Od poletja 1942 do pomladi 1943
Neke nedelje sredi julija so nas spet mobilizirali, to pot okrog sto, tudi župana Ivana Kržiča. Čudil sem se, da niso tudi župnika Kunstlja, ker so ga imeli zelo na piki. En partizan mi je rekel: »Kako da si ta prokleti far upa prositi za druge, ko bi se moral bati za svojo rit.« Trije partizani so nas vodili, sto fantov in mož, eden spredaj, dva zadaj. Šli smo proti Kamniku in Prevalju. Tam so nam povedali, da bomo šli nosit material od Ljubljanice čez progo, ki je bila zelo zastražena. Neopaženo smo se bližali progi. Dobili smo okrepitev, par desetin s puškomitraljezi. Počakali smo na temo. Izvidnica je ukazala: »Potiho naprej.« Večina je imela močno okovane čevlje in je bilo zelo težko iti potiho. Brez streljanja smo prekoračili progo v dolgi koloni. Kmalu smo bili pri Ljubljanici. Tam so bili že domačini in drugi z Drenovega Griča. Na to postajo so pripeljali iz Ljubljane tri vagone živil in sanitetnega materiala. S kmečkimi vozovi so tovor pripeljali do Ljubljanice, naprej pa ga je bilo treba nositi. Ker sem bil med prvimi, sem bil tik ob vodi. Velik čoln je imel vrvi na obeh koncih. Vlačili smo ga sem in tja. Prvi so bili borci, ki so se umikali iz Dolomitov. Bilo jih je za vod. Ko je čoln butnil v obrežje, se je nekoliko odbil nazaj, ravno ko je precej debela borka skočila ven. Čofnila je v vodo. Hitro smo jo potegnili ven, da je ne bi odnesla voda. To se je dogajalo vse v temi, ker smo bili na odprtem barju in bi nas lahko opazili iz več bunkerjev ob progi, ki so bili na vsakih 500 metrov. Za moštvom je prišel material. Meni so kmalu začele krvaveti roke, ker nismo imeli rokavic in nam je nova vrv kmalu posnela kožo. Dobil sem zameno. Trajalo je precej časa, da so nas vse otovorili. Jaz sem dobil zaboj mila Zlatorog. Bil je težak in neroden za nositi, ker je imel obliko kocke. Hodila sva skupaj z našim županom, ki so ga še par dni pred tem mislili likvidirati. Nekateri so nosili vreče sladkorja. Ker smo bili zelo žejni, so si s prstom naredili luknje do sladkorja in ga lizali. Jaz tega z milom nisem mogel delati. Skoraj se je že delal dan, ko smo se bližali progi. Tedaj pa so iz bližnjega bunkerja zaropotale strojnice. Borci so se nekam poskrili, mi pa smo zbežali pod progo. Končno je prišel en vojak domačin in nas popeljal preko proge. Za prvim hribčkom so nas čakali rakiški vozovi. Z veseljem smo oddali tovor. Prinesli smo vse, če pa ne bi, bi se nam slabo pisalo. Tovor je šel še isti dan čez našo vas proti Ustju in Mokrecu, ker so partizani pričakovali italijansko ofenzivo, nam pa o tem niso nič povedali. Tisti dan smo kar prespali. Ker smo bili drugi večer preutrujeni, so prignali fante od Sv. Vida in Blok. Zjutraj so bili skoraj vsi zajeti pri progi, ker se je tedaj začela velika italijanska ofenziva. Ujeli in ubili so menda dva, ki sta šla utrujena spat na kozolec.
