozil. Le jok najmlajših je odprl vrata in priklical teto Ančko – očetovo sestro. Zaman smo upali in se tolažili, da nas doma čaka očka. Ni, ni, ni ga – tetina pozornost je veljala le najmlajšemu suhljatemu bitju z vprašanjem, ali bo preživel.

Kot nam in naši žalosti v posmeh se je naslednji dan v nedeljo na našem dvorišču, ki meji na cerkev, dogajal partizanski miting: veselje, harmonika, rdeče zvezde in še kak strel iz pištole. Le skrivali smo se v hiši in z mamo vred jokali. Naš stari – novi dom je bil prazen, oropan, brez hrane. Teta Ančka je tožila, kako hudo je bilo, ko so partizani odnašali. K sreči je v hlevu ostalo nekaj živali, predvsem za mleko.

[Stran 046]

In kje je naš očka? Po slovesu z njim in stricem Milanom v Dobruški vasi se je skupina bivših domobrancev na poti proti Zidanemu mostu vedno bolj redčila, saj so nasedli partizanskim obljubam, da kdor se vrne … Temu je verjel tudi stric in najprej pristal v novomeških zaporih in nazadnje nekje v kočevskih breznih. Oče pa se je čez dva dni, to je 11. maja, s kolesom in nahrbtnikom pojavil pri svoji najstarejši sestri, »Marovšici« v Turiški vasi pri Slovenj Gradcu. Tam se je zadržal nekaj dni, ne da bi dobil dober življenjski napotek. Domov v Pameče je prišel 17. maja in naslednja dva dneva s sosedi po polju pod vasjo odstranjeval odvrženo orožje in drugo, kar je ostalo za kolonami, ki so se umikale proti Avstriji. Po polju je takrat prijahala oblast – Ivan Lakovšek, Anza po domače in Rok po partizansko. Pred vojno je bil delavec v Kelnerjevi tovarni kos in je občasno pomagal očetu pri podiranju drevja v gozdu. Ob tem srečanju sta se z očetom rokovala in oče mu je rekel: »A tudi ti, Anza?« Naslednji dan, na binkoštno nedeljo popoldne, je bil oče s sestro Ančko in 20-letno hčerko ubitega brata Ivico pri večernicah v cerkvi. Tja so prišli ponj domači terenci in ga aretirali ter odpeljali v slovenjgraški zapor. Spotoma so aretirali tudi nekaj žensk iz vasi. Edina sled za vsemi temi so le imena na spominskih ploščah v Slovenj Gradcu. Očeta so še videli čez pet dni, ko so ga odpeljali iz zapora. Kam?

Toda mi otroci smo še dolga leta upali, da se nam očka vrne, ker smo verjeli govoricam, da so ga videli v delovnih taboriščih tam in tam, celo v ruskih, ali pa da je ušel v Avstralijo itd. Obenem pa je mama iskala uradne informacije o njem na Divizijskem vojnem sudu Celje, na Kontrolni komisiji pri narodni vladi SRS, na Javnem tožilstvu okrožja Celje in nazadnje sprožila sodni postopek za proglasitev, da je mrtev. 5. januarja 1948 je dobila sklep, ki ugotavlja, da Vinko Vrhnjak ni preživel 1. septembra 1945.

Treba je preživeti. In živeti za otroke. Sredi poletja 1945 se je pričel dopolnilni pouk po vseh šolah. Malo pred koncem vojne od partizanov požgana pameška šola je dobila nadomestne prostore kar v župnišču. Mama se je takoj vključila v poučevanje, vendar je bila čez dva dni izgnana od domače »terenke«, češ žena belogardista ne bo učila naših otrok. Za nas se je začenjala druga vojna. Jaz in Jelka pa sva hodili na dopolnilni pouk v meščansko šolo v Slovenj Gradec. Spremljal naju je poziv odraslih, naj ne gledava na levo, ker so tam zakopani ustaši in straši. (Sedaj je tam res evidentirano povojno grobišče.)

Ne samo izgon mame iz šole, namesto odgovora na pisno vlogo je sledilo nadaljnje poniževanje v pisnem pozivu, naj mama »sestavi točno poročilo o zadržanju v času okupacije z dokazili in potrdili OF odborov« (18. 7. 1945) in nekaj dni pozneje »Poziv obdolženca Vrhnjak Marija« na zaslišanje na Sodišče slovenske narodne časti – MO OF Slovenj Gradec. 18. 8. 1945 je mama zopet oddala vlogo za učiteljsko službo Narodni vladi –- ministrstvu za prosveto. Namesto odgovora je dobila poziv, da mora vlogo kolkovati. Ponovno je 5. 9. 1945 oddala kolkovano vlogo s prilogo »Izjava KNO Pameče«, da se je mama umaknila na Dolenjsko, da je ne bi izgnal okupator (tako kot večino slovenskih učiteljev), in o njenih predvojnih zaslugah za šolo in kraj. Odgovora seveda ni bilo, le ministrstvo za prosveto je uveljavljalo odlok o »deponiranju plače V. M.« v vednost OO OF Celje. Le kako je mama zmogla, da je na vsako vlogo na koncu pripisala »Smrt fašizmu –svoboda narodu«? Smrtni strah …

Kako preživeti številno družino, ko je mama brez službe, pri hiši je poleg nje je šest otrok, očetova ne več mlada sestra in njena mačeha, pa tudi ostareli hlapec, kmetija pa potrebuje fizično močne delavce? Že med vojno se je hlev pretežno izpraznil, poleti 1945 pa je oblast vzela še zadnje vprežne vole. Med našo medvojno odsotnostjo pa je bilo iz hiše odneseno vse, kar je bilo kaj vredno.

Že od marca 1947 hranim mamino pritožbo na okraj Prevalje proti zaplembi očetovega premoženja. V naslednjih uradnih dopisovanjih med Agrarno komisijo, ki jo podpisuje že prej omenjeni Ivan Lakovšek – Rok in OLO Dravograd, pa je zapisano, da je bil Vinko Vrhnjak domobranski major itd., da je bil takoj aretiran in kmalu likvidiran (dopisi 6. 2. 1948 in 5. 5. 1948) in naj se zapleni vse imetje V. V., to je zemljišča in stavbe, za potrebe ekonomije Tovarne meril. K sreči je mama že 5. 1. 1948 od Okrajnega sodišča Prevalje dobila sklep, da oče ni preživel 1. septembra 1945 (Matični urad MLO 30. 1. 1948 izda mrliški list) in potem od istega sodišča 15. 3. 1948 odločbo o dedovanju premoženja Vinka Vrhnjaka za šest otrok. Plačan je bil davek na dediščine in urejen izbris zastavnih pravic na obeh zemljiškoknjižnih vložkih. Toda že 1. 5. 1948 pošlje Okrajno tožilstvo Okrajnemu sodišču kot »nujen postopek« zoper Vinka Vrhnjaka zahtevo, da izreče zaplembo njegove imovine v državno last, kot sekvestracijo premoženja odsotnih oseb. Ne glede na to, da je že od 5. 1. 1948 veljal sodni sklep, da oče ni preživel 1. 9. 1945, je isti sodnik istega

[Stran 047]Figure 3. Oče, mama in njunih šest otrok ter soseda, jeseni 1944 v Novem mestu

Okrajnega sodišča Prevalje France Ruper 5. 6. 1948 izdal sklep o »cenitvi imovine, ki jo je zapleniti na dan 21. 7. 1948«, in kjer dalje imenuje Vinka Vrhnjaka »pogrešanega«. Ni kaj, socialistični pravni sistem je unikaten! Opravljen je bil popis imovine, nakar se je mama pritožila in Okrožno sodišče Maribor je 28. 8. 1948 razveljavilo sklepe Okrajnega sodišča Prevalje.

Preživljanje številne družine (šest mladoletnih otrok, mačeha stara 70 let, svakinja 51, stric Simon 80, hišni pomočnik 68) je mamo prisililo, da se je od maja 1948 do novembra 1950 dodatno zaposlila kot administratorka pri Kamnoseški zadrugi. Sredi leta 1949 pa je Kmetijska zadruga Pameče vzela v najem prazne gostinske prostore v naši hiši in tako se je mama po prenehanju dela pri Kamnoseški zadrugi zaposlila kot natakarica pri Kmetijski zadrugi v lastni hiši do 31. 10. 1953, ko je občina ukinila gostilno.

»Vse sile za socializacijo vasi«, parola, ki je v vasi pomenila pritisk najprej na našo kmetijo, da je mama maja 1949 za tri leta dala v najem Kmetijski zadrugi večino posestva, gospodarsko poslopje, kozolec, živino in kmetijsko orodje. Obdržala je le ohišnico in dve kravi. Kljub temu, da je dala zemljo v uporabo Kmetijski zadrugi, je kasneje dobivala odločbe za obvezno oddajo: za prelahkega prašiča doplačilo ali 40 dni zapora, za 14 prijavljenih kokoši oddajo 140 jajc, za oddajo 224 kg krompirja itd. Obveznosti iz najemne pogodbe pa Kmetijska zadruga ni izpolnjevala.

Konec leta 1949 je oblast ponovno uvedla postopke za zaplembo vse imovine z navedbo: »Vrhnjak Vinko kot belogardistični kapetan, kot narodni sovražnik od NOV likvidiran.« Ker je bil postopek dedovanja že izpeljan 15. 3. 1948, je drugostopenjsko sodišče v Mariboru 8. 11. 1949 na mamino vlogo sklep Okrajnega sodišča Slovenj Gradec razveljavilo. Nato sledi 19. 11. 1949 sklep Okrajnega sodišča Slovenj Gradec, da zaukazuje zemljiški knjigi vpis zemljišč Vinka Vrhnjaka na dediče – to je šest mladoletnih otrok.

Toda s tem ni bilo konec socialističnega pritiska na družino Vrhnjak. 25. 8. 1950 mama ponovno pošlje vlogo za učiteljsko službo na OLO Slovenj Gradec, oddelek za prosveto, ker ji Kmetijska zadruga ne plačuje najemnine itd. V negativnem odgovoru pa je samo citiran odlok Predsedstva vlade z dne 30. 8. 1945. 21. 11. 1950 ponovno odda dopolnjeno vlogo na Ministrstvo za prosveto – brez odgovora. In kot končni udarec ponižani,

[Stran 048]

življenjsko ogroženi družini dobimo posredno preko KLO Troblje na ime Marije Vrhnjak odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 20. 7. 1951 »za razlastitev ležeče zapuščine po umrlem Vrhnjak Vinkotu« – za vsa zemljišča nad 3 ha.

