Tilka Malavašič (23. …
Tilka Malavašič (23. 3. 1926–11. 2. 2011), avtorica spominov, je otroštvo preživljala v številni družini pri Bendetu v Potoku. Že v mladosti je rada prebirala knjige. Opisane zgodbe je niso zanimale le po vsebini, v njih je našla in videla mnogo več. Občudovala je način izražanja, postavitev stavkov, preplet besed in si krepila besedni zaklad. S talentom in znanjem, ki si ga je ob branju pridobila, je že v zgodnjih starševskih letih pomagala otrokom pri pisanju spisov, ki so jih imeli za domačo nalogo. Veliko pozneje, ko ji je zdravje začelo pešati in se je njeno življenje upočasnilo, pa si je ob topli krušni peči krajšala dolge zimske večere s pisanjem spominov na domače v času svoje mladosti. Med drugim je zapisala pretresljive dogodke, ki jih je med vojno doživela njihova družina in so v tem pričevanju objavljeni kot osrednja tema. Bendetovi Morda je prav, da je na začetku v kratkem sestavku pojasnjeno, od kod izhaja Bendetova družina. Stari oče Janez Jesenko, ki je bil doma v Režancovi bajti v Podlipi, se je priženil k Bendetu v Potok in za ženo vzel vdovo Marijo. Po rojstvu prve hčerke Ivane je žena umrla. Po ženini smrti se je vnovič poročil s Polono Leskovec iz Ložanske doline in v zakonu so se jima rodili trije sinovi: Janez, ki je prevzel domačijo, Matevž se je priženil k Bevcu, Franc je odšel na Žirovski vrh, hči Marjana pa je odšla v samostan. Ko je prišla prva svetovna vojna so bili vsi trije sinovi vpoklicani v vojsko. Zaradi strahu pred izgubo sinov je njihova mama Polona naredila zaobljubo, da bo v zahvalo, če se vrnejo domov, postavila kapelico s kipom Kraljice miru. Janez se je po štirih letih vrnil domov, a je v vojni izgubil sluh. Tudi brata sta se vrnila Bendetova kapelica, postavljena 1921 in leta 2001 obnovljena. Foto: 2023 in mama je obljubo držala. Kapelico so postavili leta 1921 nasproti hiše, na meji s sosedom in pod Marijin kip zapisali: »V zahvalo za srečno vrnitev vseh treh sinov Janeza, Matevža in Franca«. Prvorojenec, sin Janez Jesenko (5. 11. 1887– 7. 6. 1961) se je poročil z Rozo Gantar (29. 8. 1898–12. 10. 1921), Skoblovo s Samije. Žena je na porodu umrla, hči Terezija pa je preživela. Čez pol leta se je vdovec Janez poročil z ženino sestro Marjano Gantar. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok in jih dvanajst preživelo.
Bendetova družina okoli leta 1950 Bendetov oče, ki je občutil že bridkosti prve svetovne vojne, saj je v njej izgubil sluh, je doživel še hujše preizkušnje v drugi svetovni vojni. V njej sta z ženo Marjano izgubila sina Janka, ogenj pa jima je uničil vse imetje, hišo in gospodarsko poslopje. Staršema je bila v oporo močna vera, v kateri sta našla tolažbo, pot in moč. Mama, ki je podarila življenje trinajstim otrokom, eden je v zgodnjem otroštvu umrl, jih vzgajala, bila vdana možu, delala z vso močjo na polju ter njivah in imela vsakodnevno skrb za številno družino, da niso bili brez kruha. Sosedje so jo občudovali in se čudili, kako vse to zmore. Tudi v otroških očeh je veljala za ljubečo mater, pri kateri so našli varno zavetje in kar so potrebovali. Hči Tilka je spomin na svojo mamo strnila v tri kratke besede: »Bila je mučenica.« V družini so imeli navade, ki jih Tilka ni nikoli pozabila. Spominja se, kako sta imela starša spoštljiv odnos do zemlje in živali. Za prvo oranje njive spomladi je ata že pred hlevom vpregel oba konja v plug in se z vprego ustavil pred hišo. Mama je pripravila lonec z žerjavico in nanj naložila vrbove vejice, ki so bile vzete iz butarice, blagoslovljene na cvetno nedeljo. Oba, ata in mama sta šla trikrat okoli vprežene živine in glasno molila za božji blagoslov in dobro letino. Še preden je oče pognal konja naprej, je stopil prednju ter na tla z gajžlo naredil križ in dejal: »Svet križ božji,« in šele nato so začeli orati njivo. Tilka se je tudi potem, ko je že dolga leta živela na moževem domu, rada vračala v rodni Potok, kjer je domačijo prevzel brat Tone z ženo Ivico. Ob prihodu je ni bilo nikoli strah prestopiti hišnega praga in vedno se je počutila dobrodošlo.
