¹⁴

Pogosto je zelo koristno, če si postavimo ogledalo in z drugega zornega kota pogledamo na svoje ravnanje. Tako nam mnogokrat pride prav mnenje naših rojakov na drugi strani meje ali z drugih koncev sveta. Pogled od zunaj je pač drugačen – bolj neobremenjen, treznejši, stvarnejši. Nedavno pa sem v roke dobila nekaj člankov iz nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), ki so se neposredno ali posredno navezovali na Slovenijo. V nekaterih je bilo očitno izraženo, kako Nemci vidijo Slovenijo, v drugih pa, kako se Nemci spopadajo s podobnimi problemi kot mi. Vsekakor zanimivo zunanje videnje slovenskih težav.

Nemčija je pod pritiskom mednarodne javnosti dodobra počistila z nacionalsocializmom, njegovimi zločini in zločinci. Kruta lekcija jih je naučila ničelne strpnosti do desnega ekstremizma in med Nemci je čutiti, da jih nacistični zločini še vedno bremenijo. V delu Nemčije se je kasneje razpasel levi ekstremizem, ki so ga po padcu berlinskega zidu prav tako obsodili kot nedopustnega, še danes pa veljajo nekateri lustracijski ukrepi. A nestrpnost do socializma – zanimivo – nikoli ni prišla do take stopnje kot pri nacizmu. Stranki »Die Linke«, ki je pravna in ideološka naslednica socialistične stranke (SED), poseben zvezni urad za varstvo ustavnosti pa še letos preiskuje kar petindvajset sedanjih poslancev te stranke, se na prihajajočih parlamentarnih volitvah v Nemčiji vseeno obeta kar deset odstotkov glasov. Tudi tako občudovana nemška občutljivost na vse vrste protipravnosti torej ni zelo načelna.

Zlasti v zadnjih letih se je kljub tej občutljivosti ponovno razpasel desni ekstremizem. Nacistični podmladek ima vse več privržencev. Maja letos se je v Münchnu začel odmeven t.i. NSU-proces, v katerem so obtožene osebe, povezane s terorističnim združenjem Nazionalsozialistischer Untergrund (NSU). Obtoženci naj bi med drugim zagrešili deset umorov (t.i. NSU-umorov), kaznivo pa je tudi članstvo v takšni teroristični organizaciji.

Zanimiva je predvsem vsebina polemik, ki se ob sodnem postopku odvijajo v nemških občilih. Pisci opozarjajo na to, da bi morala država takšen teror predvideti, če birokracija, površnost in nekompetentnost ne bi zameglile pogleda na realno stanje v družbi. Nemčija naj bi se preveč »zanašala na moč pozitivnih simbolov, tabujev in moralnega aktivizma«, a to ni zadostovalo, manjkal naj bi stik z resničnostjo. Mnogi tudi opominjajo, da so pričakovanja glede sodnega postopka prevelika – da namreč ne more popraviti vseh teh napak, ki so do ekstremizma pripeljale. »Boj proti terorizmu in ekstremizmu ne sme biti prepuščen sodišču. Njegov začetek in konec je v politiki.« (Jasper von Altenbockum, FAZ, 6. 5. 2013) Če zadnjo trditev prenesemo na slovenske razmere, se verjetno zatakne obakrat – pri sodiščih in pri politiki. Medtem ko s slovenskimi sodišči sploh ne moremo računati, ker so v rokah popolnoma režimskih pravnikov, nam tudi politika ne nudi zatočišča, saj ni bila sposobna sprejeti niti evropske resolucije o obsodbi totalitarizmov, kaj šele, da bi se proti njim borila preventivno in kurativno.

Po eni strani je iz občil čutiti vsesplošen pogrom proti obtoženim v NSU-procesu, po drugi strani pa komentatorji opozarjajo na to, da sodišče ne sme slediti ne javnemu linču, ne nemški vladi, ne komurkoli drugemu. »Udeleženci imajo zelo različne želje glede razpleta postopka, vsakomur ne bo ugodeno. A vsi morajo vedeti: Postopek sam je že eden od ciljev.« (Reinhard Müller, FAZ, 7. 5. 2013) Tudi v Sloveniji bi že začetek postopka proti najhujšim zločincem pomenil velik korak naprej. A zaenkrat ne kaže, da se bo kaj premaknilo.

Za nas posebej sporočilen je članek dr. Kaija Ambosa, uglednega nemškega strokovnjaka za kazensko pravo, z naslovom »Ponovno vzpostaviti pravo«1 (Das Recht Wiederherstellen, FAZ, 3. 3. 2013), v katerem avtor zatrjuje, da preiskave proti nekdanjim zločincem nepravnih režimov pomenijo zvestobo družbe pravu. Po njegovem mnenju namreč kazen nima le preventivne funkcije (ki je v teh primerih zanemarljiva), ampak predvsem povračilno, torej »poravnava« krivdo (»Punitur, quia peccatum est«). Prispeva pa tudi k »vzpostavitvi družbenega miru ter k izogibanju in reševanju medosebnih sporov. A ne glede na to je povračilo ravno pri najhujših množičnih zločinih omejeno, saj se taki zločini s kaznijo nikoli ne morejo popolnoma poravnati.«

Pa vendarle se dr. Ambos ne odpove čisto niti preventivni funkciji kazni v takih sodnih primerih, saj trdi, da se prelomljene norme

[Stran 085]Figure 1. Za zidovi sveta ni konec Janez Rihar

lahko spet vzpostavijo samo s kaznovanjem. »Tako gledano kazen služi‚ ponovni vzpostavitvi prava‘ (Hegel). Kazen je tako krepitev zaupanja v normo in pravnost celotne družbe.«

V Sloveniji se velikokrat sliši, da je nesmiselno kaznovati onemogle starčke. A poudariti je treba, da ne gre za starčke, ampak za našo družbo. Njihova kazen ne bi pomenila maščevanja ali zadoščenja za storjene zločine, ampak bi ponovno vzpostavila slovenski pravni red in zaupanje v inštitucije.

Bralec FAZ-a je o Sloveniji v minulih mesecih lahko prebral še članek o nepremičninski krizi, v katerem je jasno povedano, da nam Nemčija ne zaupa več in le še pričakuje dan, ko bomo zaprosili za evropsko finančno pomoč. Seveda pa časnik ni mogel niti mimo mariborske tragedije in odstopov nadškofov. Obveščenost nemških novinarjev preseneča. Ali si pa – v nasprotju s slovenskimi kolegi – morebiti le upajo povedati, kar vedo, ker niso podvrženi (samo)cenzuri.

[Stran 086]

¹³

Pestra dejavnost prvega političnega katoliškega listaSlovenec nas ob 140-letnici njegovega izhajanja lahko navdaja po eni strani z močno in slavno, a po drugi tudi s tragično zgodovino slovenskega katolištva. Že pred njim je koroškiSlovenec pod Einspielerjevim in Levstikovim vodstvom dal podlago, da je bil Celovec v šestdesetih letih 19. stoletja slovenske Atene. Ljubljanski Slovenec pa nam niza podobe delovnih, vsestranskih in mogočnih katoliških shodov. Pred nami se odpirajo duhovna, kulturna, socialno-gospodarska in politična dejanja naših zavzetih in delovnih katoliških mož in žena. Spremljamo njihove vzpone in padce v tej razburljivi dobi življenja Slovencev. Mahničeva duhovna moč se prepleta s gospodarsko-socialno in politično vlogo Antona Gregorčiča. Jegličevo odprtje prve slovenske gimnazije je omogočilo natanko pred sto leti prvo maturo v slovenskem jeziku. Majniške deklaracije ne bi bilo brez Jegliča, Kreka in Korošca, pa tudi ne brez Ivana Šusteršiča, Evgena in Frančiška Lampeta, Andreja Kalana, Ignacija Žitnika in drugih. Sredi vojne Slovenec 13. oktobra 1917 na dan Krekovega pogreba na prvi strani z naslovom Prvobojniku za svobodo Jugoslovanov slika neutrudnega delavca za svobodo Slovencev na Jugu. Slovenci smo šli iz enega v drugo kraljestvo ter izgubili skoraj polovico narodnega ozemlja. V kraljevini Jugoslaviji smo se veličastno spominjali 1900-stote obletnice Kristusove smrti leta 1933. Sledilo je evharistično gibanje in kongres leta 1935 ter kongres Kristusa Kralja leta 1939.

Bralke in bralci Slovenca pa so spremljali tudi prizore prve in druge svetovne vojne, od katerih je bila ena grozljivejša od druge. Slovenke so žalovale za svojimi fanti in možmi, padlimi in pogrešanimi na soški in drugih frontah. Po dobrih dvajsetih letih so se znova odpirali grobovi. Če je bila prva svetovna vojna grozljivo mesarjenje, je bila druga še bolj krut splet človeške hudobije, zvijačnosti in zahrbtnosti. Slovencem in drugim narodom je silovito izpirala možgane in jim uničevala srčni zaklad, kar so mukoma ustvarjali rodovi. Ruski Žid Vasilij Grossman v knjigi Življenje in usoda označuje to kot občutek usodnosti, ko pisateljeva junakinja, židovska zdravnica Sofja Osipovna, onemi pred dogajanjem: »Sama pri sebi se je celo čudila, ker je bilo potrebno le nekaj dni, da je prešla obratno pot od človeka do umazanega in nesrečnega brezimnega živinčeta, oropanega svobode, medtem ko je pot do človeka trajala milijone let.«

Tako je 27. maja 1942 Slovenec poročal o zahrbtnem umoru Slovencem dobro znanega in vplivnega katoliškega voditelja, moža izrednega poguma, odločnosti in predvsem krščanske svetosti. To je bilo leto, ko je skupina ljudi izkoristila narodovo stisko za svoj pohod na oblast. Že jeseni leta 1941 je Ehrlich pogumno napisal izjavoSlovenski problem, v kateri je celostno in poglobljeno predstavil slovensko narodnostno vprašanje in se zavzel za samostojnost Slovencev. Maja istega leta je predlagal načelniku konzulte dr. Marku Natlačenu, naj se takoj oblikuje vlada v ilegali in se organizira odpor. V Izjavi je opredelil meje slovenskega naroda in razčlenil težaven položaj, v katerem se nahajajo Slovenci v tej svetovni vojni, ki ga je označil za katastrofo, posebno zaradi »brutalne germanizacije«, po kateri »mora slovenski narod med Nemci, Hrvati in jadransko obalo pri Trstu popolnoma izginiti«. Ugotavlja, da so Italijani bili sicer sprva milejši, vendar »ravnanje komisarjev ni vedno na višku plemenitosti« in zaključuje, da je treba Slovenijo »zavarovati predvsem s severa«. Drugo njegovo pogumno dejanje je bila Spomenica Italijanom 1. aprila leta 1942, v kateri je zelo odločno povedal italijanskim oblastem, posredno pa tudi komunistom, kako vsi izkoriščajo slovenski narod. Čeprav se je zavedal nevarnosti in so mu prigovarjali, naj pobegne iz Ljubljane, je vztrajal, se pogumno zavzel za Slovence in v težkih razmerah kot že pred vojno svaril pred apokaliptičnimi jezdeci, ki so pustošili po deželi. Čeprav so tudi takrat kristjani in drugi Slovenci računali in trgovali za svoj vsakdanji kruh, so se mnogi odločili, da za ceno življenja branijo svoje dom in rod. Kot Ehrlichu jim je vera narekovala, da pozabijo nase in žive in umrjejo za sveta izročila svojih dedov. Poznavalci vedo, da je srčnost oziroma pogum na tretjem mestu med krepostmi in predpostavlja prvi dve: razumnost in pravičnost. Krščanski mučenci, tudi slovenski iz polpreteklosti, so dojeli, da gre za biti in ne biti osebnemu in družbenemu krščanskemu življenju. Prav tako so slutili in potem tudi doživljali, kako je treba za pravičnost zastaviti tudi svoje prsi. Tukaj ne gre za nobeno taktiziranje, pač pa so v igri temelji človeške biti oziroma osnove krščanskega človeka in družbe. Ehrlich je kot razumen, pravičen in veren človek to dojel in se zavzeto postavil v bran neposrednemu človeku, Slovencu na Koroškem in prav tako potem v Ljubljani pred in med okupacijo. Ko je prevladoval strah ali brezumje, je on klical k razumnosti in spodbujal

[Stran 083]Figure 1. Civilni pogum Tamino Petelinšek

k pravičnosti, predvsem pa za to zastavil tudi svoje življenje kot še številni po rovih in vrtačah širne domovine.

In kje smo danes? Čeprav morda še vegetirajo telesa, med Slovenci in kristjani toliko bolj trpijo duše. Koliko je med nami prodanih duš! Kdo ne ve za utrujene, naveličane in onemogle duše. Lucy Braum je pogumno korakala med črnci, čeprav so jo bolele noge: »Ko sem se ločeno vozila, me je bolela duša, zdaj je duša svobodna,« je odgovarjala. Obupanci, ki se prepuščajo sodobnim omamam ali nas za vedno zapuščajo, so samo vrh ledene gore Šentflorjanske mlakuže. Zato razumni raje odhajajo v širni svet, ne le s trebuhom za kruhom, pač pa iskat svežine duha in družbene pravičnosti, ki ju med nami manjka ali je sploh ni. Pa mrtve duše, ki zasedajo položaje, v politiki in gospodarstvu in medijih, od katerih se širi le zadušljiva megla in smrad; celo v tako imenovanih tovarnah duha, kot so univerze, akademije, društva pisateljev in umetnikov in žal tudi Cerkve. Nekdo naj zakriči, je pred desetletji zapisal filozof. Ali bi ne bilo treba danes že kar vpiti? A srčnost ne vpije, ni niti oholost ali vzvišenost nad drugimi niti klečeplazenje pred človeško hudobijo in oblastnostjo. Je le preprosta in tiha zavest: Tega se jaz ne grem. Zato je srčnost odlika duhovno razgledanih poglobljenih in za pravičnost občutljivih oseb, skratka jagnjet med volkovi. Zato srčnost spričo zla, ki je v nas in okrog nas, umolkne le pred skrivnostnostjo človeka in sveta ter prisluhne njunim globinam: »Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, ki je njihovo zavetje ob času stiske.« (Ps 37,39) Iz tega duha so živeli in delovali Lambert Ehrlich, Filip Terčelj, Izidor Završnik, Marjan Kremžar, Jože Pučnik in še mnogi med nami, ki so bili ali so tudi danes pripravljeni ne le »v boju za uresničenje dobrega se sprijazniti z rano in smrtjo, temveč tudi upati na zmago«, kot pravi Josef Pieper. Čeprav se ne da uresničiti božjega kraljestva na zemlji, to držo spremlja prepričanje, da smo ravno zaradi božjega kraljestva soodgovorni za njegovo uresničitev na zemlji. Zato pa ne žalujemo le za slavnimi starimi časi, pač pa gojimo duhovni dar srčnosti, ki izvira iz krščanskega blagrovanja: »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.« (Mt 5,6) Te pravičnosti gotovo ne bomo našli med povprečneži, ki so se spajdašili z oblastjo in trobijo v rog preteklosti, pač pa v prisebni in odločni drži pravičnosti, ki je za to pripravljena zastaviti tudi vsaj delček svojega življenja.

