Objavljamo prvi dok …
Objavljamo prvi dokument iz stražarskega arhiva oziroma natančneje iz arhiva Akademskega kluba Straža, ki ga hrani Nova Slovenska zaveza. Gre za tisti del arhiva, ki je bil zložen v aluminijaste posode za mleko in zakopan na neki kmetiji v Šentjoštu. O iskanju tega arhiva v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je kot eden ključnih ljudi podrobneje pisal Janko Maček v Zavezi številka 116, delno pa tudi mag. Stane Okoliš v spominskem članku v Zavezi št. 129.
Prepis dokumenta v spodnjem članku je podan v izvirni obliki, brez omembe vrednih jezikovnih popravkov.
»Zgodil se je Turja …
»Zgodil se je Turjak. Ko pravimo Turjak, se v mnogih ljudeh sproži vrsta slik, ki so si jih ustvarili z branjem ali poslušanjem, v drugih se zgodi bore malo. Mogoče se kdo spomni na neko davno šolsko uro: mnogim je Turjak samo ime nekega kraja. Vendar je Turjaku zagotovljeno posebno mesto v slovenski zgodovini. Zakaj Turjak ni samo kraj, kjer so se teden dni odvijali najbolj dramatični dogodki, ampak je znamenje, ki nam, če ga dobro premislimo, pripoveduje o neki zelo pomembni stvari: kakšne sile so si stale nasproti v eni največjih in najusodnejših vojn, ki jih je bíl slovenski narod – v državljanski vojni. Na Turjaku se je jasno pokazalo, da je prav različni značaj teh sil poglavitni razlog, da so eni dobili in drugi zgubili. Različnost je bila v tem, da so eni napadali in da so se drugi branili. Če se potrudimo in ti dve besedi prav razumemo, se nam odpre, kaj je gnalo in nosilo ene in kaj druge. Ti, ki so se branili, so bili prav zato, ker so bili branilci, drugačni. Branilec hoče najprej in v prvi vrsti varovati in šele potem ubijati; poleg tega so ti branilci bili iz snovi, ki jo je izoblikoval nauk, ki ni puščal nobenega dvoma o tem, da je treba varovati vsako življenje. In čeprav je kruti vojni čas ta nauk postavil v drugačne okvire, je bil vendar v bistvu tu in je deloval v vsakem posamezniku in v skupini kot celoti. Ti, ki so napadali, pa so prav kot napadalci imeli pred sabo nekaj povsem drugega; v njih je bila uničevalna, rušilna sla. To že samo zase veliko pomeni, poleg tega jih že zdavnaj ni več dosegal klic nauka, ki ukazuje, da je treba človeka predvsem varovati. Na Turjaku sta se spopadli dve skupini, ki sta bili tako različni, kot sta bila različna pola, na katerih sta se organizirali: razlika med njima ni bila samo stvar zgodovine, ampak je segala v človeške možnosti sploh.«
Tako je pred tridesetimi leti v Zavezi začel svoj prispevek o Turjaku Justin Stanovnik. Spomnil se je dogodkov v tistem prelomnem času druge svetovne vojne, ko se je v polnosti razgalil namen komunistične partije in njene Osvobodilne fronte. Ni šlo za boj proti okupatorju, temveč v prvi vrsti za obračun s tistimi, ki so nasprotovali zlorabi tragedije druge svetovne vojne za dosego lastnega cilja – izvedbo komunistične revolucije. Boj proti okupatorju je bil priročno sredstvo. Da je bilo tako, dokazuje partizansko nasilje, ki se je začelo z umori nedolžnih Slovencev v Ljubljanski pokrajini že jeseni 1941 in se nadaljevalo do poletja 1942, ko se je v obrambo pred tem terorjem v Šentjoštu organizirala prva vaška straža. Tej so sledile nove in nove vaške straže. V številnih vaseh so se zbrali fantje in možje, da bi pred revolucionarnim nasiljem zaščitili svoje domače in svoje premoženje. Jože Možina v knjigi Slovenski razkol med drugim citira dokument, ki ga je mogoče najti v Arhivu RS (mapa Šercerjevega bataljona) in prinaša ostro kritiko partizanskega oz. partijskega vodstva glede preblagega ravnanja z »belogardisti«: »Gorostasna je vaša popustljivost napram belim banditom, ki so dvignili orožje proti ljudski vojski. Če se še primeri, da oborožen belogardist ne bo takoj ustreljen, [bomo prisiljeni] uporabljati najstrožje ukrepe proti tistim partizanskim komandantom in komandirjem, ki popuščajo beli gardi.«[1] Dokument je nastal maja ali junija 1942(!), torej še pred kakršnimkoli organiziranim oboroženim odporom proti partizanskemu nasilju. Leto kasneje so z ravnanjem z ujetimi vaškimi stražarji in četniki, ki so se po kapitulaciji Italije umaknili na Turjak, potrdili, da so jasno razumeli, kaj morajo storiti, če ne želijo deliti usode »belogardistov«. Jeseni 1943 namreč niso pokazali nobenega usmiljena proti svojim rojakom, katerih »zločin« je bil le ta, da niso želeli revolucije ne komunizma.
Po padcu Turjaka 19. septembra 1943, ki se je zgodil po večdnevnih srditih bojih, so partizani zasedli grad in zajeli vaške stražarje in četnike. Točnega števila ni mogoče ugotoviti, v virih se pojavljajo različne številke, vendar naj bi se gibale okoli 700. V poročilu Prešernove brigade, ki je vodila napad, je napisano 695 ujetnikov. Tudi odsek za propagando in statistiko glavnega štaba NOV in POS je v dnevnem poročilu za 20. 9. 1943 napisal, da so zajeli okoli 700 ujetnikov, »med njimi 60 duhovnikov in vojaških voditeljev iz raznih belogardističnih postojank, ki so bile likvidirane v zadnjih dneh in ki so se zatekli še v edino preostalo gnezdo – Turjak.«[2] Še manj se ve, koliko ujetnikov so po zajetju partizani ubili. V literaturi se pojavlja trditev, da naj bi bilo na območju Kočevja in Ribnice od padca Turjaka pa do začetka novembra 1943 na podlagi sodb (sprejetih na montiranih sodnih procesih) ali brez njih usmrčenih okoli 400 ujetnikov. Boris Mlakar v Slovenskem domobranstvu piše: »Na podlagi omenjenih in uporabljenih podatkov ter na podlagi nekaterih obrobnih podatkov v drugih dokumentih se Da so številke res prenizke, je jasno s seznama žrtev, ki ga je v knjigi Dies irae objavil Tone Ferenc. Na seznamu zdi ta ocena prenizka«.[3] je 539 imen žrtev, za 30 napiše, da identiteta ni bila ugotovljena. Seznam je dragocen, saj prinaša ne le imena, temveč tudi kraj, kjer naj bi bili usmrčeni, ter datum usmrtitve. Že v samem gradu so zagrešili hud zločin, ko so mimo vseh civilizacijskih norm in mednarodnih konvencij ustrelili 28 ranjencev. Druge zajete vaške stražarje in četnike so partizani zvezali in jih odpeljali v Velike Lašče: »Po predaji so jih razorožili, okradli, slekli do hlač, vse zvezali na eno vrv oziroma v tri skupine, ker ni bilo dovolj dolge vrvi. Odpeljali so jih v Velike Lašče. Na čelu so šli partizani s harmonikami, vpili in kričali.« [4]
Nekatere ujetnike so nato brez obsodbe ustrelili takoj v naslednjih dneh, nekatere so obsodili na montiranih sodnih procesih, ki so bili dejansko farsa, delovali pa so po principu »kadija tuži, kadija sudi«, ter jih nato ustrelili.[5] Z omenjenega seznama vidimo, da so dan po padcu Turjaka v Velikih Laščah ustrelili deset ljudi, dan kasneje pa še 50 ujetnikov. 12. oktobra istega leta so v Mozlju ustrelili najmanj 85 ujetnikov, dva dni kasneje pa še 26. V Jelendolu so 15. 10. 1943 ustrelili najmanj 24 ljudi, še 90 pa teden dni kasneje. Večji grobišči sta tudi v Mačkovcu (tam je bilo umorjenih najmanj 40 ujetnikov) ter na Travni gori (48). Najbolj tragično je, da kraji nekaterih morišč iz tistega obdobja še danes ostajajo neznani.
