Maja lani je takratn …
Maja lani je takratna vlada 17. maj razglasila za narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kot je zapisala v obrazložitvi, se je za ta korak odločila, ker samostojna Slovenija ni zmogla v kolektivno zavest vnesti védenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih, zaradi česar je odnos do teh žrtev še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten, vse glasnejši pa so celo medijsko podprti pozivi k ponovitvi najstrašnejših oblik komunističnega nasilja. Da se Slovenija vse do danes ni zmogla soočiti z grozljivim zlom komunistične revolucije, ki je ljudem še posebej hotela vzeti notranjo svobodo, je mogoče občutiti na vseh nivojih našega družbenega življenja. Razlogi za to so seveda različni, zagotovo pa je eden bolj očitnih, da pred tridesetimi leti nismo naredili pravega preloma s totalitarnim sistemom, ki je obvladoval vse pore družbe skoraj pol stoletja. Na vodilnih mestih na vseh področjih, od izobraževanja in kulture do sodstva in medijev, so ostali ljudje, ki jih je tja postavil nesvobodni sistem. Seveda ne kar tako, ampak ker je v njih imel svoje lojalne podložnike.
Dejstvo je, da kot družba še nismo v celoti ozavestili, kako zelo je izkustvo tretjega, skoraj pol stoletja trajajočega totalitarizma zarezalo v naš narod, v posameznike in skupnost, v naše medosebne odnose in predvsem v našega duha. Poslanec SD, ki je vse svoje življenje kot sin člana predsedstva CK ZKS in republiškega sekretarja za informiranje preživel ob bogati žlici, ki se je vedno znova polnila s sadovi dela drugih, je pred časom pred vsem vesoljnim svetom glasno oznanil, da je njegova stranka ponosna naslednica komunistične partije. Tiste partije, ki je septembra 1941 ukazala likvidacijo vsakega zavednega Slovenca, ki bi želel organizirati upor zoper okupatorja mimo nje; ki je organizirala VOS, katere naloga je bila likvidacija idejnih nasprotnikov revolucije in ustrahovanje celotnega naroda. Tiste partije, ki si je podredila partizansko gibanje in ga naredila sokrivega za številne zločine – za umor 42 Romov v Iški 17. maja 1942, za likvidacijo skoraj tisoč ljudi še pred julijem 1942, med katerimi so bili tudi družine, otroci in stari ljudje, za izvensodni poboj okoli dvesto slovenskih četnikov in šeststo vaških stražarjev, zajetih pri Grčaricah in Turjaku jeseni 1943, pa tudi za številne žrtve okupatorja kot posledice njihovega nespametnega izzivanja. Tu je več kot sto tisoč žrtev povojnih zunajsodnih pobojev, med katerimi je skoraj petnajst tisoč Slovencev. Razglašal se je za ponosnega naslednika partije, ki je po vojni prek nacionalizacije in zaplemb prišla do premoženja, ki ga ni sama ustvarila niti ji ni pripadalo, skoraj pol stoletja pa je teptala vsa načela demokracije, pravne države in človekovega dostojanstva. Vse do danes nihče v stranki izjave svojega člana ni preklical niti je zanikal. Prav nasprotno, ponosni dediči so se šli poklonit pred spomenik človeku, soodgovornemu za zločine nad slovenskim narodom, ter s tem dejanjem potrdili, da tudi sami stojijo za izrečenim.
