Uvod
Od leta 1993 dalje je skoraj vsako leto v mesecu novembru Nova Slovenska zaveza v sodelovanju z Župnijo Ljubljana – Sveti Jakob pripravila sveto mašo v grajski kapeli Sv. Jurija na Ljubljanskem gradu ter molitve in krajšo slovesnost na Orlovem vrhu. Slovesnost je obujala spomin na oskrunjeno pokopališče in tam pokopane domobrance. Najmanj enkrat je tudi garda Slovenske vojske slovesnost počastila z navzočnostjo.
Tudi letos smo želeli na podoben način obuditi spomin na pokopane vojake in smo 16. oktobra 2021 oddali pisno povpraševanje glede svete maše na predlagani termin v grajski kapeli. Javni zavod Ljubljanski grad je prosti termin dal na razpolago in predlagal ureditev vsega ostalega z župnijo, kar smo tudi storili.
Dne 3. novembra 2021 smo prejeli dopis predstavnice za stike z javnostjo Javnega zavoda Ljubljanski grad, v katerem nam zagotavlja, da so »bili naklonjeni izvedbi obreda, saj nam je bilo predstavljeno, da gre zgolj za sveto mašo«, a da »kot upravitelj Ljubljanskega gradu ne izdajamo soglasja za izvedbo svete maše za pokojne domobrance.«
Ti dogodki, povezani z letošnjo prireditvijo na Orlovem vrhu in mašo na Ljubljanskem gradu, izpostavljajo nekaj temeljnih točk za premislek.
Prvič
Povsem jasno je, da poteka pri nas državljanska vojna brez pušk, fizičnega pobijanja in prelivanja krvi, a zato nič manj srdito na polju besed, političnih ukrepov in administrativnega ali zakonodajnega razdeljevanja ljudi na prave in neprave oz. »antifašiste« in »fašiste«. Odzivi v širšem političnem prostoru v zvezi s prepovedjo maše na Gradu ter v zvezi s polaganjem venca v imenu predsednika vlade pri ljubljanskih farnih spominskih ploščah nam kažejo, da se je dolgo opevana sprava izkazala za votlo floskulo. Sprava je bila pojem v politični govorici partijskih naslednikov od trenutka izgube monopola nad oblastjo in zaradi strahu pred pričakovano odgovornostjo (osebno in kolektivno) za storjene zločine, krivice in zlorabe. Bila je beseda na ustnicah, da bi javnomnenjsko zagotovila sočutje in usmiljenje ter prebudila milostljivost in slabo vest ob morebitnem poskusu terjanja odgovornosti. Hinavska besedila o spravi so služila samo enemu cilju: zaščiti zločina in revolucije ter posledično olajšani tranziciji funkcionarjev partije v družbeno sprejemljive in vplivne akterje strank in gospodarstva. Ko je postalo jasno, da nihče ne bo terjal odgovornosti, se je sprava obrnila v poveličevanje NOB (z navidezno oddelitvijo revolucije v malodane postransko stvar medvojnih dogodkov) in nadaljevanje diskriminacije živih in mrtvih protirevolucionarjev, ki so bili še bolj izrazito obsojeni izdaje in torej sovražnosti do lastnega naroda. Ta državljanska vojna je v zadnjem letu dni toliko bolj srdito izbruhnila v političnem prostoru, saj je oznaka »fašist« postala oznaka za oblast in represivne organe, komunistično revolucijo in njene ideje pa se je začelo v ekstremnih levih strankah poveličevati in uporabljati za programska izhodišča rednega delovanja. Državljanska vojna, ki zdaj deli državljane na »fašiste« in one druge, hkrati pa mrtve na »izdajalce« in one druge, je postala osnova agitpropa aktualnih strank opozicije, saj je taka vojna edina, ki jih povsem združi v trdo jedro in jim daje višji cilj, zaradi katerega je potrebna enotnost (ki je sicer niso zmožni doseči).
