Smisel praznikov je …
Smisel praznikov je v tem, da skupnost v njih ohranja svoj spomin in svojo dediščino: tisto, kar skupnosti daje, da je skupnost. To je spomin na izkušnje dobrega in slabega, dragocenega in hudega; spomin torej, ki je vsebino preteklosti etično premeril in s tem postavil pred skupnost neko podobo preteklosti, ki deluje med člani kot naravna in notranja vez. To je smisel državnih praznikov. Starejši še kako dobro vemo, da so bili državni prazniki v prejšnji državi in so deloma še sedaj potvorbe preteklosti, lažno postavljene slike.
In ko je 12. maja 2022 vlada, ki jo je vodil Janez Janša – in je imela še polna pooblastila –, razglasila 17. maj kot narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, se je pokazala možnost, da se bomo spominjali nečesa resničnega in zelo pomembnega; da bomo spomin na pobite nasprotnike komunizma obhajali kot država in ne le kot zasebni posamezniki.
In potem je prišel predvečer letošnjega 17. h maja. Štiri organizacije civilne družbe so zvečer ob 21 organizirale spominsko slovesnost v Ljubljani na Trgu republike: Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Združeni ob lipi sprave in Nova Slovenska zaveza. Začela se je prireditev, za katero je precej ljudi reklo, da je bila pietetna, spoštljiva in po vsebini plemenita. Sredi te slovesnosti nas je doletela novica, da je Vlada Roberta Goloba na nočni dopisni seji, prav tedaj, ko smo se mi spominjali pobitih, ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Občutek je bil »nadrealističen«, v trenutku je skoraj vidno zazijal prepad med množico na slovesnosti in oblastno elito na vrhu države. Potem so postopoma prišla občutja prizadetosti in jeze. Praznični dan, ki bi ga lahko oblastniki ignorirali, če bi hoteli, so morali prav po komunistično zatreti, uveljaviti svojo moč in obvladovanje. Kaj jih žene? Potem se spomnimo vseh zloveščih znamenj zadnjih let in več, ko so slovenski ljudje pokazali, da izgubljajo mero in odnos do realnosti. Vse do izgubljenih treh referendumov 27. novembra 2022, ki so dejansko pomenili referendum za padec v preteklost, v iluzije in nasilje. Kajti iluzije so nasilne. Komaj pol leta je minilo od takrat – in res, v kraljestvu iluzij se spretno gibljejo nasilni ljudje. Javno spominjanje na žrtve njihovih političnih predhodnikov, ki bi imelo značaj državnega spominskega dne, je bilo treba zatreti.
Večkrat si je treba v duhu obnoviti misel, da to, kaj država o kakšni stvari misli, država pove samo na en način: s svojimi zakoni in odloki. S sklepom Janševe vlade o dnevu spomina je bilo v jeziku države povedano in utemeljeno, da se je zlodel komunizma nad Slovenci potrebno spominjati. S sklepom Golobove vlade se nakazuje več, kot so morda sami hoteli povedati.
* * *
Takšnega razpleta 17. maja kot spominskega dne iskreno rečeno nismo pričakovali. Ko se je spomladi letos pojavila ideja o komemorativni slovesnosti, smo pri Novi Slovenski zavezi razmišljali, da bi moral ta dan dobiti tudi pravno, judirično vsebino, ko naj stopimo pred slovensko državo in jo vprašamo, kaj je storila za pobite žrtve in širok sklop problemov okrog njih.