Odgovor na pritožbo Glavni upravi za kmetijstvo Ljubljana (30. 12. 1951, direktor Franc Simonič) je bil kratek: »Odločba za razlastitev je dokončna!« Dodan komentar, da se po Zakonu o agrarni reformi upošteva stanje na dan 10. julija 1945, takratni lastnik Vinko Vrhnjak pa po odločbi ni preživel, kot piše v mrliškem listu, 1. 9. 1945, dalje, da ni bil kmet (bil le tri leta v službi), da se otroci (čeprav mladoletni) šolajo in ne nameravajo kmetovati itd.

Res sva najstarejši hčerki v šolskem letu 1948/49 nadaljevali šolanje na višji gimnaziji na Ravnah (takrat še Guštanj). Seveda za naju ni bilo prostora v dijaškem domu, zato sva hodili zjutraj ob petih na vlak in v Dravogradu na drugega za Ravne. Domov sva prišli z vlakom ob petih popoldne. Leta 1950 pa se je nama pridružila še tretja, Majda. Mama seveda ni dobivala otroških doklad, mi otroci pa tudi ne kakšnih štipendij, bili smo zaznamovani po očetu. Zato je tudi sestra Jelka po 6. razredu gimnazije zaključila s šolanjem. Kako nas je mama zmogla preživeti, je ob naši drugorazrednosti pravi čudež. In ob tem se je še trudila, da bi nadaljevala predvojno prosvetno dejavnost z režiranjem uspešnih ljudskih iger, ki so se predvajale v naši vasi Pameče, pa tudi v Slovenj Gradcu in na Ravnah (Sneguljčica, Pod svobodnim soncem itd.).

Dokončna odločba mame ni omajala: 1. 12. 1952 je oddala na Prezidij LRS prošnjo za razveljavitev razlastitve zemlje, saj je 17-letna hčerka Jelka zaključila šolanje, da bo delala na kmeiji. Odgovor LRS, Odbor za prošnje in pritožbe 11. 2. 1953, predsednica Ada Krivic, je bil kratek: »… se zavrne … Vaš pokojni mož pa se je izselil prostovoljno« (namreč ob začetku vojne, ker so mu grozili domači hitlerjanci, kar potrjuje dokument, ki sem ga dobila od Ministrstva za notranje zadeve leta 1993). Potem sem se ojunačila še jaz in odšla 28. 2. 1953 (takrat sem že študirala na gozdarski fakulteti v Ljubljani) v Beograd na Prezidij FRLJ z namenom, da pridem do Tita. Zaustavili so me vratarji pred vladno palačo, sprejeli pa so pisno vlogo s potrdilom št. 3782. – Vračala se potrta in žalostna, ker sem porabila zadnji denar za vlak.

Sredi leta 1953 je že bilo predvideno, da se konec oktobra 1953 ukine gostilna KLO v naši hiši. S tem je bilo konec mamine natakarske službe. Zato je zopet zaprosila za učiteljsko službo na OLO, svet za prosveto. Ker decembra še ni bilo odgovora, je vložila prošnjo na LRS, odbor za prošnje in pritožbe, z dodatno razlago, do je morala iz 5. gimnazije vzeti še četrto hčerko Cenko, ker ni zmogla stroškov. In konec decembra je le prišel odgovor samo na prvo vlogo na OLO: »… komisija je pretresala vašo vlogo in jo odklonila.« Podpis Markovič D. Za njo so bila tri leta prijavljene službe, zato se je prijavila na Zavod za zaposlovanje in naslednje leto dobila odločbo, da ji za čas nezaposlenosti pripada oskrbnina do 50% zadnje mesečne plače. In končno je s 1. 3. 1954 dobila zaposlitev za pisarniške posle na OLO Slovenj Gradec, upravi za ceste.

12. 1. 1954 je mama spet vložila prošnjo za vrnitev posestva na Državni sekretariat za gospodarstvo LRS in nato je še v Ljubljani dr. Ljuba Prenner v mojem imenu sestavila vlogo za vrnitev kmetije, ki sem jo poslala 22. 3. 1954 na naslov: predsednik FNRJ maršal J. B. Tito – in že 31. 7. 1954 dobila obvestilo (podpisano Slavko Repe) od Izvršnega sveta LRS, da so vlogo odstopili Javnemu tožilstvu LRS. To je 10. 1. 1955 kratko ugotovilo, da ni zakonite osnove za razveljavitev odločbe, z dodatkom, naj se za vrnitev plačanega davka na dediščine (zdaj 5-kratna zadnja mamina plača) obrnemo na OLO Slovenj Gradec, kolikor zahtevek ni zastaran.

Še vedno smo nepriznani dediči posestva Vinka Vrhnjaka vztrajali, da se nam že dvanajst let godi krivica, zato smo spet v svojem imenu 10. 7. 1957 vložili prošnjo za obnovo postopka zaradi razlastitve po agrarni reformi na Državni sekretariat za finance LRS. Odgovor 16. 10. 1957 je bil seveda odklonilen, med drugim, ker smo za pol leta zamudili petletni rok za obnovo postopka. Zaradi te zadnje izjave smo že 5. 12. 1957 vložili Tožbo na Vrhovno sodišče LRS zoper odločitev Državnega sekretariata za finance in dodali dodatne dokaze (Anton Legnar – Izjava). – »Sodba v imenu ljudstva« z dne 29. 3. 1958: Tožba se zavrne … dolžni v osmih dneh plačati 500 din sodne takse!

Mama je še enkrat poizkušala izprositi službo v svojem učiteljskem poklicu s prošnjo 17. 11. 1957 na Svet za šolstvo pri Izvršnem svetu LRS. Ni bil potreben odgovor – nismo bili »ta pravi«. Čez tri leta, ko je bila stara 54 let, se je upokojila s polno delovno dobo 30 let. Zaposlila se je z 19 leti, 5 let pa je znesla nezaposlenost med vojno in v socializmu. Zato je po upokojitvi delala še 3 leta na isti Upravi

[Stran 049]

za ceste, da bi si družina še malo opomogla in najmlajša hčerka Irena dokončala študij. Zaradi 3,68 ha ohišnice nikdar ni bila upravičena do otroških doklad in tudi me hčerke ne za svoje otroke, ker smo bile solastnice do 1/6 ohišnice.

Izguba očeta v povojnih komunističnih morijah in po agrarni reformi nepošteno odvzeta prej očetova zemlja, kmetija, je nas otroke zaznamovala za vse življenje. Leta 1970, to je 25 let po vojni, v času Kavčičeve vlade, nas je prevzela iskrica upanja, da nas je vseh šest nepriznanih dedičev očetove kmetije zadnjič podalo vlogo za razveljavitev odločbe po agrarni reformi na Izvršni svet SRS, oddelek za prošnje in pritožbe. Po enem letu, 18. 3. 1971, smo dobili negativen odgovor z dodatki: »… zakon se ni izvajal kot kazen, temveč kot nujen gospodarski ukrep … trditev, da ste bili z odvzemom zemlje kaznovani, nima nobene osnove.« Kako ciničen odgovor, saj so pred našimi očmi našo dolinsko zemljo večinoma dodelili v last »zaslužnim borcem«, ostalo pa kmetijski zadrugi, da jo je dajala drugim v najem, gozdove pa gozdnemu gospodarstvu.

Naš oče Vinko Vrhnjak je leta 1925 diplomiral na fakulteti za gozdarstvo v Zagrebu. Kot bodoči lastnik se po očetovi smrti 1927 ni zaposlil v svoji stroki, pač pa se je takoj lotil naprednega kmetovanja in zato prejel številna priznanja na področju sadjarstva in vzgoje plemenske živine. Sodeloval je tudi v javnem političnem življenju, kar dokazuje red »Jugoslovenska kruna V.« št. 2360. Bil je tudi banski svetnik. Kot vnet pristaš ljudske stranke in dr. Ivana Korošca si je prislužil negativno oznako hitlerjancev – posledice smo čutili vsi njegovi. Bil je tudi aktiven v sokolskem društvu, še posebej pri gradnji sokolskega doma v Slovenj Gradcu. V domači farni cerkvi Pameče je bil cerkveni ključar, bil je dober znanec pisatelja Frana Ksaverja Meška in znanega mestnega župnika g. Jakoba Sokliča. Še sedaj se živo spominjam njegove izjemne slovenske zavednosti, ko me je kot najstarejšo med vojno v Novem mestu tolažil, da bo, ko bo konec vojne, on v službi v Celovcu, me dekleta pa bomo tam hodile v gimnazijo – seveda slovensko. In upanje je z njim umrlo! V zaposlitev leta 1937 ga je namreč prisilila finančna kriza, izplačila dediščine sestram in poroštva plačilno nesposobnim prosilcem.

Naša mama Marija – Marica Vrhnjak (roj. Ferenčak 1906) se je šolala na učiteljišču šolskih sester v Mariboru in šolanje zaključila 1925. leta. Njena prva zaposlitev je bila na šoli v Trnju – srez Lendava, v začetku leta

Figure 4. Ko odraščamo brez očeta le ob mami l. 1950

1930 je bila prestavljena za učiteljico na ljudsko šolo Pameče, od leta 1936 pa imenovana še za upraviteljico te šole. Tu je delala do 31. 3. 1941, to je do pričetka vojne, ko so bili slovenski učitelji izgnani iz šol. V tem 11-letnem obdobju je povečala šolsko stavbo iz enorazrednice v trirazrednico, zgradila stavbo za dvoje učiteljskih stanovanj, uvedla aktivno kulturnoprosvetno delovanje, režirala je številne ljudske igre in različne proslave. Obenem je podeželsko žensko mladino poučevala v raznih ročnih delih, ki se jih je sama naučila na učiteljišču šolskih sester v Mariboru itd. Vse te njene zasluge za kraj pa niso bile pomembne za povojno socialistično diktaturo, ki je zahtevala moralno-politično neoporečnost.