Okoli 16. julija zjutraj se je začela velika italijanska ofenziva proti Rakitni in na splošno po ljubljanski pokrajini. Že nekaj dni prej so s topovi obstreljevali Vrh dola in Smrekovec. Gozd je bil ves v dimu in eksplozijah. Gledali smo od naše hiše, včasih so granate segle že do Škaličarjeve hiše, v vas pa ni padla nobena. Pobral sem puško in strelivo, ki sem ju imel v votli hruški. Pet patronov pa nisem mogel najti; vtaknil sem jih v steber pri kozolcu. Ker ni bilo partizanov nikjer, sem odšel v »Novo vas«. Tja smo znesli nekaj stvari, da bi nam vsaj nekaj ostalo, če bi Italijani našo vas požgali, tako kot drugod. Nova vas je bila nekaj zasilnih kolib, narejenih iz vej, na našem Resniku zraven potoka. Bila je dobro skrita v majhnem gozdičku, tako da Italijan ali Nemec ni nikoli tam hodil.
Noč pred ofenzivo sem bil v patrulji in sem imel pravico do spanja. Spati pa nisem mogel, ker je italijanski avion, mali bombnik »caproni«, letal nad Rakitno in je ravno nad Resnikom obračal. Vrgel je tudi dve bombi proti Sv. Vidu in nekaj po Iški. Bil je lep sončen dan. Ker nam partizani niso povedali, da je to zares ofenziva, smo šli drugi dan, 17. julija, brat Elko, mož od sestre Francke Franc Brence in jaz zgodaj zjutraj v Laz kosit travo. Italijanski vojaki so bili že ponoči po vseh hribih, posebno po celi Novaški gori, ki se je na zemljevidu imenovala tudi Šop. Dohitel nas je neki partizan, bil je precej zbegan, ker je vedel, da nas Italijani gledajo z Brinjevca. Puško je nosil s cevjo navzdol in hodil v kritju po levi, proč od Brinjevca. Nam se je čudno zdelo in še na misel nam ni prišlo, da na nas merijo težke strojnice. Mi trije kosci smo bili goloroki, nesli smo kose in oselnike. Partizan je odšel proti Otavam in nas vprašal, kaj je novega. Mi smo rekli, da nič. V Lazu smo začeli kositi, ker se zjutraj trava bolje reže. Čez kako uro pa silovito zaropota težka strojnica v Brinjevcu. Streljali so na nas in Brencetove, ki so šli po Zahribih v Novo vas. Skočili smo v grmovje in čakali. Pol ure ni bilo nič, [Page 038]zato smo šli nazaj kosit. Čez minuto pa se je spet zaslišalo streljanje; to pot tudi težki minomet. Streljali so proti Zakotku, kjer so opazili konje. Videli smo, da gre zares. Vrgli smo kose v grmovje in šli čez Osoje k Razvrti skali, kjer je kraj najbolj divji. Bilo je tudi blizu Nove vasi. Jaz sem bil še kar miren, Elko, ki je že bil vojak, pa je vedno skočil pokonci, kadar je zaropotalo. Zveza od doma do Nove vasi je bila pretrgana. Brencetova dekleta in moj brat so hodili z belimi robci v rokah, pa ni dosti pomagalo. Pred poldnevom je prišla majhna italijanska patrulja v vas in povedala naslednje: »Tu je cela grenadirska divizija, kdor bo streljal, bo ustreljen. Vsi naj ostanejo doma. Če bo kdo odšel v gozd, bo domačija razrušena, drugi člani pa odpeljani v internacijo …«.
Nekaj mojih kolegov je že zapustilo domove. Naš oče nam je to takoj, ko je izvedel, prišel povedat. Ker čez Zahribe ni mogel, tam so na vsakega streljali, je šel za Kucljem in čez Lisične. Ko nas je klical s Pirempoda, smo se takoj oglasili v nasprotnem bregu čez potok Resnik. Povedal je, kaj je italijanska patrola povedala na občini in nam svetoval: »Naredite, kar hočete. Čez Zahribe ne morete več, mogoče še čez Lisične in za Kucljem.«
To je bila zame najtežja odločitev v življenju – iti k Italijanom. Skoraj eno leto sem, rad ali ne, delal za partizane. Vedel sem, da Rakitna ni imela izdajalca in ga verjetno tudi ne bo imela, toda z mučenjem, kdo ve? Mislil sem si, če ne gremo, bodo oče, mati, sestre in bratje umrli v internaciji, dom bo porušen, itd. Hitro smo se odločili, da gremo domov. Življenje drugih je več kot naše. Dvakrat smo se usedli na travo in tuhtali, ali naj gremo ali ne. Bil je strašen spor vesti: Ostani v gozdu in reši sebe ali pojdi domov in reši druge.
