V svetu sovraštva

Kot bi še vedno živeli sredi vojne. Tiste vojne, ki naj bi se tudi v Sloveniji končala leta 1945. Pa se ni! Oblast je namreč prevzela skupina komunistov in jo utrdila z edino dovoljeno stranko – Zvezo komunistov, in s sovraštvom do vseh drugih.
V svoji novi knjigi (Komunistični strah v gatah) Jože dežman navaja naslednje značilnosti povojnega komunizma: laž, zapoved molka, ovaduštvo, sovraštvo do Cerkve, lahkotnost ubijanja, medsebojno obračunavanje pa tudi pijančevanje, nerazmišljanje (niso brali), konstitutivno središče njihove ideologije pa sta bila zločin in dolžnost sovraštva. Če nisi sovražil, nisi bil komunist! In tudi v sedanji slovenski politiki je vedno novo ustvarjanje »fašistov« znak, da je sovraštvo kot osnovno načelo delovanja še vedno prisotno.
Med vojno in po njej smo doživeli grozljiv način uveljavljanja revolucionarne oblasti: mučenje in pobijanje fantov in mož, žena, deklet in otrok ter celih družin. Ne vemo, zakaj. Komu v čast. In zakaj na tako bestialen način in v takem številu. Deset procentov najbolj ustvarjalne moške populacije, stare 18 do 35 let. Tako početje ne pusti tragičnih posledic le na žrtvah, ampak tudi na organizatorjih in izvajalcih.
V ljubljanskem psihiatričnem dispanzerju se je v letih 1954–1983 zdravilo najmanj 2076 nekdanjih partizanov, to je 10 odstotkov vseh, glede na stanje z dne 1. avgusta 1944. Polovica (1039) s klinično sliko nevroze, 576 alkoholikov in med njimi 65 z alkoholno psihozo, 461 pa z drugimi duševnimi motnjami.
Psihiater Janko Kostnapfel je bil eden redkih, ki mu je povojna oblast zaupala zdravljenje te populacije. V knjigi Z vojno po vojni je opisal vrsto primerov, kakšno psihično tragedijo je v teh ljudeh pustilo bestialno pobijanje ujetnikov, civilistov, žena in otrok.
Znana je tudi vrsta posameznih izpovedi in opisov. Naj v ilustracijo navedem le naslednje: prof. dr. Jože Trontelj je leta 2011 v govoru na Ptuju povedal:
»Zločin je prizadel tudi nekatere od tistih, ki so ga zaukazali. Vem za intimno tožbo znanega revolucionarja – o njem je bilo rečeno, da je imel hudo okrvavljene roke. Dolžnost varovanja zdravniške skrivnosti mi prepoveduje, da bi povedal imel. ‘Vsako noč prihajajo … Oni, ki sem jih dal pobiti … Hudo je. Vsako noč mi prihajajo pred oči in me mučijo. Bojim se umreti. Čakajo me …’«
Albert Svetina je v svoji izpovedni knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma (2011, str. 342n.) zapisal:
»Ko sem bil po dolgih letih prvič v Sloveniji (leta 1963), sem v Ljubljani obiskal tudi Franca Pokovca – Pokija (ki je bil že leta 1941 likvidator v VOS-u). Kadil je neprestano, ponoči in podnevi, cigareto za cigareto. … Živel je nedostopno v Šiški. Razen vnuka in hčerke ni nikogar pustil v stanovanje. Pred zunanjim svetom se je ogradil in ni odpiral vrat svojega stanovanja. … Pred smrtjo je bil prava sirota. Ker je bil živčno povsem uničen človek, je postal živ mrlič in je popolnoma propadel.«
V knjigi Janeza Janše (Okopi II, str. 47n.) beremo, kaj mu je marca 1990 povedal povojni likvidator Stane:
»Njihove oči strmijo iz teme. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, in zjutraj imam v nosnicah vonj po trohnobi. Z njimi hodim spat, namesto njih sanjam njihove neizživete sanje in z njimi vstajam v nov dan, ki se ga že dolgo ne veselim več. /…/ Velikokrat sem že držal v roki valterja, ki mi ga je leta 1965 podaril Maček. /…/ Neke noči sem sanjal, da sem sprožil. Toda krogla me ni zadela v sence, ampak v tilnik. Namesto v posteljo sem padel v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala postava še ne odraslega fanta iz Šentvida. Njegov lik se mi je vtisnil globoko v možgane, tja nekam med oči in zavest. Bežno sem ga poznal še izpred vojne. Bil je zadnji na vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo. Preden sem ga ustrelil, je klečaje tiho ječal. V jami je brez besed počasi legel name, in nisem se mogel premakniti, ko mi je njegova kri, pomešana s solzami, iz luknje na čelu, velike za palec, tekla v usta. /…/ Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot lahko povem. Vem, kako bo potem, in vem, da mi je vsak dan bližje. Tam me čaka on. /…/ Če se javno izpovem in to podpišem, potem bom zaznamoval svoja otroka. Niti sin niti hčerka ne poznata moje zgodbe. /…/ Maček ima dva spiska. Dokaj natančen spisek pobitih in povsem natančen seznam nas, ki smo pobijali. Vsa ta desetletja je po mili volji razpolagal z nami. Pa ne samo on.«
Naj navedem še spomin likovne umetnice Marte Jakopič Kunaver, ki je po koncu druge svetovne vojne izgubila tri brate, vrnjene iz Vetrinja in pobite neznano kje. V prvo nadstropje nad njimi so nastanili neko družino, ki je doživela naslednjo tragedijo:
