Odločil sem se, da b …
Odločil sem se, da bom uporabil opažanja in spoznanja, ki so jih v kateri od preteklih številk Zaveze priobčili ljudje, za katere je bil Kocbek, iz evidentnih razlogov, premisleka vreden in potreben človek. Ko sem védenje, ki smo ga tako dosegli, ponovno pregledoval, sem z nemajhnim zadovoljstvom ugotovil, da so ta dognanja tako stvarna in kompetentna, da se lahko potegujejo za ponovno pozornost razmišljujoče slovenske pameti. Posamezne odlomke bom identificiral tako, da bom navedel številko Zaveze in stran, kjer se kateri nahaja. Kdor pa bo hotel spoznati še širša pomenska območja, bo moral seveda vzeti v roke revijo. Povezovalne misli in nekateri dodatki so seveda izraz mojega sedanjega gledanja.
Vsak človek, vemo, je tako zamotana stvar, da do kraja razložljiv ni nihče. Za Kocbeka pa bi lahko brez bojazni, da se bomo hudo zmotili, rekli, da je v galeriji javnih slovenskih ljudi tako zagoneten in neenoumen, da ga v tem komaj kdo dosega. Naj uporabim podobo. Kocbek je bil tak človek, da je včasih dopuščal, da je dvakrat dva štiri, včasih pa je trdil, da je dvakrat dva tri ali pet ali kaj drugega. Važno pa je to, da je tudi takrat, kadar je svoje poslušalce ali bralce revoltiral s katero od svojih čudaških variant, to naredil s takim šarmom, da so mu nazadnje vsi podlegli in niso vztrajali na svojih osnovnih človeških izkustvih. Nekaj, kar je bilo protislovno in nesmiselno, je podajal tako naravno – pa tudi prepričano, da je osvajajoča moč tega, kar je povedal, zmagala nad logičnim ali zgodovinskim neskladjem in nemožnostjo tega, kar je bilo v povedanem.
V Zavezi 70, stran 7, stojijo tudi tile stavki: »Zgodovinsko kocbekovstvo je bilo usodno zaradi vojne; do karambola, o katerem smo govorili zgoraj, je prišlo, v podobi povedano, zaradi poledice; ko bi bila cesta suha, bi se tudi vožnja s kocbekovsko sproščenostjo in neodgovornostjo morda srečno končala.« Ko torej govorimo o Kocbeku, ne smemo nikoli pozabiti, da je koincidenca med specifičnostjo njegove osebnosti in specifičnostjo njegovega časa – v čemer je mogoče videti tudi igro slučaja – tista okoliščina, ki je povzročila, da se je Kocbek znašel med poglavitnimi akterji slovenske zgodovinske katastrofe.
A pri vrednotenju Kocbekove vloge moramo vendarle vseskozi misliti na posledice, ki jih je v našem narodu – v njegovi duši – povzročil boljševiški angažma. Ali lahko kdo zagotovo reče, da rane, ki so nam bile tedaj zadane, ne nosijo v sebi smrtnih klic?
Kakšen človek je bil Kocbek, da se ni nikoli tako ustrašil samega sebe, da bi v tem, kar je kdaj zagledal v sebi, ne videl prepovedi, da gre naprej? Ali mu pesniška obdarovanost ni zagotavljala oči, ki niso mogle venomer spregledovati protinaravnega pohoda revolucije? Kako to, da ni videl, da na vsakem njenih nečloveških umotvorov piše – s prastarimi črkami – Ni dovoljeno! Kako se je mogel tako ideološko izdelati; kako mu je uspelo, da se je tako ustrojil, da je sprejemal svet, ki so ga pod grobimi reflektorji revolucije izdelovali napol pismeni politkomisarji?