Letos jeseni je torej minilo osemdeset let od poboja vaških stražarjev in slovenskih četnikov, zajetih v Grčaricah in na Turjaku. O tem, kaj se je dogajalo v tistih septembrskih dneh, kako je potekala bitka, je najti zapisano v različnih virih, tudi z ustrezno kritično obrav-
1 Jože Možina, Slovenski razkol, str. 308.
2 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 339.
3 Prav tam, str. 71. Mlakar tudi piše, da naj bi Edvard Kardelj Milovanu Djilasu (na podlagi lastnega pričanja) na vprašanje, zakaj so pobili vse ujetnike, odgovoril, da zato, da bi jih demoralizirali.
4 Tone Ferenc, Dies irae, str. 343.
navo, premislekom o tem, kaj vse je šlo narobe tudi na strani protirevolucionarjev. Tisti, ki bi se želeli podrobneje seznaniti s turjaško tragedijo, lahko vzamete v roke knjigo Svoboda v razvalinah, ki sta jo uredila France Grum in Stane Pleško, izšla pa je leta 1961 v Clevelandu (knjiga nosi podnaslov Borcem za svobodo in narod v zahvalo in trajen spomin), knjigo Toneta Ferenca Dies irae, ki je izšla leta 2002, knjigo Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (1. del) Nikolaja Jeločnika (knjigo je izdal pod psevdonimom – Stane Kos), zapise Janeza Gruma v Zbornikih Svobodne Slovenije, izdanih v Argentini. Letos jeseni so na spletnih straneh Družine (pod naslovom Turjak 1943, vaška straža, partizani) objavili daljši povzetek takratnega dogajanja, ki jo je v osmih delih pripravil Ivo Žajdela. Ivo Jevnikar me je opozoril tudi na poročilo pomembnega protagonista tragičnega dogajanja, stražarja podpolkovnika Josipa Dežmana v Šmajdovem arhivu v Arhivu RS, v katerem je predstavil svoj pogled na takratno dogajanje. Vsebino njegovega poročila povzemajo tudi nekaterih zgoraj omenjeni avtorji. Čeprav je virov torej kar nekaj, smo se v Zavezi odločili, da v tokratni številki objavimo Poročilo o vojnih dogodkih od 8. do 15. septembra 1943 na področju Velike Lašče – Turjak – Zapotok. Čeprav poročilo ni podpisano, je njegov avtor skoraj gotovo takratni župan Velikih Lašč Ivan Paternost, ki je bil tudi na Turjaku, nato pa v Zapotoku. Županu se je uspelo za nekaj mesecev rešiti, vendar je bil nato v začetku decembra istega leta ubit. En izvod poročila je v Arhivu Republike Slovenije (ARS-II, DMB, f. 120), en izvod poročila pa je shranjen tudi v Arhivu Akademskega kluba Straža, ki ga delno hrani Nova Slovenska zave za. Gre za zelo zanimiv dokument, ki predstavlja vidik enega izmed protagonistov tistega tragičnega dogajanja. Poročilo si zasluži našo pozornost. Ne le zato, ker nam približa dogajanje tistih usodnih dni, temveč tudi zaradi spoštovanja do teh, ki so se, ne glede na visoko ceno, ki so jo morali za to plačati, uprli partizanskemu nasilju ter komunistični revoluciji. Šlo je vendarle »za obstoj slovenskega naroda in se gre za to ali zmaga dobrota ali zloba«, kot svoje poročilo zaključi Paternost. Še prej pa zmore tudi kritičen pogled na pomanjkljivosti poveljstva vaških stražarjev, zaradi katerih je, kot sam pravi, »prišlo do take katastrofe na Turjaku, Velikem Osolniku, pri umiku iz Zapotoka proti Ljubljani …«. Zelo trezno analizo vzrokov za tragedijo preberemo tudi v knjigi Slovensko domobranstvo Borisa Mlakarja. Gre za analizo neznanega avtorja iz četniških krogov, ki je nastala jeseni 1943. V njej med drugim piše: » Zavedati se je treba, da je bila Komunistična partija Slovenije stranka z železno kruto disciplino brezobzirnih in brezvestnih mladih aktivistov, navajenih ilegalnega boja, ki se ni ozirala na žrtve /…/ poleg tega je bila amoralna ter je s svojim terorjem znala vsiliti svojo organizacijo tudi tam, kjer je bilo prebivalstvo popolnoma protikomunistično. Vse to je logično kazalo svoje posledice tudi na vojaškem področju. Protikomunistično vojsko so sestavljale vaške straže in četniki. Prve so bile številčno močne, toda po zaslugi (krivdi!) Italijanov razdrobljene v ločene posadke, ki se ne urijo in ne izvajajo skupnih akcij, imele so slabo oborožitev ter so bile brez vojaško izkušenih poveljnikov. To ni bila udarna vojaška sila, kar je bilo v nesorazmerju z njihovim številom! /…/ Skoraj podobno je bilo z jugoslovansko vojsko oziroma
5 Grozljivo je, da je bil eden od teh procesov, kočevski proces, v demokratični Sloveniji prepoznan kot veljaven proces. Tako se je odločilo ustavno sodišče in s svojo odločitvijo poteptalo vse standarde pravne države. V tej zadevi je ločeno odklonilno mnenje napisal ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki je bil zelo jasen: »Noben zasebnik ali parcialna skupina zasebnikov si nikoli in nikjer ne more lastiti sodne pristojnosti, kaj šele pristojnosti sodnega odvzema življenja, in jo izvajati nad drugim posameznikom ali sebi nasprotno skupino. Zato je vsakršno “kvazisodno” pobijanje izven okvira državne oblasti že po definiciji protipravno izvensodno morjenje.« Glej: https://www. iusinfo.si/download/razno/up-629-17-odklonilno-lm-dr-dr-jaklic-oxford-zk-harvard-zda.pdf Odločitev ustavnega sodišča na začetku lanskega leta kaže, da se kot družba in država niti na najvišji ravni še vedno nismo pripravljeni soočiti s totalitarnostjo preteklega režima in njegovih zločinov ter ga najostreje obsoditi. Tudi zato, da se ne bi zlo, ki ga je prineslo, nikoli več ponovilo.