[Stran 084]

¹²

Drama Svet brez sovraštva je tretje pomembno delo pisateljice Mire Puc/Mihelič, ki je pred tem objavila dva romana, Obraz v zrcalu in Tiha voda. Napisana je bila poleti 1945 in takoj sprejeta v program SNG Drama. Za to je poskrbel Bojan Stupica (med prijatelji imenovan Buča), ravnatelj Drame v prvem povojnem letu. Premiera igre v režiji Slavka Jana je bila v božičnem času in pomemben dogodek: Slovenska noviteta, prva drama na tem odru, ki jo je napisala (slovenska) pisateljica, neobičajna tema … Skupina žensk sedi v okupatorjevem zaporu, prestrašene od negotovosti prenašajo muke zasliševanj, trepetajo v strahu za usodo svojih bližnjih, trpinčijo se (in trpinčijo jih) s strašnimi moralnimi dilemami in si predstavljajo jutrišnji, povojni svet … Kakšen neki bo? Kakšen bi moral biti?

Dva sklopa sta dominantni temi drame: Najprej zahtevne moralne dileme ob opredeljevanju za bližnje in proti njim, ko gre za življenje ali smrt, in do izbire med egoizmom in altruizmom (do otrok, moža, matere …) in nato opredeljevanje do nasilja nasploh, predvsem do obračunov v novem, boljšem svetu. S to dramo se je prvič zgodilo, da je slovenska pisateljica ustvarila dramo na temo odvzete svobode in z njo povezanih muk, predvsem muk materinstva in odgovornosti za otroke; to je tudi ostala edina takšna drama v slovenski literaturi.

Dramsko delo je nastalo na podlagi osebnih izkušenj, zasnovano je bilo pod bremenom dveh kratkotrajnih, a mučnih in nevarnih zaporniških epizod, obeh v času nemške okupacije. Prvič so Miro Puc zaprli jeseni 1943, predvsem zaradi sumljivih odporniških aktivnosti njenega moža, in jo hitro izpustili. Drugič je bila aretirana februarja 1945 v tako imenovani ljubljanski provali, ko je bilo izdanih in zajetih dvesto ali celo več aktivistk OF. Za umevanje drame je važno, da je bila avtorica ob prvi aretaciji noseča in je imela dva otroka (stara je bila 31 let). Noseča pa je bila tudi, ko je dramo pisala in ko je doživela premiero.

Da je šla drama Svet brez sovraštva, ki sicer v literarnozgodovinskih ocenah velja za propagandno literaturo, z nekaj bistvenimi sestavinami proti toku, je mogoče zaslediti po raznih odmevih. Tu je, denimo, privatno mnenje Edvarda Kocbeka, ki se je z dramo seznanil v knjigi: »Bil sem presenečen nad človeško samostojnostjo obdelave osvobodilnih problemov v današnjem času, posebno glede na vsiljeno monopolno etično gledanje.«

In zdaj notranji odmev pisateljice: Na koncu življenja je v spominih želela rešiti pred pozabo

Figure 1. Mira Mihelič

predvsem to, da sta bili ti dve vodilni temi za marsikoga ideološko sporni, se pravi, ideološko sporni so bili nekateri ponujeni odgovori. V zvezi z dilemo mlade ženske, ki se mora odločiti med otrokom in možem, je pisateljica z bridkostjo omenila očitek kritika, da je nesprejemljivo reševati otroka na račun moža (ki je »naš aktivist«). Ob pacifističnem zavzemanju pa je potožila, da so ji nekaj vrst črtali. To je samo po sebi razlog za razgled po posegu, za družbo pa ima še dejstvo, da ne gre za nekaj obrobnega, temveč za pomensko špico drame, ki je v najtesnejši zvezi z njenim naslovom in sporočilom. Vendar se bom osredotočila samo na klic po svetu brez sovraštva in nasilja, temo materinstva v hudih časih pa prestavila na kakšno drugo priložnost.

V Urah mojih dni je Mira Mihelič zapustila tole pričevanje: »In ko je v gledališču zadonel stavek: ‹Ljudi je treba prepričati, ne pobiti!› se je s parterja temu odzval gromovit glas (baje je bil to Ivan Mrak, kakor so mi pozneje povedali): ‹Tako je!› in temu je sledilo ploskanje. Nato sva med premorom z Bučo hodila po hodniku za direktorsko ložo gor in dol in rekel mi je zaskrbljeno: ‹Mira, ta stavek bo treba črtati.› Le zakaj? Takrat še nisem vedela za tisto nesrečno zadevo z likvidiranimi domobranci v Rogu. Vdala sem

[Stran 079]

se – kaj pa sem hotela? Nekaj dni pozneje mi je rekel v eni depresij, ki takrat niso bile pri njem pogoste: ‹Mi smo žrtvovana generacija.› Ne, jaz to nisem hotela biti … «

Kot kaže, je šele čez četrt stoletja nekoga to dovolj zanimalo, da je šel preverjat besede in dogajanje. Malina Schmidt Snoj je našla potrdilo, da so res črtali nekaj besedila, najprej en stavek, nato dva, potem pa so celo napisali nadomestilo in ga ob treh klicajih in PAZI!!! poslali pred občinstvo. Toda najprej si oglejmo prvotno dramsko besedilo. Špelca, nosilka ideje o novem, boljšem svetu, ki mora biti svet brez nasilja, v originalu pravi (v 1. prizoru 3. dejanja):

»Vem … vse, kar počno danes, je tako mračno, bedasto, tako nepojmljivo in peklensko zlobno in zato se moramo še boriti. A jaz sanjam o tistem dnevu, ko bomo vsi orožje odložili in rekli: Zdaj se ne bomo več! Kljub vsemu moramo verovati v človeka. Našli bomo pot iz vsega tega, a ne s sovraštvom. Bolje je ljudi prepričati kakor pobiti! Moralna revolucija je nemara važnejša od fizične. In včasih si mislim, da smo morali doživeti vso grozo tega časa, da bodo naposled vsi spoznali, kako zelo nam je treba nečesa drugega: dvigniti človeško dostojanstvo, da boš lahko spet imel človeka rad! … Saj je nekaj svetlega pred nami. Naš končni cilj. Svet, v katerem ljudje ne bodo poznali sebičnosti in samoljubja tako kot danes. Svet brez sovraštva!«

Tekst prinaša klasično poslanico sprave in vere v pomen pacifizma. Kako je to v novi Jugoslaviji postalo sumljivo in celo neprimerno, kaže iz tipkopisa razvidno dejstvo, da so najprej črtali stavek Bolje je ljudi prepričati kakor pobiti! Nato pa še tistega o moralni revoluciji. Namesto tega se je v režijsko-suflerski knjigi znašel z Janovo pisavo vrinjen stavek, ki je dopolnil Ljudi je treba prepričati: »Če pa le ostanejo zakrknjeni, jih je treba odstraniti – trezno, hladno, brez strasti maščevanja.«

K sporočilom, ki jih je javnost (s tem so mišljeni tako ansambel kot občinstvo in širša kulturna javnost) dobila s tem posegom.

– Najprej najvažnejše: O ubijanju se ne govori! Tudi če se kaj takega dogaja, se bomo delali, da tega ni, da se ni nič zgodilo, da o tem nič ne vemo.

– Drugo, splošnejše: Če si kdo predstavlja, da svoboda pomeni tudi svobodo govora in ustvarjanja, se moti. Vse bo pod kontrolo in po potrebi popravljeno.

In zdaj v nekaj spiralah razmislek o zamenjavi in prepovedi.

Poseg je sprožila asociacija na strašno morijo, ki je po »osvoboditvi« v veliki tajnosti stekla na slovenskem (in jugoslovanskem) ozemlju. Koliko ljudi je (poleg izvajalcev) vedelo zanjo, je nemogoče reči, a tistiTako je!, izrečen v zavetju temne dvorane, pospremljen z aplavzom, je bilo mogoče imeti za dokaz, da jih nekaj je. Treba jih je bilo zastrašiti, hkrati pa poslati v svet pravo resnico o domnevnem dogajanju. Ta je: Nič se ne dogaja! Če pa se slučajno mogoče le, niti zdaleč na zasluži izraza »ubijanje«! Ne, to je vendar navadno odstranjevanje! Za nameček gre za odstranjevanje zakrknjencev! In to vse se pravzaprav mirno vklaplja v svet brez sovraštva, saj ne gre za ukrepe, ki bi jih vodilo maščevanje, želja po povračilu ali sovraštvo. Ne, sploh ne gre za čustveno ozadje ali strast! Ukrepi so trezni, hladni, premišljeni …

Po svoje se je popravljeni, dopisani tekst tudi skladal z občasnimi pojasnili na štiri oči, denimo Kocbeku, kam so izginili vsi tisti tisoči ljudi, ki so manjkali. Baje so bili pač poslani na prevzgojo, baje so odpravljali njihovo zakrknjenost …

Temu, kar se je decembra 1945 s popravkom zgodilo drami Svet brez sovraštva, je težko reči drugače kot grda, perverzna salta. Dramska oseba, ki je oznanjala vero v svet brez nasilja, je nenadoma začela propagirati trezno in hladno pobijanje. Mlada pisateljica, ki je na podlagi osebne zaporniške izkušnje in vere v novi, boljši svet, napisala igro o pomenu ljubezni med ljudmi, o obnovi dostojanstva, skrbi za otroke, moralni obnovi, ki je nujna sestavina povojne dobe –, je nenadoma obstala prestrašena in osramočena pred zahtevami časa oziroma ljudi, ki so jih poosebljali.

Toda vsaj varuhi slovenščine in njenih lepot so bili lahko zadovoljni.

Ves vojni čas so se naročniki mučenj in moritev radi izogibali izrazu ubijanje, ki ima silen emocionalni naboj. Namesto tega se je uporabljala beseda likvidacija, kot kaže tudi besedilo Mire Mihelič v Urah mojih dni, »nesrečna zadeva z likvidiranimi domobranci v Rogu«. Likvidacija, trdi wikipedia, je »ciljano ubojstvo osoba«, ki se ga izvrši iz ideoloških, političnih ali vojaških razlogov; pojem likvidiranja se uporablja tudi kot evfemizem za od oblasti izvedeno ubijanje političnih nasprotnikov, disidentov ali sovražnikov. Masovne likvidacije so se dogodile med in po raznih revolucijah … (Hrvaško wikipedio navajam zato, ker ima slovenska wikipedia likvidacijo predvsem kot »prenehanje pravne osebe«, to je izraz iz gospodarskega prava). Konec leta 1945 pa je bil očitno tudi izraz likvidacija preveč ekspresiven, za nameček še nesprejemljiv kot tujka, pa so ga v Drami v imenu lepe slovenščine nadomestili s kleno domačo besedo.

Pozornosti je vreden tudi drug, kazensko-pravni vidik: V pravnih predpisih, ki opredeljujejo zločine in kazni, velja uboj iz strasti, iz slepega

[Stran 080]

maščevanja, iz prizadetih čustev torej, za dosti milejšo kršitev norm kot pa premišljen, hladen, trezen uboj. To se je večkrat izkazalo tudi v razpravah o povojnih pobojih v zadnjih dveh, treh desetletjih; ljudje, ki so izrekali razumevanje za strašno povojno krvavo rihto, so se pogosto sklicevali na prestano gorje v vojni in s tem povezano čustveno prizadetost ter željo po maščevanju. Kakorkoli, Špelca, ki je prvotno oznanjala svet brez nasilja, se je po posegu znašla v vlogi osebe, ki hujska k treznim in hladnim naklepnim pobojem, in s tem si je sama odvzela pomembno olajševalno okoliščino.

Seveda se je s tem osrednji lik drame zelo spremenil. Njene sogovornice, ki so zagovarjale obračune in talionsko načelo zob za zob, glavo za glavo, so ostale brez prepričljive soigralke, saj je bila nenadoma tudi vizionarska Špelca v bistvenem na njihovi strani. Zgodilo pa se je še nekaj za oblast prevzemajoči režim pomembnega: Za svoje ravnanje je novi režim vnaprej, recimo pol leta pred koncem vojne in povojno krvavo rihto, dobil odobritev, tako rekoč dokaz za morilsko voljo ljudstva, brez glasu proti.

Omeniti moram še zanimiv paradoks: Ženske, ki se v vojnem času – v zaporu, v trdem, krutem sistemu, ki ga vzdržujejo nacisti z »domačimi pomagači« – lahko pogovarjajo o vsem, prav vsem, pa zdaj, v svobodi, nenadoma ne morejo in ne smejo več svobodno govoriti o tem, kar mislijo in čutijo … Čudna svoboda!

In končno ne morem brez še ene pozornosti vredne dimenzije. Dramo je napisala ženska in v njej nastopajo samo ženske; moški so le kruti akterji za kulisami. Ker je iz vse zgodovine razvidno, da so za nasilje moški precej bolj odgovorni kot ženske, deluje skrajno nenavadno in neprepričljivo, če se kdo trudi iz ženske igre narediti enoglasno moško, k neusmiljenemu obračunu usmerjeno dramo.

