Kakor velja za vso z …
Kakor velja za vso zgodovino komunistične revolucije na Slovenskem, za vse njene pomore in povzročeno trpljenje, tako poreče ta ali oni da je škoda, da niso bili dogodki bolj podrobno popisani; da je škoda, da ni tudi za Rovte,[1] več domačih ljudi, ki so dogajanje videli s svojimi očmi, v pravem času napisalo spominov, da bi bolj obširno beležili hude stvari, ki so zadele posameznike, družine, vso župnijo.
1 Spominska slovesnost v Rovtah je bila 20. avgusta 2023.
Ta želja, da bi vedeli in razumeli več, je upravičena. Še posebej ob 30. obletnici postavitve farnih plošč, ko se spominjamo več kot 240 žrtev komunizma v župniji Rovte (prim. Janko Maček: Rovte v viharju vojne in revolucije , 2003, str. 136); radi bi vedeli več o okoliščinah, kako so jih partizani odpeljali, kaj se je vedelo o njihovih zadnjih urah, kdo je odločal, kdo je povedal za njihove grobove ipd.
Toda če se poglobimo v to, kar je o Rovtah v viharju revolucije vendarle bilo skrbno zbrano in zapisano, potem nas obidejo še druge misli. Potem nekoliko občutimo, kakšno je moralo biti trpljenje, ki je zadelo Rovtarje … Ko se poglobimo v zapisana pričevanja, dobimo občutek, da obstaja nekakšno nesorazmerje med pisano besedo in dogodki, o katerih beseda govori. Zazdi se nam, da je beseda nemočna, da bi zajela in izrazila katastrofo tistih dni, strah otrok, stisko domačih, bolečino ob umorih, občutek sesutja dotedanjega sveta, občutek, da je poraženo vse, kar so ljudje stoletja dolgo imeli za pravično, pošteno in nedotakljivo. Kako naj človeška beseda izrazi, zajame velikansko gmoto te človeške bolečine, ki je nato desetletja ostajala neodrešena nad krovom rovtarskih domačij? Ob tem nesorazmerju je najbrž marsikomu zastala beseda in ga je minilo, da bi pričeval in zapisoval. Ne le zaradi strahu pred nasilno oblastjo. Marsikdo je najbrž začutil, da so spričo velikanske smrti, ki je prišla na koncu, še tako dobri zapiski nepomembni. In čeprav kot zgodovinarji še tako zagovarjamo vrednost pisnih virov in dokumentov, je bilo tisto občutje gotovo v nečem temeljnem pravilno: da dokumenti ne morejo izraziti bolečine mučenih in umorjenih, predvsem pa ne morejo obrniti nasilnega poteka zgodovine – dokumenti kot taki ne morejo ničesar popraviti, ne morejo obuditi ugaslega življenja, ne ublažiti nobene žalosti. Iz takšnih občutij je razumljivo, da je marsikateri spomin ostal nezapisan – in ugasnil.
* * *
Toda kljub vsemu se je dokumentov in pričevanj ohranilo več kot dovolj, da vemo bistveno. In kaj je bistveno? O tem nam razločno govori usoda sedmerih žrtev Češirkovega gozda, ki jim je danes država Slovenija postavila dostojen nagrobni pomnik. Knjiga pričevanj (Sonja in Jože Malovrh: Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, 2022) pokaže, da so bili vsi pomorjeni zgledni, domoljubni Slovenci, pošteni kmečki ljudje, toda vsak od njih je dosegel že prepoznavno stopnjo gospodarskega ali kulturnega napredka, kar jim je dajalo v domačem okolju določen ugled. Nekateri od teh fantov so bili celo povezani z OF, člani t. i. Narodne zaščite; toda ko jih je pretreslo, da so partizani začeli pobijati njihove znance in sokrajane, nedolžne ljudi, so začeli izražati pomisleke, ugovarjali so – in to je bilo zanje že usodno. Različen je bil življenjski tek teh mož in fantov; podobna pa je bila njihova odklonitev tega, da si nekdo vzame pravico ubijati domače ljudi. Bili so različne starosti in poklicev; v njih pa se je oglasila ista krščanska kultura s svojimi vekovitimi zakoni o tem, kaj je dobro, kaj je zlo. Prišel je god sv. Ane, 26. julij 1942, in
vseh sedem je bilo umorjenih, nekateri po hudem mučenju. Mnogi Slovenci poznajo ansambel Čuki; le redki pa poznajo njihove prednike in očete, prvotne Čuke; eden od njih, Valentin Malovrh, igral je bas in klarinet, je tam v Češirkovem gozdu v mukah izdihnil svoje 21-letno življenje (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 42–43).
Kaj se nam torej kaže kot bistveno? Lahko bi navajali zgodbe vaških stražarjev, ki so se po teh dogodkih morali organizirati v Rovtah, da bi zaščitili svoje bližnje. Toda morda je tisto bistveno še bolj vidno v veličini obeh Lazarjevih fantov med sedmerimi žrtvami – Jakoba in Jožeta Filipiča, ki sta bila celo člana Narodne zaščite, vendar sta začela ugovarjati partizanskim umorom (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 25, 27).
Tukaj torej poteka tista bistvena, ognjena črta: pri odločitvi za to, kar je prav. Bistveno je torej razlikovanje med dobrim in zlim; prav pri teh primerih se prejasno vidi, da gre nazadnje vselej za odločitev: za življenje ali proti življenju.