Tilkini spomini, zapisani v jeseni življenja Del njih je strnila v knjižici Spomini iz mladosti, katero je posvetila sestri Ani ob njeni 60-letnici. V njej so opisani prvi dnevi njenega življenja v letu 1942, ko sta Šentjošt in bližnja okolica doživljala najhujše čase medvojnega obdobja. »Ančki za 60 let Moji spomini na tvojo mladost« »Nesli so te še isti dan h krstu. Krstil te je Možinetov Roman, ki je le občasno prišel v Šentjošt, saj ga je bilo strah, da ga najdejo nepravi ljudje. Kot po navadi sta bila krstna botra soseda, Matičkov ata in Možinetova Marjanca, Možinka po domače. Po krstu je bilo v navadi, da so malo pomalicali. Atu in mami se je kar čudno zdelo, da je Možinka ostala tako dolgo v pogovoru z mamo, saj je imela Prvotna Bendetova hiša, pogorela leta 1942. tudi ona doma majhnega otročička. Pa je to že nekaj pomenilo, saj je bil to njun zadnji pogovor. Čez dva dni se je začel napad na Šentjošt. Mama namesto, da bi po porodu v miru počivala, je že drugi večer doživela velik strah, saj se je svetilo v gornjo hišo, kot bi sijalo najbolj prijazno sonce, a iz Šentjošta, kjer je gorelo veliko poslopij, se je videl strašanski ogenj. Takrat je bil v Šentjoštu tudi brat Janko, za katerega se je mama zelo bala. Plaznik ga je nagovarjal naj gre k partizanom v gmajno, to pa bi bila za celo Bendetovo družino velika odločitev. Mama je ves čas živela v velikem strahu, če bi prišlo do še večje nevarnosti, ognja ali kaj drugega. Domislila si je, da bi šli spat v kovačijo, in tej odločitvi tudi ata ni nasprotoval. Dogovorili so se še z Matičkovimi, ki so se tudi strinjali z zamislijo. Za mamo je bila pripravljena blazina za ležišče, a ti Ančka, otroče, si bila že takrat uboga, vsa uničena od maminega strahu, jokala si skoraj celo noč tako, da počitka ni bilo za nikogar. Prav tako se je nadaljevalo tudi naslednjo noč. Tretji dan pa je prinesel še druge dogodke. Ata je šel v gmajno nekaj pripravljat za grabljenje listja, saj je bilo seno že vse pospravljeno, pa tudi lesa z Jankom nista več vozila z gmajne, ker se je bližala huda narodova preizkušnja. A ta dan je ata prav hitro prišel nazaj. Povedal je, da je videl veliko mož, kateri so ga z rokami vabili naj gre k njim, saj so vedeli, da je gluh. Ata pa se je naredil nevednega in začel kopati kanale in se prav kmalu vrnil domov. Kmalu za tem je prišla Možinetova Frančiška povedat, kaj se je zgodilo. Povedala je, da so vse odgnali in da naj gre naš ata k njim na silo odpret vrata v prostor, kjer je bil zaklenjen njihov najmlajši sin Tone. Ko je ata prišel domov, sta z mamo sklenila, da bi bilo morda prav, da bi starejše hčere zaradi varnosti odšle v Šentjošt. Kaj se je potem dogajalo doma, pa nismo vedeli. Mamo je bilo zelo strah, zbrala je mlajše otroke in tudi tebe, Ančka, vzela v naročje in se odpravila na Samijo k Skoblu. In kot ti je že pokojni brat France povedal, da je on mamo s teboj v naročju peljal s kripo k Skoblu. Ker je bil še premajhen, mu je pomagal brat Jože, ki je bil močnejši. Zraven sta šla tudi Tone in Tine. Tam so bili gotovo presenečeni kaj to pomeni, a so jih vseeno sprejeli. Ubogi Tine, star komaj dve leti je bil doma navajen, da je po dudki pil mleko, ki ga je imel zelo rad. A ko so prišli k Skoblovim, ni bilo ne dude in ne mleka, zato je bil zelo čemeren in žalosten. V stiski mu je nekoliko pomagal Skoblov oče, ki je nekje dobil staro dudo. A problem še vseeno ni bil rešen. Kaj bo z domom, živino, prašiči. Ne spomnim se več dobro ali je ostal tisti večer ata sam doma in kako je prišla ideja, da smo začeli spravljati živino, živež in še druge stvari v Šentjošt. Dobro pa se še spomnim, kako je Rozka gnala kravo, ki smo ji rekli Čada, kako ji je nagajala, jo premetavala sem ter tja, jaz pa sem zadaj šla s teličkom, ki pa je zelo rad tekel za kravo. Kako so spravili preostalo živino v Šentjošt, se ne spomnim več. Po treh ali štirih dneh je šel ata z zapravljivčkom iskat mamo na Samijo in vso otročad ter jih pripeljal v Šentjošt v Smrekarjevo hišo. Tam smo se naselili v majhno sobico, kamor so postavili posteljo za mamo in ata ter majhno mizo. Mlajši so sedeli pri mizi, starejši pa smo stali zadaj in od daleč zajemali iz sklede. Najbolj sta bila prizadeta Tone in Tine, saj sta se doma brezskrbno igrala in nista vedela za gorje, ki se je bližalo. V Smrekarjevi hiši je bilo še polno drugih beguncev, tako da smo bili že drug drugemu v napoto. Tone in Tine sta se veliko zadrževala na stopnicah, pridružil se jima je tudi Trčkov »dečk«. Ko je pokojni Smrekar šel po stopnicah je velikokrat ponavljal: ,Tončk pa Tinčk in Trčkov dečk‘. Prišli so še hujši časi. Po nekaj dneh, ko smo bili v Šentjoštu, je v petek ponoči zagorelo na Koglu in pri Brežniku. Razsvetljen je bil zopet cel Šentjošt. Vsi smo bili v velikem strahu, kaj se dogaja; molili in trepetali smo od strahu. Dogajale so se strašne reči; požigi in umori nedolžnih ljudi. Drugi večer nismo upali ostati v Smrekarjevi hiši, zato smo šli spat v farovž prav na podstrešje. Tam gori nas je bilo vse polno, bili smo eden drugemu v napoto vendar potrpežljivi, saj je prevladal en sam strah, kaj bo prišlo še hujšega. Mame z majhnim otročičem v naročju se je usmilil Trčkov Tone – mašinist so mu rekli, ker je delal na Ljubljanici na žagi in ji odstopil svoje ležišče v farovški sobi. Ta soba je bila namenjena mladim možem in fantom, varuhom Šentjošta. To je bilo lepo mišljeno, a kaj, ko si ti ubogo otroče jokalo celo noč, tako, da še ostali niso mogli spati in so se zjutraj jezili. Minil je en teden in zopet so v petek ponoči med 10. in 11. 8. 1942 stražarji naznanili, da v Potoku vse gori. Ata nas je zbudil in zmedeno vpil: ,Otroci, hiša gori!‘ Zjutraj smo se odpravili na Kogelč, od koder se je videla vsa grozota, a domov nismo upali iti pogledat še nekaj dni. Ogenj je dosegel vse, kar je bilo lesenega.