četniki …«[6] Toda napake, storjene na strani protirevolucionarnega tabora, ali njihova neenotnost ne zmanjšajo zločinov, ki so jih zoper slovenski narod storili komunistični revolucionarji ter njihovim interesom podrejeni partizani, prav tako ne zmanjša teže umora več sto razoroženih ujetnikov jeseni 1943. Je bilo pa ravnanje partizanov in njihovega vodstva z ranjenci in zajetimi vaškimi stražarji in slovenskimi četniki jasno sporočilo o tem, kdo so zanje dejanski sovražniki.
Naj uvodni del k poročilu župana Paternosta zaključimo z mislimi Karla Mauserja, ki jih je izrekel 15 let po tem, ko je tudi sam kot zajeti vaški stražar odhajal s Turjaka: »Prijatelji moji, narod, ki tako hitro pozablja lastne žrtve, je slab narod. Tak narod nima več močne hrbtenice in se bo stopil v tujini kakor mrtev cvet. Svetu grozi nov Turjak. Svet je Turjak, ki se mu zna zgoditi, da se bo svobodni svet zaprl za zidove, namesto da bi branil svoje postojanke in 7 stvari. Če se to zgodi, tedaj bomo doumeli preteklost znova. Bog daj, da se ne bi!«
Velike Lašče: Poročilo O vojnih dogodkih od 8. do 15. septembra 43 na področju V. Lašče-Turjak-Zapotok
8. sept.:
Novica o kapitulaciji Italije je prišla ob 7h zvečer. Vojska pa je izvedela zanjo eno uro po zneje. Med oficirji se je opažala nervoznost, dočim so vojaki polni navdušenja streljali v zrak in klicali: Pace, pace! Naslednja noč je potekala v popolnem redu in miru.
9. sept.:
Zgodaj zjutraj je poklical komandant prezidija[8] župana[9] in mu sporočil, da vojaštvo v eni uri zapusti postojanko V. Lašče, da naj on skrbi za red in mir. Na vprašanje ali naj se pokličejo V. S. [op.: vaške straže], je odgovoril, da naj le pridejo, toda počakati morajo toliko časa zunaj Lašč, da se umakne vojaška posadka. Po preteku ene ure je dobil komandant povelje, da sploh ne zapusti Lašč, okrog 11. ure pa je končno dobil naročilo od višje komande, da končno vendarle odidejo v smeri proti obali. Med tem časom so bile obveščene vse V. S. iz okolice, da naj pridejo v V. Lašče, da prevzamejo skrb za red in varnost. Škocjanska V. S. 10 naj zasede grad Turjak, Sv. Gregor naj drži svojo postojanko, Rob, Karlovica in V. Slevica naj pridejo v Vel. Lašče.[11] Toda opazilo se je, da se je ta premik izvršil razmeroma zelo počasi. Istočasno se je izvedla splošna mobilizacija, kateri so se bližnje vasi skoro v celoti odzvale. Komandant it. posadke je na zahtevo, da mora izročiti orožje in municijo, odgovoril, da bo pustil le toliko orožja in municije, kolikor je ne bi mogla vzeti njegova vojska s seboj. Župan je nanj pritiskal, naj pusti ves živež in toliko orož-
6 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 76–78.
7 Karel Mauser, Turjak – govor ob petnajstletnici, v: Zaveza, št. 10, 1993.
8 Gre za italijanskega poveljnika v Velikih Laščah, ki je zgodaj zjutraj poklical župana Velikih Lašč in mu sporočil, da bo, ker je Italija dan prej kapitulirala, italijanska vojska zapustila mesto v roku ene ure ter naj župan prevzame skrb za red in mir. Odhod Italijanov se je potem odlagal od ure do ure.
9 Župan Ivan Paternost. Paternost je bil rojen v ZDA, v Pueblu v Coloradu. Ko je bil star štiri leta, so se starši vrnili v Slovenijo, v Gornje Retje pri Velikih Laščah. Matija Škerbec (duhovnik, dolgoletni dekan v Kranju, družbeni delavec, ustanovitelj industrijsko-obrtniških zadrug, v času okupacije je v Ljubljani vodil škofijsko dobrodelno pisarno v pomoč od vseh strani prihajajočim beguncem, maja 1945 se je skupaj z drugimi begunci umaknil na Koroško) je v knjigi Krivda rdeče fronte, III. del, ki je izšla leta 1961 V Clevelandu, o Paternostu med drugim zapisal: »Bil je odličen katoliški mož in poštenjak od nog do glave. Bil je tudi skrben in požrtvovalen župan velike občine. Pozneje od komunistov umorjeni slovenski ban dr. Marko Natlačen je ob neki priliki izjavil, da je Paternost eden najboljših županov, kar jih ima v banovini.«
10 Velika Slevica, naselje v občini Velike Lašče.
11 Poveljnik vaške straže v Škocjanu je bil Ferdinand Žlender – Franc Žuraj, ki je bil sicer begunec iz Štajerske, poveljnik posadke z Roba Anton Purkat, Karlovice in Velike Slevice sta spadali pod posadko Velikih Lašč, ki jo je vodil Jože Bajec. Žlendra so partizani po padcu Turjaka 20. 9. 1943 brez zaslišanja ustrelili pred gostilno v Velikih Laščah, pod veliko Perhajevo lipo. Skupaj z njim so partizani brez obsodbe ustrelili še devet drugih poveljnikov vaških straž, in sicer Jožeta Mikliča iz Ambrusa, Janeza Mustarja iz Kompolja, Toneta Perneta iz Povelj pri Kranju, prof. Stanka Petelina iz Ljubljane, Lojzeta Šuštarja iz Vidma (1915), Franca Bambiča iz Malega Ločnika, Ludvika Blatnika in Veneta Blatnika iz Ratja in Antona Roglja iz Trebeža. Glej: Tone Ferenc, Dies Irae, str. 344–345.
ja, da bi mogli z njim oborožiti vse mobilizirance. On se je temu upiral, položaj je postajal vedno bolj napet, tako da je, ko je eden od članov V. S. odpeljal vojaški motor, grozil, da bo dal s topovi razbiti V. Lašče, županu pa eden od oficirjev grozil z revolverjem. V tem času je prišla v Lašče manjša skupina četnikov pod poveljstvom poročnika Sama in Breznika.[12] Samo je s svojim nastopom Italijanom zelo imponiral se ga je komandant skoro bal. Tla so postajala Italijanom vedno bolj vroča in so jo popihali tudi brez motornega kolesa, če prav je bil že dan rok samo 15 minut za vrnitev istega.