Domov smo prišli samo deset minut pred Italijani. Nekaj malega smo pojedli in se preoblekli v malo boljše obleke, če bi nas ustrelili ali odgnali v internacijo. Vzel sem sekiro in šel sekat drva. Pod sosedom je šel po naši poti proti nam vod italijanskih vojakov, vsi visoki, naprej mitraljezec, ki je nosil tudi kasete s strelivom. Izgledali so spočiti kot na paradi. Saj so cel dan ležali in gledali v našo dolino. Pozdravili so me: »Buon giorno, legittimazione.« Dal sem jim legitimacijo – pogledali so hišno številko in videli, da se ujema, nato pa – »andiamo« in smo šli na komando. Isto je bilo z brati. Tako je bilo skoraj povsod, vse moške nad 18 let so gnali na komando, ki je bila pri Logarju. Še prej je vsako hišo preiskal vod vojakov, tudi zemljo so špikali z vilami, in kjer je bilo mehko, začeli kopati. Tudi mi smo imeli nekaj stvari zakopanih pod kozolcem. Največ je bilo knjig, pa vrečo žita. Na vrh smo prekucnili voz sena. Takoj so našli in začeli veselo kopati, kot bi odkrili zaklad. Potegnili so ven žito, knjige, staro coklo za pod voz in, o groza, malo vojaško skodelico za kavo. Ker je bila zelo majhna, je nisem hotel uničiti. Sledilo je vprašanje: »Čigava je?« Stopil sem naprej. Po takem dnevu mi ni bilo nič do življenja. Postavili so me pred strojnico. Eden je rekel: »Tutti Sloveni comunisti, sparare tutti.« Oficir je medtem pregledoval knjige. Našel je tudi Moje ječe italijanskega pisatelja Silvia Pellica. – »Je tvoja?«, je vprašal. – »Da.« – »Si jo tudi plačal?« – »Da.« – »Torej smo kvit.« Ukazal je vojakom: »Izpustite ga.« Nekateri so bili jezni, drugi pa veseli in so radi videli, da me ni bilo treba ustreliti zaradi šalčke. Po celi vasi so izginile kokoši v desetih minutah. Od dvanajstih je ostala ena. Glasovali smo, ali naj jo zakoljemo ali bo za seme. Šel sem jo iskat in ji odsekal glavo.
Na komando grenadirske divizije so prignali vse moške in jih začeli legitimirati, šlo je počasi, vsak je legitimacijo dobil nazaj. Tam smo zvedeli, da so ustrelili že več fantov in dva moža, nekateri niso bili doma, pri drugih pa so dobili orožje ali komunistično literaturo. Tudi mi smo bili pripravljeni na vse. Postavili so nas v vrste pri ledenici in tam smo stali čez polnoč. Potem pa so nas isti vojaki peljali domov po hišah. Javiti smo se morali ob sedmih zjutraj. Tako je šlo nekaj dni. Moža moje sestre in družino so odpeljali na Ig, ker so potrdili informacijo, da je v hišo res priletela topovska granata, če ne bi ga tudi ustrelili. Ustreljeni so bili Jezercov Žan, Hribarjev Ivan, Mikšev Venonci, (Rot) Jeršinov, Mikuš – gospodar, Rihtarjev, Salarjev. Ustrelili so tudi dva iz Kamnika ali Preserja, ki sta delala v Rakitni. Padel je tudi Zakotkarjev oče. Več družin so odpeljali v internacijo, kjer jih je več umrlo. Tudi dva moja prijatelja in krstni boter, Uščenov oče, se niso več vrnili. Čeprav ni bilo nobene borbe v naši občini, so bile posledice in represalije okupatorja strašne. Kaj je ena divizija vojaštva na eno vas, je nepopisno. Vse kokoši so izginile v nekaj minutah, vojaki so opustošili mnogo polj in pridelkov, posebno še nedozorel krompir. Na stotine tovornjakov je v dežju razoralo polja in senožeti, izkopali so stotine zasilnih bunkerjev za vojake in topove, s katerimi so streljali v Mokrec, potem ko so se partizani že umaknili dalje proti Kočevju. Posekali so mnogo drevja za boljši pogled in mule so uničile dosti sadnega drevja, za katerega so bile [Page 039]privezane. Dan za dnem smo v strahu čakali, kdaj nas bodo odpeljali v Italijo. Ofenziva se je nadaljevala od nas proti Otavam, kjer so skoraj vse moške postrelili, in proti Osredku, kjer so tudi skoraj vse moške pobili. Vsa Notranjska je plačala velik krvni davek za osvoboditev, ki pa je ni bilo.
