Vse kaže, da slovens …
Vse kaže, da slovenska država preživlja moreče čase. Ne le, da je bil po nastopu sedanje oblasti tako rekoč čez noč razgrajen Urad za demografijo, zadušen poskus pluralizacije nacionalne medijske hiše RTV, preklican dan spomina na žrtve komunizma in ukinjen Muzej slovenske osamosvojitve, ponižana in razvrednotena je bila tudi tradicionalna družina (z zakonsko zvezo »dveh oseb«), na čakalni listi pa je še razvrednotenje človekove spolne identitete (s »prosto izbiro spola«) in izničenje svetosti življenja (z uzakonitvijo evtanazije).
Skratka, z novo vlado so mojstri ustvarjanja lažne podobe sveta slovensko družbo dobesedno pahnili v obsežno ideološko razgradnjo civilizacije.
Spomnimo se svetovnega nazora, ki nam ga je komunistični režim pol stoletja vsiljeval na vse mogoče načine, od zibelke do groba. Od šolske vzgoje do kulturnih stvaritev, od mladinskih delovnih brigad do delavskega samoupravljanja, od predalčkanja »prvorazrednega« privilegiranega kadra in »drugorazredne« raje pa vse do zapostavljanja, smešenja, zaničevanja in preganjanja tistih, ki niso sprejemali komunističnega primitivizma. Srčiko tako negovane ideologije nam še vedno vsako leto slikajo v Dražgošah, kjer se potomci junaške NOB še vedno borijo proti nepregledni množici pobitih »izdajalcev«. In še vedno se, kjer je le mogoče, preprečuje omenjati resnico in grozi s pregonom »sovražnega govora«. Seveda je nemogoče pričakovati, da bi taka vlada zaščitila medijsko pluralnost in ustavno pravico svobode govora. Z vsemi sredstvi hoče še poglobiti monopolizacijo medijskega prostora in brezsramno, vsem na očeh, vzpostaviti državno cenzuro pisanja – pa tudi govorjenja in mišljenja – svojih državljanov.
Prioritetna naloga sedanje vlade je očitno znova vzpostaviti in zaščititi lažno podobo sveta. Slovenci poznamo te stvari in vemo, za kaj je na primer Aleksander Solženicin po preživelem gulagu v svojem eseju Ne živite od laži trdil, da totalitarizem temelji na ideologiji laži. In posledično na strahu podložnikov, da bi dregnili v te laži in vznemirili oblast, ki zna biti tudi nesramna in surova. Prestrašeni državljani namreč najraje utihnejo, sklonijo glave in »avantgarda« dobi proste roke.
Danes naj bi bili drugačni časi, pravijo. A medtem ko se politična desnica ob vsakoletnem levičarskem obujanju mita v Dražgošah kvečjemu nasmehne in malo ponorčuje, pa sedanja vlada ponori, če se na Trgu republike zberejo ljudje, da množičnim žrtvam komunističnega nasilja pietetno prižgejo svečke.
Če je Slovenija že 80 let obremenjena z isto izkrivljeno podobo sveta, pa se drugod na Zahodu ta z neverjetno domišljijo neprenehoma dopolnjuje. Z enako strastjo in energijo, kot se je v prejšnjem stoletju širila in zagovarjala komunistična podoba sveta, se danes širi in zagovarja čudna podoba človeka, njegovega smisla, izvora in cilja, skratka vsega, po čemer človeka razumemo in vrednotimo. Gibanje BLM (Black Lives Matter) rešuje črnce s sovraštvom do belcev, feminizem in LGBTQIA+ gradita na sovraštvu do moških, prebujenstvo (wokeism) je nova religija globalnega sovraštva, še najbolj pa izstopa ideologija o »prosti izbiri spola«. In tudi slovenska družba vse bolj sledi tem lažnim in temnim podobam sveta.