Kakorkoli torej obrnemo, naveza Stupica/Jan – ob pomoči koga še bolj kompetentnega ali ne, kdo bi vedel – je poskrbela za grd umor nesrečne Špelce. Vendar sta na srečo ob tem naredila toliko neumnih napak, da dejanje ni bilo popoln umor. Misel trpinčene mlade ženske, da je pobijanju treba narediti konec in zaživeti s spoznanjem, da le »kadar sovraštvo ugasne, pride mir«, je vendarle uhajala v svet. Predvsem po zaslugi knjige, ki je bila neokrnjena natisnjena v Trstu, na drugi strani meje, in je našla pot do mnogih bralcev, še preden so v ljubljanski Drami ugotovili, da je z njo nekaj narobe. V nekaj letih je postala izredno priljubljena, izvajali so jo pretežno (domnevam) s politično nekorektnimi pozivi vred. V marsikaterem gledališču so v njej prepoznali univerzalno sporočilo, pa se je zanjo odločil tudi kdo, ki je podobne najhujše muke doživel po vojni, po zdavnaj premaganih in pobitih »Simonih in njegovih hlapcih«; tako je, denimo, storila Milena Godina leta 1975.

Za to dramsko delo je pisateljica Mira Puc dobila nekaj ostrih kritik, vsaj sotto voce pa tudi veliko priznanj. Po tistem skrivnostnem vzkliku Tako je! in aplavzu še Kocbekovo pohvalo in veliko pisem. Med njimi je posebno zanimivo pismo Leona Kavčnika, ki ji je čestital in sporočil, da tudi on težko prenaša ta prevladujoči kult mržnje in da je spisal knjigo o tem, kako ga premagati. V mislih je imel verjetno Evolucijo k socialni pravičnosti (iz leta 1940), kjer je intoniral:

»Dandanes je zelo razširjeno mišljenje, da se da socialna pravičnost doseči le z nasilnim prevratom in pokoljem resničnih ali namišljenih nasprotnikov. Namen tega spisa je pokazati, da mi krizo lahko prebrodimo tudi brez revolucije in s samo evolucijo dosežemo novo ravnotežje, ki ga zahteva razvoj sveta. Pokazati hočemo, da sta revolucija in protirevolucija nepotrebno zlo. Pokazati hočemo pot po sredi, ki vodi naravnost do cilja socialne pravičnosti. Pokazati hočemo, kako je mogoče poedince in njih interese tako razpostaviti, da bodo morali delati v korist skupnosti, ako bodo hoteli delati za svojo korist, pri tem pa ohraniti najdragocenejše vrednote: osebno svobodo in človeške pravice sploh.«

(Avtor je bil spomladi 1947 aretiran in obsojen na dolga leta ječe. Njegova knjiga je bila zaplenjena, spravljena v D-fond in na svobodo izpuščena šele leta 1976.)

No, da moja razprava ne bo morbidno črna, jo bom začinila s humorjem. Ali mogoče veste, da bi bilo treba Franceta Prešerna postaviti pred sodišče? Res? Zakaj neki? Zaradi verza Slovenec že mori Slovenca brata. To je neodgovorna in politično nesprejemljiva izjava, saj je splošno znano, da je edino pravilna trditev Ljudstvo pravično kaznuje protiljudske elemente …

Da je po vojni resnično zavladal kult sovraštva in da je bil poziv Špelce/Mire Pucove osupljiva in komaj tolerirana redkost, ni težko dokazati. Verjetno pa bi za visoko stopnjo prepričljivosti potrebovala veliko časa in prostora. Z nekaj potezami pa moram le poskusiti.

Ker v sodobnih razpravah o povojnih pobojih prevladujejo teze, da je šlo za maščevanje nad izdajalci, ki so se spajdašili z okupatorji in so torej bolj ali manj dobili, kar so zaslužili, bom predvsem navedla nekaj nasprotnih dejstev. Za začetek prej citirano Kavčnikovo sodbo iz leta 1940: »Dandanes je zelo razširjeno mišljenje, da se da socialna pravičnost doseči le z nasilnim prevratom in pokoljem resničnih ali namišljenih nasprotnikov«, misel, ki so jo razglašali predvsem komunisti. Njihova ideologija je oznanjala trdno vero, da bo socialna

[Stran 081]

pravičnost izvedljiva šele potem, ko se bo ljudstvo znebilo izkoriščevalcev; kapitalistične in aristokratske sloje, kler, buržujske politike, protiljudske elemente ipd. je treba najprej brez usmiljenja uničiti, potem pa bo zavladal mir, blagostanje …

Za ilustracijo ponujam v razmislek primer Mateja Bora. V partizanih je postal daleč najslavnejši slovenski pesnik in po vojni poosebitev novega človeka in umetnika. Uredništvo Mladinske revije ga je kot takega povabilo, da mladim predstavi, kako se je izoblikoval. To je storil leta 1947 v obsežnem izpovednem spisu, kjer je predstavil svojo mladostno zmedenost ob mnogih protislovjih, iskanja, se označil za »anarhistično žverco« in »bojevitega fanta, ki gre na pretep z vsem svetom«. Pravo razodetje pa je doživel, ko je iz Štor prišel študirat v Ljubljano, vstopil v študentsko društvo Triglav in začel brati marksistično literaturo: »Na barikade pojdemo, ker vemo, da moramo zrušiti kapitalizem, ki je škodljiv, ne glede na to, kako bo zategadelj pri srcu direktorju Hruški, njegovi ženi in otrokom ali pa gospodu Korošcu, Kramarju in njegovim prijateljem. Verjetno bo hudo, tem huje, ker bodo v svojem srcu, pa naj si ga bodo še tako izpraševali, sodili, da se jim je zgodila huda krivica. Nemara so med njimi celo ljudje, ki so v bistvu pošteni in dobri, toda tudi te mora revolucija pomesti, če se ji bodo ustavljali, ker so škodljivi, ker so coklja življenju, čeprav tega ne vedo ali pa ne marajo priznati … Samo v revoluciji se more človek moralno preroditi, prekaliti in osvoboditi.«

Marksizem je torej ponudil preprosto, shematično podobo sveta, skupaj s tem pa kritje in blagoslov vsem bojevitim fantom; pokazal jim je cilje, na katere je treba streljati z barikad, jim pojasnil, kako odveč in smešni so vsi tradicionalni moralni oziri ter jim vnaprej ponudil odvezo. Rdeči teror je nekaj čisto samosvojega, razredno sovraštvo je zunaj doslej veljavnih standardov, saj visoki, celo znanstveno dokazani cilj opravičuje čisto vse. Mladi ljudje, zlasti fantje, prepolni testosterona, so radostno podlegali čarom takšnih militantnih gibanj. Med bojevitimi fanti je bilo tudi nekaj žensk, recimo Mica Šlander, ki je komaj čakala vojno: »Bila je celo nekako olajšanje, začetek tistega cilja, ki je bil že prej pred nami.« Se pravi, vojna je poskrbela za začetek težko pričakovane revolucije in velikega preporoda ter prekaljenja.

Med zapiski, ki si jih je delal Kocbek, ko je bral in zbiral teme za lastno literaturo, so pogosti drobci kot: »16 letni fant misli, da se bo afirmiral in šele takrat vstopil med odrasle, če bo prelil tujo kri ali celo koga ubil … Pri nas je bilo to v partizanstvu, likvidacija je pomenila junaštvo in drznost, znak pravega moštva.« Ali v osnutku za dramo: »Povsod sovraštvo, povsod demonija, vsepovsod sledovi strasti, povsod razpoloženje zla, razgibano hudobno ozračje.«

Ves javni prostor je bil preplavljen s pozivi k trdemu, neusmiljenu boju proti razrednim sovražnikom, iz tuje literature so prevajali vse mogoče o novem človeku, novi morali. Mlad pesnik Lojze Krakar je klical v svet: »Tovariši, naučiti se moramo sovražiti!«

Nekateri so bili čez nekaj desetletij v zadregi zaradi takšnih besed, nazorov, verzov, proznih stavkov, drugi pa so, nasprotno, na stara leta na novo odkrili čar bojevitosti. Tako je dramatik Peter Božič mislil, da so nujni slavospevi Titu in zatrjevanja, da je bil totalitarizem značilen za vso povojno Evropo. Kar je daleč od resnice in je mogoče slikovito pokazati prav na primeru literature in dramatike. Christopher Fry, na primer, je bil daleč najbolj vpliven in upoštevan angleški povojni dramatik; izrazit in brezkompromisen pacifist, globoko veren človek – kar vse se njegovim dramam zelo pozna. In če je Velika Britanija nekoliko izjemen primer, saj ni bila nikoli zasedena, si kaže ogledati Francijo. Več francoskih pisateljev se je takoj leta 1944 uveljavilo z nastopi proti slepemu maščevalnemu pohodu, proti kulturi sovraštva. Peticija pisateljev, ki jo je januarja 1945 v korist pomilostitve Brasillacha, enega vodilnih francoskih pronacističnih avtorjev, osebno odnesel generalu de Gaulleu Mauriac, je imela 59 podpisov, med njimi so bili tudi najvidnejši francoski avtorji kot Valery in Claudel. Francoski pisatelji so imeli že pozimi 1944/45 toliko osebne svobode, tudi svobode objavljanja in polemike, da so v osnutkih lahko razgrnili vse hude dileme povojnega časa in obnove; vključno s pozivi k odpuščanju in popolnemu pacifizmu.

Drama Svet brez sovraštva je bila dvojno sanjaška: Zaprte ženske sanjajo o lepem, nekonfliktnem času po vojni. Avtorica pa je bila sanjaška v svoji domnevi, da se bo o tem smelo govoriti. Oboje je v realnem svetu nove Jugoslavije izpadlo kot sveta preproščina. Realni svet je bil poln groženj in ubijanja, vsi pravoverni angažirani ljudje so oznanjali svojo trdoto kot največjo vrlino in se bahali z neusmiljenostjo.

Med mnogimi pokloni, ki jih je Mira Mihelič dobila po smrti, se mi zdi danes pomembno navesti tega: Eden od teh fantov, ki so nekoč tako zelo verjeli v marksizem, Ciril Zlobec, je na stara leta zapisal: »Malo je stvari na svetu, ki bi se v tem povojnem obdobju tako diskreditirale kot načrtovanje prihodnosti na upworabi sovraštva kot dejavne energije družbenega razvoja. S tega vidika je ponovno branje romanov Mire Mihelič že skoraj poučno in zabavno.« (Sodobnost, november 1985)

[Stran 082]

⁹

Sedemdeset let je minilo od obiska škofa Gregorija Rožmana v Šentjoštu. Samo slutim lahko, s kakšnim ponosom, s kakšnim veseljem in spoštovanjem so takrat domačini pričakovali škofa, ki je vodil Cerkev v Sloveniji v njenem najhujšem obdobju. 70 let nazaj je škof dr. Gregorij Rožman podelil zakrament svete birme prav v kraju, kjer je v obrambi pred partizanskim nasiljem nastala prva vaška straža. Škof je vaščanom prinesel tolažbo in jim okrepil vero v Kristusa, vendar tudi sam ni odšel praznih rok. Prepričana sem namreč, da se je tu, med ponosnimi in vernimi katoličani škof takrat spočil in naužil ne samo lepot tega kraja, temveč predvsem pristnega in gorečega slovenstva, pokončnosti in upanja, da bo slovenski človek spoznal in doumel globino sovraštva, ki ga je prinašal komunizem. Tu je gotovo začutil odločnost, ki je jasno sporočala »naše domovine in vere ne damo«. Zagotovo mu je tudi to srečanje dalo moči, da je zdržal vso jezo in bes medvojne komunistične oblasti, ker se ni vdal ustrahovanju brezbožnega komunizma in njegovih podložnikov. Prav zaradi tega so mu ti podložniki, ki so postali oblastniki, sodili za tiste zločine, ki jih je povojna oblast pravzaprav prepoznavala znotraj same sebe – zločine proti narodu, proti slovenstvu in tisočletni slovenski krščanski zgodovini. Ko so na sojenju vpili »izdajalec«, so v resnici vpili proti samim sebi. Rožmana takrat, ko so mu sodili, ni bilo v Sloveniji, zato ga v svojem besu niso mogli ubiti. Vsaj ne fizično. So pa dolga desetletja ubijali njegovo dobro ime, blatili njegovo delo, zaničevali njegovo skrb za Slovence. Veliki petek za škofa Rožmana ni trajal samo en dan, temveč desetletja, ki jih je moral preživeti v izgnanstvu. Ne samo živ, temveč tudi mrtev dolgo časa ni našel miru v slovenski zemlji. Vse do letošnjega aprila, ko smo ga mnogi v ljubljanski stolnici pospremili na njegovi zadnji poti. Bilo je to slovo od velikega slovenskega domoljuba in pastirja, ki je bil zvest svoji domovini do konca. Naj si tu izposodim besede še enega velikega Slovenca, ki si je moral zaradi bratomornega komunizma svoj dom ustvariti daleč od domovine, ki jo je imel tako rad, sedaj že pokojnega Božidarja Finka: »Gregorji Rožman je bil neomajno zvest slovenski domoljub, ki je vzgled in opomin tistim, katerih usta so polna samohvale z bojem za narodno svobodo, njihova dejanja pa so bila nekdaj in so še danes usmerjena v partikularne interese za oblast in bogastvo.«

Da, škof Rožman je bil takrat pravi pastir ovcam, ki so mu bile zaupane – ne samo tistim v demokratičnem taboru, temveč tudi onim, ki so se združevali pod rdečo zvezdo. Bodril jih je, jih spodbujal k zvestobi domovini ter jih učil temeljnih resnic in moralnih načel. Vendar ni bil učitelj in vodnik samo tistim, ki jih je spremljal v času svojega življenja. Njegovo delo in življenje samo nam govorita in nas na različne načine spodbujata tudi danes.