»Njihov 15-letni sin, partizan, je bil prisiljen streljati vrnjene iz Vetrinja. Potem je hodil okrog, kot bi se mu sanjalo – kolikor ni bil alkoholiziran. Posledice teh dejanj so bile strašne travme, ki smo jih občutili vsi v hiši in bližnji okolici. V ‘jurišnih napadih’, ki so se vrstili noč za nočjo, je zverinsko vpil in razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. /…/ Trpljenje celotne hiše se je končalo še z veliko hujšo tragedijo. Fant se je kasneje poročil in imel dva otroka, dojenčka in enega leto dni starega. Ko je od njega zbežala žena, jima je polomil roke in noge in ju vrgel v Savo, njega pa so odpeljali v umobolnico.«
Kaj se je dogajalo s človekom, ki se je v tistih apokaliptičnih časih hote ali nehote vključil v izvajanje revolucionarnega nasilja? Redkim je uspelo zavestno obsoditi svoja dejanja, jih izpovedati sebi in drugim, se jih pokesati in zopet vzpostaviti normalno človeško empatijo. Nekateri so zločine izrivali iz svoje zavesti, jih skušali pozabiti in zanikati pred sabo in pred družbo, v njih pa je bilo še vedno dovolj človečnosti, da se je oglašala v podobi nespečnosti, morečih sanj, nevroze in agresivnih izpadov. Tretji pa na videz prijazni, urejeni, »nič ne vedo« o kakšnih napakah, kaj šele zločinih, in zdi se, da jih preteklost nič ne vznemirja. Nobene vesti, nobenega kesanja niti nobenega sočutja do krivično razčlovečenih, mučenih in pomorjenih ni zaznati. Čutiti je le nekakšno hladno ujetost in večno sovraštvo do žrtev. In kot pravi Viktor Blažič (Svinčena leta, str. 101): »Lažje je žrtev odpustila svojemu rablju, toda rabelj je zagotovo zasovražil svojo žrtev do konca svojih dni in sovražil jo je vedno nestrpneje in vedno bolj neodjenljivo.«
Prav v tem sovraštvu so likvidatorji vedno znova iskali olajšanje svoje vesti in utemeljitev medsebojne povezanosti v revolucionarno druščino, ki temelji na načelih sovraštva, laži, ovaduštva, pravici ubijati in ropati, dolžnosti zavreči vero v Boga itd. Nekoč je Jože Dežman (Moč preživetja, 2004, str. 232) zapisal: »Mreža, ki ubijalski kolektiv veže v zaroto laži in molka, je razpredena še dandanes. V družinah ubijalcev so morali živeti s temno senco zavedne ali nezavedne krivde. Mnogo teh nepredelanih bremen nosijo otroci in vnuki ubijalcev še dandanes. Pogodba s hudičem še ni izplačana.«
Za vzpostavitev sovraštva proti človeku ali družbeni skupini pa je potrebna razlaga, ideologija ali vsaj sugestivna laž, ki živi naprej in ga z besedo ali dejanjem še naprej spodbuja. Kdor je namreč predan sovraštvu, mu sčasoma postane breme, če ne prebudi istega sovraštva v svojem okolju. Zato so tudi slovenski revolucionarji neprestano obnavljali laž in sovraštvo, tako pri šolskih kot tudi pri svojih otrocih in vnukih, ki so včasih celo ponosni na to dediščino.
Slovenija je že dolgo – vse od komunistične revolucije – žrtev sovraštva in izključevalnosti. Tudi današnje politično dogajanje je v veliki meri še vedno obremenjeno z duhovno patologijo, ki vedno znova razčloveči tako posameznika kot celotno družbo. Gre za prekletstvo, ki še vedno visi tako nad posamezniki kot tudi nad celotno družbo. Gre za zločin, ki še ni bil deležen Nürnberškega procesa in razgradnje laži, na kateri se hrani to sovraštvo. Vse kaže, da omenjena mreža to laž še vedno potrebuje za ohranjanje sovraštva, ker se brez nje kratko malo ne znajde na sodobnem in demokratičnem političnem polju.
Družbeno skupino, ki te ne ogroža, je težko trdovratno in v nedogled sovražiti, če je ne sovražijo tudi drugi iz tvojega okolja. Laže pa je vztrajati v sovraštvu, če tudi v sami žrtvi prebudiš sovraštvo. Potem ti namreč ni treba več z vsemi mogočimi lažmi utemeljevati svojega sovraštva do nje. Tudi v sedanjem času določen politični »razred« kar naprej obnavlja svoje sovraštvo do »desničarjev«, »tradicionalistov«, »janšistov« pa tudi do Cerkve, podjetnikov, zasebnih vrtcev itd. V podzavestni želji seveda, da bi se tudi oni odzvali s sovraštvom in izključevalnostjo. S tem bi – tako upajo – upravičili svoje sovraštvo in trdovratno izključevalnost.
Živimo v času, ki ga zaznamuje vojna med kulturo sovraštva in kulturo človeškega sobivanja, kulturo izključevanja in kulturo vključevanja, vojno, ki je del globalne vojne med kulturo smrti in kulturo življenja.
Če hočemo res biti in ostati na »pravi strani zgodovine«, moramo na sovraštvo odgovarjati z ljubeznijo, ki se izraža v empatiji in pripravljenosti na pogovor. To pomeni, da moramo biti v tej vojni jasni, kritični, odločni, ne smemo pa dovoliti, da bi se ujeli v zanko sovraštva. Na vztrajno laž moramo odgovarjati s prav tako vztrajnim odkrivanjem in glasnim zagovarjanjem resnice. Le Resnica nas bo namreč osvobodila.