Ne le smešno in otročje, neumno je, če odrasli kritični državljani molče sprejemajo ideologijo o »prosti izbiri spola« ali ji celo prikimavajo. Ni pa smešno, če naivnega otroka potopijo v zapeljiv svet laži, ki je kot risanka daleč od resničnosti. Sredi prejšnjega stoletja se je v nekih »znanstvenih« krogih rodila ideja, da se človek po spočetju razvija kot brezspolni zarodek, moški oziroma ženski spol naj bi se razvil šele kasneje. Človekova zavest o spolu pa naj bi bila sploh rezultat vzgoje in okolja. Zavest, občutek, prepričanje, utvara o lastnem spolu je za te »znanstvenike« že kar dejstvo oziroma biološka resničnost.
Pred kakšnimi dvajsetimi leti se je v »naprednih« deželah Zahoda postopno začelo uveljavljati prepričanje, da se mlad človek lahko odloči za spremembo svojega spola. Najprej s hormonskim zaviranjem pubertete in spodbujanjem drugospolnega razvoja, nato pa tudi kirurško. Starost, pri kateri naj bi se mlad človek lahko odločil za to spremembo spola, so najprej postavili pri polnoletnosti, nato pri petnajstih letih, danes pa britanska Nacionalna zdravstvena služba (NHS) načrtuje otroku že pri sedmih letih starosti dovoliti ta poseg.
Biomedicinski znanosti tega doslej ni uspelo ali ni hotela preprečiti. Laž se je uveljavila in tako razbohotila, da imamo danes na primer v ZDA več kot sto pediatričnih klinik, ki se ukvarjajo s hormonsko in kirurško spremembo spola oziroma s kirurškim pohabljanjem mladega človeka. Tudi nekatere evropske države že uzakonjajo pravico mladoletnika, da se odloči za to pohabljanje brez dovoljenja staršev.
In to kljub že dolgo znanemu dejstvu, da je spolni kromosomski par v moških celicah XY, v ženskih pa XX. Na prelomu tisočletja pa smo dobili tudi prvi oris celotnega človeškega genoma, ki vsebuje ves dedni zapis človeka. Sestavljen je iz treh milijard oznak in je prisoten v vsaki človekovi celici. Tudi v tisti prvi ob spočetju. V tem genomu je tudi zapisano, kakšnega spola je nosilec genoma. Nikoli ga nihče ne bo mogel spremeniti, predvsem ne s kirurško obravnavo človekovih genitalij. Vse to je jasno, kot je jasno, da je zemlja okrogla, pa vendar nekateri hočejo živeti in delati, kot da bi bila ploščata. Ali se vsaj delajo tako, da lahko na račun spremembe spola kujejo velike dobičke. Na račun naivnih ljudi in otrok, ki sanjajo, da bi bili nekaj drugega, kot jih je določila »narava«.
Zagovorniki proste izbire spola pa ne dovolijo razmišljati o možnosti, da bi si človek lah ko izbral spremembo svoje spolne usmerjenosti – iz homoseksualne v heteroseksualno. V nekaterih državah je psihiatrom celo prepovedano ponuditi terapevtsko pomoč geju, ki se želi osvoboditi homoseksualnih nagnjenj. To utemeljujejo s trditvijo, da je spolna usmerjenost gensko določena. In po odkritju genoma, človekove celotne genske karte, so res upali, da bodo našli tudi gen istospolne usmerjenosti. A kljub dolgoletnim in obsežnim raziskavam ga niso našli.
So pa zanimive ugotovitve enojajčnih dvojčkov, torej bratov, ki imata enak genom. »Verjetnost, da bo enojajčni dvojček homoseksualnega moškega prav tako gej, je statistično okoli dvajsetodstotna (v primerjavi z dvema do štirimi odstotki moških v celi populaciji), kar kaže, da genetika sicer vpliva na spolno usmerjenost, ni pa odločilna, in da geni, ki nanjo vplivajo, povzročajo nagnjenost, ne pa vnaprejšnje določenosti,« pravi direktor Ameriške zvezne biomedicinske raziskovalne ustanove (National Institutes of Health), Francis Sellers Collins (glej Jezik Boga, Celjska Mohorjeva 2019, str. 260)
Kako torej razumeti dejstvo, da v 21. stoletju kljub jasnim spoznanjem biomedicine še vedno govorimo o »prosti izbiri spola«? In da se to kot »resna« znanstvena teorija uveljavlja celo v uradnih šolskih programih? In so nosilni znanstveniki biomedicine, ki so do tega kritični, razglašeni za politično »nekorektne«? In kot pravi Rod Dreher v knjigi Ne živite od laži (Družina 2021, str. 24): »Izobčeni so iz javne sfere, stigmatizirani, zradirani ter demonizirani kot rasisti, seksisti, homofobi in podobno.« In celo EU s svojimi institucijami zastopa to »lažno podobo sveta« in preganja države, ki se upirajo obremenjevati šolske otroke z nebulozami o prosti izbiri spola! Glede tega ima bruseljska birokracija težave predvsem s Poljsko.