Škof Rožman nam je tako svetal vzgled zvestobe narodu in domovini. Kljub nacističnemu preganjanju, ki ga je bil kot Slovenec deležen na Koroškem, ni izdal svojih korenin, svojega naroda. Zavedal se je, kakšna dragocenost pomeni biti Slovenec. Več kot tisoč let živimo Slovenci na tem ozemlju. Naši predniki so s pesmimi, s kulturo, z običaji, pa tudi s pisano besedo ohranjali slovenščino in slovensko tradicijo. Ne pozabimo, da smo bili med prvimi na svetu, ki smo dobili prevod Svetega pisma v svojem jeziku. To veliko dediščino smo prejeli od svojih očetov, to moramo in smo dolžni prenesti na naše potomce. To je velika odgovornost, ki pa se je premalo zavedamo. To ne-zavedanje je v veliki meri rezultat uspešnega »preoblikovanja slovenskega narodnega značaja«, kar je bila ena temeljnih točk protiimperialistične fronte, ki pa v sebi ni nosila ljubezni do naroda in njegovega čutenja, temveč je stremela »k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda« in k revoluciji ne glede na žrtve. Prav zaradi tega spodbujanje narodne zavesti oblast, ki se ideološko napaja v preteklem sistemu, označuje za nacionalizem, v šolah je slovenska zgodovina potisnjena na rob ter povrhu še dodobra popačena, slovenske klasične avtorje zamenjujejo sodobni »kvazi literati in poeti«, ki namesto pristnih slovenskih besed svojo prepoznavnost in navidezno »mikavnost« gradijo na kletvicah, srbohrvatizmih in vulgarnih izrazih. Takšno literaturo ponujajo, pravzaprav vsiljujejo otrokom v okviru bralne značke ali maturitetnih branj. Kjer le morejo, kot papige ponavljajo, da smo bili pred »osvoboditvijo« narod hlapcev, rdeča zvezda pa nam je prinesla novo svobodo in ustvarila novega človeka. Kako je potem ta narod hlapcev lahko dal tako velike ljudi, kot so bili Trubar, Valvasor, Vega, Zois, Slomšek, Prešeren, Gregorčič, Balantič? Vsak poskus krepitve narodne identitete tisti, ki izhajajo iz dediščine povojne oblasti, zatirajo z diskreditacijo in poniževanjem.

[Stran 076]

Jasno jim je, da se naroda, ki ve, kdo je, ne da tako lahko voditi in z njim manipulirati. Komunisti so zato pred 70 leti naredili vse, da bi slovenskemu narodu odvzeli hrbtenico. Zato je moralo dati življenje toliko slovenskih fantov in mož. Šentjoščani se tega dobro spominjate – v imenu revolucije in njihove »svobode« so pobili skoraj vse može in fante v vasi in okolici. Škof Rožman nas zato danes, tako kot naše prednike pred 70 leti, spodbuja, da krepimo narodno zavest, da ostanemo zvesti svojim slovenskim koreninam. S tem nam je lahko največja spodbuda in opora v naših prizadevanjih, da nas ni strah cene, ki bi jo za to morali plačati. Tudi nam danes, tako kot davnega leta 1942, govori: »Četudi narodu kaj trenutno koristi, v resnici pa škoduje – in če zaradi tega po svoji vesti odklanja sodelovanje in obsoja kako grešno dejanje in če zaradi tega pade pod morilčevo rokov, čeprav obsojen od kogarkoli, je resničen in pravi mučenec tisti, ki je dal življenje za Kristusov nauk, saj je umrl, ker je ostal zvest zapovedim božjim, ki vse ljudi vseh časov vežejo v vesti.«¹⁰ S tem nakazuje še eno pomembno vodilo za slovenskega človeka: vero.

Naša narodna identiteta je neizbrisno in neločljivo povezana z zvestobo katoliški veri. Če pade ena, pade druga. Letos mineva 1150 let odkar sta v naše kraje prišla sv. brata Ciril in Metod ter »vsejala vero, ki je pognala globoke korenine med našimi predniki«, že sto let pred njima pa je sv. Modest »deloval po naši deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike«. Globoka vera je pomagala slovenskemu človeku preživeti vse preizkušnje skozi stoletja. Škof Rožman se je tega zavedal in želel, da se vera naših prednikov še okrepi. Na njegovo pobudo sta bila pred drugo svetovno vojno organizirana dva velika kongresa, Evharistični kongres za Jugoslavijo leta 1935 in mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939. Z njima je želel poživiti zavest pripadnosti Cerkvi in oba sta pripravljala razpoloženje za odpor proti komunistični revoluciji, ki se je približevala. Ob sklicu kongresa Kristusa Kralja, ki se ga je skupaj udeležilo skoraj 200.000 ljudi, je Rožman zapisal: »Kristus v Presvetem Rešnjem Telesu je naše življenje. Iz njega zajemamo pogum v težavah, veselje v preizkušnjah, upanje v brezupu, veliko vsepresegajočo ljubezen do Boga in bližnjega. Iz takšne ljubezni vzklije mir v narodu in med narodi. Iz takšne se bo našla prava pomoč v tolikeri bedi in prava rešitev zamotanih vprašanj.«¹¹ Da, v tej ljubezni do Boga in do bližnjega je globoko veren slovenski človek moral dati svoje življenje, ker se je zoperstavil brezbožnemu in s krvjo prežetemu komunizmu. Še danes nas morajo pretresti številni rožni venci, ki jih odkrivajo skupaj s kostmi pobitih v grobiščih, razsejanih po vsej naši domovini. V veri so zmogli takrat slovenski fantje, slovenske matere in družine prenesti najhujša poniževanja in v veri so ohranjali svoje dostojanstvo. Mati, domovina, Bog. Za to troje so dali svoje življenje. Komunizem ni prenesel vernega človeka, prav tako ga kontinuiteta ne prenese danes. Razumljivo, saj okrepljeni v veri ljubimo svoj narod in v tej ljubezni zmoremo videti zlo, ki je v njihovih dejanjih. Prav zaradi tega smo katoličani v današnjem času še posebej izpostavljeni. Kristjanofobija se širi iz dneva v dan. Tudi zato, ker oblast dopušča, da se kdo norčuje iz nas, ne obsodi požiganja križev, ne poišče avtorjev hujskaših napisov, ki spodbujajo h klanju katoličanov. Še huje. Celo umetniško delo, ki nosi naslov »Oče naš« ni dobrodošlo v slovenskem parlamentu, čeprav prav Oče naš najdemo med najstarejšimi in prvimi zapisi v slovenskem jeziku. Kakšno sovraštvo in kakšen strah pred slovenskim narodom in njegovo krščansko zgodovino se skriva v tistih, ki ob dnevu državnosti ne dovolijo, da bi zbor zapel pesem s takim naslovom. Žal je tudi Cerkev pri nas večkrat mlačna v svojih odzivih ob takih ravnanjih, moč, tudi moralno, pa ji jemljeta še gospodarski in finančni polom v eni od njenih škofij. In to ravno v času, ko bi njeno oporo najbolj potrebovali. Toda k sreči imamo velikega Slovenca, ki od aprila letos počiva v ljubljanski stolnici in nas spodbuja v zvestobi katoliški veri in nam daje zgled vztrajnosti in poguma.

Še eno spodbudo nam daje škof Rožman za današnji čas. Kot duhovnik in škof se je trudil za vzgojo laikov ter jih vzpodbujal k družbenemu angažiranju po načelih katoliškega družbenega nauka. V ta namen je podpiral ustanavljanje katoliške akcije ter aktivno sodeloval pri oblikovanju pravil za njeno delovanje. Želel je, da vsak katoličan po svojih močeh, sposobnostih in talentih prispeva k družbenemu blagostanju. Ne vem, kakšno pridigo je imel tu v Šentjoštu ob birmi, vendar sem prepričana, da je tudi takrat spodbujal vaše domače, naj se krepijo ne samo v verskem, temveč tudi v narodnem duhu in da naj vsak, v okviru svojih darov prispeva k skupnemu dobremu. Tudi danes smo katoličani poklicani, da se aktivno vključimo v družbo ter jo s svojimi vrednotami in načeli sooblikujemo. Gospodarska kriza, v kateri smo že nekaj let, nam daje odlično

[Stran 077]Figure 1. Neomajno zvest slovenski domoljub Janez Rihar

priložnost, da pokažemo svojo iznajdljivost in svojo ustvarjalnost. Naša odgovornost je, da se z vsemi močmi in znanjem vključimo v iskanje rešitev za naš čas in prostor. Kdo lahko poišče najboljše možnosti za uresničitev skupnega dobrega, če ne ravno slovenski katoličan, saj ga pri iskanju vodita ljubezen in spoštovanje do drugega? Kdo lahko poišče najboljše rešitve za našo državo, če ne ravno tisti, ki čuti in ljubi slovenstvo? Veliko pri tem lahko naredi politika, ki se je tako radi izogibamo, oz. o njej mislimo najslabše. Res je, da je v slovenskem prostoru veliko politikov, ki si tega imena ne zaslužijo, saj jim je v prvi vrsti mar le za lastno korist in bogatenje. Toda tudi mi vsi smo poklicani, da se vključimo v dogajanje okoli nas in ga oblikujemo v vrednotah, ki jih izpostavlja katoliški družbeni nauk. Spodbude škofa Rožmana odmevajo tudi v besedah sedanjega papeža Frančiška, ki pravi: »Vključiti se v politiko je dolžnost kristjana. Mi kristjani ne moremo biti kot Pilat in si umiti rok. Politika je ena od največjih oblik ljubezni, ker išče skupno dobro. Rekli boste, da to ni lahko. V življenju ni lahkih stvari. Politika je umazana, boste rekli. Naša dolžnost je delati za skupno dobro. Pogosto je pot do tega prav politika.«

Sedemdeset let mineva, odkar je tedanji ljubljanski škof Gregorji Rožman podelil birmo v Šentjoštu. Sedemdeset let, odkar je tu nagovoril zbrane domačine, zavedne Slovence. Takrat jih je spodbujal, naj ohranijo vero in dom ter jih hrabril v trenutkih največje narodove tragedije. Sedaj je vrsta na nas, da mu povrnemo njegovo zvestobo v veri in slovenstvu. Ne samo tako, da mu v naši zgodovini končno damo mesto, ki mu pripada ter povemo, da je »prav presojal takratne razmere« in pravilno opozarjal na zlo komunizma, pritlehno (pri)skritega pod narodnoosvobodilnim bojem. Njegov zgled naj nam bo predvsem spodbuda, da ne omahnemo v skrbi za dobro naše države in naših rojakov.

[Stran 078]

V prvem delu mojega poročila (ZAVEZA 89) sem na kratko opisal, kako brezupno in neuspešno je bilo prizadevanje za sodno obnovo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu, boj pravnika z boljševiško formiranimi in komunistični revoluciji predanimi sodniki ljubljanskega okrožnega in višjega sodišča. Že po prvem sodnem krogu sem spoznal, da normalne obnove ne bo, saj se je hitro pokazalo, da bo sodišče uporabilo vsa dovoljena in tudi nedovoljena sredstva in postopke, da bo obnovo zavrnilo ali vsaj odložilo v nedosegljivo prihodnost. Treba je bilo misliti na drugo rešitev!

Druga možnost ali drugo izredno pravno sredstvo je bila zahteva za varstvo zakonitosti. Slabost te poti je, da ne vodi k iskanju resnice, k spremembi ugotovljenega dejanskega stanja, ampak lahko popravi samo napačno uporabo predpisov ob nespremenjenih dejanskih ugotovitvah. Prednost te poti pa je, da je odločanje enostopenjsko, kar onemogoča neskončno ponavljanje in zavlačevanje. Udeleženih je manj oseb, postopek je enostavnejši in odločiti je treba o manjšem številu vprašanj. Sojenje je pridržano vrhovnemu sodišču, pri katerem je vsaj načeloma manj možnosti za politično ali ideološko sprenevedanje ali drugačno pristranskost.

Zahtevo za varstvo zakonitosti sem začel pripravljati – drugače kot zahtevo za obnovo – sam, brez vednosti drugih tožilcev. Večino dela, posebno pisanje, sem opravil doma. Med študijem in pravno analizo kazenskega postopka in sodbe proti Rožmanu pa sem spoznal, da je krivična in nezakonita tudi obsodba drugih slovenskih obsojencev. Ko je bila spomladi 1998 zahteva glede obsodbe škofa Rožmana že napisana, sem jo zato razširil še na obsodbo drugih štirih slovenskih obsojencev: div. generala Leona Rupnika, upravnika policije dr. Lovra Hacina, ministra dr. Miha Kreka in domobranskega polkovnika Milka Vizjaka. Priprava zahteve se je zato zavlekla do jeseni 1998 in se približala koncu mojega tožilskega mandata.

Zahtevo za varstvo zakonitosti sem preko Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil 6. novembra 1998. Do 3. decembra, ko se je končal moj mandat, se ni zgodilo nič. Od 3. decembra naprej je vrhovno tožilstvo vodil moj dotedanji namestnik Jože Friedl, ker se politiki niso mogli dogovoriti in imenovati novega generalnega državnega tožilca. Po zakonu bi sicer moral sam ostati na položaju do nastopa novega generalnega tožilca, vendar tega nisem hotel, ker me je tedanji minister za pravosodje Tomaž Marušič v sodelovanju s predsednikom vrhovnega sodišča dr. Mitjo Deisingerjem in predsednikom državnozborske komisije za volitve in imenovanja poslancem Maksom Lavrincem »razrešil« že 14. novembra, Zveza borcev in poslanec Zmago Jelinčič pa so že prej kričali, naj mi državni zbor odvzame mandat vsaj en dan pred potekom.

Po mojem odhodu so o moji vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti razpravljali na sestanku vrhovnih tožilcev. Pri tej razpravi se je izkazal dr. Zvonko Fišer, sedanji generalni državni tožilec, ki naj bi po pripovedi prisotnih rekel, da pri tej zahtevi ne gre za pravno ampak za politično zadevo, o kateri naj odloča politika in ne tožilstvo, mojo vložitev zahteve za sodno varstvo pa zato označil za »pobalinstvo«.

Nova generalna državna tožilka je bila imenovana 12. marca 1999 in takoj po prisegi za javno televizijo izjavila, da bo vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti proti obsodbi škofa Rožmana umaknila, češ da »zahteva ni v narodnem interesu«. Že čez štiri dni je to tudi v resnici storila in 16. marca sodišču sporočila, da umika zahtevo, »ki jo je vložil Anton Drobnič kot generalni državni tožilec«. Okrožno sodišče je s sklepom sodnice Milene Jazbec Lamut umiku brez pomisleka ugodilo in zahtevo zavrglo, tako da ta do vrhovnega sodišča sploh ni prišla.

Katere sodne vloge je dovoljeno umakniti in kdaj jih upravičenec lahko umakne, natančno določajo predpisi o kazenskem postopku. Tedanji zakon umika moje zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeval. Zahtevo je smel vložiti samo vrhovni državni tožilec, o njej je lahko odločalo samo vrhovno sodišče. Bilo bi sramotno za pravosodje, če bi vrhovno tožilstvo svoje odločitve kar spreminjalo, in žaljivo za vrhovno sodišče, če bi mu tožilstvo poslalo nepremišljeno zahtevo in jo nato umaknilo. Umik zahteve in sodni sklep o zavrženju zahteve sta zato nezakonita in za pravno državo sramotna.