Zato smo hoteli znova opozoriti na mrliške liste za pobite, problem, na katerega Nova Slovenska zaveza opozarja že od začetka. To ni prazno formalno vprašanje, kakor bi se lahko zdelo na prvi pogled. V kontekstu komunističnih zločinov, ki jih država Slovenija nikoli ni obsodila in zavrgla, je vprašanje mrliških listov še kako pomembno: gre za to, ali država uradno prizna, da so neki njeni člani, njeni ljudje nekoč živeli, obstajali. Gre za to, ali so naši pokojni za Republiko Slovenijo dejanske osebe in člani slovenskega naroda, ki so izginili v revoluciji. Da ali ne? Trenutno naši pokojni zanjo niso osebe, ker ne obstajajo v nobeni uradni evidenci Republike Slovenije. Torej bi morala slovenska država prvi, čisto temeljni izraz spoštovanja do pobitih pokazati s tem, da bi najprej priznala, da so te osebe nekoč obstajale in da so zdaj pokojne. To naj država stori z izdajo mrliškega lista in z javno evidenco žrtev. Mrliški listi pa so bili izdani doslej le v primerih, ko so to zahtevali svojci pobitih, običajno v okviru nekega drugega pravnega dejanja. Toda ne le da nekatere žrtve nimajo svojcev in zanje po dosedanjem redu nihče ne more zahtevati izdaje mrliškega lista. Krivično je, če je breme te zahteve na svojcih; nasprotno, država sama bi morala raziskati smrt žrtev komunističnega nasilja in o tem objaviti ustrezno javno evidenco.
* * *
Pravna podlaga, ki narekuje, da mora Republika Slovenija preiskati okoliščine smrti pogrešanih žrtev in izdati ustrezne dokumente, je bistveno bolj zavezujoča od trenutka, ko je Slovenija sprejela »Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem« (MKZVOPI). Zakon je v veljavo stopil 20. 11. 2021.
V zakonu, katerega del je omenjena konvencija, lahko preberemo: »Pogosta ali sistemska praksa prisilnega izginotja je zločin proti človeštvu, kakor je opredeljen v veljavnem mednarodnem pravu, in ima posledice, predvidene v tem veljavnem mednarodnem pravu« (5 člen). Države, ki sprejmejo to konvencijo, pa »se bojujejo proti nekaznovanosti za zločin prisilnega izginotja« (preambula). Toda pri nas je ostalo izginotje neznanega števila Slovencev – med 15.000 in 25.000 – do danes strašljivo neopaženo.
Na revolucionarne poboje po koncu vojne, ki jih je izvedla komunistična jugoslovanska oblast, se nanašajo že opredelitve 2. člena konvencije: »V tej konvenciji ’prisilno izginotje‘ pomeni pripor, pridržanje, ugrabitev ali vsako drugo obliko odvzema prostosti, kar stori predstavnik države ali osebe ali skupine oseb po pooblastilu, s podporo ali privolitvijo države, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali prikriva usodo izginule osebe ali, kje je ta oseba, s čimer ji je odvzeto pravno varstvo.«
Za teroristične napade in likvidacije v vojnem času pa je relevanten 3. člen konvencije: »Vsaka država pogodbenica sprejme ustrezne ukrepe za preiskavo dejanj, opredeljenih v 2. členu, ki jih storijo osebe ali skupine oseb brez pooblastila, podpore ali privolitve države, in odgovorne privede pred sodišče.« Nato konvencija podrobno opredeljuje dolžnosti države, da preišče odgovornost oseb, zlasti nadrejenih, ki storijo, ukažejo ali spodbudijo prisilno izginotje.
Kot žrtve prisilnega izginotja 24. člen konvencije opredeli »izginulo osebo in katerega koli posameznika, ki je utrpel škodo kot neposredno posledico prisilnega izginotja«. Ta člen evidentno velja za svojce pobitih, ki so s tem utrpele največjo škodo. V resnici: neizmerljivo bolečino in rano v družini, večkrat tudi konec celega rodu.
Vse žrtve prisilnega izginotja imajo pravico do povrnitve škode, kar zajema materialno in moralno zadoščenje, zlasti mora država poskrbeti za »(b) rehabilitacijo; (c) zadoščenje, kar vključuje tudi vrnitev dostojanstva in ugleda; (d) zagotovilo, da se to ne bo ponovilo« (24. člen).