Leta 1971, ko smo dobili zadnji negativen odgovor socialistične oblasti, ki se je kitila s parolo »V imenu ljudstva«, mi pa smo na prošnje ponižno dopisovali »Smrt fašizmu – svoboda narodu«, nam je dokončno zamrlo vsako upanje na pravičnost in enakopravnost. Naše roke in v pomanjkanju pridobljena izobrazba in zaposlitev naj bi preživljale naše mlade družine. Sestra Jelka, ki je dokončala šest razredov gimnazije, je čez leto ali dve dobila pisarniško službo na Elektro Slovenj Gradec in tam dočakala upokojitev, pa žal umrla l.

[Stran 050]Figure 5. Družinski grob in na cerkveni steni spominska plošča za očeta 19. 12. 1990 v Pamečah

2000. Sestra Majda je dokončala osem razredov gimnazije, se kratkotrajno zaposlila v banki, ob delu opravila dopolnilno pedagoško izobraževanje in nekaj let delala v šolstvu, pa spet ob delu dokončala prvo stopnjo prava in bila do upokojitve zaposlena na Zavodu za socialno zavarovanje. Četrta hčerka, sestra Cenka, ki je zaradi finančnih težav po enem mesecu izstopila iz pete gimnazije na Ravnah, se je naslednje leto vpisala na laborantsko šolo v Rušah, nato delala v Železarni Ravne, ob delu dokončala popolno kemijsko srednjo šolo in v radioizotopnem laboratoriju bolnišnice Slovenj Gradec delala do upokojitve. Peta hčerka Irena, pa je opravila prvo stopnjo tekstilne fakultete v Ljubljani in se tam tudi zaposlila do upokojitve. Najmlajši in edini sin in brat Ivanček, rojen v vojnih letih, ni imel pogojev, niti zdravja, da bi izpolnil očetovo željo in postal naslednik očetove kmetije. V svojem kratkem življenju je bil zaposlen kot izredno kvaliteten poklicni tapetnik in lastnik mogočne kmečke hiše, velikega gospodarskega poslopja in skromne kmetijske zemlje – ohišnice, ki je ostala po agrarni reformi. Umrl je pri 52 letih brez naslednikov po krvi. Za vse dolžim vojno in revolucijo.

V svojih gimnazijskih letih na Ravnah sem najbolj občutila razliko med dijaki borčevskih staršev in med nami, posebej Vrhnjaki, »izdajalčevimi otroki«. Vem, da smo bili toliko zaznamovani, da nihče okrog nas niti pomislil ni, da bi nas povabil ali na delovno akcijo, v brigado, mladinsko organizacijo itd. Le pouk, čakanje na vlak v študijski knjižnici in po dvanajstih urah odsotnosti spet domov k mami na pomoč pri delu in oskrbovanju mlajših. – Najbolj hudo mi je, kadar se spomnim, da je bil moj sošolec v gimnaziji Hanzi Duft vedno nekaj posebnega: odsoten, zamišljen, ob strani, in šele po letu 1990 sem zvedela, da mu je povojni zločinski sistem neznano kje pokončal oba starša. Pa tudi on ni vedel za mojo bolečino. Tako smo vsi prizadeti le molčali. Lep spomin ohranjam le na ravnatelja gimnazije dr. Franca Sušnika, ki je poznal očeta iz njunih gimnazijskih let v Mariboru. Ob zaključku gimnazije smo morali dijaki izpolniti anketo, kaj nameravamo študirati. »V spomin na očeta želim študirati gozdarstvo,« sem zapisala. To je ravnatelja tako ganilo, da je tudi mamo potolažil, naj mi nikar ne brani tega lepega namena, čeprav v tistem času to še ni bil tudi ženski poklic. – Na ljubljanska študentska leta nimam lepih spominov. Vedno lačna, lačna, od mame le denar za vlak, brez vsake štipendije, le kakšen drobiž od katere od tet in prihranek od počitniškega dela na poljih kmetijske zadruge, pozneje pa od počitniškega terenskega dela v gozdarstvu. In triletno bivanje v »Mojzerju« v sobah z osmimi posteljami, kot nalašč za študij. Tako kot sem vsa leta v gimnaziji z odliko zaključevala razrede, sem tudi na fakulteti prva opravljala izpite in s kolegico Marjo sva tudi prvi (pred fanti) zaključili študij gozdarstva. Potrditev, da spadam med drugorazredne, sem dobila po drugem letniku, ko sem se tudi jaz prijavila za inozemsko prakso z namenom, da tudi izpopolnim znanje tujega jezika, pa mi je študentska organizacija ZK to preprečila (vodilen je bil starejši študent iz naših krajev, R. F.). Lep spomin pa ohranjam na profesorja ing. Sotoška, ki mi je edini pri izpitu priznal, da se spominja mojega očeta in obžaluje njegovo trpko usodo. Obratno pa prof. ing. Sevnik ni trznil ob priimku Vrhnjak, saj očetu po vrnitvi iz italijanskega zapora ni dovolil ponovne zaposlitve na prejšnjem delovnem mestu, češ da je komunist. Zamolčana preteklost pa je preprečila meni in študentskemu kolegu ing. Marjanu Šolarju z Bleda, da bi spoznala, da naju je zaznamovala enaka usoda. Pozorna

[Stran 051]

sva postala šele konec 80. let, ko sva ob službenih srečanjih spoznala, da oba vzdržujeva krščansko tradicijo in da nikdar nisva bila člana ZK ali KP. Nato sva bila z možem edina poleg njegove družine pri blagoslovitvi znamenja ob najdenem zamolčanem grobu njegovega očeta Franca Šolarja v gozdovih Jelovice leta 2005.

Moj študentski položaj se je končno nekoliko izboljšal v tretjem letniku fakultete: dobila sem občinsko štipendijo, se poročila konec tretjega letnika s priimkom Vrhnjak v spomin na očeta na prvem mestu in Duler na drugem. Konec počitnic sem rodila prvega sina Matjaža in s pričetkom sedmega semestra sem dobila še stanovanje v študentskem domu v dvoposteljni sobi. Toda le za eno leto; tako da mi je v devetem semestru nudila streho številna tetina družina v Mengšu, očetova zapuščina – kolo pa je bilo moje prevozno sredstvo do fakultete in pogosto tudi po makadamu do doma v Pamečah. Moja prva in zadnja služba do upokojitve je bila na Gozdarskem obratu Slovenj Gradec, sprva kot pripravnik, nato ves čas kot referent za gojenje gozda, in zadnje desetletje sem bila še dodatno odgovorna za varstvo pri delu. Seveda je bilo to tipično terensko delo, ki sem ga opravljala enakovredno z moškimi sodelavci. Tudi drugega sina Tomaža sem rodila še v času študija, tako da nisem delala problemov delovni organizaciji niti stroškov državi. Nikoli se nisem potegovala za višji delovni položaj, tudi ponujen mi ni bil, saj sem bila najbolj srečna v stiku z neposrednimi fizičnimi gozdnimi delavci. S svojim priimkom sem marsikomu od nadrejenih povzročala slabo vest. In ne brez vzroka. Moj prvi nadrejeni je postal šef obrata po zaslugi partizanske preteklosti. Čez pol leta po moji zaposlitvi je šel na »šnelkurz« v gozdarsko šolo v Idrijo. Potem sva bila oba po položaju kot referenta enakovredna, toda le nekaj let, ko ga je na borčevskem pohodu zadela kap. Takrat sem tudi jaz jokala, ker še nisem vedela, da je on sokriv za aretacijo in likvidacijo mojega očeta.

Upokojila sem se v začetku leta 1991 s polnimi pogoji. Dovolj mi je bilo navideznega samoupravljanja, kjer se najprej odloča v zaprti partijski celici. Pred mano pa je bilo veselo upanje na popravo ali vsaj priznanje krivic. Nepoškodovana spominska plošča z očetovim imenom mi je dajala pogum. Posledica moje aktivnosti v občinskem Združenju lastnikov razlaščenega premoženja pa je bila le ta, da je postopek denacionalizacije premoženja očeta Vinka Vrhnjaka trajal kar 15 let (od 1991 do 2006). Rezultat je bil, da je bilo

Figure 6. 17. 10. 2004 Slovenj Gradec, cerkev Sv. Elizabete, posvetitev spominskih plošč: dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof

vrnjenih v naravi le 60% površin, ostalo pa v po uradni vrednosti slabo ocenjenih obveznicah. Postopek so izvajali prejšnji preverjeni kadri. Pozornost pa so mi zbudili razlaščenci: večina njih so bili ali otroci ali najbližji svojci po vojni pobitih oseb, ki so do takrat skrivali svojo tragično preteklost. In v meni se je vzbudilo usmiljenje in dolžnost, da tem svojcem in javnosti vrnemo zamolčana imena pobitih. V svojem primeru sem to zmogla 19. 12. 1990 s spominsko ploščo na cerkvi v Pamečah. K sreči so me kot »gozdno Vido« poznali po vsej občini na podeželju in tudi v mestu. Kot svetnica SKD 1994–98 sem dosegla imenovanje »komisije za poboje itd … «, tako sem s tem občinskim dovoljenjem leto in pol trkala na vrata svojcev med vojno in po njej pobitih zamolčanih žrtev komunizma. Ne odpirati ran, so se branili – potem smo pa vsi jokali. Pri iskanju imen mi je tudi pomagal »graški seznam« že pobitih in »Kidričev seznam« oz. medvojni načrt likvidacij (pod št. 3830 moj oče Vinko Vrhnjak). Priznati pa moram, da je z mojim delom soglašal direktor Koroškega pokrajinskega muzeja dr. Marjan Linasi kot član komisije. Zbrana dokumentacija z imeni, temelji za spominski objekt na mestnem pokopališču in drugo pa

[Stran 052]Figure 7. Vida Vrhnjak pred spominskimi ploščami 17. 10. 2004

so aktivirali podtalno borčevsko oblast, da je avgusta 1997 vsako nadaljnje tovrstno delo preprečila. Ne za večno! Zbrano gradivo je mag. Linasi uporabil za obsežno študijo »Žrtve druge svetovne vojne na področju občine Slovenj Gradec«, in to je bila zame uradna osnova, da smo kot civilna družba zbrali denar, vsa soglasja itd. in 17. oktobra 2004 je javno in slovesno blagoslovil spominske plošče (s 133 imeni žrtev revolucije) mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. – Hvala Bogu in v spomin mojemu očetu!