Ryszard Antonio Legutko, poljski filozof in politik, od 2014 pa tudi poslanec Evropskega parlamenta, je dvajset let po padcu berlinskega zidu ugotovil, da ima evropska liberalna demokracija podobna svetovnonazorska izhodišča kot komunizem. Gre za pojmovanje zgodovine, družbe, vere, politike, kulture in človeške narave.
V svoji knjigi The Demon in Democracy, ki je že prevedena tudi v slovenščino (Demon v demokraciji, Družina 2023), ugotavlja, da se je evropska liberalna demokracija uklonila istim ciljem kot propadli komunizem – in to brez revolucionarne prisile. Tako kot komunisti tudi socialisti skušajo dokazati, da so »bolj odprti, pluralistični, strpni, vključujoči in navdušeno predani pravicam posameznikov in skupin, bolj feministično naravnani in nediskriminatorni. Konservativci, ki bi načeloma morali nasprotovati socialistom in liberalnim demokratom, povsem iskreno trdijo, da so tudi oni odprti, pluralistični, strpni in vključujoči, predani pravicam posameznikov in skupin, nediskriminatorni in celo podpirajo zahteve feministk in homoseksualnih aktivistov. Na splošno so liberalni demokrati, socialisti in konservativci enotni v svojih obsodbah: obsojajo rasizem, seksizem, homofobijo, diskriminacijo, nestrpnost in vse druge grehe, naštete v liberalno-demokratičnem katekizmu, hkrati pa sodelujejo pri nepredstavljivem raztezanju pomena teh pojmov in jim odvzemajo vsakršno pojasnjevalno moč«.
In potem Legutko nadaljuje svojo logično misel: »Če splav pomeni svobodo, potem moramo zvišati zavest tistih, ki mislijo drugače; prisiliti zdravnike, da podprejo to svobodo, in utišati duhovnike, da je ne bodo ovirali. Če istospolna poroka pomeni svobodo, potem moramo njene nasprotnike prisiliti, da jo sprejmejo, in utišati bedake, ki morda dvomijo o njej. Če je politična korektnost nujnost življenja v liberalno-demokratični družbi, potem njeno vsiljevanje navsezadnje ni nič drugega kot ukrep njene emancipacije za vse. Skupine, ki jim je uspelo usvojiti to liberalno frazeologijo /…/ imajo nesorazmerno velik vpliv na vlade, celo do te mere, da so državne institucije, vključno s sodišči, začele prevzemati nalogo zlomiti odpor manj zavednih in bolj trmastih skupin – se pravi, prisiliti jih k svobodi« (str. 73).
In nato: »V zadnjih nekaj desetletjih smo opazovali, kako se je v imenu svobode in liberalne demokracije sprejemalo zakonodajo, ki je, ob majhnem družbenem odporu, vodila v znatno omejevanje svobode.« Tak primer so predpisi o kvotah, sovražnem govoru, nasilju v družini … »Te besedne zveze inkriminirajo vedno več dejanj ravnanja in govora ter omogočajo nadaljnje drastične posege vlade in sodišč v družinsko življenje, medije, javne ustanove in šole« (str. 74).
»Evropska unija verjame, da je v odnosu do preostalega prebivalstva avantgarda, da je pred njim v prepoznavanju, kaj je resnično, kaj fikcija, in da v njegovem imenu sledi cilju, katerega vrednost bo javnost razumela šele v prihodnosti« (str. 76).