Ančka, rojena si bila še v stari hiši, a spomina nanjo ne moreš imeti. Spominjam se dogodka, ko so po požaru na domačiji šli vsi delat v Potok, mama pa je ostala v Šentjoštu, da bi skuhala »južno«, katero bi jim jaz potem nesla. Sredi dopoldneva je prinesla posteljico, ki jo je naredil Štefancov Tončk, saj te prej ni imela kam položiti. Pred Smrekarjevo hišo si tam notri negibno ležala in kar »plavela« v obraz. Mama je bila čisto brez besed. Zdaj si sama pri sebi predstavljam, da si je mislila: O Bog, vzemi to nedolžno dušo k sebi s teleščkom vred, ki je bilo tako ubogo, da je bilo še slabše, kot ob rojstvu. Prišla je Snopkova mama in ti naredila križ, in še neka druga žena, s katero sta se pogovarjali, da ta otrok ne bo preživel. A božja volja je bila drugačna. Tiste najhujše slabosti so s časoma prešle. Bližala se je jesen. Ata je vprašal Poldeta iz Kurje vasi, če bi nam odstopil Reparsko bajto. Čeprav je bila že napol podrta, je bila v njej še dobra krušna peč in to je bila rešitev. Preselili smo se nazaj v Potok in se vanjo naselili. Zakurili smo peč in tebe, bolno dete, s tisto posteljico vred postavili na peč. Iz obeh ušes ti je začel teči gnoj. Mama ti je večkrat na dan umila ušesa in vrat s kamilicami in bolečine so počasi ponehale. Postala si živahna, tako, da smo te že kar nosili po hiši. Čas pa je tekel naprej. S polno paro in velikim naporom se je zidala nova hiša. Komaj je bila za silo zgrajena, že smo se vselili vanjo. V novi hiši se je rodila še sestra Metka in dobila si družbo. Takrat je bila mama že vsa izčrpana ter vsega naveličana. Veliko dela in skrbi za Metko je prevzela očetova najstarejša hči Rozka, katero je imela Metka zelo rada. Ko je bila stara en mesec, sem jaz odšla služit na Kogel k Jožetovem Petru, tako da Metka dolgo ni vedela, da sva sestri. Pogosto sem hodila domov in vidve sta bili čedalje bolj živahni in lepi. Tam sem služila tri leta. V tistem času pa se je zgodilo še najhujše. Polno lepih in poštenih fantov se je sprehajalo okoli farovža in šole. Ko sem ob nedeljah šla k maši v Šentjošt, sem imela kar dosti druščine in srce mi je že kar malo poskakovalo od mladosti in spoznavanja moških src, ki bi se ogrevali zame ali jaz za njih. Pa je prišlo leto 1945 in lep pomladni dan poln zelenja. Upanja za nadaljnje življenje ni bilo več. Vsi fantje so odšli, brez vsakega slovesa, v upanju, da se vrnejo. A ni bilo tako. Vem, da se Metka ne spominja brata Janka, ki je takrat tudi odšel z drugimi fanti. Kolikokrat sem pri Petru na Koglu zvečer gledala luno in si mislila: ,Povej mi, kje so vsi ti fantje‘, a odgovora ni bilo. Tudi vama, Ančka in Metka, so tekla leta naprej in kmalu sta postali lepi in čvrsti dekleti ter osvajali fantovska srca. A pride čas, ko se je treba odločiti le za enega. Ančka, tvoja odločitev ni bila lahka, čeprav si imela dovolj izbire. Upam, da si naredila pravi korak, ko si se odločila, saj je bil Jurij pravi fant od fare, pošten in delaven. Doživel je tudi vojne preizkušnje, star je bil komaj pet let, ko so mu ubili očeta. Še dobro se spominjam, kako je njegova mama stala ob odprtem grobu, ko so ji polagali moža k večnemu počitku. Bila je vsa izmučena in žalostna. Pokleknila je na tla in se opirala na dežnik ob sebi, otroci pa so jo žalostno gledali, saj še niso razumeli, kaj so bridkosti tega sveta, če je zraven hudobija.« Tilka je poleg spominov na sestro Ančko, podrobno opisala tudi zgodovino rodbine Malavašič in med drugim v zanimivo pripoved strnila spomine svojega življenja pri Valavcu, v kateri se zrcali ljubezen in spoštljiv odnos do pokojnega moža Franca. Misli so jo ponesle na griček poleg doma, kjer sta si v jeseni življenja postavila majhno bajtico, v katero sta rada zahajala še zlasti v vročem poletju. Pri delu so jima pomagali njeni bratje, oba sinova in zet. Zgodovina rodbine Malavašič, pr Valavc »Ko sem včasih hodila po vrhu tega griča, je bilo tako ošpičeno, da se je komaj šlo po grebenu, na obe strani pa strm breg. Na eni strani Žagarjeva gmajna, na drugi pa Valavco
Valavcova hiša s kozolcem, olje na platnu, Pavel Mrak, 1998 va senožet. Na tej senožeti pa je rastla tako majhna trava, da ni bilo s čim obrisati koso, če si jo hotel nabrusiti. Včasih je kdo rekel, pa kar z »birtahom« obriši, če ni toliko trave, da bi to opravil s travo. Sedaj pa je na tem griču približno tri metre široka njiva. Pod robom njive rastejo že kar velika drevesa hrušk, češpovcev, češenj in orehov. Če preudarno pomislim, le kdo vse je to naredil, si moram priznati, da je vse to zmogel pri osemdesetih letih moj mož. Seveda sem mu morala pri vsem tem delu pomagati tudi jaz kot žena. In če premišljujem in se sprašujem od kod vsa ta moč in veselje do dela izhaja, je to gotovo iz trdne družine Malavašič.« V rodovniku rodbine Malavašič je bilo vpisanih pet rodov, med drugim tudi ime Karol, ki je imel ženo Uršulo. V zakonu se jima je rodilo devet otrok. Prvorojenec sin Janez je pri 24 letih umrl za kostno jetiko, druga je bila hči Marija, ki se je poročila v Podlipo, nato je sle dil sin Alojz, ki je priimek Malavašič ponesel v Zaplano, za njim je bil Peter, ki ga je vzela druga svetovna vojna, peti po vrsti Frančišek, ki je postal Tilkin mož. Kot šesti se je rodil Leopold in ob koncu vojne postal žrtev revolucije, za njim še hčerki Ivanka in Ančka, obe sta postali vdovi, kot zadnji pa se je rodil Jože, ki je kot nemški ujetnik tudi izkusil grozote vojne. Mama Tilka je v nadaljevanju obširneje opisala življenje Frančiška – Franca, od otroštva do njunega skupnega življenja, ko je postal njen ljubljeni mož. »Njegova mati mi je pripovedovala, kako je prišla njena mama na obisk, kateri so rekli Anče. Doma je bila v Žažarju pri Modrjanu in se je priženila k Jožku v Celarje. Pogovarjali sta se v kuhinji, takrat je bila pri Valavc še črna kuhinja. Ker po navadi otroci radi prisluškujejo kaj odrasli govore, je tudi fantič po imenu France stal tam nekje v kotu in prisluškoval pogovorom, ki sta jih imeli stara mama in
Valavcovi pred drugo svetovno vojno: spredaj z leve Jože, Marija in Ana; zadaj z leve Peter, Lojze, Polde, France in Ivanka (vir: Dediščina župnije Šentjošt)