Nad 2.000 po vojni pokončanih žrtev komunizma (sondiranje 29. 1. 2007) v grobišču Žančani pa še čaka »mesto – glasnika miru Slovenj Gradec«, da jim grobove kulturno zaščiti in uredi!

Zaključek – za razmišljanje

Bila sem v sedmi gimnaziji na Ravnah in vsi dijaki smo šli v Kotlje na pogreb koroškega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Zame je bil to prvi veličastni pogreb z množico pogrebcev, govornikov, pevcev … slovesno in žalostno. »Solzice« so imele dvojni pomen. Tudi meni je bilo hudo. Spomnila sem se, da moj oče še znanega groba nima, da bi tam potočila solze. Naslednji dan pri slovenski šolski nalogi o pomenu pisatelja pa sem kot medklic napisala o svoji žalosti. Namesto običajne ocene 5 je bila tedaj samo 4 in stavek, kjer omenjam očeta rdeče prečrtan. O očetu je torej treba molčati!

Ko berem o neizkopanih grobiščih ali hodim po njih, me v prsih stisne – morda je tu moj oče? In je povsod, kjer je komunizem pustil svojo krvavo sled.

Še vedno razmišljam, zakaj je oče ravnal tako, kot je. Strinjam se z njegovim ravnanjem do konca vojne, toda zakaj se je 11. maja 1945 ustavil v Turiški vasi? Zakaj je potem 17. maja. pospravljal orožje po polju, da ga je prišel preverjat terenec Rok na konju in da ga je čez dva dni s pomočniki aretirala domača terenka Milka Tretjak – Misson (vojna veteranka, + 2002)? Na moja pisna vprašanja je odgovarjal njen brat Jože, »da nič ne ve«! Le značilna partizanska izguba spomina!

Zakaj ni oče pravočasno odšel daleč na Koroško? Saj je kot intelektualec po radiu in časopisih že pred vojno spremljal svetovne novice. Saj je slišal o ruskem komunizmu in dogodkih v Španiji. Saj je poslušal pridige škofa dr Gregorija Rožmana! Možno je samo dvoje: da se je zavedal, da ni kriv za noben zločin ali slabo dejanje proti državi, kar bo lahko dokazal na sodišču, ali pa je tako dobro poznal partizansko-komunistično nrav, da se je namensko pustil pokončati, samo da bi zavaroval nemočno nedolžno družino.

Nam je ostala le njegova pravljica: »Skupaj bomo šli h Gospe sveti!«

In kako je zmogla naša mama in z vsem trpljenjem dočakala 89 let? Pri 39 letih so ji vzeli moža in pustili šest mladoletnih otrok. Bila je zaznamovana in ponižana. Zadnje leto življenja pa je pokopala še najmlajšega, 52-letnega edinega sina Ivančka.

Ob televizijskem pogovoru Sandija Čolnika z nedeljskim gostom grofom Nikolajem Tolstojem, ko je komentiral novo ljubljansko Titovo cesto, ki nima primerjave niti v Berlinu niti v Moskvi, in našo Hudo jamo, ki po grozovitosti nima primerjave v svetu, me je prvič prevzel sram, da sem Slovenka – del tega naroda!

[Stran 053]

Po padcu fašizma se je nemški okupator znesel tudi nad Primorsko. Medtem ko je uničil slovenske šole na Gorenjskem in Štajerskem, jih je zdaj dovolil na Primorskem. Primorci so se znašli v dilemi: ali naj ponudbo sprejmejo ali zavrnejo, ker jo ponuja okupator. Ali pa naj otroci še naprej obiskujejo italijansko šolo, ki je bila v razsulu, a druge ni bilo.

OF je takoj razglasila: ničesar sprejeti od okupatorja! Zelo domoljubno se bere okrožnica Franceta Bevka, ki je bil takrat pokrajinski referent za prosveto in propagando pri narodnoosvobodilnem svetu za Primorsko Slovenijo. V njej naroča okrožnim narodnoosvobodilnim odborom (samo njim!) naj odpirajo šole po posameznih krajih. Vse ostale, ki bi se utegnile pojaviti, je razglasila za ‘izdajalske’ in ‘belogardistične’. Vsi, ki poznamo komunizem in ki smo kot Titovi pionirčki hodili v povojno šolo, dobro vemo, zakaj si je OF edina in za vsako ceno prilastila oblast nad celotnim šolstvom.

Na Primorskem je takoj uporabila že znane metode: aktivirala je terence, v partijskih tečajih vzgajala aktivistke in aktiviste (vseeno če so bili pred tem nekateri simpatizerji fašizma), ustanavljala mladinske in druge organizacije in kot po ‘tekočem traku’ ‘izšolala’ učiteljice in učitelje in jih seveda ona, OF, tudi nastavljala. Med njimi je bilo veliko požrtvovalnih in dobromislečih učiteljic, pa tudi take, ki se niso mogle prilagoditi ‘novemu duhu časa’, npr. Slavka Premrl, sestra Stanka Premrla – Vojka iz Šembida pri Vipavi.

Dr. Joža Vilfan in učiteljica Mara Samsa sta jo skušala pridobiti za partizansko učiteljico, bilo je že po smrti brata, a je do konca vojne ostala samonikla osebnost. Ko je ob neki priložnosti poslušala Vilfanov govor, je bila navdušena, a morala si je priznati, da je »krasnorečil«. Od Mare Samsa pa se ji je zdelo, da prihaja leden hlad. Ob isti priložnosti se je ta »zarotniško« nagnila k Slavki in jo vprašala: »Povej mi no, Slavka, kaj si pravzaprav ti?« Med tovariši so se vsi tikali. »Tako je bila inkvizitorsko posrečena,« se spominja Slavka, »da sem bušnila v krohot, a ona je resno čakala na odgovor, zato sem ji med smehom odgovorila: »Veš kaj sem, tovarišica Mara? – Svobodna republika! In jaz sama sem njen predsednik.« Zdaj je vsa dobrohotnost izginila iz njenega glasu in v pravo grožnjo je izzvenel njen odgovor: »Kar dobro se skrivaš v svoji žametni škatlici, a le počakaj, te bomo že izvlekli iz nje!« »Oh, kar poskusite,« sem bila še vedno nasmejana, »če vam bo uspelo!« (Radoslava Premrl: Moj brat Vojko, Slovenska matica, Ljubljana, 1992, str.116) … »Tovarišico S. spoštujem kot prizadevno skojevko, vendar nihče ne more zahtevati, da se prelevim v to, kar nisem. Ona si je izbrala politično delo, jaz pa poučevanje, in vedno bom delala tako, kot čutim, da je zame prav …« (str. 117). »Takrat si se vendar moral ali popolnoma vdati nazorom vodstva in se odpovedati svojim ter v slogu in duhu časa, ki je prihajal v našo deželo, napraviti avtokritiko, ali pa tega nisi zmogel in nisi hotel in si ostal, kar si bil. V tem drugem primeru si bil prepuščen na milost in nemilost silam, ki so nam krojile življenje, brez možnosti priziva« (str.119). Do konca vojne je ostala Slavka to, kar je bila: požrtvovalna in med otroki priljubljena učiteljica in vzgojiteljica.

Domala v vsakem kraju je delovala krajevna organizacija OF, Slovenska protifašistična ženska zveza (SPZŽ) in Zveza slovenske mladine (ZSM). Domoljubni Primorci so se vanje navdušeno vključevali, saj so bili vsi protifašistično usmerjeni. Novonastalim organizacijam je OF med številnimi drugimi zadolžitvami zaupala tudi skrb za ustanavljanje slovenskih šol. Toda kakšnih? To nam pojasni okrožni prosvetni referent tovariš Franc-Josip Mezgec: »Kakor je partizan borec, mora biti borec tudi učitelj, samo da se on bori na kulturnem polju.« Zato mora »organizacijo in ustroj šol prevevati duh narodnoosvobodilne borbe.«

Po kakšnih merilih je Narodnoosvobodilni svet za Primorsko ocenjeval stanje po šolah, lahko razberemo iz poročila pokrajinskega šolskega nadzornika za Primorsko Slovenijo Henrika Zdešarja, marca 1944, ko je poročal Okrožnemu odboru za Kras: »Tovarišica Mara nam je med drugimi poročili iz Trsta sporočila tudi sledeče: V Trebčah poučuje neka učiteljica Slekovec. Šola je baje popolnoma belogardistična.« Decembra lahko preberemo še eno sporočilo: »V Trebčah vodi šolo tamošnji

[Stran 033]

župnik in ni bila šteta za našo.« Razumljivo, da tudi otrok, ki so končali to šolo, niso šteli za ‘naše’. V partizanskih ilegalnih tiskarnah se tiska gradivo za učno snov in lističi za otroke in mladino s primerno literaturo, ki so jo izbrali OF-arski tovariši; celo spričevala so morala biti primerno oblikovana: s Triglavom, zvezdo in OF na vrhu.

Komunisti so dobro vedeli, kako domoljuben je primorski človek in so leta 1944 tudi v partizanskih šolah prirejali proslave ob stoletnici rojstva Simona Gregorčiča. Istočasno pa so mnogi terenci odvračali otroke od obiskovanja slovenske šole, če ta ni bila partizanska. Prav nič pa jih ni motilo, če so še naprej obiskovali italijanske, pustili so jih pri miru. Tisk OF je širil svojo ‘domoljubno’ propagando: »Edino partizanska šola je uresničila davne želje ljudstva v dolgoletnem suženjstvu po svobodni Sloveniji in pravični, novi Jugoslaviji. Zato je ljudstvo to šolo vzljubilo.«

O položaju slovenskega šolstva na Primorskem je pisal partizanski učitelj in povojni predsednik prosvetne komisije pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru Drago Pahor pod naslovom Prispevki k zgodovini obnovitve šolstva na Primorskem 1943–1945 (Trst, 1974).