Okrog tretje ure pop. je župana klical pp. Dežman[13] iz Ribnice na telefon s prošnjo, naj mu priskrbi iz Dobrepolj vsaj 200 fantov za pomoč. Obenem mu je tudi sporočil, da so v teku pogajanja s partizani, katerih vsebina naj bi bil le pogoj, da se med seboj ne napadamo in ne prelivamo bratske krvi. Partizani pa, da imajo zasedeno ozemlje prav do Ribnice. Pomoči v Dobrepoljah ni bilo mogoče dobiti, pač pa so Dobrepoljci prosili župana, naj skuša prestreči v Laščah it. vojsko, ki je v njihovi občini nasilno rekvirirala vozove in konje, da je mogla odpeljati čimveč voj. materjala. Ves ta čas pa se je valila velikanska vojska od dobrepoljske strani preko Lašč proti Blokam. Ko so prišli v Lašče omenjeni civilni vozovi, so naši fantje skočili in skušali nasilno odpreči vozove. Nastala je panika, zlasti, ker so naši postajali neizprosni in začeli pripravljati težke mitraljeze proti it. vojski. Ko je nek it. oficir oddal iz revolverja strel, so zapeli od naše strani težki mitraljezi, ki so razpodili it. vojsko, enega ubili, dva ranili. Posrečilo se je v tej paniki odvzeti vojakom 5 voz, ostalih pa ni bilo 14 mogoče, ker je med tem časom prišel kap. Triglav, ki je preprečil nadaljnje nasilno odvzemanje orožja. Proti večeru je vsa četniška skupina odšla na grad v Turjak, kjer je bil sedež glavne komande. Breznik je ob tej priliki izjavil, da je vso oblast nad vso našo oboroženo silo prevzela jugoslovanska vojska, kateri se morajo vsi pokoravati in ki ima sedež začasno na Turjaku. Od tu bodo izhajala vsa nadaljnja povelja. Okrog pete ure pop. je župan po dogovoru klical pp. Dežmana, ki naj mu poroča o poteku pogajanj, kateri pa se ni več odzval, dobil pa je pojasnilo od šefa postaje iz Ribnice, da ravnokar komunisti zasedajo Ribnico, Dežman pa je z nekaterimi člani VS pobegnil v hrib.
10. sept.:
Noč je potekala v miru, fantje so vztrajali vso noč na položajih. Opazilo se je, da je začela disciplina pri fantih padati, navdušenje pojemati, zlasti, ko je prišla vest, da so partizani zasedli Ribnico in Kočevje in se že pomikajo proti Laščam. Z vlakom je prišla okrog 10. ure skupina četnikov-plavih, ki so sicer imeli namen oditi na Grčarice, kjer je bila njihova posadka, toda vlak ni vozil dalje, kot do Orteneka, zato so v Laščah izstopili. Ostali so pri nas, bili so zelo lojalni in so pomagali, kjer je bila potreba, zlasti, ker je bil naš komandant živčno zelo zbit. Župan sam je predlagal, naj njihov major prevzame nad Laščami komando, ostali oficirji pa naj mu pomagajo. Naš komandant je bil s to odločitvijo zelo zadovoljen; sam je imel položaj adjutanta. Dopoldne je okrog 10. ure prišel iz Ribnice dr. Blatnik[15] 16 v spremstvu partizana Dejaka v Lašče, da poroča o katastrofah v Grčaricah, o velikanski sili partizanov,
12 Poročnik Viktor Berlot – Samo Janežič in France Malovrh – Breznik. Malovrh je bil kaplan v Škocjanu ter na Turjaku zastopnik Slovenske legije. Bil je med 28 zajetimi duhovniki in bogoslovci na Turjaku. Bil je obsojen na montiranem kočevskem procesu: »Prišel je kočevski proces in tedaj so odromali na zadnjo pot kaplana Šinkar in Malovrh in mnogo ostalih. V Mozlju ali Bog ve kje jih pokriva kočevska zemlja,« je ob petnajstletnici tragedije na Turjaku zapisal preživeli Karel Mauser.
13 Podpolkovnik Josip Dežman. Dežman je bil pred drugo svetovno vojno aktivni jugoslovanski častnik.
14 Stotnik Albin Cerkvenik.
15 Dr. France Blatnik.
16 Tone Ferenc v knjigi Dies irae omenja, da se je partizan pisal Divjak.
o njihovem težkem orožju in predlaga pošten sporazum o nenapadanju. Z isto mislijo se je odpeljal v Dobrepolje, v Laščah pa naročil, naj se položaj dobro premisli in se mu ob povratku poroča rezultat. Med tem je prišel v Lašče Breznik, ki je bil navzoč pri skupnem posvetu, na katerem je izjavil, da smo pripravljeni na časten sporazum, ki pa ga mora odobriti vrhovna komanda v Lj. Okrog ene ure se je Blatnik vrnil iz D. [Dobrepolje] sprejel našo izjavo, se odpeljal v Ribnico, pa se je čez nekaj ur spet vrnil z istimi zahtevami, t.j. brezpogojna kapitulacija, vsem belogardistom in voditeljem pa je zagotovljena amnestija. Povedal je, da obstaja nevarnost, da že v teku noči zasedejo s tanki Lašče. Dr. Blatnik je imel namen, da vso stvar čim dalje zavleče, da dobimo mi čas za pripravo obrambe. Noč je potekala v pričakovanju napada, vso noč pa so bili oficirji plavih na nogah in pripravljali odpor ob ev. napadu, ki ga pa ni bilo.
11. sept.:
Ta dan je potekal v glavnem v posvetovanjih ali bomo Lašče branili ali jih izpraznemo. Pri dopoldanskem posvetu, pri katerem je bil navzoč Breznik, je prišlo do ostrih nastopov, ker je ta na trdo očital, da se je premalo naredilo, zakaj ni že voj. materjal v Zapotoku ect. To se je zdelo neupravičeno, ker do zdaj še ni bilo izdano nikako povelje, da naj se ukrene prevoz celotnega voj. materjala in da se izpraznijo posamezne postojanke in da odidejo vsi fantje v hribe. Merodajnim faktorjem v Laščah je bilo znano le povelje, naj se prepelje na imenovano mesto le del materjala, ki ga more posadka pogrešiti. Ker pa do odhoda it. vojske ni imela nobena naša posadka razpoložljivega materjala, tega povelja ni bilo mogoče izpolniti. Od Breznika je bilo zahtevano konkretno povelje, ali naj se Lašče uprejo part. napadu ali naj jih že prej izpraznimo. Na to ni dal nobene izjave, niti ne obljube, da bo to povelje preskrbel. Tako ta posvet ni prinesel nobenega pozitivnega zaključka. Ker so med tem časom od ribniške strani prihajala nova poročila o partizanski moči in uspehih, je bilo končno oficirjem zastavljeno vprašanje ali se čutijo dovolj močne, da bi mogli vsaj v začetku vzdržati partizanski napad; na to so skoro soglasno odgovorili, da te moči ne čutijo. Nato je župan odločil, da ne more pustiti, da bi partizani Lašče porušili s topovi, neštete ljudi pobili, uspeha pa ne bi bilo pozitivnega. Tako je ob 2. uri pop. padla odločitev, da se Lašče izpraznijo. Takoj nato pa se je vse potrebno ukrenilo za izpraznitev trga brez glavne komande na Turjaku. Okrog 10. ure zvečer je krenilo iz Lašč proti Turjaku 17 polno naloženih voz živil, orožja in municije, katero je spremljalo 25 najboljših fantov VS, ki so imeli namen ostati zunaj na položaju. S tem transportom je končno zapustil Lašče tudi župan. Prevoz se je izvršil brez vseh motenj. Dospel je ta transport v Turjak okrog 3. ure zj.