Kaj od tega je Republika Slovenija storila? In kakšna je pot do tega, da bi država pobite rehabilitirala kot nedolžne? Toda kaj naj ob tem porečemo o novih krivicah – zlasti preprečevanju pokopa – in zmerljivkah, ki se s strani nekaterih predstavnikov politike zgrinjajo nad izginulimi žrtvami in njihovimi svojci?
Še posebej precizna je dikcija konvencije, ki nalaga državi, da po svojem kazenskem pravu kaznuje »nezakonito odstranitev otrok, ki so žrtve prisilnega izginotja, otrok, katerih oče, mati ali zakoniti skrbnik so žrtve prisilnega
[Page 6]
izginotja, ali otrok, rojenih med ujetništvom matere, ki je žrtev prisilnega izginotja« (25. člen). Kaj ob teh besedah čutijo »otroci s Petrička« in preštevilne druge otroške žrtve, katerih starši so bili pobiti, oni sami pa kot sirote vrženi v bedo in psihične stiske? In kaj ti ljudje čutijo zdaj, ko je vlada še uradno zavrgla spomin na žrtve?
* * *
Zgoraj nakazana, moralno in legalno utemeljena pričakovanja, so v razmerah, kamor zdaj retrogradno drsimo, mnogo, mnogo preveč. Spričo tega, kar je oblast zdaj storila, je jasno, da trenutno ni mogoč noben napredek; vse kaj drugega. Kljub temu pa moramo vztrajati pri minimalnem civilizacijskem standardu: da država izda za žrtve komunizma mrliške liste in napravi javno evidenco. Manj kot to se ne da zahtevati.
Veliko delo, ki ga je Nova Slovenska zaveza naredila v prvih letih delovanja, je bilo, da so naši ustanovitelji zbrali in preverili imena žrtev, jih vpisali na farne plošče in jih na koncu uredili v seznam: 14.901 pobitih v knjigi Farne spominske plošče. S pobudo, naj za osebe, dokumentirane na farnih ploščah, država izda mrliške liste, smo dne 17. maja 2023 prireditelji spominske slovesnosti obiskali predsednico Komisije Državnega zbora za peticije in človekove pravice, gospo poslanko Evo Irgl, in ji predali naš apel (glej str. 132) skupaj s knjigami Farne spominske plošče. Ob razumevajočem in odprtem sprejemu predsednice komisije smo dobili upanje, da bo komisija s svojimi pooblastili vsaj temeljito izprašala ustrezne državne službe o konkretnih postopkih in poteh k temu cilju – javni evidenci žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci. Poslanki Evi Irgl smo bili hvaležni za to. Bil je poseben in slovesen trenutek, ko smo ji kot predsednici Komisije za človekove pravice Državnega zbora predali v roke Farne spominske plošče. Bil je trenutek, ko je delo Nove Slovenske zaveze ponujalo in izročalo državi Sloveniji nekaj, česar ta doslej ni bila zmožna narediti.
Justin Stanovnik je v prvi številki Zaveze zapisal: »Slovenski domobranci so bili legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije. Zato niso bili nikaka politična milica, ampak vojaki kot polis delujoče družbe, bili so samogiben obrambni refleks civilne družbe, potem ko je bila država te družbe pod silo zunanjega pritiska uničena. Domobranci so bili vojska neke države v njeni odsotnosti.« (Zaveza, št. 1)
Kako nenavadno, toda resnično: 30 let po tem zapisu Farne spominske plošče čedalje bolj stopajo pred nas kot veliko dejanje, ki je bilo storjeno na način, kakor delujejo države; storjeno je bilo v modusu države, ki skrbi za svoje državljane. Bilo je dejanje, ki so ga isti ljudje, nekoč domobranci, v svojih poznih letih storili še enkrat: dejanje neke države v času njene omrtvičenosti in odsotnosti.
[Page 8]