Mnogih domoljubov pa okupatorjevo dovoljenje za slovenske šole ni motilo: če smejo imeti Italijani pod nemškim okupatorjem svoje šole, zakaj jih končno po petindvajsetih letih fašizma ne bi smeli imeti tudi Slovenci! Takega mnenja je bilo tudi slovensko domobransko vodstvo v Ljubljani. Profesorja Alojza Geržiniča so septembra 1943 poslali v Gorico, da vodi tečaje za primorske učiteljice in učitelje z diplomo italijanskih učiteljišč, naslednje leto januarja pa še v Idrijo. Konec leta 1944 je postal poverjenik za slovensko šolstvo v tržaški pokrajini. Pripadal je slovenskemu narodnemu vojaškemu zboru (SNVZ) in bil podrejen polkovniku Kokalju. Pri delu mu je bil v pomoč primorski rojak dr. Ivan Martelanc, ravnatelj Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, ki je bil zdaj kulturni referent pri prosvetnem štabu v Trstu. Pomembna slovenska kulturnika in domoljuba s Primorske sta bila med drugimi še dr. Egon Stare in prof. dr. Anton Kacin.

Takoj po novem letu 1944 je prof. Geržinič pričel z delom za slovensko šolstvo na Primorskem. Njegova dolžnost je bila, da je bil povezan z nemškimi oblastmi pri Vrhovnem komisariatu v Trstu. Seznanjati ga je moral s položajem šolstva na Primorskem in mu predlagati slovenske zahteve. Pri Nemcih mora doseči, da bodo slovensko šolstvo uzakonili in ga tudi finančno podprli. Vse to naj bi dosegel klub temu, da so italijanske oblasti do konca vztrajale na tem, da se mora slovensko šolstvo podrediti italijanski zakonodaji, ki na svojem ozemlju dovoljuje samo italijanske šole in učitelje. Kljub zagrizenemu fašističnemu prefektu v Trstu, Coceaniju, se je Geržiniču do konca vojne uspelo pogoditi z Vrhovnim komisariatom, da je konec marca dobil denar za plače učiteljev.

Geržiničevo delo je bilo garaško: v Trstu so ga vedno čakala pogajanja in moledovanja, sicer pa hoja po primorskih krajih od šole do šole, popisovanje, delanje statistik, iskanje primernih učiteljev, šolskih prostorov, ustanavljanje deželnega šolskega sveta, obiskovanje in pregovarjanja z učitelji, z domačimi župniki, dopisovanje, snubljenje ljudi za šolske svete, spodbujanje, skrb za učbenike in mladinsko literaturo, za tiskanje formularjev, iskanje finančnih sredstev itd. Ali bi tako delo zmogel in sploh hotel prevzeti nekdo, ki mu ni bilo mar slovensko šolstvo in mladina? In do konca vztrajati kljub neštetim oviram?

Razumel je pomisleke, dvome in negotovost staršev, učiteljev in celo nekaterih duhovnikov, tudi mons. Jakoba Ukmarja, saj so prav ti stebri slovenstva plačevali hud davek v času fašističnega preganjanja in zdaj še komunističnega nasilja. Neka učiteljica je Geržiniču potožila: »Fašisti so nas ubili. Izgubili smo vse iluzije in klecnili zaradi nenehnih razočaranj. Pomoč ni prihajala niti od tam, od koder smo bili prepričani, da jo lahko dobimo. Človek mora sam doživeti takih neskončnih 25 let, da more naše razpoloženje razumeti … bodočnost je črna … čemu se boriti, ko bo vse delo uničeno.« Splošni negotovosti je botroval strah, ki ga je mednje trosilo nasilje OF in vojne razmere z bombardiranjem, tudi šolskih prostorov. Nekateri slovenski starši so raje še naprej pošiljali svoje otroke v italijanske šole, čeprav je v njihovem kraju pričela delovati slovenska šola. Na vsakem koraku prof. Geržinič ugotavlja: »Kako popolnoma drugačen bi bil položaj, če ne bi komunisti med Slovence zasejali razdora in stegnili krempljev po mladini!« Kako domače se nam zdijo te besede še po sedemdesetih letih.

Geržinič je šel preko vseh ovir. Njegov cilj je bil garaško vztrajanje in povezovanje med učitelji. Ni se menil za pomisleke nekaterih, češ, kjer se ljudje preveč boje groženj komunistov in kjer šole zato celo nočejo, jih nikakor ne gre siliti, čeprav ga je tako gledanje jezilo. Uvidel je tudi, da brez zaslombe nemških uradnikov na Vrhovnem komisariatu

[Stran 034]Figure 1. Slovenska šola v Nabrežini v šolskem letu 1943/44 z učiteljico Marijo Ažman..(iz zbirke L. Grudna, objavljeno v knjigi Nabrežina skozi stoletja)

v Trstu organiziranega slovenskega šolstva ne bo mogoče ustanoviti, čeprav si odvisnosti od njih nihče ni želel, najmanj pa sam Geržinič; pred njimi se je moral poniževati, moledovati in se pregovarjati. Ko sta šla nekoč z dr. Martelancem na Komisariat in sta že pri vhodu v zgradbo morala pozdravljati z dvignjeno roko, je ta rekel Geržiniču: »Za slovensko šolo bi tudi nogo dvignil!« (Prof. Alojz Geržinič je podrobno opisal svoja prizadevanja za slovensko šolo na Primorskem v knjižici Pouk v materinščini – da ali ne? (Buenos Aires, 1972.)

Slovenska šola v Nabrežini

Po vsem, kar smo že v prejšnji številki Zaveze zvedeli o Nabrežincih in okoličanih, lahko razumemo in z veseljem pozdravimo njihovo enodušno željo po slovenski šoli. Želja je bila tako velika, cilji jasni in odločno zastavljeni, da so bile premagane vse ovire za njen nastanek, vse dokler so zmogli zdržati komunistično nasilje.

Šolstvo v Nabrežini se je lahko pohvalilo z dolgo tradicijo in s srčiko zavednih Slovencev. Prvo slovensko šolo zasledimo že pred naredbo o splošni šolski obveznosti Marije Terezije. Z gradnjo južne železnice se je povečalo število šoloobveznih otrok na 112. V šolskem letu 1872/73 je prišel v Nabrežino prvi laični učitelj iz Kranjske, Ladoslav Cvek. Večinoma so bili nabrežinski učitelji tudi pevovodje in organisti. Občino na srečanjih z učiteljstvom zastopajo v Nabrežini posestniki ali župani, tako kot npr. l. 1891 Ivan Caharija. Okrajni šolski svet se je sestajal štirikrat letno. Skrbel je za šolsko premoženje, nadzoroval je šolsko poslopje in pripadajoče zemljišče ter skrbel, da so hodili vsi otroci v šolo. Leta 1891 je pričela v Nabrežini delovati tudi obrtniška šola za kamnarje z nadaljevalno risarsko šolo za klesarje in kamnoseke. Vzdrževala jo je občina s pomočjo države in dežele. Razumljivo je torej, da so bili Nabrežinci ob tej bogati kulturni tradiciji svojega šolstva željni in tudi sposobni ustanoviti slovensko ljudsko šolo že 6. januarja l. 1944, podobno kot se je to dogajalo ponekod po Krasu.

Kaj še je gnalo Nabrežince k ustanavljanju slovenske šole? Po prvi svetovni vojni je njihova šola s 176 učenci ponovno zaživela kot povsod na Primorskem. Vendar je fašizem z uzakonjeno Gentilejevo šolsko reformo s 1. oktobrom 1923 postopoma odpravil slovenski učni jezik, poitalijančil slovenska imena in priimke učencev, nastavljal italijanske učitelje in ustanavljal svoje šole, slovenske učitelje pa preganjal in konfiniral. V šolskem l

[Stran 035]

etu 1930/31 je bila pri sv. Jakobu v Trstu ukinjena zadnja slovenska privatna Ciril-Metodova šola, ki je imela vpisanih veliko število učencev.

Slovenski jezik se je ohranil v zavednih slovenskih družinah. Uresničile so se znamenite besede poslanca Engelberta Besednjaka, ki je spregovoril v rimski poslanski zbornici 13. maja 1926: »Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila vsaka slovenska družina v šolo in vsi starši bodo postali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod naš jezik in našo narodno zavest. Zakoni držav se spreminjajo, narodi pa žive večno.« Morda so tudi te preroške besede velikega Slovenca nagnile Nabrežince, da so ostali narodno zavedni in takoj jeseni 1943 začeli ustanavljati slovensko šolo.

O njenem nastanku med drugimi poroča pokojna Nada Pertot, profesorica slovenščine in publicistka iz Trsta v svojem članku Obnovitev slovenske šole v š. l. 1943/44. Članek je objavila v knjigi Nabrežina skozi stoletja, ki jo je l. 1996 omogočila skupina zanesenjakov iz Nabrežine. Takole piše: »Duhovnih vezi s slovensko šolo ni moglo pretrgati nobeno nasilje: slovenščina je ostala živa doma, v cerkvi in s pomočjo knjig, med katerimi so prevladovale Bevkove, Trinkove in Budalove. Gregorčičevi verzi pa so sploh živeli med ljudmi, saj so jih nadvse radi brali, deklamirali in peli.« In še nadaljuje: »Ob padcu fašizma 1943 se je vsem zdelo, da se pričenja novo življenje, ki bo vsem izpolnilo stare želje. To je bila velika utopija v obdobju, ki ga imamo lahko za višek druge svetovne vojne, ko je vsaj za kratek čas navdala ljudi z novim pogumom in vero vase.«

Učiteljica Marija Ažman – živ spomin svojih učenk in učencev

Nada Pertot piša dalje: »Že konec meseca septembra 1943 je prišla v Nabrežino na obisk k sorodnikom Martinčevim učiteljica Marija Ažman (roj. v Trstu 1907). Potem ko je končala učiteljišče v Tolminu, ji ni bilo mogoče opravljati svojega poklica med slovenskimi rojaki na Primorskem, ker se je že razplamtelo preganjanje vsega, kar je bilo slovenskega.

Dom in šola sta jo bili okrepili v močni narodovi zavesti. Na tolminskem učiteljišču je bil ravnatelj prof. Calvi, ki je hotel v samem bistvu poitalijančiti slovensko učiteljišče, slovenščino pa je poučevala in zanjo svoje učenke navduševala prof. Koršičeva.