12. sept.:
Ob odhodu iz V. Lašč je prosil komandant VS župana, da naj ga takoj zjutraj obvesti po kurirju, kaj naj ukrene s svojo posadko, ki je ostala v Laščah. Župan je zjutraj zahteval od komandanta Triglava naredbe za Vel. Lašče. Ker je bil takrat kom. Triglav že odpravljen v Zapotok, je izjavil, da bo takoj iz Zapotoka poslal kurirja v Lašče. To se pa seveda ni zgodilo in se je potem komandant sam od sebe odločil, da s preostalo posadko, kolikor se je že ni medtem razgubilo, odide na Turjak. V ostalem je dopoldan potekal na Turjaku v znamenju nervoznosti. Popoldne pa so pričeli prihajati vidnejši ljudje iz Lašč, ki so se umikali pred partizani, ki so pripovedovali, da se ti že približujejo Laščam. Kljub temu pa so odšli iz Turjaka v Lašče nekateri fantje s 5 vozovi, da pripeljejo še preostalo municijo in živež. Ko so prišli ti vozniki v Lašče, so bili tamkajšnji partizani in partizanke že oboroženi s puškami. Vkljub temu pa so fantje v največji naglici naložili polne vozove raznega materjala in ga odpeljali proti Turjaku. Partizani pa so za odhajajočimi streljali. Kmalu popoldne so prišli iz D. polj pp. Dežman, Perne,[17] Lavrih,[18] sv. Škulj,[19] iz Lašč pa več oficirjev od plavih z kapetanom Jankotom[20] na čelu. Vsa ta skupina se je takoj sestala na vojni posvet pri katerem so bili navzoči tudi komandanti VS g. Casar,[21] dr. Arko[22] in vsi vidnejši ljudje, ki so bili na Turjaku. Takoj v začetku tega posveta je kapetan Janko izjavil: »Vrhovni komandant Slovenije je major Novak. Jaz sem njegov namestnik. Ker je on odsoten in ne more izvrševati svoje komande, preide vrhovna komanda v moje roke. Tu pa se nahaja g. pp. Dežman, ki je od mene po činu starejši, zato prepuščam vrhovno komando njemu.« Dežman in vsi navzoči so bili s tem predlogom zadovoljni. Nadaljnja točka posveta je bil predlog, ki ga je prinesel dr. Blatnik ponovno 23 iz Ribnice, da partizani zahtevajo brezpogojno predajo, ponavljajo pa staro pesem o amnestiji. 24 Ta predlog je zlasti podpiral kap. Bojič, ki je prinesel iz Grčaric odnosno iz Kočevja in Ribnice porazne vtise. Zdelo se je, da je večina od navzočih zelo deprimirana in da misli kloniti. Udajala se je pač utvari, da bodo partizani držali dano besedo. Zdaj pa je odločno nastopil župan iz V. Lašč, ki je poudaril, da bodo kom. [komunisti] svoj načrt o pokolju sloven. izvedli, če prav ne takoj po našem zlomu pa kak teden pozneje. Poudaril je tudi, da smo za častno predajo, nikakor pa se ne moremo sramotno predati partizanom na njihovo milo voljo. Ta predlog so podprli nekateri navzoči, zlasti gg. Casar in dr. Arko. Tudi oficirski zbor se je končno odločil, da na brezpogojno predajo ne pristane, da naj se stvar čim bolj zavlačuje, v Ljubljano pa se na vrhovno politični in vojaško inštanco pošljejo kurirji. Kot kurir je hotel iti v Ljubljano kap. Janko, kar pa ni bilo nekaterim po volji in so sklenili poslati poleg Jankota tudi še dr. Arkota. Pozneje se je zadeva uredila tako, da je šel kot kurir dr. Arko sam, kateremu je dal Janko tudi od svoje strani pooblaščenje in informacije, kje naj se oglasi. Dr. Arku se je na skrivaj pridružil tudi g. Casar, čeprav on ni bil dolo-
17 Anton Perne, rojen leta 1914, član akademskega kluba Straža, diplomirani pravnik, je bil poveljnik posadke vaških stražarjev, ki je prišla v Dobrepolje iz zahodnega dela Suhe krajine. Iz Dobrepoljske doline so se nato prek Vidma premaknili na Turjak. Partizani so ga brez sodbe ustrelili 20. 9. 1943. O njem Boris Mlakar v knjigi Slovensko domobranstvo zapiše, da je Perne med poveljniki vaških straž »izstopal kot zelo odločen«.
18 Ivan Lavrih. Bil je duhovnik, prav tako med ujetimi na Turjaku. Skupaj z nekaterimi posamezniki mu je uspelo pobegniti. O tem je pisal: »Ostalo nas je torej še 54 in tudi mi smo vsak dan čakali smrti. Že dopoldne so nas natovorili kot živino z raznimi živili in municijo in nas vse skupaj odvedli v gozd približno eno uro nad Grčarice. Tu nismo bili več zvezani, vendar pod stalno stražo. /…/ V gozdu nad Grčaricami smo ostali le nekaj dni. Nemci so se nam preveč približali, zato je bilo treba bežati. Spet so nas natovorili kot živino /…/ in nas 27. okt. odvlekli v Debeli hrib, ki je visok preko 1200 /… / Bil je že strašen mraz, viharji, deževje in sneg. Vode za kuhinjo nismo imeli prav nobene, zato smo jo nekaj časa zbirali po gozdu po kolovozih, ko pa je te zmanjkalo, smo morali hoditi po njo dve uri daleč v Glažuto.« Glede na razmere so sklenili pobegniti, in sicer, ko bi šli po vodo: »Po več kot enourni hoji je eden od jetnikov udaril po glavi stražarja /…/ Stražar se je zvrnil po tleh, drugi mu hitro odvzame puško. Na tleh se je začela borba za življenje in smrt. Štirje jetniki so se nato pognali v beg v strašne kočevske gozdove. /…/ Glej: Tone Ferenc, Dies Irae, str. 635–636. Lavrih je bil kot duhovnik prisoten tudi na pogrebu žrtev, ki so jih avgusta 1944 našli v grobišču blizu Grčaric. Pokopali so jih na vojaškem pokopališču v Hrovači.