Tako ravnanje bi nas vse moralo skrbeti, zazvoniti bi morali vsi zvonovi, saj ne gre za ljudi z obrobja, ampak skupino, ki je s somišljeniki v samem jedru odločanja o naši državi in njeni poti. Njihove besede in njihova dejanja potrjujejo, da nikoli, ampak res nikoli niso dejanj svojih ideoloških prednikov videli kot zločin, vreden obsodbe, temveč kot vzor, ki mu želijo slediti. Vedno bolj je očitno, da so besede o demokraciji in vladavini prava, ki jih tako radi stresajo, predvsem puhlice in pesek v oči javnosti, za katerim se skriva želja po utrjevanju popolnega (duhovnega) obvladovanja prostora, v katerem nenaši nimajo mesta. Če kaj, zanje ne velja biblična misel: »Česar je polno srce, usta govoré.« V luči tega spoznanja je mogoče razumeti njihovo ihtavo, besno zaganjanje v sedanje vodstvo javne televizije, ki ne prihaja iz njihovih, temveč demokratičnih vrst. Da bi jo, kot so vajeni že od njene ustanovitve dalje, spet popolnoma obvladovali, so pripravljeni teptati celo ustavne določbe.
Čeprav so javno že večkrat zapisali, da obsojajo medvojne in povojne poboje, njihove besede nikoli niso bile udejanjene v nobenem konkretnem aktu, s katerim bi potrdili resničnost svoje obsodbe. Pa so imeli dovolj priložnosti, saj so del slovenskega vladajočega razreda večino časa v zadnjih tridesetih letih (na pol stoletja podlage). Ob tem mi nehote prihajajo na misel besede Arthurja Londona, zapisane v delu Priznanje: »Ne morejo nam odpustiti svojih grehov.«
Iz teh vrst, ki že več kot osemdeset let drugače mislečim sistematično zanika pravico do obstoja, je pred leti vzniknila še bolj radikalna struja, ki jo v dobršni meri prav tako sestavljajo otroci, ki se hranijo z isto bogato žlico kot prej omenjeni. Imajo polna usta svobode in demokracije, toda njihova dejanja kažejo njihovo pravo podobo. Čeprav ni bilo nobene potrebe, saj je imel udobno večino, jih je sedanji premier, izbranec stricev iz ozadja, vzel v vlado. Če smo se takrat še spraševali o razlogih za tako odločitev, se po letu dni odgovor ponuja kar sam. Sploh ne gre za to, da bi bila ta skrajnost uporaben motilec pozornosti ob morebitnih neuspehih vlade ali pa da bi bila nekaj drugega kot ponosni rdeči dediči. Ravno nasprotno. Gre pravzaprav za istega duha, za iste vrednote, za isto družino ponosnih naslednikov. Samo da sedaj slednji brez zavor razkazujejo ne le svojo navezanost na »tekovine revolucije«, temveč svojo utemeljenost v njej sami. Ob dejanjih vlade je jasno, da ideološki, razredni boj ni le stvar leve skrajnosti, ampak so skrajni skupaj. Če bi ne bilo tako, bi ideološki pogrom ne šel tako zlahka skozi. Izključujoča skrajnost je postala njihova osnovna norma. Kdor ni z nami, je proti nam. Zgodovina se pač ponavlja. Ali pa zgolj nadaljuje. Odvisno, iz katerega zornega kota gledamo.