Figure 2. Marija Ažman, med drugo svetovno vojno učiteljica v Nabrežini

Omembe vredno je, da je tedaj obiskovala učiteljišče tudi nekoliko starejša Fanica Obidova – Mirjam, s katero si je dopisoval Srečko Kosovel. Njegova pisma je Fanica prebirala svojim prijateljicam in z njimi tudi vplivala na njihovo duhovno rast. Vsa Kosovelova pisma so polna nasvetov dekletu, kaj naj bere, kako naj bere, katere vzornike naj si izbira. Po teh nasvetih so se zgledovale vse Faničine prijateljice.

V Trstu sta se Marija in njena sestra povezali z mladinci, ki so na prvem tržaškem procesu izgubili življenje. Oblasti so izvedele za njuno delovanje, zato je Ažmanova zbežala iz Trsta že leta 1926. Čez Črno prst jo je skrivaj vodil Zorko Jelinčič. Po poučevanju na različnih šolah v Sloveniji jo je pot zanesla med slovenske izseljence na Holandskem, kjer je zanje organizirala slovenski pouk.

Ob padcu fašizma se ji je ponudila priložnost, da se po več letih vrne v rojstni kraj. Fašizem je razpršil njeno družino in edine sorodnike je imela le še v Nabrežini. Iz pogovora z njimi in vaščani je zvedela, da nimajo domačini

[Stran 036]

najmanjšega namena, da bi svoje otroke še naprej pošiljali v italijanske šole, kot je bila to navada v nekaterih krajih Primorske, čeprav so bile zlasti na podeželju italijanske šole v popolnem razsulu.

V svojem mladostnem zagonu se je Marija Ažman ponudila, da organizira v Nabrežini slovensko šolo. Stric Anton Pertot ji je dal stanovanje in jo povezal s tedanjimi veljaki v Nabrežini. Bili so sami ugledni in narodno zavedni Slovenci: Stanko Kosmina, Josip Terčon, Slavko Pertot, Anica Gulič – Pertot, arhitekt Anton Radovič in župan Franc Kakeš. Oporo jim je nudil tudi tedanji župnik Mario Virgulin, po rodu Italijan iz Furlanije, a vedno naklonjen Slovencem. Še danes se ga živeči domačini s hvaležnostjo spominjajo, saj je nesebično pomagal potrebnim in reševal iz stiske vse, ki so trpeli zaradi vojnega nasilja. Pri pripravah za šolo jih ni oviral niti italijanski ravnatelj Zucca, ki je edini od učiteljev prihajal v službo.« To so povzetki iz spominov sloveske profesorice in publicistke Nade Pertot.

Veliko pa so mi povedali o ustanavljanju šole nekateri nekdanji učenci, ki so nekaj mesecev slovensko šolo tudi obiskovali. Za šolo so se takoj našli prostori. Arhitekt Radovič je odstopil svojo opuščeno delavnico, Caharijevi, po domače Štropovi, pa prostore bivšega Dopolavora. Ažmanova ni hotela sprejeti nekdanjega šolskega poslopja, kjer je bila pod fašizmom italijanska šola, ker se je bala, da bi lahko s tem postala šola podrejena Nemcem. Najete prostore so popleskali, znosili in zbili deske, ki so služile za šolske klopi in mize. Tisti, ki so ob propadu fašizma iz šole odnesli opremo, so jo zdaj vrnili. Pozimi so otroci z učiteljico hodili nabirat borove storže, ‘žoške’ so jim pravili, in z njimi kurili.

Brez težav so se dobili ljudje za šolski odbor in še preden je šola zaživela, so odborniki sestavili predlog za ustanovitev šole, ki so ga poslali Vrhovnemu komisariatu. Stanku Kosmini in učiteljici Ažmanovi, ki sta prošnjo osebno oddala, je uradnik povedal, da spada šolstvo pod italijansko upravo, nemški Vrhovni komisariat pa nima nobenih zadržkov proti slovenski šoli. »Dosti se je tvegalo, a bilo je čudovito, kar je bilo narejeno,« se je Ažmanova rada spominjala.

Prošnjo, ki sta jo s Kosmino oddala nemškim oblastem v Trstu, je podpisalo 291 družinskih očetov, tudi tedanji župan. V Kosminovi mapi ‘Slovenska šola v Nabrežini’, ki jo hrani eden od takratnih učencev, je seznam družinskih očetov, ki so šolo podpirali z denarjem; kdor je mogel, je dal več (zlasti družine s šoloobveznimi otroki), revnejše družine so bile dajatve oproščene. Proti koncu vojne je podpora vidno usihala, ker je bilo vedno več očetov po taboriščih in zaporih. Z zbranim denarjem so dobivale učiteljice skromno podporo in kupovale slovenske šolske učbenike.

Iz Ljubljane je Ažmanova pripeljala še dve učiteljici, sestri Ivo in Cirilo Rakovec. Iva je poučevala prvi in drugi razred, Cirila tretji in četrti, sama pa peti in šesti razred dopoldne ter sedmi in osmi popoldne. Tako so tri učiteljice poučevale 205 učencev ! Ažmanova je celotni pouk na šoli tudi vodila, nekakšen šolski nadzornik je bil Stanko Kosmina. Glede učne snovi in za medsebojno pomoč so bile vse tri učiteljice povezane s kolegicami v Devinu, Sesljanu in Sv. Križu. Kadar se je Ažmanova vračala iz Ljubljane, kamor se je vozila po nakupih šolskih knjig, so jo na postaji pričakali Grudnovi fantje, njeni učenci. Vlak je imel na postaji zelo kratek postanek, zato jim je Ažmanova zmetala z vlaka knjige, še preden se je ustavil. Fantje so vse skrbno zložili na voziček in odpeljali v šolo.

Ažmanova se je spominjala, da so otroci vedno zelo radi peli, tudi če so bili po pouku utrujeni, zvečer ob morju pa so ob pesmi in lepoti narave prav uživali. Ladi Gruden še danes obuja spomine na večere, ko je njihova učiteljica pospremila otroke na Kržado k vaškemu vodnjaku, kjer so prepevali slovenske pesmi. Spominja se tudi, da je Ažmanova zadnji šolski dan vsem učencem in učenkam pripela rdeč nagelj in rožmarin.

Tudi Anica Grilanc (1933) iz Nabrežine je bila učenka Ažmanove. Pred leti mi je pripovedovala, da ji je v najlepšem spominu ostalo petje, branje in prepisovanje besedil iz pesmaric. Učiteljica je imela lep glas in je prepevala skupaj z otroki. »Zelo smo jo imeli radi. Bila je blaga, vendar zahtevna in vztrajna. Če nisi znal danes, si bil vprašan naslednji dan. Kadar je prišlo do kakšnih težav, je prišla na dom in se pogovorila s starši. Vse, kar je naredila, nam je bilo prav. Res pa je, da smo bili takrat otroci željni vsega lepega in vse, kar je rekla in naredila učiteljica, nam je bilo samo po sebi umevno, ker smo jo imeli radi. V spominske knjige nam je pisala zelo lepe misli. Risal vanje pa nam je slikar Lojze Perko, ki je nekaj časa živel v Nabrežini in stanoval v bližini Ažmanove.

Učiteljica je bila duhovno zelo globoka. Bila je članica Marijine družbe in v petkih se je

[Stran 037]

postila ob kruhu in vodi. Ko je imel v Sesljanu Albert Metlikovič novo mašo, smo vsi otroci občudovali naše tri učiteljice, ki so se tja odpeljale v narodnih nošah. Veliko mojih sošolk prebiva v Nabrežini in so večinoma še žive. Še danes nismo v ničemer spremenile mnenja o naši učiteljici. Vse smo prepričane, da nam je dala veliko za življenje, predvsem pa je njena zasluga, da smo še danes narodno zavedne. V najlepšem spominu je vsem ostalo prav petje skupaj z učiteljico. Še vedno znamo pesmi in jih ob kakšni priložnosti zapojemo: Je pa davi slanca pala, Tri tičice, Gor čez jezero, Slovenski smo fantje v Primorju doma (Primorje je kar učiteljica priredila). Večkrat me sošolke sprašujejo po njej, če še živi.« (Pritrdila sem ji, ker je bila takrat Ažmanova še živa, čeprav v visoki starosti in zelo oslabela). »Lepo jo pozdravite in povejte ji, da se jo velikokrat spominjamo.« (Pozdrave sem lahko izročila le njenemu sinu, ki je živel skupaj z njo na Gorenjskem).

Šolo v Nabrežini je obiskovalo tudi nekaj otrok iz italijanskih družin; njihovi očetje so bili zaposleni pri železnici ali v kamnolomu. V mapo Stanka Kosmine, ki jo hrani Lado Gruden, je še danes vtaknjen listič s pisno izjavo neke italijanske matere, da pošilja otroka v slovensko šolo brez vsakega pritiska, »senza alcuna pressione«. Šola ni bila niti narodnostno niti politično opredeljena. Imeli so verouk, ki so ga vsi otroci brez izjeme obiskovali.

Ažmanova se je spominjala, da ji je kulturni referent pri domobranskem štabu v Trstu dr. Ivan Martelanc oskrbel tiskovine za spričevala z napisom Slovenska ljudska šola. Drugih stikov z njim ni imela, pritiskov s te strani ni bilo.

Črni oblaki nad šolo v Nabrežini

Ko smo na kratko predstavili šolski živelj v Nabrežini, si z lahkoto predstavljamo, da so se nad šolo od njenega snovanja dalje zbirali črni oblaki. Od samega začetka šole, je bil odnos OF do nje sovražen. Podlo ugotavlja, da postaja delovanje slovenske šole vse bolj sporno. Povsem pa prezre očitno dejstvo, da so bili vsi organizatorji nabrežinske šole somišljeniki, sodelavci in nekateri celo aktivisti OF, vse sodelavke pa tudi aktivne članice SPŽZ (Slovenske pokrajinske ženske zveze) in ZSM (Zveze slovenske mladine)! Preko teh organizacij so Nabrežinci pomagali partizanom z zbiranjem hrane in denarja. Ta dejstva omenja tudi prof. Nada Pertot v svoji knjigi. Kadar je Alojz Geržinič obiskal šolo, so mu zaupali, »da so imeli težave s partizani že od prvega dne«. Vedno so jih organizatorji šole reševali sami, da ne bi vznemirjali staršev, niti govorili jim niso o njih, še manj otrokom.