njegova mama. Naenkrat pa se stara mama zagleda v pobiča in reče mami: ‚Glej, tale bo pa naslednik pri tej hiši‘. Mama Urška o tem ni še nič razmišljala, saj je imela polno skrbi za delo in gospodarstvo. Vzljubila pa ga je že kot majhnega. Ta pobič je šel pozneje služit za pastirja v Skrotne. Pri tisti hiši je živel še brat gospodarja po imenu Matevž in kmalu sta postala dobra prijatelja. Ko sta ob nedeljah hodila v Rovte k maši, mu je vselej kupil kos belega kruha, da sta ga po poti proti domu jedla. O tem mi je mož v najinem skupnem življenju večkrat pripovedoval. Tudi to mi je govoril, da se je med tistim časom, ko je služil za pastirja, tisti Matevž ženil. Šel je v Rastovke v Skrotnikovo bajto. Vse svoje imetje je zložil v eno skrinjo in samotež peljal v Rastovke, pri tem pa mu je pomagal Skrotnikov pastir, ki je zraven tudi vriskal in dal vedeti vsem podpeškim fantom, da se pelje Matevževa bala. Ko je odslužil za pastirja v Skrotnah, je šel v višjo službo za hlapca k Jerebču v Podlipo. Takrat so bile zelo hude zime. Jerebčeva mama je bila Celarska in za doto je dobila veliko lesa na steblu. Ker je imel Jerebčev gospodar dva para konj, sta lahko les iz gmajne vozila oba, gospodar in hlapec. V tisti hudi zimi, ko je bilo 30 stopinj mraza, je bil ubogi hlapec slabo oblečen, namesto nogavic je imel le kos žakljevine, spal pa na štali v senu, ne da bi se prej pogrel na topli peči. Večkrat je odšel zvečer domov, da se je malo pocrkljal, tako, da se je še mami zasmilil. Po dveh letih je sklenil, da bo pustil to službo. Kupil si je plankačo in se izučil za tesača. A kar kmalu se je začela oglašati pesem: »Star sem dvajset let in moram it’ v svet, Jugoslavija hoče me imet’.« Ker je bil visoke postave, je bil potrjen v kraljevo gardo. Čeprav je imel nekaj strahu pred vojaščino, je bil vseeno ponosen, da je bil potrjen na tako častno mesto. Prišla je druga svetovna vojna in prinesla veliko zmešnjave med ljudi. Prej med seboj sov-
raštva niso poznali, kar naenkrat pa je prišlo vprašanje, ali si partizan, ali si belogardist. Začelo se je nezaupanje med ljudmi in če si se enemu priklonil, te je že drugi mahnil po hrbtu. Tako se je tudi Valavcov Franc znašel v šentviškem zaporu. Tam je bilo veliko trpljenja in lakote. Že kot mož mi je večkrat pripovedoval, da je v zaporu premišljeval, če bo moral umreti tam v zaporu prej, kot bo okusil kaj je ljubezen… Zato se je odločil, če se vrne iz zapora, da si bo poiskal sebi primerno dekle. In tako je pri sedemintridesetih letih prišla na vrsto tudi ženitev«. Pot na delo je Franca vodila skozi Potok, mimo Bendetove domačije. Spotoma je občudoval očetovo garaško delo, pri katerem so pomagali tudi otroci, ko je prekopaval gmajne in iz njih delal njive in si pri sebi mislil, da morajo biti tu doma dobri in pošteni ljudje. Bendetov oče je v šali rad dejal, da mora v številni družini za vsakega otroka, ki pride na svet narediti kos njive. V prvem letu, ko je bila njiva grobo pripravljena, so nanjo sejali ajdo, ki je zrasla tako majhna, da še prepelica ni mogla gnezditi v njej. Ampak toliko jo je vseeno zraslo, da so imeli za ajdove žgance, ki so jih vsi radi jedli. Vse to kopanje gmajne in izboljšanje domačije je ogledoval moj pokojni mož, ki je še kot fant hodil čez tisti grič v Goli vrh tesat les za trame. Pa si je mislil sam pri sebi, tu morajo biti pridni ljudje, da vse to delajo. In vnela se je majhna iskrica v njegovem srcu. Ko je potem razmišljal, le kam bi se šel ženit, da bi našel njemu po volji primerno dekle, je šel vprašat Bendetovega očeta, če mu da eno izmed hčera za ženo. Le ta mu je odgovoril: ‚Osem deklet je pri hiši, izbiraj si pa sam.‘ Prišlo je leto 1946 in prav na dan svete Ane, ko je bilo na Butajnovi žegnanje, je prišel zvečer pod moje okno nepričakovani fant, ki so mu po domače rekli Valavcov France. Ta pa mi je dal veliko misliti, ker mi je kar hitro začel govoriti o poroki. Bil je dozorel v fantovskih letih in imel pamet že skupaj. Jaz pa sem še kar čakala, da bom preživela nekaj veselih dekliških let. A želja po poroki je bila vedno večja, pa tudi potreba, saj je bila pri Valavcu mati bolehna. Tudi Bendetov ata je bil za to. Prej kot v enem letu poznavanja je bila že sklenjena pogodba za poroko in ohcet.« Tilka v nadaljevanju piše, da si je s poroko nadela precej težek zakonski jarem, medtem ko sta se njeni sestri Ančka in Metka doma še brezskrbno igrali. A božja volja je že morala biti taka. V razmahu nekaj let so se jima
rodili štirje otroci, sinova Tone in Janez in hčerki Tilka in Francka. Bili so srečna družina, a hitro je prišel čas, ko so trije drug za drugim odšli od doma, sin Janez pa si je nevesto pripeljal domov. Pri 70 letih je mama Tilka zbolela za rakom na pljučih. Zdravniške napovedi niso bile spodbudne, a želja, da bi skupaj z možem preživela še nekaj let je bila močnejša od bolezni. Dočakala sta zlato poroko in bila nato skupaj v dobrem in slabem še štiri leta. V starosti sta velikokrat premlevala dogodke iz mladosti, še zlasti ob večerih, ko se je ona utrujena ulega na peč, on pa je prisedel k njej. Glavo mu je naslonila na kolena in pogovarjala sta se še dolgo v noč. Družinski grob Valavcovih v Podlipi Foto: 2023 »Tudi tistega dne je imel takšno željo, da zmoliva večerno molitev rožnega venca, potem pa bi še kakšno rekla. A življenjska usoda je bila drugačna. Ker sem že bila na peči, sem mu ponudila roko v pomoč, da bi lažje prišel k meni, a je iz klopi omahnil na tla. Ni mogel več vstati in začele so se odštevati zadnje ure njegovega življenja.« Leta 2001 se je mož za vedno poslovil. Kmalu po njegovi smrti je začelo njeno zdravstveno stanje pešati. Ker je pogrešala njuno skupno večerno molitev in pogovore, si je dolge večere krajšala s pisanjem teh dragocenih spominov na mladost. Težka bolezen, rak na kosteh, se je ponovno pojavil in jo kmalu položil v posteljo. V domači oskrbi je bila tri leta. Zanjo sta vzorno skrbela sin Janez ter njegova žena, pomagali so tudi njuni otroci in občasno še drugi domači. Zadnje leto in pol je zaradi popolne onemoglosti in hudih bolečin preživela v domu na Vrhniki, kjer se ji je leta 2011 življenje izteklo.