Sedanji oblasti več kot očitno ne gre v prvi vrsti za blaginjo in prosperiteto slovenske države, temveč za utrjevanje ideološkega monopola, pri čemer je vedno bolj jasno, da v vseh teh tridesetih letih niso ponotranjili temeljnih vrednot demokracije in pravne države. Če bi jih, bi jim bilo samoumevno, da je dobro in prav, da se na oblasti izmenjujejo vlade različnih svetovnih nazorov in pogledov, da se ne ruši vsega, kar je vlada pred njimi naredila, da imajo pravico do javnega prostora in javne besede ljudje različnih pogledov, da je svoboda govora temeljna vrednota, ki pripada vsem, ne le izbranim, da imajo pravico do protesta ne le petkovi kolesarji, temveč tudi kmetje ali upokojenci, da zakoni veljajo za vse enako, ne pa, da za nekatere ne veljajo, da morajo sodniki odločati na podlagi zakonov, ne pa reference ta je/ni naš. Če bi resnično želeli demokracijo in vladavino prava, bi bil obračun s preteklim totalitarnim režimom nekaj najbolj naravnega, obsodba njegovih zločinov in zločincev pa nujno potrebno dejanje. Namesto tega pa smo v zadnjih mesecih doživeli ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in odločitev vlade, da vrne kip Josipa Broza Tita v protokolarni park Brdo, čeprav je ustavno sodišče že pred leti jasno povedalo, da predstavlja Tito kot vodja nekdanje države simbol povojnega totalitarnega komunističnega režima, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Toda nespoštovanje ustavnih odločitev, ki jim niso všeč in s katerimi se ne strinjajo, je zanje nekaj zelo domačega. Ravno te dni tako mimo odločitve ustavnega sodišča koalicija začenja postopek razreševanja tistih članov programskega sveta javne televizije, ki jih ne morejo streti. V posmeh demokraciji in vsem žrtvam komunističnega nasilja, tako v času vojne kot v vseh petinštiridesetih letih njegove hegemonije, je bila udeležba ministrice za kulturo na proslavi obletnice ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah aprila letos. Tiste komunistične partije, ki je odgovorna za desettisoče pomorjenih, uničeno življenje tisočev in tisočev, za brezštevilne krivice. Tja ni šla kot predstavnica svoje stranke, kar bi še lahko nekako sprejeli, ampak kot ministrica, torej kot predstavnica vlade. Ta se od njenega ravnanja ni distancirala, temveč je molčala. Kdor molči, pritrjuje, pravi rek.
Toda civilizacijsko dno je vladajoča elita, ponosna dedinja rdeče revolucije, dosegla z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Tega pa ni storila pri belem dnevu, ampak v maniri svojih ideoloških prednikov – v temini noči, na predvečer samega praznika in s kazanjem s prstom na ideološke nasprotnike. Tako naj bi pieteten spomin ljudi na žrtve komunističnega nasilja po njihovem izražal predvsem revanšizem teh ljudi in njihovo ideološko borbo, usmerjeno v preteklost, namesto da bi se »kot družba soočali z izzivi sedanjosti in prihodnosti«. Kakšna sprevrženost, kakšno sprenevedanje. In če pomislimo, da so odločitev o ukinitvi dneva spominjanja na žrtve komunističnega nasilja sprejeli prav v dneh, ko je Ljubljana gostila mednarodnopravno diplomatsko konferenco za sprejem besedila konvencije o mednarodnem sodelovanju pri preiskavah in pregonu najhujših zločinov, je njihova odločitev še bolj absurdna. Res so mojstri manipulacije in dvoličnosti. Predstavniki slovenske vlade so se udeležili omenjene konference, mednarodni javnosti kazali demokratičen obraz, se zgražali in obsojali zločine in genocide, ki smo jim bili priča v 20. stoletju in vse do danes, obenem pa so spet poteptali žrtve komunističnega nasilja in jim vzeli pravico do spoštljivega narodnega spomina. Znova so pokazali in dokazali, da so njihove besede prazne marnje in da v resnici ne želijo obračuna z zločini svojih ideoloških prednikov. Žrtve morajo biti oziroma kot je 26. maja 1945 ves vzhičen na prvi strani Slovenskega poročevalca zapisal Tone Seliškar – torej na dan, ko je Tito na balkonu ljubljanske univerze javno naznanil besede maščevanja: »In tako je nam ob tej strašni jami postalo maščevanje – program. Morda bo marsikoga ob tej ugotovitvi mraz pretresel, kajti v nekaterih je še ostalo mnogo žalostne zapuščine dolgih stoletji: vse zle posledice hlapčevstva, ponižnosti in licemerstva, hinavstva in klečeplazenja ter omahovanja. Toda tudi to smo že premagali. In premagali bomo tudi vse pomisleke, ki bi nam ovirali izvrševati to maščevalno poslanstvo, kajti žrtve morajo biti maščevane in tako maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali. … Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo.« Da, maščevanje je njihov program. Tudi danes.
[Page 11]