Sekretar komiteja KPS za okraj Nabrežina Alojzij Kokoravec – Gorazd je v poročilu za prvo partijsko konferenco za Kras od 10.–13. maja zapisal: »V Nabrežini se italijanski živelj pritožuje nad slovensko belogardistično šolo in hočejo tudi svojo italijansko.« Iz poročila lahko razberemo, da so partizani kljub začetnemu privoljenju imeli »slovensko belogardistično šolo« ves čas pod strogim nadzorom. Celo v razrede so prihajali in poslušali pouk učiteljic. Učiteljica Ažmanova se spominja dveh zastrašujočih obiskov, še posebej pa grozilnega pisma, ki so ji ga poslali partizani. Prinesla ji ga je neko črnolaso dekle z naročilom, da ga mora takoj ko ga prebere, uničiti. V njem je med drugim sovražnim natolcevanjem pisalo, da je učiteljičino poučevanje hujše in grše, kot če bi ga vršili Nemci. Pismo je bilo tipkano na pisalni stroj s podpisom Mare Samsa, ki je bila njena sošolka na učiteljišču. Ko jo je Ažmanova po vojni obiskala v Sežani, je Mara Samsa zanikala, da bi ga ona sploh kdaj pisala. Pismo naj bi v resnici napisal dr. Joža Vilfan.

Alojz Geržinič nas v svojih zapiskih seznani, da je tudi h Kosmini večkrat prišlo ‘odposlanstvo z gozda’. Kosmina je kot delaven narodnjak in neomajen nasprotnik italijanskega nasilja užival v Nabrežini velik ugled, zato je bil za partizane še posebej privlačen in bi ga radi pridobili zase. Prosvetna referentka za šolstvo okrožja Kras, Neža Vižintin – Janja iz Gorice, je Kosmini naravnost povedala, da zahtevajo šolo v komunističnem duhu, sicer je ne bodo trpeli. Kosmina je z ostalimi odborniki šole ostal neomajen, zato so se spomladi za nekaj mesecev znašli v tržaškem zaporu. Ali zgolj slučajno? Če so jih prej zapirali fašisti, so jih zdaj ovajali fašistom Slovenci – borci za narodno osvoboditev. Kako bridko spoznanje za Kraševce in Primorce!

Čas, ko so bili šolski odborniki s Kosmino v zaporu, so komunisti izkoristili za svoje podle namene. Okrožni narodnoosvobodilni odbor je 8. maja 1944 izdal poročilo, da je nabrežinska šola belogardistična in tudi to, citiram, da je »tovarišica Janja poslala pozivnice nabrežinskim terenskim odbornikom na sestanek z namenom, da jim pove, da se pouk prekine, a ravno sedaj je okupator odpeljal vse odbornike in pouk se nadaljuje.« Kako prefinjena komunistična podlost: v zapor so

[Stran 038]

jih poslali sami v sodelovanju z okupatorjem (mar ni to očitna kolaboracija?) z namenom, da šolske odbornike in Nabrežince ustrahujejo, medtem ko je vodstvo šole v italijanskem zaporu. Od fašistov in komunistov ustrahovani se bodo vdali.

Nakana jim ni uspela, zato so komunisti sami naredili konec nabrežinski šoli. Tako kot povsod po Sloveniji so si tudi na Primorskem in Krasu v imenu ljudstva z nasiljem prisvajali oblast korak za korakom in zasužnjevali ljudstvo. 10. julija 1944 so se obnovljeni in tako priljubljeni šoli v Nabrežini nepreklicno zaprla vrata. Komunistično nasilje je izpodrinilo fašističnega, še več, prekosilo ga je, saj so ga izvajali Slovenci v imenu lažnega domoljubja. Šola je delovala le šest mesecev, od 6. januarja dalje.

Odprto pismo slovenskemu učiteljstvu v primorski Sloveniji

Z veliko grenkobo so Primorci in Kraševci ob pričetku ustanavljanja slovenskih šol sprejeli t. i. Odprto pismo slovenskemu učiteljstvu v primorski Sloveniji. Njegov avtor ni bil nihče drug kot pisatelj France Bevk, ki je v Kaplanu Martinu Čedermacu ovekovečil lik pred fašističnim nasiljem neupogljivega Primorca. Z njim so se Primorci in Kraševci poistovetili v dobi najhujšega fašističnega raznarodovanja in nasilja. Prof. Nada Pertot zapiše: »V njem so naši ljudje gledali simbol od Italijanov preganjanega primorskega Slovenca.«

Pismo je izšlo v prvi številki Učiteljskega lista februarja 1944. V njem France Bevk napove boj slovenskim šolam na Primorskem in njihov konec. Vsem, ki niso partizanske. Zato tolika grenkoba in razočaranje mnogih Primorcev in Kraševcev nad Bevkom. Takole piše:

»Zgodilo se je, da se nekaterih šol lastimo mi in Nemci, oboji hkrati, da se v teh šolah odpirajo vrata našemu in nemškemu šolskemu nadzorniku, da se učiteljstvo teh šol boji zameriti tako eni kot drugi oblasti, zato je ubralo zlato sredino. Mi smo nasproti takim šolam takoj zavzeli jasno, odklonilno stališče. Naš narod, katerega pretežni del se je strnil okrog OF, je danes v boju z okupatorjem, zato tudi za ceno žrtev odklanja vsako sodelovanje z njim, odklanja njegove župane in aprovizacijo, odklanja posebno njegove šole. A ni dovolj, da take šole odklanjamo le z besedo, ampak jih moramo v interesu našega narodnega obstoja zatreti z vsemi sredstvi, kjerkoli se pojavijo, tudi za ceno žrtev. Prav tako morajo izginiti šole dvoživke. Ali bodo šole naše, da bomo prosto v njih poučevali, ali pa jih zdaj sploh ne bo. Srednje poti ni. Ne stopite v učilnice, ki so jih odprli Nemci in njihovi hlapci! Od Nemcev nastavljenim šolskim nadzornikom pokažite vrata in jih naznanite najbližji partizanski edinici. Vaša beseda naj bo svobodna v pisavi in govorici, kjer pa to ni mogoče, podučujte otroke rajši privatno in v manjših skupinah.« Tako France Bevk.

Iz pisma lahko razberemo, da so za OF največja ovira šole, ki jih odpirajo Nemci (brez njihovega dovoljenja ustanavljanje šol ni bilo možno, kot smo že videli) in njihovi hlapci (ali z drugimi besedami belogardistični učitelji). Le-te je »treba naznaniti najbližji partizanski edinici«, »šole pa zatreti z vsemi sredstvi … tudi za ceno žrtev«.

Poziv v okrožnici prosvetnega referenta Josipa Mezgeca – Franca, kjer stoji jasno zapisano: »Organizacijo in ustroj šol mora prevevati duh narodnoosvobodilne borbe,« se pričenja uveljavljati. A Nabrežinci grozečega poziva še vedno ne morejo jemati dobesedno in upajo proti upanju.

Nabrežinci se ne vdajo

Kraška vztrajnost, predvsem pa domoljubje in odgovornost do otrok, je gnala Nabrežince, da so šli preko vseh podlih podtikanj in razpihovanja sovraštva. Pisali so prošnje, da bi jim OF dovolila ponovno odpreti šolo. Toda vsakič so bili zavrnjeni. To zvemo iz poročila predsednika prosvetne komisije pri PNOO Draga Pahorja, ki citira pismo okrožnega šolskega nadzornika pri Okrožnem odboru OF (morda tovariša Henrika Zdešarja). Pismo z dne 28. 9. 1944 je vzorec hujskaškega razpihovanja mržnje in sejanja razdora med ljudmi, kar je eno od načel komunizma. Takole piše:

»V Nabrežini ne otvarjamo slovenske šole. Z druge strani pa razvijte med prebivalstvom Nabrežine najintenzivnejšo propagando, da bojkotira italijansko šolo. Starši naj ne vpisujejo svoje dece v to šolo in v kolikor so jo vpisali, naj jo izbrišejo ali vsaj z izostankom otrok od pouka demonstrirajo proti italijanski šoli. Formalno naj prebivalstvo zahteva, da se ukine italijanska šola in osnuje slovenska.« (Kot da prepovedana šola ni bila slovenska! »Osnuje« naj se torej komunistična!) In še dalje piše Pahor: »Seveda je to le taktična poteza, s katero naj se pobija le imperialistična

[Stran 039]Figure 3. Nabrežina nekoč..(Iz zbirke Janeza Osetiča)

težnja italijanskega fašizma, da še danes odpira italijanske potujčevalnice na slovenskih tleh. Medtem pa smo prepričani, da se bodo dogodki tako razvijali, da bo Nabrežina skoro dobila slovensko šolo. Smrt fašizmu – svoboda narodu!«

Govor o nabrežinski šoli je bil še na II. pokrajinski prosvetni konferenci decembra 1944 v Gorenji Trebuši. Tudi o šoli v Kanalu in Morskem je bil tedaj govor, ker »sta tudi tam bili sovražni postojanki.« Zato je pokrajinska konferenca vse tri naštete šole – prepovedala!

Komunistična propaganda in nasilje si polastita šolstvo

Skupaj s kulturo naroda sta šolstvo tudi uničila, tako da se še danes ni opomoglo. Prepovedi ukazuje pokrajinski šolski nadzornik tovariš Henrik Zdešar. »Pri Sv. Križu pri Trstu je treba takoj prepovedati javen pouk in mesto tega uvesti tajne šolske krožke,« se vrstijo zahteve tovariša Zdešarja, druga za drugo.

Učiteljica Slekovčeva iz Gropade je potožila Geržiniču: »Ne mine dan, da ne bi jokala zaradi ponižanj in drugih bridkosti.« Tudi iz drugih krajev v zaledju Trsta, učitelji tarnajo Geržiniču: »Na Občinah so dvakrat poskušali s slovenskim poukom, in dasi so se zbrali v zasebni hiši, so delo ovirali Italijani, predvsem pa partizani. Italijani so prijeli učitelja Slekovca, kako si drzne v Mussolinijevi Italiji poučevati slovensko. Župnik sumi, da je v ozadju OF-arska spletka. Tudi v Devinu niso mogli obnoviti pouka v slovenskem jeziku. Župnik Filej je opisal Geržiniču tamkajšnje razmere: »Ti kraji so najbolj žalostni … Nemci mirno gledajo, Lahi so po večini sami komunisti. Terenci so zelo delavni … večina ljudi pa je zapeljanih in so zagrizeni.« Lahko bi hodili od kraja in kraja in si beležili take in podobne razmere. Komunistom ni šlo za slovensko šolstvo, ampak za oblast, za mladino, vzgojeno v komunističnem duhu.