19 Svetnik Karel Škulj. Škulj je bil 1907 posvečen v duhovnika, ves čas pa je bil tudi družbeno aktiven. Tako je bil med drugim poslanec v kranjskem deželnem zboru ter narodni poslanec v jugoslovanskem parlamentu. Kot kaplan v Loškem potoku je bil med ustanovitelji Orla, Vincencijeve zveze, Rafaelove družbe, Kmetske zveze, Izobraževalnega društva, Ljudske knjižnice idr. Tudi na drugih delovnih mestih je bil med vodilnimi delavci na področju prosvete in dela za mlade. Med vojno je bil med ustanovitelji vaških straž, bil pa je tudi predsednik Kmečke pisarne v Ljubljani, ki je med vojno skrbela za begunce iz Notranjske in Dolenjske, ki so prihajali v Ljubljano. Maja 1945 se je skupaj z drugimi begunci umaknil v Italijo.
20 Janko Debeljak. V avstro-ogrski mornarici je bil pilot hidroplana, v jugoslovanski vojni mornarici pa kapitan in inštruktor hidroletalske šole v Boki Kotorski. 21 France Casar – Ferko. Leta 1937 je diplomiral na Pravni fakulteti in nadaljeval študij političnih ved v Parizu. Od 1931 je bil član katoliškega akademskega kluba Straža ter tesen sodelavec Cirila Žebota. Njegov velik vzgled je bil dr. Lambert Ehrlich.
22 Dr. Ludvik Arko.
23 Tone Ferenc navaja, da naj bi dejansko partizani brezpogojni ultimat dali že 11. septembra popoldne, ne šele 12. septembra. Dies irae, str. 268.
24 V poročilu je napačno napisan priimek. Pravilno je Vojič. Gre za stotnika Radivoja Fajdiga, ki je vodil Ljubljanski četniški odred (Glej: KOS I, str. 311)
čen za kurirja. Takoj po posvetu je pp. Dežman izdal povelje, da ostane na Turjaku samo [25] mala skupina 100 mož, vse ostalo moštvo da pa krene na Zapotok in potem nadaljuje pot proti obali mimo Snežnika. Iz vsega dogajanja tega popoldneva na Turjaku je bilo razvidno, da ne fantje ne komandanti VS niso bili na jasnem, kdo je zdaj njihov pravi komandant, zato tudi povelja Dežmana niso vzeli z ono resnostjo, kot bi bilo v danem momentu potrebno. Vkljub temu se je premik iz Turjaka na Zapotok izvršil v redu cca 700 mož. Komandant Triglav se je mudil ves dan na Zapotoku in, tako se je zdelo, se za Turjak in njegovo usodo sploh ni brigal. Na 4 kurirje, ki so bili tekom popoldneva poslani tja, naj vendar izda kaka povelja, sploh ni odgovoril.
13. sept.:
Na Zapotoku se je zgodaj zjutraj vršil sestanek vseh oficirjev in vidnejših političnih ljudi, kjer se je v glavnem razmotrivalo, kdo naj prevzame vrhovno poveljstvo. Ker ni bilo mogoče mimo Triglava, je kot komandant od namestnik glavnega komandanta prevzel komando on. Tega sestanka se ni udeležil niti Dežman niti kdo od plavih. Na tem sestanku se je formiral vojni svet, ki je štel 5 članov, med katerimi naj bi bil tudi Dežman, ki pa naj bi imel samo posvetovalni glas. O tem sklepu sta imela nalogo obvestiti Dežmana župan Paternost in sv. Škulj. Imenovana sta na fin način slušala Dežmanu predočiti celotni dejanski položaj in sta mu poudarila, da je vrhovni komandant naših formacij v Ljubljani, in sicer polk. Peter lin,[26] dočim je Triglav samo njegov zastopnik na terenu in ga zato mi nismo kompetentni od imenovane funkcije razrešiti. G. Dežman je užaljeno poudaril, da je bil on tudi imenovan iz Ljubljane za komandanta teh operacij in je dodal, da so vseh zmed krivi le »političari«. Indignirano je vstal in odšel z izjavo, da bo že svoje napravil in je potem nastopal kot navaden vojak do napada v Želimlju, kjer vsled popoldne desorganizacije na strani komande prevzel v najbolj kritičnem momentu komando in dajal konkretna povelja in je veliko pripomogel, da ni bila katastrofa še hujša. Tekom dneva so se formirali bataljoni in čete, ki so zasedli bližnje položaje. Popoldne so prihajala poročila iz Turjaka, da je tam vse v najboljšem redu, da so naši fantje vso bližnjo okolico Turjaka očistili, preprečili dovoz partizanov na avtomobilih, zaplenili tri avtomobile, nekaj partizanov pobili, eden od naših pa je padel v tej bojih. Ti začetni uspehi so komando na Zapotoku silno navdušili in v tem navdušenju so se izdala precej nepremišljena povelja, ki so pozneje nam prinesla take strahotne udarce. Ta dan proti večeru je odšel župan iz Zap. na Turjak, kjer je našel popolno desorganizacijo in je bila morala pri večini fantov pod ničlo. V potrdilo te trditve navaja samo dejstvo, da ni našel okrog gradu niti najbolj potrebne straže; fantje so bili utrujeni in lačni, čeprav so bila vsa skladišča napolnjena z živežem. Ponoči ni bilo posebnih dogodkov, le zjutraj je bilo okrog gradu polno gnezd, v katerih so bili zakopani partizani.
25 Ivo Žajdela je o njuni poti v Ljubljano zapisal: »Dva motorista sta s Turjaka odpeljala Franca Casarja in dr. Ludvika Arka proti Ljubljani, da se pogovorita s Peterlinom. Oba sta bila iz akademskega kluba Straža, Casar je bil Peterlinova desna roka (Ciril Žebot, Pred štiridesetimi leti, Ameriška domovina, Cleveland, 7. januar 1983). Na Škofljici so jih ustavili terenci. Ker se je Casar skušal rešiti, »so ga trije pijani
26 Ernest Peterlin. Podpolkovnik jugoslovanske vojske in član organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva. Po vojni je bil na t. i. božičnem procesu, ki je trajal od 19. do 23. 12. 1943, obsojen na smrt na enem največjih povojnih montiranih procesov na Slovenskem. Na zatožni klopi se je znašlo 34 oseb, ki jim je bilo skupno samo to, da so bili prepričani nasprotniki komunizma. Obtoženi so bili predstavniki določenih organizacij, ki jih je nova oblast skušala uničiti ali pa vsaj onemogočiti, ker so v njih videli grožnjo monopolni komunistični oblasti. Proces je bil tako javna gledališka predstava, za njegovo pripravo pa je bil zadolžen Mitja Ribičič, takrat namestnik načelnika Ozne. Na božičnem procesu so sodili tudi dachaucem, ki so se delno prostovoljno vrnili, delno pa jih je Jugoslovanski narodni komite proti njihovi volji poslal nazaj v Jugoslavijo. Med tistimi, ki so se pod prisilo vrnili iz Dachaua, je bil tudi Peterlin, ki ga je Gestapo zaprl 6. januarja 1945 zaradi ilegalnega dela in stikov z angleško obveščevalno služno (Intelligence Service) in ga 1. marca 1945 poslal v Dachau. Prim.: Tamara Pečar Griesser, Božični proces, v: Brezpravje v imenu ljudstva, Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 5, Študijski center za narodno spravo, 2016.