Drugič
Za levo politično polje je zahteva po izključevanju mrtvih in živih nasprotnikov revolucije in politike iz polja javnosti tako pomembna, da pri tem niso sposobni niti kompromisa niti tihega nasprotovanja v obliki ignoriranja. Vprašanje pokopa žrtev revolucije v Ljubljani, dostojnega znamenja na domobranskem vojaškem pokopališču in dopustitve spomina nanje v javnem prostoru glavnega mesta je tako eminentno, da glede tega ni protiuteži, ki bi jim dopuščala tehtati smiselnost takega nasprotovanja. Tako levi pol z udarno Levico in ljubljanskim županom brani ideologijo delitve do skrajnih mej, tudi za ceno morebitne izgube sto milijonov evrov in več državnih sredstev, če bi jih vlada pogojevala v sporazumu o financiranju glavnega mesta. Želja po ohranitvi videza politično »čiste« Ljubljane je najvišja vrednota, ki so jo pripravljeni braniti do skrajnosti. Maše, spomeniki, pokopališča, komemoracije …, vse je dovoljeno, a ne v Ljubljani. To ni zgolj implicitna trditev – v javnih odzivih je to bilo jasno povedano: pojdite drugam, Ljubljano pustite. Citiramo Javni zavod Ljubljanski grad: »v Sloveniji je 2901 cerkva in kapel … mašo izvedite v eni izmed njih«. Apartheid na osnovi ideologije.
Tretjič
Poseg javnega zavoda v to, za kateri namen se lahko daruje sveta maša v kapeli javnega kulturnega objekta, je škandal. Moral bi pretresti najprej Cerkev, saj v svojem odzivu daje zavod vedeti, da so več kot dobrodošle maše in obredi, ki jim služijo v komercialni promociji. Tako je Cerkev nehote postala folklorna skupina, ki se lahko postavi ob bok igralcem viteških iger in požiralcem ognja v predstavah za javnost. Režija dogodkov na javnem prostoru izkorišča vero in verske obrede kot popestritev. Ko pridemo do takega trka med versko svobodo in javnim prostorom, je zgolj še korak do tega, da bomo oblasti dovolili vpletanje v izbor pesmi, pridigarjev in mašnih obrazcev pri dovoljenih obredih. Smo kar blizu Kitajske, ki enostavno določi, kdo je »pravi« škof in duhovnik, kdo pa ne. Javni zavod Ljubljanski grad je zdaj izpostavil sebe in s tem davkoplačevalce tožbi, saj je prevzel vlogo arbitra med nameni, ki jih bo dovolil pri sveti maši, in tistimi, ki jih ne bo.
Četrtič
Totalitarnost levega pola je absolutna, ko gre za vprašanje javne podobe revolucije in njene dediščine. Kljub 30 letom javnega zavedanja o tem, da temeljna vprašanja glede obdobja pred, med in po 1941 potrebujejo resno obravnavo, se danes kot splošno sprejemljivo jemlje zanikanje znanosti in znanstvenikov zgodovinske in pravne stroke, ki si drznejo opozoriti na težave privzetih razlag dogodkov. Ta zakrknjena predanost podreditvi znanosti ideologiji je tragikomična v soočanju z realnostjo. Primer: kljub jasnemu dokazu, da je pokopališče na Orlovem vrhu še vedno polno pokopanih trupel v krstah, se nekateri javni komentatorji drznejo razlagati, da je to mit, ki naj bi bil popolna izmišljotina. Kljub trdnim dokazom njihova totalitarna pamet zahteva, da se z resnico ne soočijo in je ne sprejmejo. To je za slovensko družbo največja nevarnost, saj predpostavlja, da naj se vsakdo najprej izjasni o svojem odnosu do preteklosti, po tem pa se bo sodilo njegovo delo in njegovo kredibilnost.
Sklep
Ta dejstva kličejo k prebujenju, da se obrnemo k stvarnosti in pridemo k sebi. Protislovja, kot jih iz dneva v dan srečujemo, ne vodijo v skupno prihodnost.
V Ljubljani, 7. novembra 2021
Peter Sušnik, tajnik