Bežno si oglejmo še razmere v šolah po sosednjih vaseh pri Nabrežini. Že omenjeni Alojz Kokoravec – Gorazd se je v poročilu za prvo partijsko konferenco pritoževal: »V Cerovljah, Mavhinjah, Slivnem, Sesljanu-Vižovlje sploh ni naših odborov … Tu postavlja bela garda tudi svoje šolske nadzornike.« Zaslutimo

[Stran 040]

lahko nakano komunistov, da bo treba te vasi drastično kaznovati … To se je zgodilo kmalu zatem, ko so Nemci zaradi neprestanih in drznih partizanskih akcij, ki so bile sestavni del »osvobodilnega boja«, vse štiri vasi zažgali. Je bil torej požig teh štirih slovenskih vasi, kjer je postavljala bela garda svoje šolske nadzornike, zgolj slučaj? In partizanske sabotažne akcije slučajne?

Bruna Legiša (1935) iz Sesljana-Vižovlje se je ob mojem obisku spominjala, da je bila takoj po padcu Italije v kraju ustanovljena slovenska šola na željo staršev. Prostore je imela v gostilni pri Blažinovih. Delovala je od aprila 1944. Učiteljici Majda Peterlin in Jožica Gabrovec sta približno 60 učencev razdelili v dve skupini. Njena učiteljica v tretjem razredu je bila Jožica Gabrovec, zaročenka slikarja Lojzeta Perka in znanka Ažmanove. Učila je več predmetov hkrati.

Kaj pa je, poleg petja, gospe Legiši najbolj ostalo v spominu na slovensko šolo? »V šolo smo vsi otroci hodili z največjim veseljem. Dajala nam je občutek domačnosti. Zame je bilo najlepše, da nam ni bilo več treba pozdravljati s fašističnim pozdravom. Zelo dobro se spominjam, kako smo se tistega 16. avgusta, ko so gorele Vižovlje, stanovali smo v Sesljanu, zbudili zgodaj zjutraj in videla sem goreti našo šolo! Ne da se povedati, kako smo bili otroci žalostni! Po vojni so zavezniške vojaške oblasti ponovno ustanovile slovensko šolo, toda hujskanje komunistov je bilo tako veliko, da so starši otroke raje vpisali v italijansko šolo. Po vojni so bile odvzete posesti slovenskim kmetom in nanje so se naselili begunci, večinoma Hrvati iz Istre.«

Zamislimo se lahko tudi nad usodo šole v Mavhinjah. Pričela je delovati že novembra 1943. Poučevala sta župnik Mirko Filej in učiteljica Danica Legiša. Okrajni prosvetni referenti so dosegli, da so »odstavili duhovnika, ker je usmerjen v belogardističnem duhu in hujska ljudstvo«. Tajnik okrajnega odbora je štirinajst dni po odstavitvi Fileja, 20. januarja 1944, ugotavljal, da je v Mavhinjah pravcata »babilonija«, kot je stanje opisal on sam. Babilonijo je povzročila pisna prošnja, ki so mu jo izročile mavhinjske žene s svojimi 45 podpisi: »Podpisane matere šoloobveznih otrok smo izvedele, da je bil odvzet pouk v šoli č. g. župniku iz Mavhinj, kateri mu je bil poverjen od Mavhenskega odbora. Ker smo pa sedaj me ženske enakopravne in imamo vsi pravico do besede in glasovanja, si dovolimo prositi OOOF, da se pouk vseh učnih šolskih predmetov spet vrne našemu č. g. župniku, in to za višje razrede kot do sedaj. Svojo prošnjo utemeljujemo s tem, da je gospod župnik uspešno učil ne samo sedaj, ampak že pred tremi leti.

Zato ne najdemo vzroka, da bi mu bil pouk sedaj odvzet, če smo me matere z njim najbolj zadovoljne. V nadi, da bo naša prošnja čim prej ugodno rešena Smrt fašizmu! – Svoboda narodu! Živela OF!

N.b. V našo šolo prihajajo otroci tudi iz Vižovelj in Cerovelj, vsega okoli 160 otrok; tega ni mogoče, da ženska opravlja, treba je energično in strogo osebo, kakor je ravno gospod župnik sposoben.«

Želja mater Smrt fašizmu! – Svoboda narodu! Živela OF! je podobno kot celotna prošnja zapisana iskreno. Takšno je še takrat bilo čutenje primorskega človeka, ki ga je slepila in izrabljala v svoje namene OF. Njen odgovor na prošnjo mater je bil okupatorjev požig vasi in šole 16. avgusta zjutraj.

Ista usoda je doletela tudi vas Cerovlje. V arhivu OOOF je iz tistih strašnih dni požigov ohranjena izjava VOS, da so v Cerovljah zaplenili več belogardističnih knjig, med njimi tudi V znamenju osvobodilne fronte. Knjige naj bi poslal v Cerovlje mavhinjski župnik. Okrožni nadzornik predlaga, da je v vasi »treba postaviti trden roditeljski svet, ki naj ima nalogo razkrinkati delovanje tamošnjega župnika«. Toda niti »VOS ni imela točnih podatkov za postopanje proti župniku belogardistu«. Pouk je bil prepovedan že pred 2. aprilom 1944, ko je bilo III. zasedanje okrajnih prosvetnih referentov. Takrat so tudi modro ugotovili, da »šole ni bilo mogoče obnoviti«. Rešitev se jim je ponudila s požigom vasi, ljudje pa so bili izseljeni.

Resnično, prava »babilonija«, če se sprehajamo po primorskih in kraških šolah v tem času, bodisi da nas po njih vodi Drago Pahor ali Alojz Geržinič. Kdaj nam bodo nepristranski zgodovinarji povedali za krivce in priznali razloge te »babilonije«, ki ni bila delo človeškega napuha, ampak podlosti in oblastiželjnosti? Njene posledice pa so več kot očitne med Slovenci v zamejstvu in doma.

Slovensko šolstvo v obdobju zavezniške vojaške uprave

O slovenskem šolstvu na Primorskem v obdobju ZVU (Zavezniške vojaške uprave) je veliko gradiva. Prof. A. Geržinič je poleg svojih zapiskov zbral in uredil vso dokumentacijo

[Stran 041]Figure 4. Pogled iz Vižovelj proti morjuWikipedija

prof. dr. Srečka Baraga v knjigi Boj za slovensko šolstvo na Primorskem – za delovanja dr. Srečka Baraga pri ZVU, ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1983. Po vojni je Baraga prišel v Trst kot poslanec slovenske begunske gimnazije v Monigu, postal ravnatelj slovenske realne gimnazije v Trstu in referent za slovensko šolstvo pri ZVU. Pri ZVU se je Baraga boril za slovensko šolstvo na Primorskem kot »lev in lisica« skupaj in pri tem imel veliko odličnih sodelavcev, kot npr. prof. dr. Antona Kacina iz Gorice.

Imel pa je predvsem ogromno nasprotnikov in sovražnikov, Italijanov in komunistov. Italijani so uspevali tudi pri ZVU s svojo zvijačnostjo in lokavostjo, komunisti pa so zapravljali ugled s svojo sovražnostjo do »nacističnih domobrancev«, »slovenskih fašistov«, »sodelavcev mednarodne reakcije in imperialistov« in podobno.

Veliko škode je napravila komunistična zaslepljenost mnogih, propaganda med ljudstvom in ustvarjanje zmede. Komunisti sodelovanja in pogajanj niso poznali. Za doseganje svojih ciljev so izrabljali domoljubnost primorskega Slovenca. S takim ravnanjem pa so samo škodovali nastajanju slovenskega šolstva na Primorskem.

Vodja prosvetnega oddelka pri ZVU, poročnik John P. Simoni, se je kljub zmedi hitro znašel in Barago podprl. Prav tema dvema dolguje zahvalo razcvet slovenskega šolstva na Primorskem po vojni. Na Baragov predlog in po zaslugi njegovega garaškega dela in njegovih sotrudnikov je ZVU pripravila Slovencem v Trstu nižjo srednjo šolo, višjo realno gimnazijo in trgovsko akademijo; v Gorici pa nižjo srednjo šolo, klasično gimnazijo in učiteljišče. Seveda pa tudi slovenske šolske učbenike. Pod ZVU so se ustanovile tudi slovenske ljudske šole na podeželju, vendar so zaradi strahu in groženj starši svoje otroke raje pošiljali v italijanske šole. »Samo politična dejanja ne dajejo popolne slike narodove duše, ne odkrivajo vseh kulturnih vrednot, ki jih je ustvaril genij naroda,« je zapisal dr. Baraga.

Po vojni ga je komunistično sodišče v Ljubljani v odsotnosti obsodilo na smrt. Gotovo, da so za njim kot za mnogimi drugimi po vojni vohunili v Trstu. Dr. Martelanca so skupaj z ženo ugrabili v Trstu, prepeljali v ljubljanske zapore, od koder je za njima izginila vsaka sled. »Trst je bil v tistem času pravi pekel,« se spominja dr. Baraga. »Ne le zaradi povojnih razmer, pač pa predvsem zaradi osebne nesigurnosti, skoraj bi rekel brezpravnosti. Takrat so se še vedno vršila ponoči ugrabljanja oseb, celo umori, katerih ni nihče nikdar ugotovil in tudi ne kaznoval. Kdor bi hotel politično kaj pomeniti in ne biti komunist, je bil slej ko prej zapisan smrti, in to v mestu, da o podeželju sploh ne govorim.«

Razumljivo, da je moral pobegniti pred komunisti v daljno Argentino cvet slovenskega naroda, da je lahko tam nadaljeval z ustvarjanjem kulturnih vrednot genija slovenskega naroda.

[Stran 042]