Drugo vprašanje je, kako in od kod je nova vrhovna tožilka poznala zahtevo, da jo je takoj razglasila za nasprotno narodnemu interesu, preden je pravno in dejansko prevzela

[Stran 071]

posle generalne državne tožilke in dobila pravico in dejansko možnost za pregled spisov. In po katerih merilih je ocenila narodni interes, zlasti pa, po katerem zakonu je bila za takšno oceno pristojna?

Zdenka Cerar s svojo neučakano javno izjavo in nepremišljenim umikom moje zahteve ni zagrešila samo sramotne strokovne napake, kot se je izkazalo v nadaljnjem postopku, ko je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, storila je tudi zlorabo uradnih pravic, ko je v kazenskem postopku zavestno odločala po interesih in ne po zakonu, kot bi morala, pri tem pa je bila še tako nespametna, da je ta zločin kar sama javno opisala in razglasila. Tudi kasneje je pred kamerami rada nastopala in »strokovno« povedala mnogo neumnosti!

Ni potrebno ugibati, od kod Zdenki Cerar navodilo za tako sramotno dejanje, ki ga sama nikakor ne bi bila zmožna. Na vrhovni položaj v tožilstvu je bila postavljena po volji zadnjega vodje totalitarne partije Milana Kučana. Z njim je še iz časov študija tesno sodelovala, on je tudi iznajditelj in glavni nosilec »nacionalnega interesa«. Neznano je, ali je tožilka partijskemu navodilu o narodnem interesu podlegla zaradi slepe zvestobe partiji, ali zaradi nesposobnosti pravnega razmisleka ali – kot vse kaže – zaradi obojega skupaj. Znano pa je, da je s tem interesnim dejanjem sama zanikala in za vedno pokopala svojo tako hvaljeno »strokovnost«. Boljševikom so besede vedno bile samo sredstvo za prevaro ali ustrahovanje.

Zdenka Cerar pa se ni zadovoljila samo z nezakonitim in do mene kot vložnika skrajno nespodobnim umikom zahteve. Svoje nečastno dejanje je nadaljevala tudi z neposredno lažjo. Na pismo treh civilnih združenj, Združenih ob lipi sprave, Civilne družbe za demokracijo in pravno državo in Društva za ureditev zamolčanih grobov, v katerem so vprašali o rehabilitaciji škofa Rožmana, je generalna državna tožilka 13. 9. 1999 odgovorila z uradnim pismom št. Tu-305/99-2, v katerem je zapisala, da je zahtevo za varstvo zakonitosti umaknila, »ker je njen predhodnik predlagal razveljavitev sodbe zoper vse obsojence v isti sodbi, ki so predstavljali vrhove slovenske kolaboracije, med drugim tudi nemškega komandanta Ervina Rösenerja«. Združenja je še prosila, naj o zapisanem seznanijo svoje člane! Tudi tukaj se ni pokazala samo njena moralna rahlost, ampak tudi njena nepremišljenost, saj bi morala vedeti, da je zahteva javno dostopna uradna listina in bo njena boljševiška laž hitro odkrita.

Zaradi te laži sem na Okrožnem sodišču v Ljubljani proti Cerarjevi pred devetimi leti vložil odškodninsko tožbo na podlagi določbe 2. odst. 26. člena Ustave RS, ki predpisuje pravico oškodovanca, da terja odškodnino neposredno od tistega državnega funkcionarja, ki mu je škodo povzročil. Predolgo in utrujajoče bi bilo navajati vse sprenevedanje in »strokovnosti«, ki jih je toženka navajala v odgovor. Sodnica Katarina Parazajda je s sodbo št. P 2859/2004-III novembra 2007 zahtevek zavrnila, češ da toženka kot privatna oseba za laž državnega organa ni odgovorna in da njen zapis tudi ni žaljiv. Mojo pritožbo zoper to sodbo je senat Višjega sodišča v Ljubljani v sestavi Irene Veter kot predsednice, Zvoneta Strajnarja kot poročevalca in Antona Panjana kot poročevalca zavrnil, prav tako je senat vrhovnega sodišča, ki so ga sestavljali Anton Frantar kot predsednik in člani Aljoša Rupel, mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternelj in Janez Vlaj s sodbo II Ips III/2009 z dne 10. 9. 2012 zavrnil revizijo zoper sodbi na nižjih sodiščih s pozornosti vrednim stališčem, da ustavna določba 26. člena ne daje nobene pravice oškodovancu, ampak le zakonodajalcu, da lahko neposredno odgovornost povzročitelja določi z zakonom, česar pa ta doslej ni storil! Ali je ustavna določba o neposredni odškodninski odgovornosti državnih funkcionarjev res prazna slama, ali za povzročeno škodo res niso odgovorni in so drugačna zagotovila politikov samo bajke za naivne, bo moralo povedati ustavno sodišče, ko bo odločilo o moji ustavni pritožbi, vloženi 31. 12. 2012.

Po zavrnitvi zahteve za obnovo postopka in umiku zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo več nobenega pravnega sredstva in nikogar, ki bi lahko zahteval rehabilitacijo škofa Rožmana. Zato sem novemu ministru za pravosodje dr. Lovru Šturmu predlagal takšno spremembo zakona o kazenskem postopku, da bi izredna pravna sredstva v korist umrlih duhovnikov in redovnikov smeli vložiti tudi predstojniki njihovih verskih skupnosti. To se je zgodilo jeseni 2005 z novelo ZKP-G.

Takoj sem prosil za sprejem pri nadškofu Alojzu Uranu, ki pa nad mojo prošnjo, naj za škofa Rožmana da pooblastilo za novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ni bil ravno navdušen, češ da vprašanje škofa Rožmana še ni razčiščeno. Po mojem nekoliko preživahnem pojasnilu, pri katerem se je celo polomil dragocen stol v škofovi sprejemnici, pa je molče vstal in odšel v sosednjo pisarno, se vrnil s podpisanim pooblastilom in mi ga prav tako molče izročil. Zahvalil sem se in mu rekel le, da bo na ta podpis kmalu lahko ponosen.

[Stran 072]Figure 1. Pravnost slovenskega sodstva Tamino Petelinšek

S hčerko Lidijo Grbec, ki je odvetnica, na katero se je glasilo pooblastilo, sva pripravila novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je le nekoliko izboljšano besedilo prve zahteve, dopolnjeno s predlogom, da se izločijo vrhovni sodniki, ki so bili ali so še člani katere od komunističnih partij ali njihovih naslednic. Vložena je bila konec decembra 2005.

Na to zahtevo je Alenka Mežnar, spec. vrhovna tožilka, vložila odgovor, v katerem je predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo tako spremeni, da bo Rožman oproščen vseh vojnih zločinstev, obsojen pa za vsa dejanja kolaboracije, ki jih je v očitnem nasprotju z mednarodnim vojnim pravom opisala v pravem boljševiškem traktatu še bolj baročno kot prvotna sodba. Pri tem pa tako kot vseh šest dolgih sodnih odločb v postopku za obnovo tudi ona ni niti z besedo omenila partizanskega nasilja in terorja boljševiške revolucije. Za pravosodje, ki je najdalj v boljševizmu zaostali del slovenske družbe, komunistične revolucije pač ni. Bi jo sodniki videli, če bi veliki spomenik revoluciji prestavili pred sodišče, morda pa bi pomagalo, če bi sodišče premestili k Hudi jami? Ne, ker nočejo videti! Seveda je obramba na tožilkino izjavo temeljito odgovorila.

Tedanji predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je predlog, naj se sodniki – komunisti sami izločijo, spremenil v formalno zahtevo za izločitev in jo nato zavrnil, češ da so sodniki že ob izvolitvi v trajni mandat bili spoznani za »osebnostno primerne«, zato »je mogoče povsem zanesljivo sklepati«, da dvom o njihovi nepristranskosti ni upravičen. Zakaj potem v zakonu predpisi o izločitvi, ni smel povedati, saj bi se drugače morali izločiti skoraj vsi vrhovni sodniki.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 1. 10. 2007 s sodbo št. I Ips 51/2006 v senatu vrhovnih sodnikov svetnika Marka Šorlija kot predsednika in članov Petra Hauptmana, svetnika Branka Masleše, Pavla Dolenca ter Maje Tratnik ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo glede obsojenih dr. Gregorija Rožmana in dr. Mihe Kreka razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Sodbo je pospremilo s posebnim sporočilom za javnost z dne 11. 10. 2007, v katerem opozarja na ne dovolj raziskano preteklost in na javni interes za raziskavo povojnih kazenskih procesov, s čimer je neposredno zavrnilo izjavo Zdenke Cerar, da zahteva ni v narodnem interesu.

[Stran 073]

#stran ima sivo ozadje#

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
Ljubljana, Beethovnova ulica 5

Ljubljana, 20. januarja 2009

Velecenjeni gospod
msgr. ALOJZ URAN
ljubljanski nadškof in metropolit,
predsednik Slov. škof. konference

Spoštovani gospod nadškof in predsednik konference!

Letos jeseni, natančno 16. novembra 2009, bo minilo 50 let od smrti ljubljanskega škofa in velikega kanclerja Teološke fakultete v Ljubljani dr. Gregorija Rožmana. Obenem bo jeseni najkasneje 1. 10. 2009 v skladu z novim kazenskim zakonom dokončno ustavljen montirani kazenski postopek, ki ga je proti škofu vodila nekdanja komunistična totalitarna oblast. Ustavitev 63-letnega preganjanja in pol stoletja po smrti preganjanega škofa, enega od vaših velikih prednikov, je nedvomno skrajni čas za temeljni premislek o njegovem življenju in delu v dobi najtežjih preizkušenj in trpljenja slovenskega naroda, o njegovem pomenu za ljubljansko škofijo in njene vernike. Prepričani smo, da boste letos tako v ljubljanski nadškofiji in v novomeški škofiji kot v vsej slovenski Cerkvi, ki jo usmerja Slovenska škofovska konferenca, temu premisleku dali tako potreben teološki in zgodovinski poudarek kot nujen organizacijski okvir, zlasti pa ustrezno duhovno pripravo in zagon.

Posebej pa bi radi opozorili na dejstvo, da je škof dr. Gregorij Rožman tudi po 50 letih še vedno pokopan v tuji zemlji, tam daleč v ameriškem Lemontu, kjer njegov grob obišče le malo Slovencev. S stališča osnovne človeške spodobnosti, pradavne kulture in verske zvestobe je zadnji čas, da že drugi rod vernikov po smrti škofa Rožmana in že peti njegov škofovski naslednik njegove posmrtne ostanke preneseta domov v svobodno in samostojno Slovenijo in jih pokopljeta med njegovimi verniki in njegovimi duhovniki na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Križu, kjer bo njegov grob lahko našel in obiskal vsak Slovenec.

Zelo nekrščansko in nekulturno bi bilo, za voditelje pa nečastno, če bi se jeseni 50. obletnice Rožmanove smrti morali v Ljubljani spominjati samo ob njegovi sliki, saj v škofijskem mestu nima še nobenega javnega spomenika ali javne spominske plošče. Nečastno zlasti zato, ker za prenos škofovih posmrtnih ostankov v domovino ni nobenih niti pravnih niti dejanskih ovir ali zadržkov razen nepotrebnega in tako za pokojnega škofa in sedanjo Cerkev kot za vernike in narod žaljivega obzira do škofovih obrekovalcev in zločinskih preganjalcev, nerazumljivega obzira do brezobzirnih nasprotnikov škofa, vernikov in Cerkve.

Ob spominu na škofa Rožmana ne smemo prezreti niti napovedi Slovenske škofovske konference, da bo prihodnje leto v Ljubljani vsenarodni evharistični kongres, na katerega je povabljen in pričakovan tudi papež Benedikt XVI. Zadnji slovenski evharistični kongres je bil tik pred drugo svetovno vojno, pripravil in vodil ga je prav škof dr. Gregorij Rožman. Kaj bodo o tem vernikom, narodu in svetu pa tudi samemu papežu povedali prireditelji in voditelji prihodnjega kongresa, kako se bodo izgovorili, če bo Rožmanov grob še vedno pozabljen v tujini? Molčati o škofu Rožmanu ne bo več mogoče!

Zaradi vsega povedanega je Nova slovenska zaveza, ki je nosilka avtentičnega spomina na slovenski odpor proti komunistični revoluciji, prepričana, da se je potrebno takoj odločiti in pravočasno pripraviti vse, kar je nujno tako na duhovnem, verskem in informacijskem kot na pravnem, družbenem in organizacijskem področju, da bomo škofove zemeljske ostanke lahko še pred 16. novembrom 2009 prenesli v domovino in jih pokopali, kot se spodobi in je pravično.

Spoštovani gospod nadškof in predsednik slovenske konference! Prosimo vas, da z našo prošnjo in pričakovanjem seznanite tudi druge vaše sodelavce in člane Slovenske škofovske konference. Novomeškemu škofu gospodu Andreju Glavanu, ki je tudi Rožmanov naslednik na delu nekdanje ljubljanske škofije, pa sami pošiljamo izvod te pobude, enako tudi frančiškanom v Lemontu.

Prosimo, da bi Bog blagoslovil to naše in – prepričani smo – tudi vaše delo in prizadevanje in vse vodil po pravi poti proti dobremu cilju!

Z iskrenimi pozdravi in spoštovanjem!

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
predsednik Anton Drobnič

[Stran 074]

Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo tudi zato, ker sta bila Rožman in Krek sojena v odsotnosti in se nista mogla zagovarjati. Zaradi njune smrti te bistvene procesne napake ni bilo več mogoče odpraviti, zato je obramba oktobra 2007 predlagala, naj sodišče kazenski postopek ustavi. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani pa je po okrožni tožilki Katjuši Čeferin šele februarja 2009 sodišču sporočilo, da umika obtožbo proti škofu Rožmanu za vojne zločine. Okrožno sodišče v Ljubljani je nato 10.4.2009 po sodnici Mateji Lužovec s sklepom št. II K 322/2007 ustavilo kazenski postopek proti dr. Gregoriju Rožmanu in dr. Mihi Kreku, ker za nadaljevanje ni procesnih predpostavk in ker je tožilka del obtožbe za vojne zločine umaknila.