14. sept.:
Takoj zjutraj so začeli komunisti obstreljevati grad in so po malem z malimi presledki obstreljevali ves dopoldan. Okrog 10 ure je prišla ena gospa iz Vel Lašč s prošnjo za predajo. Prinesla je pismo od komande iz Vel. Lašč, v katerem so bili pogoji in to isti kot vedno, da dajo popolno amnestijo i.t.d To pismo je bilo priporočeno tudi od g. župnika iz Vel. Lašč,[27] tudi gospa, ki je to pismo prinesla, je zelo nagovarjala, da naj se v gradu predajo. Gospa je prejela pismen odgovor, v katerem je bilo predvsem navedeno, da je odšel ponovni kurir v Ljubljano, od koder bo prinesel odgovor radi predaje. Gospa je s pismom odšla, pa se je čez kake pol ure že vrnila in sicer radi tega, ker jo je ustavil partiz. komandant, ki je bil na položaju pri Turjaku in je izjavil, da ima edino le on sam pravico radi pogajanj o predaji. Prečital je predloge, ki [jih] je stavila posadka iz gradu in izjavil, da ne trpi nobenega gospodarja poleg sebe in zahteva takojšnjo popolno kapitulacijo, ako se v teku pol ure grad ne preda, da bo začel napadati grad s tako silo, da bo vse uničeno. Na to drugo povabilo za predajo je prejela gospa zopet primeren pismen odgovor, ki ga je oddala komandantu na položaju pri Turjaku, sama pa odšla nazaj v Vel. Lašče in se potem ni v grad več vrnila. Po tem drugem neuspešnem pogajanju kake 2 uri zelo ostro streljanje od obeh strani. Predvsem so silno streljali z težkimi strojnicami in bacači. Okrog ene ure pa je zopet prišla ena gospa iz Turjaka in ta prinesla pismo od komandanta part. da želijo partiz. oficirji osebno govoriti z našimi oficirji.[28] Naši oficirji so ta predlog po kratkem premišljevanju sprejeli in določili, da naj bo razgovor ob ½ 3 uri v gostilni Ahec. Določili so, da naj gredo 3 naši oficirji na ta razgovor, ko pa je bilo čas, da bi šli, so se vsi odpovedali in ni hotel iti nobeden. Sklenili so, da je bol pametno, da gre eden od civilne uprave eden pa od vojaške uprave. Določili so župana in enega oficirja. Toda tudi tisti oficir ni imel korajže, da bi šel. Župan se je takoj odločil, da gre in ker ni hotel iti nobeden drugi je šel sam na razgovor s partizani. Župan je šel v gostilno Ahec kot je bilo dogovorjeno kakor so prišli 4 part. oficirji. Bili so to 4 vsaj na pogled zelo odlični zelo postavni in zelo dobro napravljeni oficirji. Na vprašanje zakaj niso prišli oficirji, je župan odgovoril, da je imel naš oficirski zbor sejo, na kateri je sestavil predloge za predajo, katere je izročil njemu in ga pooblastil, da vodi razgovore. Nato je vodja part. odposlanstva z ironijo odklonil njegovo posredovanje in zahteval, da se razgovora udeleži naš oficirski zbor. Župan je hotel narediti še nekatere pripombe, ta pa ga je nagnal z »zgini!«. Na ponovno željo partizanskega odposlanstva in na prigovarjanje župana so se 3 naši oficirji odločili, da gredo na razgovore. Rezultat teh je bil tak kot vedno. S tem so bili tudi prekinjeni vsi diplomatski odnosi s partizani. Odslej naprej je govorilo samo orožje. Takoj so partizani obsuli grad s strahovitim ognjem iz vseh vrst orožja, ki je trajal 2 uri nepretrgoma, v presledkih pa celo noč in tako vedno huje do nedelje 19., ko so bili primorani na predajo.
Po brezuspešnem pogajanju so se ponovno sestali na vojni posvet vsi merodajni faktorji. Tu je župan svetoval, da se tekom noči grad zapusti, ker je čutil, da so naši v veliki manjšini glede moštva, orožja in morale pri fantih. Ta predlog je zelo podpiral tudi navzoči Breznik
27 Verjetno gre za župnika Jakoba Ramovša (1873–1953).
28 Tone Ferenc v knjigi Dies irae navaja vsebino poziva na predajo ter odgovor posadke na Turjaku. V pozivu za predajo, ki sta ga podpisala komandant Prešernove brigade Dušan Švara – Dule, ki je bil tedaj star 25 let, in politkomisar (nečitljiv podpis), beremo: »Oblegani posadki na Turjaku! Da se prepreči nadaljnje bratomorno prelivanje krvi, zahtevamo, da takoj položite orožje in se pridružite NOV in PO Slovenije. IOOF daje amnestijo vsem organizatorjem, voditeljem in aktivistom bele garde. Prilagamo prepis teksta o amnestiji. S.F. – S.N.« Odgovor s Turjaka, ki sta ga podpisala Perne in Ferdo Žuraj, se glasi: »Oblegalcem Turjaka! Bratomorno prelivanje krvi more preprečiti samo tisti, ki ga je začel, oziroma tisti, ki napada, in ne tisti, ki je bil napaden in se brani. Da se prepreči prelivanje krvi, zahtevamo, da odidete mirno po svoji poti. Mi vas pri tem ne bomo ovirali. Z Bogom za narod!« Dies irae, str. 322–323.
in Lavrih, komandanti, ki so bili večji optimisti, niso zavzeli določenega stališča. Breznik je imel načrt oditi na Zapotok, pa se je tekom ene ure premislil in ostal. Pač pa je župan z nekaterimi fanti zapustil Turjak in odšel proti Zapotoku. Seboj je nesel važno sporočilo za komando na Zapotoku glede ev. pomoči pri izpadu. Toda že med potjo so padli v partizansko zasedo in komaj ušli. S tem so ugotovili, da je obroč okoli gradu sklenjen. Župan je prišel na Zapotok v momentu, ko je bila vsa formacija odpravljena za odhod proti Želimlju. Komandantu Triglavu je izročil imenovano depešo in mu v kratkem opisal položaj na gradu. Komandant Triglav je depešo prečital, vzel na znanje, ukrenil pa ničesar. Župan še pripomni, da je komandant Triglav izdal v teku popoldneva povelje komandi na Turjak, da naj se grad po noči izprazni. To povelje je imel okrog 5 ure popoldne v gradu v rokah.