Pričevanja
V zadnjem delu so zapisana pričevanja o dogodkih v času vojne in po njej, kot se jih spominjata njen brat Tine iz družine Bendetovih, ki se je priženil na Joklovo domačijo na Lavrovec, in njegova žena Mimi. Kot pravi Tilka, je njen brat Tine že ob rojstvu prinesel s seboj delovne roke, ki so mu v času, ko je postal gospodar pri Joklovih, še kako dobro služile. Lavrovec, ki leži na visoki nadmorski višini, je v pregovoru veljal za pokrajino, kjer je Bog mahal s praznim žakljem, a Tine je znal iz teh pustih senožeti narediti rodovitne njive, da sta na njih zrastla bogata pšenica in debel krompir. Pozneje je dokupil še nekaj zemljišč in povečal posestvo. Spomine na mladostno prijateljstvo s Tilko je obudila tudi Zofka Skvarča iz Šentjošta. In kot zadnja v tej pripovedi sta utrinke iz življenja Valavcove družine, mame Tilke in očeta Franca orisala še sin Tone in hčerka Francka. Tine Jesenko Dogodki med vojno v Potoku Predzadnji dan julija leta 1942 so sredi dneva prišli k Možinetovi domačiji v Potok partizani, med katerimi sta bila tudi dva domačina. Ta dan so pri Možinetovih grabili seno, dninarja Marjančnkova, Franc Guzelj in njegov sin Jože, hlapca Viktor Jereb in Janez Gantar, dekla Frančiška Kavčič ter domači, oče Jakob, žena Marjana in njena sestra Albina Malavašič. Obkolili so jih in vse odvedli, ne da bi smeli karkoli vzeti s seboj. Doma so ostali le otroci in stara mati. Ko so jih odpeljali, je za njimi pritekel najstarejši sin Ivan in se oprijel očeta. Vklenjene so peljali mimo Trčka, kjer so Ivana ločili od očeta in ga tam pustili. Trčkova mati, ki je slutila, kaj se bo zgodilo, jih je prosila, naj vsaj Možinetovo mamo Marjano izpustijo, saj je imela doma štiri otroke, najmlajši Tone je bil star komaj dober mesec dni. Spotoma se je partizanska patrulja z zajetimi domačini usta vila pri Šelovsu, kjer so izropali hišo in odgnali očeta. Vseh devet je bilo v začetku avgusta umorjenih v gozdu nad Kajndolom. Teden dni pozneje so se partizani vrnili v Potok in požgali vse tri domačije: Možinetovo, Bendetovo in pri Matičku hlev in kozolec. Zgorele so vse hiše in poslopja, le Matičkova hiša se nikakor ni vnela. Čeprav so ogenj zakurili na lesenem stopnišču, je zgorelo le nekaj rejt in slačja v zgornjem delu. Domači so bili prepričani, da jih je varovala Marija, ki je bila postavljena v niši nad vhodnimi vrati. Po obnovi hiše so jo prestavili v notranji prostor, kjer jo skrbno hranijo. Po požigu se je Bendetova družina iz Šentjošta, kamor se je umaknila, začasno naselila v prazno na pol zrušeno Reparjevo bajto v Potoku. V sobi, kjer je stala še dokaj dobro ohranjena krušna peč, je manjkala stena, zato je oče na njeno mesto postavil stebre z latami in mednje nadeval stelje, da je bil prostor vsaj za silo zavarovan pred vetrom. Domačo hišo so s pomočjo sovaščanov začeli graditi kmalu po požigu. Smreko za ostrešje je bil pripravljen dati tudi Kos iz Kajndola. Ponjo sta se s furmanskim vozom odpravila najstarejši sin Janko in Jože. Ko sta se približala gozdu nad Kajndolom, kjer naj bi obljubljena smreka rastla, jima je pot do nje grobo preprečil partizanski stražar. Domnevno je stražil dostop do mesta, kjer so bili pred kratkim pobiti Možinetovi in drugi. Da sta si rešila življenje, sta se hitro umaknila in se brez smreke vrnila domov. Leta 1945 so gradnjo hiše dokončali vsaj toliko, da so se vanjo lahko vselili. Pozneje je Bendetov oče, tako kot tudi drugi, ki so bili vajeni tesarskega dela, hodil po okoliških krajih cimprat. Ko sta se nekega dne s sovaščanom utrujena vračala z dela, ga je ta med potjo skušal s tesarskim orodjem pokončati. Bila sta različnih političnih nazorov in samotna pot je bila priložnost za izvršitev dejanja, ki ga je od sovaščana terjala zmagovalna oblast. Hudo ranjen se je oče privlekel do doma in pred zasledovalcem zaloputnil vrata, na katera so skupaj z otroki pritiskali, da jih napadalec ni mogel odpreti. Po vojni je omenjeni sovaščan ne glede na medvojno početje hodil vse tja do leta 1961 k Bendetovemu očetu na pijačo in včasih počakal še na kosilo. Po smrti očeta pa se pri njih ni več oglašal. Še dolgo po vojni je Udba iskala skrivače, predvsem po samotnih domačijah. Preiskovali in razmetavali so po hišah in kmečkih poslopjih, iskali so tudi v bližnji okolici. Pri preiskovanju Bendetove domačije so na zaslišanje odpeljali tudi mamo, ki se je drugi dan vrnila domov. Pogosto so preiskovali pri Razozu, ko so iskali Johana. Tudi učitelja bližnje vaške šole sta večkrat prišla na Lavrovec, domačini so bili prepričani, da sta vohunila. Eden izmed njiju je prihajal še dve desetletji nazaj, se večkrat ustavil pri Joklovih in brez zadržkov o tem pripovedoval. Pripovedoval: Tine Jesenko, Lavrovec, 13. 3. 