Tako je po dolgih letih mojega »pobalinstva« in prizadevanj proti »interesu naroda« le prišlo do nedvomne sodne rehabilitacije škofa Rožmana in ministra Kreka, čeprav bi tožilstvo in sodišče lahko postopek še zavleklo do 1. oktobra 2009, ko bi po noveli zakona o kazenskem postopku novo sojenje zastaralo in bi prišlo le do formalne ustavitve. Nekaj o tem, kakšne razredne učenosti in nesmisle so ob ustavitvi postopka proti škofu Rožmanu napisali zaslužni socialistični profesorji in časnikarji centralnih medijev, sem že zapisal. Vsega je preveč in se bo moral v to greznico spustiti še kdo mlajši.

Nova Slovenska zaveza je 20.1.2009 predsedniku Slovenske škofovske konference Alojzu Uranu poslala pismo, v katerem škofa obvešča o spremembi zakona in o ustavitvi postopka proti škofu Rožmanu najkasneje 1. oktobra, opozarja na 50. obletnico škofove smrti 16. novembra in poziva k prekopu njegovih posmrtnih ostankov. Kopijo te poslanice je dostavila še novomeškemu škofu in frančiškanom v Lemontu. Doslej na to poslanico ni dobila nobenega odgovora od nobenega naslovnika.

Pač pa je ljubljanski nadškof Alojz Uran v nedeljo 15. 11. 2009 v ljubljanski stolnici daroval mašo ob 50. obletnici Rožmanove smrti. Javnost je o tem obvestila Nova Slovenska zaveza in s tem napolnila stolnico. Po slovesni maši se je nadškof s spremstvom podal proti glavnemu vhodu v cerkev in se kmalu zopet vrnil h glavnemu oltarju. Nihče ni ničesar pojasnil in šele naslednje dni smo lahko videli, da je blagoslovil nov nagrobni kamen nad sedanjo grobnico z napisom, da je škof Rožman »pokopan v Lemontu«.

Po tej maši sem nadškofu Uranu rekel, da je treba misliti še na prekop. Nasmehnil se je in mi kratko odgovoril: »Da, sedaj je vse pripravljeno in urejeno.« Kako je pripravljeno in urejeno, nisem izvedel, nadškof Uran pa je 29.11.2009, torej dva tedna po maši za Rožmana odstopil. Upanje je zato hitro minilo, zlasti ker tudi dosleden molk vseh namesto odgovora na našo poslanico ni mogel biti slučajen. Precej megleno se je povrnilo šele po treh letih, ko smo pozimi 2013 prebrali sporočilo nadškofa dr. Antona Stresa. Megleno zato, ker se je nadškof skliceval na Milana Kučana kot pobudnika prekopa in navajal njegovo »dovoljenje« za prekop tudi brez rehabilitacije, kar bi bilo seveda ugodno za nadaljnje manipulacije z Rožmanom, pri tem pa se je navedba končala pred Kučanovim navodilom, da mora prekop biti »brez triumfalizma«. Po pogrebu smo iz zapisa v Družini izvedeli še za navodilo, ki ga je že ob Rožmanovi smrti leta 1959 UDBA poslala škofu Vovku, ki je v Rožmanovi odsotnosti upravljal ljubljansko škofijo, da ob smrti škofa Rožmana ne smejo zvoniti in da smrti ne smejo oznaniti po cerkvah.

Vse ukazano se je tudi zgodilo: ob pogrebu nobenega govora, oznanila po cerkvah ni bilo, zvonovi, ki so se ob maršalovi smrti pregreli, so bili ob škofovem pogrebu nemi, objavo pogreba v Družini je večina bralcev prejela šele dan po pogrebu, tudi pri Novi Slovenski zavezi smo za Rožmanov pogreb izvedeli iz Lemonta. Tako so ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana 13. 4. 2013 v njegovi stolnici pokopali po obredu svete matere Cerkve, dopolnjenem po protokolu UDBE in po navodilu komunističnega vodje Milana Kučana.

[Stran 075]

⁸

V že zelo obledelem izvodu tuje revije sem pred kratkim bral razmišljanje na temo »kje se je cela reč zataknila« in pri tem dobil poduk, da klic k takemu opravilu ni tako redek, kot se zdi tistemu, ki ga prvič sliši. Toda, če gre pri stvari, ki naj bi se bila »nekje zataknila«, za osnutek prve države, ki ga je narodu uspelo izdelati in uresničiti, potem pogostost takega spraševanja ne prinaša velikega olajšanja. Tako veliko dejanje, kot je postavitev države, ne obeta prav veliko ponovitev, če sploh katero. In nepopolnost ali celo polomija takega projekta pri drugem poizkusu ne obljublja več vere in zagnanosti, ki je napolnjevala prvo ekipo. Res je seveda tudi, da bi izvajalci ponovljenega poizkusa razpolagali z izkušnjami, ki jih pionirji niso imeli, sploh pa, če ne bi šlo za obnovo celote, ampak samo za odstranitev posameznih nepopolnosti, samo za korekturo.

A preidimo k stvari. Kar v Sloveniji posebej ovira postavitev take družbene skupnosti, kot je država – ki je, kot vemo, res communis, skupna reč – je to, da so tisti, ki naj bi jo sestavljali, njeni državljani, iz tako različne snovi, da si vsakič začudeni pravimo: saj je nemogoče, da bi bili ljudje tako različni, kaj različni, nasprotni, kaj nasprotni, izključujoči.

Oglejmo si v kratkih potezah to slovensko posebnost. Ljudi, ki nas je danes pripeljalo na ta kraj, določa to, čemur pravimo civilizacija. Civilizacijo sestavljajo stvari, ki so nastajale dva tisoč ali tri tisoč let in so jih ljudje sprejeli in so še tukaj: od prvih nepozabnih stavkov, ki jih je povedal hebrejski prerok ali potem grški mislec ali pa izhajajo iz katere od podob v štirih knjigah krščanskega evangelija do Horacijevih stihov ali misli iz Dostojevskega. Narodi, ki so čutili, da si morajo te stvari na vsak način zapomniti, so uresničili to, čemur še pravimo Evropa.

Egiptovske piramide niso Evropa. Partenon, tempelj na atenski Akropoli pa je Evropa. In če imamo pred očmi oboje, popolnost in eleganco dorskega stebra ter težo in gmoto piramide v egiptovski Gizi, potem razumemo, zakaj je ruski disident Andrej Sinjavsky, ko je razmišljal, ali bo kdaj mogoče komunizem spremeniti v demokracijo, rekel: »Ali je mogoče piramide spremeniti v Partenon?« Civilizacija je stvar skladnosti – in ravnotežja in izmerjenosti in pravičnosti in postavljanja vprašanj in iskanja odgovorov. Poljski filozof Leszek Kołakowski je v knjigi Razsvetljenstvo na zatožni klopi opozoril na naslednje: ko se je krščanstvo znašlo pred razumom in vero, se ni odločilo za eno, ampak za oboje. In potem za postavo in ljubezen, za državo in Cerkev in še in še: vedno oboje. Tako je krščanstvo reševalo človeka pred herezijo, se pravi, da ga je ohranjalo v normalnosti, v ravnotežju, ali najširše, v civilizaciji.

Ljudje, ki sodijo v drugo skupino – podzavestno, a se tja, če je treba, tudi uvrstijo – celote, o kateri smo govorili zgoraj, ne nosijo v sebi. Ne dolgo tega je Delov novinar poročal, da se je britanski premier David Cameron med obiskom v Indiji opravičil za pokol 379 ljudi, ki so ga v začetku 20. stoletja Britanci uprizorili v mestu Amritstar, z besedami: »To je eno od najbolj sramotnih poglavij v zgodovini Velike Britanije.« Ali ni nenavadno, da se v novinarjevi ideološko očiščeni glavi vendarle ni oglasila asociacija, kaka pomisel? Ali pa mu ni nikoli nihče povedal, kaj se je maja 1945 zgodilo v Vetrinju. Ali ne bi bil prispevek k utrditvi nove slovenske države, če bi novinar izkoristil priložnost in bi povedal, da je bila pred nekaj leti v Sloveniji kraljica Elizabeta II, ki bi lahko naredila nekaj podobnega kot Cameron v Indiji. Toda ne. Ravnotežja ni več, eni so ljudje, drugi niso. Eni nekaj pomenijo, drugi ne pomenijo nič. Civilizacije ni več. Namesto nje je tu razkroj, razdejana misel.

Ob dnevu državnosti je nekdanji predsednik države Milan Kučan – zdi se, da ponovno – zatrdil, da smo Slovenci uspešni, »ko strnemo vrste brez izključevanja, predsodkov in etiketiranja« (Delo, 24. 6. 2013). Kako naj razumemo te besede? Ali v smislu Zaščitnega odloka, sprejetega 16. 9. 1941, da bo namreč smrtna kazen zadela vsakogar, ki bo prispeval, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne bi rasla iz slovenskih narodnoosvobodilnih sil partizanskih čet, torej, kot skrita predsednikova kritika grožnje, ki je bila še bolj ultimativno izražena maja naslednje leto (1942), da bo »ustreljen vsakdo, ki bo vršil priprave za formiranje kakršnihkoli grup, oboroženih grup izven partizanov …«? Ali naj torej razumemo Kučanovo trebanjsko retoriko kot obsojanje nekdanje boljševiške revolucionarne pragmatike z njenim izključevanjem ali kot primer polaščanja jezika s strani kontinuitete za svoje potrebe? Ali mora

[Stran 063]

torej biti jezik vsem skupen, kot je nekoč trdil stari Heraklit, če se želimo med seboj razumeti, ali pa naj bo jezik sredstvo za vsakokratno obvladovanje ljudi? Ali naj bo izključevanje enkrat norma in celo ukaz, drugič pa nekaj negativnega? Če bi bili politični predhodniki gospoda Kučana takega mišljenja, kot se zdi, da je danes sam, revolucije sploh ne bi bilo.

V polstoletju boljševiškega totalitarizma so sodniki izrekali sodbe tako, kakor jim je bilo ukazano. Z njimi so ljudem predvsem jemali: prostost, imetje, službe, zlasti pa življenja. Večini je bilo življenje v tistem času odvzeto brez sodbe, včasih pa je bilo boj oportuno, da so sodniki sodbe narekovali tipkaricam in jih potem podpisovali. Vsi smo vedeli, da sodstvo ni bilo sodstvo, ampak sredstvo za vzdrževanje totalitarne strahovlade. Ali ne bi bilo sedaj razumno, da bi najboljše pravniške glave, kar jih premore dežela, sestavile svareče besedilo, ki bi ga pred začetkom vsakega sojenja sodni zbor stoje v slovesni tišini prebral v spomin na vse krivične sodbe, ki so bile v Sloveniji izrečene in izvršene? Da bi tako, izučena od nasilja, začela rasti pravna kultura dežele. Toda, ali je kdo priskrbel tako besedilo? Na primer pravna avtoriteta dr. Ljubo Bavcon? Ali pa sam Milan Kučan, ki je, če se ne motim, tudi pravnik in bi pričakovali, da ne bo ravnodušen do tolike krivice? Vsi se še spomnimo, kako je »prijemal« Slovence, ki so obsodbo proti Janezu Janši povezovali s svojim zgodovinskim spominom in proti njej protestirali, ter razglašal, da se sodbo sodnika mora spoštovati, ne glede na karkoli. Spričo pravne zgodovine, s kakršno razpolaga Slovenija, bi človek pričakoval drugačno intervencijo. Po vsem, kar smo doživeli, je sodbo treba sprejemati kritično.

Kaj se je pravzaprav z nami zgodilo? Zakaj moramo o vsem tem govoriti? Čez nekaj desetletij, prav gotovo pa čez nekaj stoletij bodo stvari postale tako jasne in razločne, da jih preprosto ne bo mogoče ne videti. Vloga 20. stoletja v slovenski zgodovini bo postala očitna. To stoletje se bo izkazalo za epicenter ali središče velike zgodovinske preizkušnje. Znamenja, ki spremljajo ta čas, že sedaj govorijo tako razločno, da bi morala prisiliti k poslušanju vsakega človeka. V 20. stoletju so Slovenijo zadela vsa kataklizmična gibanja, ki so prišla sicer nad Evropo, a ne tako celostno kot ravno nad Slovenijo. Naloge, ki so stopile pred Slovence kot subjekt zgodovine, so dovolj razumljivo govorile, da je to čas krize v izvornem pomenu te besede. Beseda kriza v slovenščini pomeni čas, ko bo prišlo do odločitve: ali … ali. To je crisis, kriza. Čas odločitve: ali vstop v odraslost, v svet dozorele zgodovine ali pa obsojenost na vegetiranje in zgolj obstajanje. Želim, da to oceno sprejmete. Danes smo zato tukaj, da se tega zavemo. Ali slišite, kako vpije ulica? Ne zanima je, kakšna bo Slovenija, samo da bo drugačna, kot je bila tista, ki je preživela zgodovino. Ali vidite, da se majejo celo vrste slovenske pomladi? Ali … ali. Tertium non datur – tretjega ni. Generacija, ki se je danes spominjamo, se pred to odločitvijo ni umikala. Ta pogum ali to zvestobo je plačala z življenjem. Dala nam je zgled, ki nas obvezuje. Kaj bomo storili mi? Ali bomo sprejeli zgodovino, poučeni, kako pomembno je sprejeti zgodovino?

Sredi 20. stoletja so Slovence dočakale preizkušnje: Prvič nas je zajela druga svetovna vojna, ki se je končala z okupacijo dveh ali celo treh, politično in tudi ideološko sovražnih sil. Sil, ki so sicer delovale v Evropi, a so bile po duhu že zunaj Evrope. Italijani, Nemci, Madžari. Otežujoča okoliščina je bila tudi trojna okupacija, ki je imela za posledico fizično razdeljenost naroda in nezmožnost notranje komunikacije. Drugič je bil tu uvid leninske boljševiške avantgarde, da okupacija prinaša epohalno možnost za ideološko revolucijo – z mobilizacijo razrednih sil in spretno izrabo narodove rezistence. Tretji moment, ki je bistveno pripomogel k uspehu boljševiške agresije, je bila vloga liberalcev, ki so v boljševikih videli jamstvo za izhod iz svoje zgodovinske frustriranosti. Plebejske liberalne sile po mestih in po deželi se v svoji zablodi niso uvrstile za svojimi naravnimi zavezniki, ki so bili katoličani, ampak so v svojo in njihovo pogubo iz kratkoročnih razlogov sledili komunistom. Koristna pomoč boljševikom je prišla tudi iz bazena krščanskih socialistov, od katerih so se s svojo zvestobo posebej izkazali kocbekovci.

