Hubert Leiler, prva duhovniška žrtev boljševiškega terorja
Rojen je bil leta 1894 v Ribnici na Dolenjskem. Po končani gimnaziji v Ljubljani je vstopil v bogoslovje in leta 1917 v Trstu prejel mašniško posvečenje. Do leta 1932, ko se je zaradi fašizma umaknil v Slovenijo, je bil kaplan in župnik na Tržaškem. Ob začetku druge svetovne vojne je bil bolniški duhovnik v zdravilišču na Golniku. Naposled se je pred Nemci umaknil v Ljubljano. Tu sta ga februarja 1942 ustrelila dva vosovca in za posledicami ran je 21. marca 1942 umrl v ljubljanski bolnišnici. Postal je žrtev komunizma potem, ko se mu je uspelo rešiti pred fašističnim in nacističnim preganjanjem. (Palme mučeništva, str. 71; Zaveza št. 81)
OF izda Italijanom bivše jugoslovanske oficirje
V prvem letu vojne se je v Ljubljanski pokrajini znašlo nad tisoč nekdanjih oficirjev in podoficirjev, največ jih je seveda bilo v Ljubljani in med njimi precej neslovenskih. Italijani so jim dovolili bivanje in jim celo dajali skromno podporo. Eden izmed njih je bil polkovnik Jaka Avšič, ki ga je Mihajlović v začetku postavil za svojega namestnika za Slovenijo. Partija je skušala tudi oficirje pridobiti za takojšen oborožen nastop proti okupatorju, toda odziv je bil slab, ker je bila večina prepričana, da je treba z nastopom oboroženih oddelkov počakati do primernega trenutka. Ko so se pogajanja med Mihaljovićem in Titom razbila, je Avšič prestopil na partizansko stran in z njim se je vključilo v sodelovanje z OF tudi okrog 80 oficirjev. Partija, ki je v preostalih oficirjih videla nevaren potencial, se je odločila, da jih izda Italijanom in jim je v imenu OF po javni pošti poslala pozive za vstop v partizansko vojsko. Okupator je seveda opazil stotine enakih poštnih ovojnic, poziv je bil razkrit in dne 19. marca 1942 je bilo več kot tisoč oficirjev in podoficirjev poslanih v internacijo. (Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 172)
Italijansko maščevanje nad nemočnimi prebivalci vasi Koreno nad Horjulom
Na samotni Lešnjakovi domačiji med Samotorico in Korenom nad Horjulom je od konca septembra 1941 delovalo partizansko šolsko taborišče. Za zvezo taborišča z Ljubljano je s pomočjo horjulske Partije in OF skrbel dr. Cene Logar, ki je bil neposredno povezan s Kidričem. Preko Horjula so k četi iz Ljubljane prihajali novinci in oskrba pa tudi inštruktorji kot Franc Leskošek, Marjan Brecelj in drugi. Od tu so partizani v začetku decembra šli v napad na železniški most pri Preserju. Ker leži Lešnjakova domačija v dolinici, od koder ni nobenega razgleda, je poveljstvo čete konec februarja 1942 postavilo stražo na hribu pri Korenu, kjer je bil dober pregled proti Horjulu. Seveda so partizansko stražo kmalu opazili tudi Italijani in 3. marca 1942 je prišlo do spopada. Italijani so potem na Korenu požgali več domačij, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Do taborišča so prišli šele 8. marca, ko so partizani že odšli drugam. (Zaveza št. 64, str. 20)
Italijanske represalije na Spodnjem Brezovem
Četa partizanov s Pugleda je 13. marca 1942 postavila zasedo na cesti Višnja Gora – Grosuplje na Stehanu. V prvem avtomobilu, ki so ga ustavili, sta bila dva Italijana mrtva, vozilo pa uničeno; šofer drugega avtomobila, v katerem se je vozil italijanski general, je uspel še pravi čas obrniti in se umakniti. Partizani so se vrnili v svoje taborišče, na kraj napada pa je kmalu prišla močnejša italijanska enota s policijskimi psi, ki so odkrili sledi na Spodnje Brezovo. Partizani so res bili v vasi, preden so odšli v zasedo. Italijani so zato na Brezovem požgali več hiš in gospodarskih poslopij, moške pa odgnali na zaslišanje v Višnjo Goro. Ljudje so se pritoževali, zakaj so partizani prišli v vas, če so se pripravljali na akcijo, in jih tako izpostavili okupatorjevemu nasilju. (Zaveza št. 46, str. 32 – O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari)
Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča
25. marec 1942
Kikljeva mama je prispela včeraj v Ljubljano. Prejela je brzojavko, da naj pride nujno v Ljubljano radi Jaroslava. Ni slutila, kaj prikriva brzojavka. Dospela je. Tu pa je zvedela grozno resnico. Uboga mati –
žalostna Mati božja naj jo tolaži. / … / Popoldne je bil pokopan Hubert Leiler. Množica ljudi ga je pospremila na božjo njivo. Pogrebni obred je opravil škof dr. G. Rožman. V slovo mu je govoril dekan Škrbec, na podlagi reka: »Kaj sem Ti storil, ljudstvo moje, ali s čim sem Te užalil, odgovori mi!« Razgalil je vso grdobijo in zločinsko delo Osvobodilne fronte, ko je pokazal na zadnje požige na Golem in Kureščku, katerih so sokrivi partizani s svojim zločinskim delom. Da, kdaj bodo prišli ljudje k pameti? Saj se celo med nekaterimi duhovniki najdejo, ki zagovarjajo O. F.! Strašna slepota je človeka! / … /
28. marec 1942
Sinoči so partizani zopet na ulici ustrelili tri moške in eno žensko, ker so bili baje ‘izdajalci’. Tako sem danes slišal zunaj na ulici. Zdi se, da je Ljubljana slepa in naivna ali pa zlobno neumna. Doslej
se še ni znašla, temveč slepo gre za komunističnimi partizani. Vsaj iz govorjenja na ulici in v lokalih je to spoznati. Hvala Bogu, da je prevzvišeni g. škof dr. Rožman v zadnjih dneh tako odločno nastopil ter obsodil zločinstva partizanstva. Jaroslav, naj bi ne bila tvoja kri prelita zaman. Prosi za nas in za tiste, ki še niso spregledali.“ (Zaveza 81 – Iz dnevniških zapisov Mirka Geratiča – Iz dnevnika II)