Na Zapotoku so se ves dan vršili posveti, ki so pokazali, vsaj vtis je bil ta, veliko šibkost komande, ki je v najbolj kritičnih momentih le težko našla kako odločitev. Dobro se je držala artilerija, ki je odbijala tankovske napade in napade z bacači s protitankovskimi topovi. Med oficirji se je opažala depresija, ker so vsi čutili, da je Zapotok popolnoma obkoljen. Naši fantje so bili že oba dneva zapleteni v neprestane boje s partizani, ki so imeli zasedene vse višje položaje, Mokrec in Golo, odkoder so od časa do časa na Zapotok streljali s težkimi bacači. Kljub temu so naši fantje zasedli tekom dneva Visoko, dobili pa so tudi povelje, da zasedejo iz Osredka tudi Veliki Osolnik. Radi obkolitve je bilo nujno, da se mora naša brigada iz Zapotoka umakniti. Proti večeru je padla odločitev, da se ob 10. uri začnemo umikati proti Želimljam. Odposlani so bili na vse strani potrebni kurirji, moštvo je začelo spravljati skup materjal, da ga vzamemo s seboj ali pa uničijo na mestu. Govorjeno je bilo nekaj o predhodnicah in zaščitnicah, pa se je kasneje izvedelo, da teh menda sploh ni bilo. Vsem se je zdelo čudno, da je tik pred odhodom za šolo eksplodirala neka bomba, za katero živ človek ni vedel odkod in zakaj je padla. S seboj smo vzeli precej municije in nekaj hrane, ki je bila naložena na vozove, ki pa so se kmalu od Zapotoka razbili in skoraj vsi ostali tam na mestu z vsem tovorom. Odhajalo je več sto ljudi negotovi usodi naproti … [29]
Kot bi bilo iz tega poročila razvidno, so bile pomanjkljivosti poveljstva VS v glavnem sledeče:
Veliko premalo se je skrbelo pri moštvu VS od vsega začetka za vojaško disciplino. Res je, da nosijo v tem pogledu največjo krivdo Italijani, ki niso pustili nobenega samostojnega dela v posameznih edinicah, res je pa tudi, da so se ljubljanski gg. oficirji silno malo zavedali svoje odgovornosti, ki bi jo morali imeti kot oficirji in bi bili marsikaj lahko napravili v korist moštva VS mimo Italijanov. Treba bi bilo le nekaj dobre volje in bi bilo lahko precej gorja prikrajšanega ob usodnih dneh. Ta pomanjkljivost nosi znaten del krivde za katastrofo pri Turjaku.
Skoraj ne odpustljiva napaka je bila v tem, da ni bilo pravega reda in discipline v Ljubljani pri vodstvu, da so morali biti v Ljubljani ljudje, ki so podtalno delali proti skupni organizaciji. Dokaz za to je bil v Dobrem Polju, ko so prišli nekateri ljudje v soboto 12. 9. opoldne in smatrali za najbolj potrebno, da v najbolj kritičnem trenutku nasilno razorožijo komandanta tamkajšnje edinice, da potem ni bilo izpolnjeno povelje tako, kot ga je izdalo glavno poveljstvo iz Ljubljane in se ni umaknila tja kamor ji je bilo določeno. Vsled takega ravnanja je bila moralno uničena ena najboljših edinic VS in niso fantje, na katere se je največ računalo, v usodnem trenutku skoro nič koristnega napravili. To zato ker so se razkropili brez prave komande na vse strani. Tudi ta zadeva nosi veliko krivdo za katastrofo na Turjaku.
29 Umik zapotoške skupine v Ljubljano je podrobneje opisana v Ferenčevi knjigi, str. 351–370.
Neodpustljiva napaka glavnega poveljstva VS pa je bila v tem, da ni bilo prav nič poskrbljeno pri operacijah za obveščevalno službo od glavne komande do komande na položajih. Ako je bilo res ne mogoče vzpostaviti to zvezo, zakaj niso šli potem vsem na položaje višji sposobni in odgovorni oficirji, da bi bili lahko na licu mesta odrejali taka povelja, da bi bilo vsaj v glavnem krita varnost moštva VS. To je največja krivda, da je prišlo do take katastrofe na Turjaku, Velikem Osolniku, pri umiku iz Zapotoka proti Ljubljani in tudi po drugih krajih, kjer so se vršile operacije in je prišlo do podobnih katastrof.
Zelo velika pomanjkljivost je bila tudi v tem, da se menda ni prav nič delalo pri delu za operacije, za morebiten umik. Količkaj previden vojskovodja bi pač moral računati, da lahko bitko z gotovostjo dobi, lahko pa ravno z tako gotovostjo izgubi. Jasno je, da bi moral imeti že preje točno napravljen načrt kako se bo iz borbenega položaja tak umik izvršil. Takega načrta pri teh operacijah nikjer ni bilo in je spet velik del krivde, da je prišlo do takih katastrof.
Ker sveta še ne bo konec in se gre le za obstoj slovenskega naroda in se gre za to ali zmaga dobrota ali zloba in ker so na vidiku zopet nove operacije proti komunistom, katere bodo sedaj vršili naši domobranci je iskrena želja in tudi zahteva vseh poštenih Slovencev, ki so protikomunistično usmerjeni, da poveljstvo domobrancev, take nedostatke popolnoma odpravi in pripravi domobransko vojsko, vojaško disciplinirano in sposobno v vsakem pogledu, da bo lahko na prvi mah strla vsakega sovražnika Slovencev.
Naslov3 – citat
Iz gradu so se pokazale bele zastave. Bilo je 19. septembra, ko je ura kazala dvajset minut čez eno. Streljanje se ni poleglo, dokler niso prav pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Velik tank tik pred vrati je top in strojnico obrnil proti vhodu. Ko so videli, da se bodo legionarji res predajali, so se približali tudi partizani; dva s strojnico sta stala poleg tanka in izza zidu so gledale brzostrelke. Iz tanka je od časa do časa pokukala italijanska čepica. »Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem, bo ustreljen!« Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Šele pod klancem, kjer se pot odcepi na Želimlje, so jih ustavili. Nekdo je prinesel kolobar zarjavele žice, drugi so prinesli težke vrvi in med zmerjanjem so jih začeli vezati. Iz gornjega povzetka bo bralec morda začutil stisko, ki so jo doživljali branilci, preden so se odločili za predajo. Seveda noben, še tako dober opis ne more prikazati resničnega vzdušja, ki je tedaj vladalo v gradu. In kakšni so šele bili občutki branilcev, sedaj partizanskih ujetnikov, ko so jih med posmehovanjem in zmerjanjem vezali z žico in pritrjevali na dolge vrvi. Ko so bili vsi, ki so se predali, tako povezani, so jih pod močno stražo odgnali v Velike Lašče in zaprli v skladiščno poslopje na železniški postaji, ki je bilo že ograjeno z bodečo žico, saj so bili v njem še pred kratkim nastanjeni italijanski vojaki.
JANKO MAČEK