V Zavezi 70, str. 7–8, smo hoteli razumeti ta del fenomena Kocbek: njegovo dvojnost ali njegovo heterogenost. »Ko Kocbeka nekoliko natančneje pogledamo, vidimo, da se je v njem konstituiral heterogeni prostor. En pol Kocbekove miselnosti predstavlja visoka duhovnost krščanskega izvora – ni naša stvar, a to lahko ve vsak, da je Kocbek vseskozi bil in hotel biti kristjan. Drugi pol njegove intuicije pa predstavlja odsotnost nečesa, čemur ne moremo reči drugega kot razum, ki ga krščanstvo nikoli ni izključilo ne v teoriji ne v praksi. Krščanstvo je imelo in ima teologijo in filozofijo. Krščanstvo ima, kot pravi Benedikt XVI., helensko komponento. Kocbekova posebnost pa je bila v tem, da je dovolil, da se je v njem razrastlo nezaupanje do helenske misli in se je zato izročil dejanju. V krščanstvu, ki ga je poznal v življenju, so očitno bila dejanja – saj je moral poznati Kreka, Korošca, Natlačena, Ehrlicha – ampak dejanja, na čelu katerih so stali ti možje, so bila preveč vsakdanja in banalna, niso bila dovolj zgodovinska, osvobajajoča in emancipatorna. Zato je dejanje spremenil v Dejanje in tako odprl vrata krščansko kulturni in evropsko politični hereziji. Kakor boljševizem je tudi kocbekovstvo razumu nedostopno, ker je zlitje dveh polov s protislovno duhovno zasedenostjo. Ko prebiramo Kocbekova dela nas obhajata veselje in muka – veselje ob njegovih intuitivnih prodorih v bit in muka ob njegovih kaotičnih[Page 082] umestitvah v svet. Kocbek je bil izkoriščan človek, a ker je prinesel iz krščanstva idejo žrtve, je na to – na nekem napačnem terenu – pristal. Na površini se je upiral, a je okope, ki jih je gradil – ker ni bil v identiteti s seboj – sproti rušil. Ko premišljujemo njegovo človeško usodo – nikoli se je ni v celoti zavedel – pride končno pred nas misel, ki bi želeli, da bi se ji končno vsi uklonili in jo sprejeli: »Svet je znosen le tako, da nad njegovimi zadevami stoji pamet – ne razum, ne ratio, ampak pámet, pisana z akutom kakor lógos. Pamet, ki pomeni, kakor vemo, tudi spomin.«
Dvojnost je Kocbek (Tovarišija, 2. januar 1943) zagledal v sebi tudi sam, le da je ni – ker je že prej izključil misel ali pa je v njem s primarno, njej lastno avtoriteto nikoli ni bilo – zagledal v taki luči, da bi jo mogel opaziti. Ostal je pri njeni pesniški verziji – pri vagabundstvu: »Ne vem, kdaj in kako sem se spremenil v vagabunda. Vagabund je človek, ki upošteva spretnost in skrivnost obenem; ki se zna udomačiti in se znova odtrgati; ki se zna resno poglobiti in obenem smejati. Potepuh je neulovljivo in nerazrešljivo bitje«.
V spopadu med mislijo in svetom, dajanjem in zgodovino, v smislu človekove vpletenosti se je Kocbek naravno in instinktivno nagibal k dejanju. V reviji Dejanje je vedno znova izpovedoval, da je treba premagati »svetobežnost« in stopiti v intimno razmerje do življenja; da je »dejanje rešilno sredstvo slovenskega duhovnega zdravja«.
Zaradi neuravnoteženosti med mislijo in zemeljsko stvarnostjo, ki se je uveljavila v njegovem ravnanju in pojmovanju, je njegova naklonjenost zemeljskim zadolženostim človeka končno prešla v utopizem. V Zavezi 9, str. 13, stoji naslednje: »Verjel je v zgodovinsko odrešenje človeka. Posebnost njegovega uma mu je dovoljevala, da se je odlepil od prastare tisočkrat nakazane, večne danosti človeka: da je in ostane bitje, ki si mora svojo podobo vsak dan izbojevati tako, da se odloča za dobro in zlo. Kocbek pa je verjel, da človeka lahko odreši čas in da bo ta čas vzpostavil komunizem.«
V skladu s to vero je v Dejanju zapisal: »Pred našimi očmi se začenja likvidacija starega reda, ki ga je predstavljal kapitalizem v gospodarstvu in družbi, v političnem življenju liberalna demokracija, v duhovnem pa meščanski duh, ki je statika in formalizem.« Zaveza je ob tem (13, str. 72) zapisala: »Kocbek je hotel, da bi človek gorel. Ni imel tega daru, da bi opazil tiho lepoto slovenskega človeka, njegovo ustvarjanje v tišini, njegovo rodovitnost v potrpljenju. Ali drugače: premalo mu je bil krščanski človek, njegov človek naj bi se dvignil in zasvetil. Kje, kako? Ko bi se po tem spraševal, bi se bil morda ustavil na meji.«
V Kocbeku se je začetna nagnjenost k zemeljskemu človeku vedno bolj uveljavljala in se končno ustalila v izročenosti revoluciji, izročenosti brez ostanka. Na partijskem shodu na Cinku 5. julija 1942 je, sledeč stavku španskega pisatelja Bergamina, takole zaklical: »Tudi mi, dragi tovariši, tudi mi zaupamo vaši človečnosti.« Pomislimo za trenutek, julija 1942. Po izteku enoletne kariere boljševiškega terorja!
Kocbekova načelna in vratolomna »velika zaupljivost« je v Sloveniji naredila tako uspešno kariero, da bi ji lahko dali epiteton »slovenska skušnjava«. Le malo poglejte okoli sebe, pa boste videli, še danes po sedemdesetih letih, da se, ko to pravimo, ne vdajamo praznemu govorjenju.