2023 Mimi Jesenko Joklovi V družini Joklovih so skupaj živeli stari starši Jokl ter Johana in hči Marica z družino. Domačija je stala na obmejnem pasu med Italijo in Nemčijo. Ob določitvi meje, so jo morali maja 1942 podreti. Pod nadzorom nemške komande so jo podirali žirovski šuštarji. Ker sta se stari oče Jokl in ata Janez Alič podiranju upirala, še zlasti zato, ker je bila hiša ravno pred kratkim obnovljena, so ju Nemci na hitro postavili pred odločitev, ali podirajta ali pa bosta ustreljena. Prisiljena sta se pridružila drugim in se lotila rušenja, s tem pa se je za družino začelo gorje, kateremu ni bilo videti konca. Ko je družina izgubila dom in druga kmečka poslopja, se je preselila v prazno hišo Vrbancovih, medtem ko so njih preselili k Lomarju. Pred njimi so v prazni Vrbancovi hiši živeli srbski vojaki in pustili za seboj nečistočo Potok z domačijami, ki so bile leta 1942 požgane. in toliko bolh, da je vse lezlo. Tu so ostali pet mesecev, nato so Nemci podrli tudi to hišo in Joklovi so se konec avgusta preselili v Lučine k Matiju, kjer je bila tudi prazna hiša, saj so Matijeve pred tem preselili v Srbijo. Ker pozneje Joklovi ne bi smeli prekoračiti meje, so doma na Lavrovcu hitro obrali še jabolka, izkopali krompir, pobrali čebulo in drugo, kar je bilo posajeno, in odpeljali s seboj, pa čeprav v tem času še ni nič od tega do konca dozorelo. Večina lučinskih vaščanov jih je z razumevanjem sprejela medse, razen nekoga, ki jim je še kako dal vedeti, da pri njemu niso zaželeni. Tu so živeli do maja 1945, do vrnitve Matijevih iz Srbije. Od tu je šel 9. maja tudi mladi gospodar, ata Janez Alič na Koroško, od koder se ni nikoli vrnil. Tri tedne pozneje je mama Marica rodila hčerko Tončko. Nato so se preselili k Selevcu in živeli v prostoru nad svinjaki. To je bil en sam prostor, v katerem je bilo pozimi tako mraz, da so bile vse stene debelo srežnate. Leta 1946 so se vrnili na Lavrovec in živeli v borni hišici pri Razozu, blizu svojega prvotnega doma. Na domačem svetu so nato s težavo za-
čeli graditi najprej hlev in pozneje še hišo. Denarja niso imeli, med ruševinami pa tudi ni ostalo nobenega gradbenega materiala, saj jim je bilo v času, ko jih ni bilo, vse pokradeno. Leta 1947 je hudo zbolela deklica Tončka. Mati je bolno hčerko z vozičkom peljala k zdravniku v Gorenjo vas, kjer je še pred njegovim prihodom umrla v materinem naročju. Domov se je vrnila z mrtvo deklico. Majhno pritlično hišo so ob pomoči dobrih ljudi za silo zgradili in se leta 1950 vanjo vselili. Čeprav so bila poslopja pred rušenjem ovrednotena in pozneje škoda popisana, družina od nove oblasti ni tega denarja nikoli dobila. Na samotno domačijo so ponoči večkrat prihajali neznani ljudje in razbijali po vratih. Tudi čez dan so jih obiskovali pripadniki Udbe in spraševali, če so morda v okolici opazili ljudi, ki bi se skrivali. Naročili so jim, da morajo vse skrivače nemudoma prijaviti. Tako je šla tudi mama peš v Rovte prijavit opaženega neznanca, pa čeprav je bila skoraj prepričana, da je bil nastavljen s strani Udbe in so na tak način družino le preskušali, če ga bodo prijavi li. Bilo je toliko gorja in strahu, da ga v življenju ne moreš pozabiti, je še dodala Mimi. Pripovedovala: Mimi Jesenko, Lavrovec, 13. 3. 2023 Zofka Skvarča Spomini na druženje s Tilko Zofka Skvarča, doma iz Šentjošta bo letos dopolnila 97 let. V visoki starosti veliko premišljuje in moli, še zlasti po smrti moža, kateremu bi se rada čimprej pridružila. Že dolga leta ji peša vid in na temo podnevi se postopoma privaja. Človeka, ki se ji približa ne prepozna več po videzu, ampak le po glasu. Tudi naju z možem je prepoznala po glasu in bila vesela obiska. V pogovoru ji ni zmanjkalo besed o dolgem in težkem življenju od otroštva do današnjih dni, še posebej o obdobju vojne, ki jo je doživljala v mladosti. Sedaj, po toliko letih se ji zdi, da so v družini v času vojne kljub nenehnemu strahu in nevarnostim dokaj normalno živeli. Skrb so posvečali vsakodnevnemu delu, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Če se je v bližini slišalo streljanje, so se umaknili na varno in ko je ponehalo, so delali naprej. Mladi pa so se tudi takrat radi družili in se znali poveseliti. V tistih letih se je pobliže spoznala z Bendetovo Tilko, ki je leta 1944 prišla k sosedu, Jožetovemu Petru za deklo. Na dan so ji privreli tako sveži spomini, kot bi se njuna mladost dogajala pred kratkim. Obe sta bili rojeni v letu 1926 in bili v cvetu mladosti, ko je vse naokoli divjala vojna vihra. Srečevali sta se ob delu in večkrat, ko je Tilka mimo njih vozila s kravo. Prav kmalu sta navezali stik in si imeli veliko povedati. Obe sta bili navajeni trdega dela, saj je bila tudi Zofka dekla, nekaj časa pri Štantovih in pozneje v farovžu. Plačila nista dobivali, oskrbeli pa so ju s hrano, obleko in obutvijo. Ob nedeljah sta zahajali k maši in popoldne še k nauku. Dobili sta se na stezi, na gričku nad Štantovo domačijo in pot do cerkve