Takšna je bila, bi lahko rekli, notranja slovenska obremenjenost. Bila pa je tudi zunanja. Zanjo so poskrbeli Britanci, ki so po Teheranski konferenci decembra 1943 pretrgali zavezniško pogodbo z našo begunsko vlado v Londonu in podprli komunistični avnojski projekt. Tako so Britanci zapečatili tudi usodo Slovencev. Ne smemo prezreti, da so s tem nadaljevali to, kar so se obvezali storiti marca 1915 in so uresničili po vojni leta 1920, ko so plačali Italijanom sodelovanje z Antanto s tretjino slovenskega ozemlja. Višek britanske perfidnosti pa je in bo za zmeraj ostal Vetrinj, kjer je britanska dvoličnost presegla samo sebe, ko je 14000 vojakov slovenske narodne vojske, z regularnim statusom vojnih ujetnikov, izročila slovenskim boljševikom, vedoč, kaj se bo z njimi zgodilo. To dejanje sodi v

[Stran 064]Figure 1. Notranja in zunanja obteženost Tamino Petelinšek

kategorijo vojnega zločina. Tam bo tudi ostal, dokler Republika Slovenija z Veliko Britanijo ne bo dosegla ustrezne mednarodne pravne reparature.

Da boste nekoliko bolj začutili, kako je britanska izdaja leta 1943 zajela slovensko delegacijo v tujini, naj navedemo nekaj vrstic, ki jih je, tedaj že v Ameriki, zapisal v svoj dnevnik Rovtar dr. Franc Gabrovšek, predstavnik SLS v tujini: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu, torej v očeh Američanov in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj in vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.« (Gabrovškov dnevnik, 1941–1945, Studia slovenica, dr. Janez A. Arnež)

Te besede je v Clevelandu zapisala zaskrbljena roka slovenskega duhovnika in odgovorna roka politika, ki je začutil, da se je svet obrnil proti nam. Dobro leto za tem, konec maja 1945, pa je preprosto dekle na Vetrinjskem polju, potem ko se je izvedelo, da so Britanci izročili slovensko narodno vojsko boljševikom, zavpila nekaj drugega, neskončno bolj pretresljivega: »Ali ne bo že sodni dan!« Neznanskost njene bolečine je poiskala najbolj primerno besedo v jeziku.

Slovenska bilanca 20. stoletja izkazuje paradoksno fakturo. Sile, ki so takrat upravljale z Evropo, so preprečile – s tem, ko so reševale sebe, seveda – da bi dve totalitarni grožnji onemogočili našo narodnostno in civilizacijsko bit. Obenem pa so te iste sile zagotovile, da je zavladal boljševiški totalitarizem, ki nam je s svojo rafinirano manipulacijo morda usodno prizadel narodovo dušo. Ko danes gledamo nazaj, si pravimo: Kakor da bi se z nami igrali! Tudi to si moramo dobro zapomniti. Še bolj važno od vsega pa je vedeti, da bi se Slovenci, če bi nam bilo to dovoljeno, boljševizma rešili sami. To morajo naši predstavniki – naši politiki – od časa do časa položiti na evropsko mizo.

Kar želimo odkriti, so poglavitne silnice dogajanja, ki nas bodo, upamo, pripeljale do točke, od koder se bo videlo, kaj nam je storiti. Najprej in predvsem pa moramo govoriti odkrito. To, kar nas bremeni, je med tem že dobilo svoje ime. Med ljudmi se je že uveljavila besedna zveza totalitarna poškodovanost. Prvo dejanje k naši zrelosti je priznanje, da smo poškodovan narod. Tisti tisoči, ki so jih boljševiki pomorili med vojno, in tisti desettisoči, ki so jih pokončali po vojni, pomenijo nepopravljivo škodo na narodovem telesu. Nekateri mislijo,

[Stran 065]

naivno, da so boljševiki to naredili iz maščevalnosti. Nikakor ne! To so naredili zato, da so si zagotovili suvereno oblast nad narodovo prihodnostjo. To so storili tako, da so odstranili prav tisti prostor, v katerem se spočenja narodova misel, prostor rojevanja njegovih duhovnih energij. Saj ste jih poznali, kajne, svoje ljudi? Saj veste, da so bili naša elita. Vsak narod jo ima in tudi mi smo jo imeli. Ta veliki umor so boljševiki uprizorili zato, da so narod obglavili. Nič jim ni branilo, da tega ne bi naredili. Takšni so ti ljudje! Kar je bilo možno, je bilo hkrati tudi dovoljeno. Novi bogovi!

Ne, ni šlo samo za kri. Tudi za pamet je šlo. Ali smo lahko govorili slovensko? Ne, slovensko nismo smeli govoriti. Lahko smo uporabljali slovenske besede, slovenskih stavkov pa nismo smeli delati. Stavke smo lahko delali samo takrat, kadar smo vedeli, da bodo ostali v naših glavah. Ne, ni šlo samo za kri, šlo je tudi za pamet. Nad njo, nad slovensko pametjo, pa so imeli zadnjo ingerenco ljudje na odru: ideologi in nekdanji teroristi. Ti – ne vsi, samo nekateri – so bili tu zato, da delajo stavke, da nekaj povejo. Parter pa je lahko samo govoril. Mi smo lahko samo govorili. Povedati nismo smeli ničesar. S tem, da so narod obglavili, so se polastili njegove pameti.

Prvenstveno torej ni šlo samo za kri. Čeprav je boljševiški fenotip sestavljen iz snovi, ki se upira posegom evropske pameti, moramo vendarle priznati, da je nastal v njenem okviru. A čeprav je boljševizem evropski proizvod, nas njegove manifestacije vračajo v začetno slutnjo, da ga temeljni vektor njegove intuicije vedno znova potiska ven iz dometa evropsko utemeljene človekove orbite.

Neka temeljna izkušnja nam potrjuje zgornji razmislek. Ponovno in ponovno se znajdemo pred osupljivo ugotovitvijo: ko vzamemo v roke in spet odložimo katero od knjig, ki so obljubljale, da nam bodo razložile, kaj je boljševizem, nas, razočarane, prevzame čudna tesnoba, da prava knjiga o boljševizmu še ni bila napisana. Torej ni nenavadno, da ljudje, ki jim je zgodovina dodelila vlogo, da se spopadejo z boljševizmom, delajo vtis, da ne vedo prav, s čim imajo opraviti.

Za ilustracijo k gornjim besedam mislim, da nimam boljših besedi, kot so tiste, ki jih je nekega večera v pismu svojemu prijatelju napisal najuglednejši zgodovinar francoske revolucije Alexis de Tocqueville. Ko je pisal o francoski revoluciji, ki se je Francozi, spominjajo po »jakobinskem protokolu«, je v muki nerazumevanja zapisal naslednje besede, ki seveda veljajo tudi za boljševizem:

»Poleg tega pa je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije, toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih premikih nemirnih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmerom smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča, bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.« (François Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 188, prevedel Braco Rotar)

Ko sem pozneje ta odlomek – zase, pa tudi za koga drugega – večkrat prebral, sem se vedno znova prizadet ustavil ob njegovi resničnosti. In ob tem sem tudi vedno znova pomislil: Zakaj med boljševiki, razen redkih izjem, ni konvertitov. Ali ta, kako naj rečem, moralna trpežnost ne govori tudi za to, da so drugačni. Pomislite še naslednje:

Ko sem 24. junija zvečer gledal televizijski prenos slovesnosti za praznik državnosti s Kongresnega trga v Ljubljani, sem pred sabo nenadoma zagledal nasprotje, ki je presegalo vse, kar je kdaj hotelo v mojih očeh obveljati za nasprotje: tu so gospe in gospodje v večernih toaletah, z obrazi, izdelanimi v državotvorne kompozicije, tu je država s častnimi salvami in sto in sto prapori, priznani igralci s subtilnimi interpretacijami človeških in medčloveških stanj, tu je publika s skrbno kontroliranimi nasmehi, da v dometu države z njenim pravom, njenimi zakoni, njeno izmerjenostjo in pravičnostjo ne bi nastalo kaj osebnega. In potem, sunek nekega drugega spomina: 25. junij, samo dan za tem, maša pri Konfinu in njegov spomin: razdrta cesta po gozdnatem hrbtišču in pod njo, sto metrov niže dve brezni, v tisočletjih izdelani v skalnato globino, in nenadoma 81 ranjenih in pohabljenih vojakov, ki jih v vojaške uniforme in medicinske kostume oblečene postave vlačijo s ceste dol po bregu (ali pa tudi nosijo,

[Stran 066]

ker so mnogi brez rok in nog), in potem redki streli in kriki ali pa tudi tihe besede, bogve, s katerim pomenom napolnjene, bogve, kam ali komu poslane. In za konec, čez kako uro še partizanke ob vaškem vodnjaku, ki si kot Shakespearjeva lady Macbeth zaman prizadevajo, da bi si umile krvave roke.

To je bil prizor s konca velikega boja za oblast. A tudi nekaj let prej, ko se je vse začelo, je bilo nekaj tega boja že zraven. Ko so sredi junija v naši dolini ubili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano, so dolino napolnili s tem, kar so takrat najbolj potrebovali, napolnili so jo s strahom. Neko dekle je šlo pokojnika kropit in je moralo skozi tri vasi. Nobenega človeka ni bilo ne v prvi, ne v drugi in ne v tretji vasi. Povsod vse zaprto: vrata, okna, polkna. In drugi dan pri pogrebu nobeden od pevcev ni želel sodelovati, čeprav sta bila oba pokojna cerkvena pevca. Čez dan ali dva smo tudi izvedeli, kako so župana ubili. V eni od bližnjih hiš so slišali županov krik: »Zakaj me pobijate«? Pokončali so ga z orodji, ki so jih sicer uporabljali za obdelovanje zemlje.

Zgodbo o Konfinu in o županu Bastiču smo povedali zato, da bi bolje razumeli njihovo ravnanje po nekaj desetletjih, v času, ko jih je zadela katastrofa – v času, ko jih je zgodovina zavrgla. Pri nas se je pisalo leto 1990. Tedaj je človek pričakoval, da jih bo zapustila napetost ideološkega voluntarizma, blodne sanje, da so bogovi, in da bodo spet dobile veljavo izvorne človeške prvine. Upali smo – spričo mnogih slabih izkušenj ne prav trdno – da bodo, osvobojeni pohujšljivih uspehov, zagledali sebe in svojo vlogo v zgodovini v njeni resničnosti.

Že smo mislili, da jih bomo morali varovati pred obupom. Ne smemo namreč pozabiti, da je mrka senca Londonske liste s svojimi Zločini zoper mir, z Vojnimi zločini in Zločini zoper človečanstvo že grozila, da bo legla tudi nanje. V resnici smo pričakovali – in analiza politične prakse slovenske politične pomladi to obilno dokazuje – da bo Partija s svojo ideološko, policijsko in politično aparaturo sama začela proces zgodovinske demontaže. To smo upali in obenem že videli, da ima v prizadevanju za moralno in politično rehabilitacijo njihova prošnja za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni prioritetno mesto.

Toda medtem ko smo mi tako dobročudno naivno razmišljali in upali, je že tekel po vsej komunistični hemisferi Evrope – in seveda tudi v Sloveniji – proces, ki je imel za cilj, da nas prehiti in že vnaprej nevtralizira naše tranzicijske načrte. V komunistični polovici Evrope se je bilo namreč že veliko prej izoblikovalo spoznanje – pomembno je, da tudi ali predvsem v Sovjetski zvezi – ki je njegovim nosilcem sporočalo, da s komunistično bojno napovedjo kapitalističnemu zahodnemu svetu nič ni in nikoli nič ne bo, ne zaradi kakih zunanjih okoliščin, ampak zato, ker je njihov družbeno-ekonomski koncept enostavno zgrešen in napačen. Tako napačen, da s kapitalističnim zahodom nikakor ne more tekmovati. Poznavalci – pripovedujem samo to, kar sem prebral – so ugotovili, da so nekateri ljudje v sovjetskem CK (o tem je nekaj zaslediti tudi v spominih, ki jih je napisal Mihail Gorbačov) prišli do spoznanja, da sovjetski sistem lahko obstaja le tako, da skozi zadnja vrata spušča elemente zahodnega sistema, kateremu je bil nekoč napovedal smrtni boj. Kaj bolj poraznega in uničujočega se ne bi moglo zgoditi. To spoznanje je postalo središče potresa, ki je postopoma – z apercepcijskimi sposobnostmi akterjev v posameznih državah – zajemalo celotno ideološko poloblo. Tudi Slovenijo. Če se prav spomnim, je Gorbačov ob obisku Jugoslavije poleg Beograda obiskal samo še Slovenijo.

Naj bo že kakorkoli, indici kažejo, da je slovenska boljševiška elita, vedoč, da se bliža neizogibni konec, posegla v proces: sama je začela s tranzicijskim postopkom, ki so mu komunisti dali osnovno vodilo, da se mora vse tako spremeniti, da se bo čim manj spremenilo.

Dovolite mi, da vam v podporo te misli preberem dve mnenji Karla Petra Schwarza, dopisnika za ugledni Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je, posebej za slovensko sodstvo, zapisal: Prvič: »Prave reforme so bile slovenskemu sodstvu prihranjene. Mnogi sodniki in državni tožilci so svojo v komunistični Jugoslaviji začeto dejavnost enostavno nadaljevali, kot da ne bi bilo nobene spremembe.« Drugič: »Resnične menjave elit v tej mali deželi sploh ni bilo. Z novimi političnimi elitami so se komunisti vrnili na oblast, njihove naveze so se reorganizirale in njihovi sodniki so ostali na svojih mestih v službi.« Kaj nam je storiti? To je sedaj naše vprašanje.