V Zavezi 15 (str. 10, 13) je bilo povedano, kako se je držala SKD v koalicijskih odnosih z večinsko postkomunistično levico. Podobno kot je Kocbek po vojni vztrajal še potem, ko je bilo več kot jasno, da je opravil svoje delo in da ga »tovarišija« več ne potrebuje, so njegovo zgodbo »po nekaj uvodnih taktih ponovili krščanski demokrati«. Ko je po pičlih dveh letih (1994) postkomunistična večinska levica jasno nakazala, da jih SKD več ne zanima v koaliciji, je ta še vedno moledovala, da naj »Drnovšek in LDS jasno pokažeta, da je SKD zaželen koalicijski partner tudi v prihodnje«. Pisca tega besedila je to navedlo na hamletovsko vprašanje: Kaj je tisto, kar daje klavrnosti tako dolgo življenje?
Čudno, čudno, a vendar! Nastavki, s katerimi je Kocbek vstopil v revolucijo, so se vedno bolj materializirali in radikalizirali. Vedno bolj se je solidariziral s partijskimi zločini in vedno bolj je napadal demokratsko katoliško politiko in njen izsiljeni obrambni boj. Kako je to stanje dozorevalo in postajalo njegov habitus, kažejo njegove izjave in njegovo delovanje po umoru bana dr. Marka Natlačena. Prva njegova reakcija, ki jo je izzvala vest o Natlačenovem umoru, je bil njegov strah, kaj bo s Kardeljem, ki je tik pred tem šel v Ljubljano in »prišel naravnost v sršenovo gnezdo«. Potem pa že sledi veselje, da je »padel tisti predsednik klerikalne stranke, ki je bil pripravljen do skrajnosti varovati njene koristi«. Največ pa o Kocbekovi civilizacijski vdaji pove stavek, ki sledi: »V Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za pravico, ki se bo razodela v tej zgodovinski dobi.« Čeprav ni nikoli stopil v [Page 083]
Partijo, kaže njegov jezik, da je v resnici bil že notri. V nadaljnjem še govori, da je Natlačen »kaznovan s smrtjo«, da »revolucionarni proces s kaznovanjem tirana odpravlja staro pravo in postavlja novo«. Torej, Natlačen je bil »kaznovan« in »tiran«! Kako dolgo tradicijo je Kocbek s tem postavil, boste videli, če danes poslušate besedne nastope nekaterih poslancev.
Kako zelo je podlegel boljševiški zamenjavi med moralo in oportunostjo, kaže njegov stavek na dan, ko je prišla novica o Natlačenovem umoru: »Mene ni prizadela kot moralna nepravilnost, temveč kot politična nejasnost.« »Politična nejasnost« pa pomeni skrb, da v Ljubljani niso »vsestransko premislili svoje odločitve in pravilno izbrali trenutek za kazen« (Tovarišija, 13. 10. 1942). Šlo je očitno samo za oportunost, sedaj tudi njemu. Samo to in nič drugega.
Sedaj pa, za dopolnitev te njegove podobe, navedimo še nekaj njegovih komentarjev, ki so se mu zapisali ob prebiranju poročil, ki so jih v svoji največji stiski v London pošiljali »klerikalci, se pravi belogardisti« in mu jih je dal v branje Kosanović. Prevzelo ga je mučno občutje »nad tonom, ki to poročilo preveva«: »Pravi stud me je prevzel. Neznanje, nespretnost, laž, hinavščina, sovraštvo. To so dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem. Zavijanje dejstev, zavijanje z očmi, sentimentalnost, fino pokvarjena človečnost. Kako je prav, da teh ljudi ni več na oblasti. Zdaj vidim, kako svež veter veje po Slovenskem.« To je Kocbek napisal v svoj dnevnik 27. 9. 1945. Po Kočevskem rogu, Hudi jami, Teharjah. In vsem drugim in vsem drugim! Ubogi človek!
Klavrnost njegove podobe pa posebej izstopa iz njegovega dnevniškega zapisa, vnesenega približno ob istem času (22. septembra 1945). V razgovoru z Brecljem niza dejstva, ob katerih se ne more več varati, da ga je Partija dokončno zavrgla: »Zakaj me nihče ne vpraša zaradi mandata, ampak me postavljajo pred gotova dejstva? Sklepam dalje: vedno ista pesem, incident na kongresu JNOF, molčanje o mojih referatih in govorih, neinformiranje o sejah IOOF; nisem šel v London, ne grem niti v Bolgarijo, niti v ZSSR, ne vabijo književniki.«
Vedno ista pesem. Vedno samo on. Kaj pa tisti, ki so tedaj že mesece, pa tudi leta trohneli v breznih, ki jih je tisočletja oblikovala ljubljena slovenska zemlja, in po rudniških jamah, ki so jih nekoč kopale utrujene roke slovenskih proletarcev – mogoče le ne za prihodnost, za kakršno se je tako vdano in požrtvovalno bojeval Kocbek. Ubogi človek!