Kmalu je večina vojske odšla. Ostala pa je četa vojakov in nekaj karabinjerjev. Naselje Hudi Konec in Klanec, to je središče vasi, so obdali z bodečo žico in zgradili kakih pet lesenih bunkerjev, s peskom v sredini.
Za izhod iz vasi je bilo spet potrebno dovoljenje, tudi policijska ura je bila od šestih zvečer do šestih zjutraj. Položaj se je kmalu pomiril in ljudje so spet dobivali hrano in izvažali les. Enkrat na teden je šla kolona voznikov z lesom v Podpeč, da so ljudje imeli denar za hrano. Kolono voznikov je ponavadi spremljal vod (skvadra) vojakov, da ne bi vole ali živež dobili v roke partizani. Enkrat so bili vojaki napadeni in narod se je začel bati represalij in začel misliti na obrambo. Nismo pa imeli nobenega organizatorja, ki bi bil sposoben za to, pa tudi bali smo se. V tem času se je že ustanovila vaška straža v Begunjah pri Cerknici, v Borovnici, pri Sv. Vidu in v več drugih krajih. Partizani so to imenovali bela garda, ki je bila menda v Rusiji organizirana za obrambo carja. Ljudje so uvideli, da jih bo kmalu spet nekaj padlo za talce ali pa bodo odpeljani v internacijo. V tujini sem potem večkrat čital v knjigah in revijah, da sta bila naš župnik Kunstelj in njegov brat organizatorja vaške straže, kar pa ni res. Župnikov brat Maks je bil v internaciji z drugimi oficirji. Če bi župnik ali naš župan Logar res bil organizator, bi bila naša vas prva, ki bi imela vaško stražo že v maju 1942. To pa zaradi stalnih groženj, kaj bo z nami kulaki, s strani partizanov. Vendar je bila vaška straža ustanovljena šestega decembra 1942, ko je dobilo stare puške z devetimi naboji petdeset fantov. Kdo jo je ustanovil, ne vem. Lahko pa jo opišem, ker sem bil tam.
Italijani so nas klicali ribeli, komunisti itd. Ljudje pa so jim rekli, da smo proti komunistom in samo za svobodo vasi. Da je to res, so uvideli tudi karabinerji. Poklicali so deset fantov in nas vprašali, če bi vzeli orožje za vaško stražo in zaščito naše življenjsko važne poti v Podpeč. Eden je takoj rekel: »Ne.« – »Zakaj ne?« – »Po mednarodnem pravu je to vaša dolžnost.« To je rekel fant, ki so ga partizani že bili aretirali kot organizatorja bele garde. Končno je bilo vseh deset fantov za vaško stražo pod demokratičnimi pogoji. Da bi bili enakopravni, je moralo biti vsaj nad 50 % fantov in mož naših. Tako smo dobili jugoslovanskega poveljnika in postali vaška straža.