nadaljevali skupaj. Neko nedeljsko popoldne, ko sta šli od nauka, je bil v Možinetovi hiši miting. Fantje, ki so se tam zadrževali, so ju vabili medse in na plesišče. Pa nista šli, pospešili sta korak in jim kar ušli. Pravi, da šentjoška dekleta nikoli niso hodila na mitinge, čeprav so nekatera iz drugih vasi prišla. Hudomušno se je nasmehnila, ko se je spomnila kolikokrat ji je njen mož Lojze pripovedoval, kako je ponagajal Tilki, ko je še kot fant hodil k Jožetovemu Petru delat. Nekega dne, ko so končali delo, so mu Petrovi starši ukazali in zraven še Tilki, naj gresta nabrat kostanj, ki je rastel pod domačijo. Ko sta prišla do njega, je Lojze splezal na drevo in počakal, da je Tilka stopila pod krošnjo; takrat je veje močno stresel in kostanjeve ježice so se vsule po njej. Spomnila se je tudi romanja na Brezje, na katero sta se s Tilko kmalu po vojni podali peš. Zraven je šel še Zofkin ata, ki je za silo poznal pot. Šli so čez Planino na Pasjo ravan, se spustili do Sore in ob vodi pot nadaljevali vse do Škofje Loke. Od tu naprej so hodili po cesti do Žabnice, kjer jih je dohitel tovornjak in jih del poti do Brezij peljal. Na cilj so prišli ob štirih popoldne, ravno ko je v brezjanski cerkvi zvonilo k popoldanski maši. V času maše je pred cerkvenimi vrati stal nek povojni »partizan« in ves čas igral na harmoniko, da je motil potek sv. maše. V cerkvi so ostali celo noč; bolj dremali kot spali so kar na klopeh, po jutranji maši pa so se odpravili na Otoče in se z vlakom odpeljali do Škofje Loke, od tu pa pot peš nadaljevali proti domu. Ob koncu vojne, maja 1945, ko so iz vasi odšli vsi fantje in možje, ki so bili pri domobrancih, so se domačini zelo bali kaj bo, ko pridejo partizani. Pričakovali so jih že naslednji dan. Tudi Tilka in Zofka sta se zbali, da bi jima naredili silo in sta se šli skrit v Štantovo gmajno na jaso, ki so ji pravili Rviše. Jasa je bila skrita na južni strani gozda v smeri proti Jurčkovi domačiji. Na njej je iz zemlje štrlelo nekaj velikih skal, med katerimi se je razraščala trava. Komaj sta prišli tja, že sta uzrli modrasa, v katerega se je prav precej zagnal Štantov pes. Med ravsanjem ga je modras pičil v smrček. Prestrašeni dekleti sta se hitro vrnili domov, pes pa je kljub močni oteklini preživel. Tilka je v Šentjoštu služila tri leta, nato se je vrnila domov k Bendetovim. Kmalu se je poročila in odšla na možev dom v Šuštarjev graben. Ko še ni imela družine, sta jo obiskali Zofka in njena sestra Albina, to je bilo verjetno prav v času, ko je bil njen mož vpoklican na orožne vaje. Pozneje sta se srečevali v Šentjoštu, ko je Tilka skupaj z družino prihajala na razne cerkvene slovesnosti, med drugim tudi, ko so njeni otroci šli k prvemu svetemu obhajilu ter birmi in tudi ob njuni zlati poroki, ki sta jo obhajala leta 1997. Pripovedovala Zofka Skvarča, Šentjošt, 25. 4. 2023 Tone Malavašič in Francka Trček Valavcovi V družini našega očeta Franca Malavašiča, Valavcovega je bilo devet otrok. V tej pripovedi so omenjeni le starejši štirje sinovi, naši strici, ki so bili domoljubno naravnani in razsodnega razmišljanja, kar se je odražalo že v obdobju pred vojno in tudi pozneje. Alojz je bil cestar na Logaškem in je opravljal priložnostna dela v Zaplani, Peter je bil mizar in se večinoma zadrževal na Vrhniki. Polde se je nagibal k uporu proti okupatorju in občasno zbiral nekaj malega orožja, France, naš ata, pa je bil tesar. V času gradnje Rupnikove linije je ata veliko delal na območju Žirovskega Vrha. Že kot fant je z zasluženim denarjem kupil del zemljišča od Plaznika, to je bil ozek pas gozdne brežine, ki je segal iznad Šuštarja do ceste pod Plaznikom in s tem povečal površino domačije. Ko se je začela druga svetovna vojna, se je za nekaj časa pridružil vaški straži v Šentjoštu. Pozneje so začeli partizani ustrahovati ljudi in ko so pobili še Možinetove, se je tudi njegov brat Polde priključil vaški straži. Pri odhodu v Šentjošt sta se z atom izmenjavala, prvi je ostal doma, drugi pa je odšel v Šentjošt, ko se je ta drugi vračal domov, je zopet prvi odhajal v Šentjošt. Nekega dne, ko sta se na poti srečala, je eden izmed njiju nosil na glavi klobuk in ga ob srečanju dal drugemu. Ravno ta dan ju je nekdo zasledoval in prav ta zamenjani klobuk je zabrisal sled ter morda enemu izmed njiju rešil življenje. Leta 1945 je odšel Polde na Koroško, od koder se ni vrnil, istega leta je bil Peter izpuščen iz zapora. Vračal se je skupaj z sozapornikom, ki je bil doma s Stare Vrhnike. Oba sta prišla na Vrhniko, od tu in do doma pa se je za Petrom za vselej izgubila sled. Dve leti po vojni se je France (pozneje naš ata) poročil in prevzel Valavcovo domačijo. Naša mama Tilka je občasno pripovedovala, da je od očetovih staršev večkrat slišala, da so med vojno k hiši prihajali partizani in pobrali vse, kar jim je prišlo prav. Pa tudi to, kako jim je povojna oblast v času obvezne oddaje pobirala hrano. Bilo je več let, ko so v svinjaku redili po štiri prašiče, eden je bil mišljen za hrano doma, preostale tri pa so morali oddati za obvezno oddajo. Da pa kmetje ne bi česa prikrili, so poskrbeli domačini – vaščani, ki so bili naklonjeni novi oblasti in jo obveščali o vsem, kar je na njivah zraslo; koliko so pridelali krompirja, korenja, fižola in drugega živeža. Udba je še dolga leta po vojni prežala na domačine, jih