»Tu naletimo na ponovitev dobro znanega vzorca, ki ga najdemo v teoriji in praksi komunizma. Na eni strani je partija, ki pozna končni cilj socializma, /…/ na drugi strani so resnični ljudje, ki se še ne zavedajo povsem, kaj je dobro zanje, in ki jih je treba kljub njihovemu odporu odločno voditi h končnemu cilju.« In nato pravi Legutko: »Nič ne kaže, da bo EU prekinila s temi samouničevalnimi in demoralizirajočimi praksami. Miselnost EU /…/ je ustvarila takšno miselno navado, da se vsako nestrinjanje šteje za bogokleten napad na samo idejo Evropske unije in plemenita načela, ki jo sestavljajo, tako kot je bilo v socializmu vsako nestrinjanje nerazumljivo dejanje izdaje, ki ni smelo ostati nekaznovano. Evropska unija je postala varuhinja vseh bolezni nadnacionalne liberalne demokracije, ob tem pa je sama najbolj nazoren primer teh bolezni« (str. 77).
Laž, da lahkotno poigravanje s splavom, evtanazijo, prosto izbiro spola in razgradnjo zakonske zveze vodi v dokončno osvoboditev človeka, ni namenjena pravi osvoboditvi človeka, ampak njegovi degradaciji in izničenju njegovega dostojanstva. Njega in njegovih potomcev. Globoko v sebi nesrečen, ranjen in pohabljen človek pa je lahek plen kakršnega koli totalitarizma. Lažna podoba sveta je osnova politične diktature.
Kar se politične zrelosti tiče, se zdi, da smo tam, kjer smo bili pred stotimi leti. Človeka, družbo in celoten svet so komunisti hoteli preoblikovati po svoji zamisli. Šlo je za vabljivo leporečje in utopijo, pa tudi za grožnje, nasilje in množične grozljive avanture. Bili smo in smo zopet tam, kjer smo po svoje že vso zgodovino. Skonstruirana in po vseh kanalih propagirana in celo vsiljevana lažna podoba sveta prevzema tudi usodo sedanje EU v svoje roke. Ko izmaličena ali celo izmišljena podoba človeka, konstrukt njegove narave in njegovega življenjskega smisla v zadostnem obsegu prodre v družbo, postane laž samostojen vir delovanja, ki spontano, sam od sebe, vodi v razvrednotenje in poneumljanje človeka.
Gibanju, ki za opravičilo, utemeljitev in iz vor svojega aktivizma izbere svetovni nazor, ki temelji na laži, ta laž postane globoko nepogrešljiva. Kdor bi to laž razkrinkal, bi s tem aktivistom in gibanju samemu spodnašal eksistencialno utemeljitev. Od tod toliko napora za ohranjanje medijskega monopola in preganjanje kritičnih razumnikov, ki si drznejo javno razkrinkavati laž. Krčevita ujetost v laž vodi v nasilno obrambno ravnanje oblasti, v »permanentno revolucijo«. Revolucionarji, ki so se identificirali s to ideologijo, čutijo smisel svojega življenja le, dokler se borijo, sovražijo in uničujejo t. i. nasprotnike revolucije.
Že mnogokrat je zgodovina dokazala, da je to pot v suženjstvo laži, pot v nesrečo in trpljenje, pot v pekel. A vedno znova so se našli tudi ljudje, ki so na to opozarjali in hoteli družbo preusmerjati na pot resnice in s tem svobode. In mnogi so – iz svojih lastnih izkušenj – laž oziroma nesmrtno dušo laži imenovali z veliko začetnico. Vse kaže, da upravičeno.
Dodatek – citat
Tu in tam pri naših ljudeh opazim kakšno zagrenjenost ali pretirano črno gledost in nezaupljivost, ker so nekateri imeli tako težke razmere in nenor malno življenje, da niso mogli ostati neprizadeti. O vsem tem razmeroma malo govorimo in malo vemo, kot tudi ne vemo o samomorih in drugih travmah nasprotne strani. Tudi zgodovinarji se s tem v glavnem ne ukvar jajo in o tem malo pišejo. Lahko pa rečem, da resničnega sovraštva pri naših ljudeh nisem srečal.
JANKO MAČEK