Orožje smo dobili šestega decembra. To vem, ker smo se šalili, da nam je Miklavž prinesel puške. Prvi dan nas je bilo petdeset stražarjev, čez par dni pa sedemdeset, to je bilo več kot 80 % sposobnih. Ljudje, narod je odločil. Verjetno največ iz strahu, zaradi streljanja talcev, nekaj pa verjetno tudi zaradi partizanskega streljanja civilistov. Ker je bilo od obeh strani ustreljenih že več Rakičanov, se je samoobramba zdela ljudem upravičena. Natanko tako je bilo, kot sem zapisal. Ni govora, da bi potvarjal resnico. Kdo je ustanovil stražo? Jaz mislim, da karabinerji. Če bi jo kdo drug, župnik ali župan Logar ali kdorkoli, bi verjetno naša vas imela stražo več mesecev prej. Kdo je dal karabinerjem deset imen? Oni sami, na izbiro so imeli vsa imena na legitimacijah, oni so tudi nadzirali delitev živil in so po mesecih življenja v vasi spoznali, da ljudje želijo samoobrambo.
Kdo je začel borbo med brati? Kot sem že prej zapisal, smo izgubili že nad deset ljudi, ko še noben Rakičan ni streljal na druge. Samo drugi so nas pobijali. To je bila naša samoobramba v teh strašnih dneh, ko je bilo vse, kar si storil, napak. Tvegati svoje življenje za druge pa je eno največjih, najplemenitejših dejanj. Tako so nas učili vzgojitelji.
Da nam Italijani niso dosti zaupali, smo vedeli, ker so nam dali zelo stare puške, samo po devet nabojev in po dve ročni granati. Puška je vzela samo tri naboje v okvir, toda teh nam niso dali. Zbarantali smo jih od borovniških stražarjev, ki so bili bolje oboroženi, imeli so tudi par puškomitraljezov (šošo) iz prve svetovne vojne.
70 nas je bilo razdeljenih takole: Novaki (pri Tavčarju) 17, Podgora (pri Pajštebarju) 10, Nakličev konec in Log 7, Hrib 7. Drugi smo bili v počitniškem domu kraljeviča Andreja – okoli 30. Nobena postojanka ni imela bunkerjev ali bodeče žice, bili smo precej izpostavljeni pred Italijani in partizani. Podnevi nas je več kot polovica delala, ponoči pa smo stražili okoli vasi, vsako noč je bila kakšna patrulja. Vsak teden je šla kolona 25 do 50 voznikov z lesom (hlodi, trami, metrska drva) v Podpeč. Ljudje so morali izvažati in uvažati živila, ki so jih nekaj dobili tudi partizani. Vendar je bil to velik greh, ki se je po ukazu komandanta Šercerjevega bataljona najhujše kaznoval. Zato je kolono spremljalo najprej 40 italijanskih vojakov, potem pa okoli [Page 040]20 Italijanov in 20 stražarjev. V gozd (Krim, Mokrec) nismo nikoli šli, ker nismo vzeli pušk. Zjutraj smo videli večkrat zadimljene dolinice in sklepali, da so tam v bližini partizani. Mislili smo si: naj kar lepo v miru živijo, kjer hočejo, mi pa imamo iste pravice.
Tako smo oboji še kar v miru dočakali božič. Za božič smo pričakovali, da bo zasedbena oblast dala vojski in civilistom, posebno otrokom, nekaj priboljškov: sadje, pomaranče itd., ker tega ni bilo v trgovinah. Na sam božič naj bi pripeljali tovornjaki, ki so zahtevali spremstvo. Po prvi maši, bili smo v boljših oblekah, mnogi pri obhajilu, nas je odšlo 20 stražarjev in 20 Italijanov ob cesti Rakitna–Preserje, da srečamo tovornjake. Bilo je oblačno jutro, brez snega, zemlja je bila zmrznjena. Kot po navadi nas je po 20 hodilo ob vsaki strani ceste. Ker so Italijani imeli strojnice, so po navadi hodili naprej. Jaz sem bil v levi skupini. Ko sta se desna in tudi leva patrulja spustili po senožeti v Mesnice, se je užgal ogenj iz več strojnic na desno patruljo in potem še na našo. Pogledal sem na desno in videl, da vse beži nazaj navkreber, po goli senožeti. Partizani so jih spustili skoraj do gozda, kjer so imeli sijajne zaklone, patrulja na senožeti pa nobenega. Pogledal sem svojega podnarednika, desetarja. Nobenega povelja ni dal, vsa leva patrulja je stala na senožeti kot okamenela. Pogledal sem italijanskega narednika, ki je gledal v nebo in se glasno smejal in pogledoval pod moje noge. Nehote sem pogledal tudi jaz, ker so bile njegove v iskrah, ki so jih delale svinčenke na zamrznjeni in kamniti zemlji. V temačnem jutru sem videl samo iskre. Šele nato sem se zavedel, da smo tudi mi tarče. Umik nazaj in navzgor je bil tvegan.