načrtno ustrahovala in celo poskušala iztrebiti. Pa ne le Udba pač pa tudi privrženci nove oblasti iz soseščine. Je bil primer, ko je ata okrog leta 1960 pomagal na kmetiji v Kajndolu pri podiranju ostrešja; med delom mu je na glavo »padel« tram ter ga tako hudo ranil, da so ga morali odpeljati v bolnišnico. Udba je tudi izsiljevala domačine, da so bili primorani povedati imena skrivačev po vojni. Ko se je šel Kozarjev Jakob po priporočilu strica javit oblastem v Škofjo Loko, so mu le ti obljubili prostost v zameno, da naznani skrivače. Domnevno jim je povedal za tri skrivače, med njimi tudi za ata. Po naznanitvi so vse tri skrivače aretirali in jih odpeljali na grad v Škofjo Loko, pozneje pa v škofove zavode v Šentvid, Kozarjevega Jakoba pa kljub obljubi v Šentvidu usmrtili. Ata je v času pridržanja v zavodih okusil najhujše človeško razvrednotenje, tu življenje posameznika ni nič pomenilo. »Priprtih« je bilo toliko ljudi, da ni bilo kje stati, sedeti niti ležati. Bili so deležni psihičnega ter fizičnega mučenja in izčrpavanja. Trpeli so za hudo lakoto in za preživetje iskali odpadke med zavrženo hrano. Ko se je čez pol leta vrnil domov, ga domači niso prepoznali, telo je bilo zgolj kost in koža. Nato so ga doma zelo previdno privajali na hrano in s časoma si je opomogel. Ob njegovem priprtju je bil zraven neki partizanski privrženec, ki je pozneje pripovedoval kakšne travme podoživlja zaradi grozot, ki jih je med vojno počel, ali moral početi. Očetovo medvojno opredeljenost so pozneje občutili tudi otroci. Eden izmed njih je želel šolanje nadaljevati kot vajenec v Kovinarski na Vrhniki. Prvotno mu je direktor obljubil mesto vajenca, ko pa je napočil čas za vpis, mu je dejal, da imajo že vsa mesta zasedena. Tako mu je bilo šolanje onemogočeno, zaposlili pa so ga kot priučenega delavca. Šolanje mu je bilo onemogočeno, zaposlili so ga kot priučenega delavca. Po dobrem mesecu dni je ob pogovornem srečanju z nadrejenim iz Elektro Ljubljana dobil možnost šolanja pri njih, kjer si je pridobil tudi poklic. Ko je v Kovinarski hotel prekiniti delo in dvigniti potrebne dokumente, mu je direktor še enkrat pokazal svojo moč in mu papirje le s težavo izročil. Ata je bil kmalu po poroki leta 1947 vpoklican na orožne vaje in moral doma pustiti mlado ženo in ostarela starša. Domov se je vrnil hudo bolan in domači so bili primorani za pomoč pri delu najeti maminega 10-letnega brata. Ko si je po letu dni opomogel, je ostal doma in z raznimi priložnostnimi deli zaslužil vsaj toliko, da je družina za silo preživela. Kasneje se je kot izkušen tesar in poznavalec zidarskih del zaposlil pri gradbenem podjetju in delal kot stavbni mizar. Ker je podjetje prevzemalo in izvajalo dela po različnih krajih, je bil zaradi oddaljenosti primoran v bližini gradbišč najemati prenočišča in se vračati domov le ob koncih tedna. Kljub težkim razmeram je v tem podjetju delal do konca delovne dobe in si prislužil pokojnino. Med vojno je prestal veliko preizkušenj in živel v nenehni negotovosti. Spoznal je mnogo resnic in neresnic in le modrost razmišljanja, previdnost izražanja in molčanja sta ga ohranili pri življenju. Strah v njem je bil premočan, da bi o tem kadarkoli povedal kaj več, niti odraščajočim otrokom ne. Za njegove preizkušnje, namere in poglede je vedela le žena, naša mama, za katero je vedel, da bo znala vse življenje molčati. Z mamo sta veliko molila za svoje štiri otroke. Imela sta 11 vnukov in vnukinj in že več kot toliko pravnukov. Ata je bil še posebno ponosen na to, da se rodbina Malavašič nadaljuje. Vedno je poudarjal, da ne smemo soditi po krivem, gojiti sovraštva ali maščevanja do ljudi, ki so v tistih težkih vojnih časih naredili ali bili celo primorani narediti kaj slabega. Prepričan je bil, da bo moral vsak izmed njih za svoja dejanja sam odgovarjati, na kar ga bo vseskozi opozarjala tudi vest. In nikoli ni pozabil doda Mama Tilka in ata Franc med rožami na gričku okrog leta 1995 ti, da bo poslednji dan vsakega sodil sam Bog, ki je edini pravičen sodnik. Oba starša, ata in mama sta k Stvarniku odšla spravljena z vsemi ljudmi, brez najmanjših zamer do kogar koli, ata v mislih na čebele in mama v mislih na cvetlični vrtiček ob bajtici na njunem gričku. Bog daj, da bi bile njune želje ter molitve uslišane, da bi rod Valavcovih ostal še naprej zdrav, trden in Bogu vdan. O družini Valavcovih sta pripovedovala sin Tone in hči Francka mame Tilke in očeta Franca, 17. 4. 2023. Zahvala Ob zaključku se iskreno zahvaljujem domačim Valavcovim, Francki Trček in Tonetu Malavašiču za posredovano gradivo – spomine, ki jih je zapisala njihova mama Tilka Malavašič, in dovoljenje za objavo. Gradivo ni v celoti objavljeno, pač pa delno in zaokrožuje pripoved, ki se nanaša na medvojni in povojni čas. Hvala tudi vsem pričevalcem in lastnikom slikovnega materiala. Iskrena hvala Janku Mačku za spodbudo k objavi članka in za skrben pregled vsebine. Opomba: V navedbah so nekateri podatki zaradi različnih pričevalcev večkrat zapisani.