* * *
To je torej bistveno. Veliko pred nami in v neprimerno težjih okoliščinah so se morali neki slovenski ljudje, neki preprosti pošteni ljudje odločiti za to, kar je dobro in prav. Ne da bi vedeli, so s tem nadaljevali in na novo osebno ustvarili neko izročilo. Nadaljevali so stoletno krščansko tradicijo Slovencev, vendar so jo tudi na novo, osebno uresničili. Z dejanjem so izkazali, kako se človek konkretno odloči za dobro in prav. Temu so sledili mnogi drugi in se odločali podobno. Verjetno sprva niso niti pomislili na to – toda svojo odločitev so plačali z najhujšim. O tem bi vedela vso resnico povedati pobočja Hrastniškega hriba. Ena od teh, ki se ni nikoli vrnila, je bila mlado dekle
Merica Modrijan. Nekdo, ki je preživel Teharje, je pričeval, »kako so neko dekle vso zmrcvarjeno nesli iz bunkerja. Bil je prepričan, da je videl Merico« (J. Maček: Rovte v ognju vojne in revolucije, str. 77). Nastala je velika praznina, ko nikogar od njih ni več bilo. »Jeseni 1945 je k Modrijanovim prišlo neko dekle iz okolice Cerknice in prineslo Meričin plašč« (prav tam).
Veliko praznino je zapolnila velika bolečina. In neizjokane solze.
Tako je nastalo izročilo, ki mu še nismo našli imena; toda zaradi tega izročila naši ljudje, kolikor so preživeli, tudi po zmagi revolucije nikoli niso sprejeli komunizma, zanje je bil tujek in rakava tvorba, notranje so mu kljubovali – in ko je prišel čas, so iz tega izročila ustvarjali slovensko pomlad, državo Slovenijo.
Kultura, pravzaprav omika raste iz tega, da v času ponavljamo dejanja, s katerimi uresničujemo resnico, dobroto in lepoto. Mnoga pričevanja o naših pobitih dajejo o tem trdno poroštvo. Naj se tega zavedamo ali ne, toda od njihovega izročila – ki je demokratično in slovensko, plačano z veliko smrtjo – živimo še danes. Nadaljevanje tega izročila, namreč odločanje za to, kar je dobro in pravično, navsezadnje odločanje za življenje – je tudi edini odgovor na preizkušnje našega časa.
Nagovor ob blagoslovu spomenika umorjenim v Češirkovem gozdu
Stojimo ob grobu, v katerega so bili pred 81 leti položeni posmrtni ostanki kruto mučenih mladih mož in fantov iz Rovt in bližnjih vasi, ki so pod roko komunističnega nasilja v Češirkovem gozdu izgubili življenje. Umrli so brez sodbe od brata Slovenca, ki jim je bil lahko še do prejšnjega dne sosed ali znanec, a naslednji dan je po ukazu štaba odreda odločil o njihovi usodi. Komunistična ideologija je za svojo zmago potrebovala prestrašene prebivalce, da bi jih duhovno, miselno ter kulturno okupirala in nasilno prevzgojila. Za seboj je puščala razdejanje, nevredno človeka, kateremu so se domačini uprli. Po zločinu so njihova trupla plitvo zagrebli na brežini gozda. Sorodniki so jih našli šele po treh mesecih in jih pripeljali na tukajšnje pokopališče; pet od njih so položili v ta grob, dva sta bila pokopana v družinskem grobu. Dolga desetletja smo sorodniki prihajali pred to gomilo, na kateri ni bilo plošče z vpisanimi imeni žrtev ne časa smrti ne napisa Počivajte v miru. Na njem je stalo le skromno znamenje, majhen lesen križ, v katerega smo ob vsakem obisku nemo zrli ter tiho upali, da mora priti čas, ko bodo imena fantov in mož, katerih trupla leže tam spodaj v hladni temini, javno zapisana. Po licih mater, očetov, otrok, sester, bratov ter deklet so ves ta čas polzele solze in iz njihovih ust se je slišala pritajena molitev. Zdi se, da je bila ta molitev po 80 letih uslišana, ko je bilo prvič zaznati upanje, da bo tem žrtvam končno postavljeno spominsko znamenje. Namreč, pred približno dvema letoma je NSZ, Krajevni odbor Rovte, dal pobudo na pristojno državno komisijo in tako so se začele priprave za postavitev dostojnega spomenika umorjenim, s čimer smo se sorodniki strinjali in predlog soglasno potrdili. S tem je Vlada RS, Ministrstvo za obrambo, prevzela celoten projekt izvedbe, financiranje in vzdrževanje spomenika, ki je zasnovan za vso Slovenijo v prepoznavni enotni obliki za medvojne žrtve totalitarnega režima. V imenu sorodnikov umorjenih se iskreno zahvaljujem NSZ, Krajevnemu odboru Rovte, za vso skrb in prizadevnost pri dogovarjanju na vseh nivojih, da je v letošnjem letu prišlo do postavitve spominskega znamenja. Znamenja, na katerem so končno vklesana imena prezgodaj umrlih fantov in mož, ki so življenje izgubili le zato, ker so hoteli zaščitili svoje družine, imetje in identiteto slovenskega naroda. Naj bo to znamenje spoštljiv spomin na umorjene, sedanjim in prihodnjim rodovom pa opomin in pričevanje o delovanju medvojnega komunizma. – Naj počivajo v miru.
Hvala.
(Besedilo je ob grobu na pokopališču v Rovtah prebral Jože Malovrh, nečak umorjenega Valentina Malovrha iz Smrečja. Besedilo pripravila: Jože in Sonja Malovrh, 20. avgusta 2023)
[Page 110]