Demokracija je politična skupnost, ki temelji na dopuščanju različnosti ali drugačnosti. Toda različnosti ali drugačnosti je več vrst. Tiste različnosti, ki so nekoč pripeljale v državljansko vojno, so takšne, da jih država, ki se je konstituirala po koncu državljanske vojne, ne more proglasiti za kompatibilne in jih sprejeti v novo ustavo (sicer ta ustava ne bi jamčila konca državljanske vojne). (Tu moram vstaviti kratko, a bistveno pripombo: Državljanska vojna v Sloveniji ni bilaspopad, kot

[Stran 067]Figure 2. Ne, ni šlo samo za kri Tamino Petelinšek

mnogi govorijo, ampak je bila napad – ideološki boljševiški napad na neko tradicionalno, a moderno evropsko družbo. Zaradi nekih notranjih in zunanjih okoliščin – ne zaradi superiornega družbenega koncepta napadalcev – je bil ta napad uspešen, a le začasno. Po pol stoletja se je moral odpovedati svojim družbenim ambicijam in dopustiti, da se je družba reorganizirala na osnovah, ki so v njej obstajale pred napadom, pred državljansko vojno.)

Torej stran, ki je v slovenski državljanski vojni doživela poraz – razumljen v kontekstu spora, za katerega je v državljanski vojni šlo – v svoji zgodovinski staturi nima mesta v novi ustavi. Če konkretiziram: v slovenski državljanski vojni je stran, ki je izgubila, bila KPS s svojimi ideološkimi depandansami. To pa pomeni, da imajo nekdanji člani komunističnega commonwealtha sicer vse politične in človekove pravice, posamično in skupinsko, pod pogojem, da v ničemer, ne posamično in ne skupinsko, ne obnavljajo katerega od idejnih ali družbenih konceptov, ki bi spominjali na nekdanjo poraženo in obremenjeno totalitarno politično agenturo.

Spoznanje, da bomo nekoč to morali storiti, ni samo stvar abstraktnega argumenta. Zgodovina nam s primerom porevolucijske Francije daje nauk, kakšna bo naša prihodnost, če se temu spoznanju ne bomo pokorili. Primer je zapleten in tukaj moremo nanj le opozoriti, a to moramo narediti, da boste bolj nazorno videli, kaj bo s Slovenijo, če v doglednem času ne bomo raziskali in zagledali, kakšen je bil moralni in zgodovinski domet boljševiškega angažmaja v naši zgodovini. Torej:

Leto 1789 je začetek francoske revolucije, ki pa se je končala, kot je evropski laični in strokovni javnosti dokazal novejši francoski zgodovinar François Furet, šele v času predsednika Mitteranda – dvesto let pozneje. V nekem predavanju leta 1989 – pa seveda ne samo tam – je po mnenju nekega komentatorja Furet dokazal, da je šele »z Mitterandom Francija dosegla tisto demokratično stabilnost in toleranco, ki je prejšnje republike s svojim centralizmom, s svojim etatizmom, s svojim bojevitim antikrščanstvom in s svojimi posegi v avtonomno šolstvo ne samo niso dopuščale, ampak so jo načrtno preprečevale. Šele tedaj je Francija, kot je Furet zatrdil v nekem drugem predavanju deset let prej, dosegla konec »velike in dolge verske vojne«, šele tedaj je nastopila »stabilnost, ki je Francija ni poznala dvesto let«.

Kot nezgodovinar seveda ne morem komentirati v podrobnosti. A nekaj me je tudi kot

[Stran 068]

laika prizadelo. To je bilo ponižanje, ki ga je Francija doživela v drugi svetovni vojni. Na kratko:

Dober mesec po nemškem napadu, 10. maja 1940, se je francoska armada »slabo izvežbana, slabo opremljena, s pomanjkljivo letalsko in oklepno zaščito« začela neredno umikati. Že pred koncem junija je maršal Petain, zmagovalec bitke pri Verdunu leta 1916, po naročilu predsednika države prosil Nemce za premirje, pri čemer si je izpogajal pravico do ozemlja pod francosko upravo, kar seveda ni moglo skriti sramotnega nemškega darila. 10. julija je v Vichyju sklical narodno skupščino in tam »na dan bridkosti in žalosti« oklical »državo Francozov«. Kar si je Petain zamislil kot rešitev, tega so se kmalu polastile povsem druge sile – eden med njimi je bil tudi po vojni usmrčeni Pierre Laval – ki so zapeljale v povsem druge vode.

Toda za našo misel je pomembno nekaj drugega. Spričo dejstva – na katerega opozarja tudi Furet – da so se ruski boljševiki neprestano sklicevali na jakobinsko prvino francoske revolucije, je na Sorbonni, pa tudi na drugih francoskih in evropskih univerzah v prvi polovici 20. stoletja, francosko revolucijo zasenčila ruska revolucija leta 1917. To pa je v veliki meri pripomoglo k temu, da je imela Francija poseben posluh za apele, ki so prihajali iz Kominterne, da je v obrambi proti »fašizmu« potrebno ustanavljati vlade »ljudske fronte«. Te pa vsaj v Franciji niso imele duha, da bi državo usposobile za kompetentno vojaško silo.

Stanje, v kakršnem je država Slovenija, naša domovina, naša kultura, naše gospodarstvo, naš jezik, a vendar predvsem naša država, je takšno, da zahteva prisebnost, nepopustljivo prisebnost. Nas je premalo, da bi vzdržali dvesto let.

Prisebnost ne pomeni nič drugega, kot biti to, kar si, biti pri sebi, biti resničen, biti človek. Stanje države ni nekaj, kar bi bilo zakopano sto klafter globoko pod zemljo in kar bi bilo treba šele odkopati. Stanje države je nekaj, kar hodi po cestah in ulicah, kar srečuješ po pisarnah in ustanovah, kar se razkazuje po medijih. Stanje države je nekaj, česar ni mogoče ne videti. Stanje države je stanje pameti. Pamet pa ni nekaj, kar prinesejo spričevala; tudi spričevala, a je vendar predvsem res, da pamet prihaja od poslušanja sveta in sebe, od razumevanja svojega srca in srca svojega bližnjega. In vendar!

Že nekaj desetletij je od tega, kar sem prvič naletel na Yeatsovo pesem Drugi prihod in v njej prebral dva verza, ki mi potem nista šla več iz spomina. Vedno bolj sta se mi zdela resnična, vedno bolj, vse do danes:

Medtem ko so najboljši brez vsakega prepričanja,
so najslabši polni strastne zagnanosti.

Dovolite mi, da vam ju še enkrat preberem.

Medtem ko so najboljši (najboljši ljudje) brez vsakega prepričanja,
so najslabši (najslabši ljudje) polni zagrizene in premetene delavnosti.

Kar poglejte okoli sebe in se vprašajte, ali je mogoče povedati o tem svetu kaj bolj resničnega? Le kaj se je zgodilo? Le kam je šla skrb? Skrb, ki je, če hoče biti to, kar ji je bilo zaukazano biti od začetka, vedno tudi skrb za to, kar nisem jaz, za to, kar je predvsem drugi človek. Kdaj so ljudje pozabili, da ne morejo ničesar narediti zase, če hkrati ne naredijo kaj tudi za to, kar je drugo in kar je drugi.

A naj vam še povem, kako pesnik William Butler Yeats pesem začenja? Začenja jo z neko podobo, potem pa to podobo še prevede v stvarni jezik. Podoba se glasi:

Krožeč v vedno širših krogih
sokol ne sliši več sokolarja.

Čeprav je ta podoba jasna in razumljiva, se Yeatsu zdi, da jo mora ponoviti v načinu vsakdanjega jezika:

Stvari razpadajo, središče več ne drži.

Tako je pesnik dosegel, da je njegova misel jasna vsakomur, človeku poetu in človeku fiziku. Človek ne razume več celote, je ne razume in je nima. Svet zanj ni več celota, vesolje zanj ni več celota. Tudi človek sam sebi ni več celota. Zakaj ne? Zato, ker nima zveze s svojim izvorom, ker se je tako zelo oddaljil od njega, da ne sliši več njegovih informacij; ker nima več bistvene obveščenosti. Z vsakim krogom je bolj sam, z vsakim krogom manj ve, kdo je.

Za zaključek mi dovolite, da vam pokažem še en prizor. V nedeljo, ne dolgo tega, sem bil povabljen k številni družini na kosilo. Pri hiši imajo navado, da pred kosilom preberejo nedeljski evangelij, in če imajo pri hiši gosta, ta čast pripada njemu. Tako sem tiste nedelje tam jaz prebral zgodbo o usmiljenem Samarijanu. Besedilo sem seveda poznal, saj sem ga že velikokrat slišal in kdaj mogoče tudi prebral. A tisto branje za mizo je bilo nekaj posebnega. Vsaj tak vtis je naredilo name. Ko sem evangelij prebral in knjigo odložil, me je obšel občutek, da tako pomembnega besedila še nikoli nisem imel v rokah. Seveda

[Stran 069]

je izrednih besedil v tej knjigi cela vrsta. A občutje v meni je vztrajalo, obenem pa me je obšla tudi misel, da tega, kar čutim, ne sebi ne drugemu ne bi znal povedati. Da besede, s katerimi razpolagam, za to ne bi zadostovale. In tako je ostalo.

Vse do časa, ko sem začel intenzivno misliti na to, kaj bi bilo mogoče in potrebno povedati slovenskemu svetu v Rovtah 25. avgusta. Takrat pa se mi je naenkrat zazdelo, da bi bilo treba tri stvari reči in bi jih slovenski svet moral vedeti:

Pravega prepričanja, da je za ta svet potrebno nekaj storiti, ni, ker v ljudeh ni tistega naravnega občutja in začetne naravnanosti, ki ji pravimo usmiljenje. Usmiljenja pa zato ni, ker ljudje, »krožeč v vedno širših krogih« okoli svojega središča, ne slišijo Boga in njegove besede.

Enega zadnjih papežev navajajo, da je za Evropo rekel, ali bo krščanska ali pa je ne bo. Včasih smo morda mislili, da so to pač pobožne besede. Kaj pa naj papež reče? Sedaj pa se vedno bolj zavedamo, da so te besede zrasle iz globinskega spoznanja. Antična krščanska Evropa je bila dvožariščna, nosila sta jo razum in vera. Njen človek, evropski človek, je bil zato cel človek, nosile so ga ambicijeznanosti in obljube evangelijev.

Današnja Evropa pa je eno od dveh žarišč ugasnila, da ji je ostal samo razum, samo védenje. Na njem je obljubljala postaviti sistem, ki bo, kakor je rekel T. S. Eliot, tako popoln, da človeku ne bo več treba biti dober. A je ta »druga« Evropa čez nekaj stoletij postavila svet, ki so ga zaznamovala imena Auschwitz, Gulag, Kolima, Barbarin rov, Goli otok, Krimska jama in nešteto drugih. Samo v Sloveniji jih je šeststo.

George Rendell, britanski veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu, je v svojih spominih zapisal, da so Slovenci mogoče edini zares katoliški narod v Evropi. In ko smo pozneje kdaj premišljali, zakaj je ravno Slovenijo doletelo, kar jo je doletelo, si pravimo, da je to pač zato, da bi mi danes, ko Evropa lovi svoje ravnotežje in še ne ve, če ga bo našla, vedeli – ali bolj vedeli – kje moramo stati in česa nikakor ne smemo pozabiti, če hočemo živeti.

Dragi prijatelji! Ko sem sprejel odgovorno nalogo, da za ta slovesni dan poiščem nekaj besed, sem pomislil, da je na tako pomembnem kraju potrebno najti besede, ki bodo veljale za vse Slovence. Besede za tisto, kar moramo vsi vedeti in kar moramo nositi v spominu, da ne bomo preveč kaznovani za svojo zgodovinsko neprisebnost. O tem kraju posebej torej nismo govorili. O množici fantov in mož, ki jih nenadoma ni bilo več. Bili so mladi, z veliko večino so bili vsi mladi. V Teharjah smo videli, kako je mlademu človeku težko umreti. Ko je politkomisar Škulj prebral smrtno obsodbo Jožetu Kramplju iz vasi pod Turjakom, smo zaslišali krik, ki ga ni bilo mogoče pozabiti. Nobeden od tistih, ki smo takrat tam stali, ga ni pozabil. Pokojni dr. Tine Velikonja je, če je beseda nanesla na Teharje, govoril samo o tistem kriku. Tako težko je umreti mlademu človeku. In koliko jih je bilo. Samo iz tega kraja jih je bilo čez dvesto. Človek se ob tej nedoumljivosti sprašuje: Kako si ti ljudje še upajo hoditi po Sloveniji! Kako si po vsem tem še upajo hoditi po Sloveniji! In vi, ki ste ostali, koga so poslali nad vas? Hudobne učiteljice, pokvarjene novinarje, ljudi iz aparata, ki so iz posvečene tkanine narodove tragedije trgali niti in z njimi krpali svoje bedne kariere. Koliko krivic, koliko nesramnih laži, koliko žalitev so morali vaši ljudje prenašati v zamolkli tišini svojih misli! A vendar. Ne smemo ostati v sebi! Misliti moramo na Slovenijo. Posebej danes moramo misliti na Slovenijo! Posebej danes moramo misliti nase tako, da mislimo prvenstveno na svojo domovino!

Kako bi naš spomin razširili čez vso Slovenijo danes, ko smo se tukaj zbrali, da obnovimo spomin na dan pred dvajsetimi leti, ko so bile tu postavljene farne spominske plošče? Mar ne bi bil ta spomin še najbolj veljaven, trajen, in imen, na teh kamnih zapisanih, vreden, če bi se med nami, seveda predvsem med tistimi, ki ste organizirali in oblikovali ta mogočni množični spomin, spočela misel na Vseslovenski odbor za farne spominske plošče. Pomislite, kaj bi pomenilo za Slovenijo, če bi se dvestokrat na leto zbrali v eni od far – toliko je namreč vseh plošč – in po nedeljski maši pred ploščo zmolili nekaj molitev ali prebrali kratko besedilo, prebrali imena na plošči in bi kdo še kaj povedal. Na ta način bi se v kraju obnavljal spomin, fara bi postajala vedno bolj eno, ne samo v prostoru, ampak tudi v času. To bi bil dan, ko bi v kraj pritekale energije, ki bi ljudem dajale moč preživeti v vsakem času.

Če bi se v Rovtah prebudili ljudje, ki bi jih velika in plemenita misel vodila, da bi to dejanje uresničili in vodili, bi ne samo svojemu kraju, ampak vsej Sloveniji prinesli občutek zadovoljstva, da so sedaj njihovi ljudje, pa naj bodo že kjerkoli, v resnici doma; v tem, kar so bili, kar so sedaj in kar bodo za zmerom.

[Stran 070]