Pognal sem se mimo vseh po Andrejcovi senožeti proti gozdu in Mesnicam. Pričakoval sem ogenj tudi tam, pa ni bilo nič. Takoj sem spoznal zakaj – ni bilo zaklona, ne zanje ne za nas. Streljanje se je v hipu ustavilo. Streljali so tako samo oni. Kaj zdaj? Na desni, sem pomislil, imajo verjetno težke izgube. Nam ostane protinapad ali umik in združitev z desno patruljo. Ker nismo videli sovražnika, nismo vedeli, da se je takoj umaknil. Umikali smo se počasi po gozdu blizu senožeti proti Učmanlazu. Videli smo razkropljeno desno patruljo. Od tu smo videli bojišče in na senožeti nekaj temnih senc. Italijanski narednik je po več minutah vendar ukazal mitraljezcu, naj strelja kar v gozd, sledila sta dva rafala, to je bilo streljanje z naše strani, odgovora ni bilo. Srečali smo se z desno patruljo, vsi so bili zelo preplašeni. Čudil sem se
svojemu bratu, ki je bil namestnik desetarja, da ni dal povelja, takšnega ali drugačnega. Zvedeli smo, da je Čotovemu krogla skoraj odbila roko, da par stražarjev manjka itd. Ranjeni so lahko šli s spremstvom nazaj v Rakitno. Mi smo stali sredi senožeti, na vseh straneh pa je bil sam gozd. Poizkušal sem zbrati desetino, bolje je bilo počakati pomoč iz Rakitne. Končno se je položaj malo izboljšal, vsaj v dve smeri. Na vrhu Špičke so se res kmalu pokazali vojaki s težkim orožjem. Torej smo končno imeli kritje. Bil sem daleč naprej. Nato pa: prvi prizor z bojnega polja, ki ga vidim še danes. Italijanski vojak, mlad, je klečal. Na rami je še vedno imel puško, na hrbtu kaseto streliva. Bil je nezavesten, a še živ. Skozi bluzo mu je na več krajih silila krvava pena. Še se je slišalo rahlo piskanje v pljučih, umrl je ravno tam. Prišel sem do roba senožeti in zagledal črno senco. Ulegel sem se k njemu in ga potresel – bil je mrtev. Bil je Ulagov, sijajen fant. Krogla ga je zadela v grlo in izstopila na tilniku, bil je takoj mrtev. Mislil sem si: naših še ni, bolje da počakam. Tedaj sem zaslišal klic: »Pomagajte!« kakšnega pol kilometra daleč v gozdu, bil je zelo šibek. Vzdignil sem glavo in zagledal deset metrov naprej Malnarja (Birta), tik pod njim na goli senožeti pa še vodjo patrulje, mitraljezca, ki je še vedno ležal pri mitraljezu. Bil je doma nekje pri Milanu. Birt je bil še živ.[Page 041] Moral sem zavzeti položaj, kjer je bil sovražnik. Stekel sem proti gozdu. Takoj me je poklical: »Mirko, pomagaj!« – »So drugi zadaj,« sem rekel, ko sem se pognal v gozd. Drugi so prišli v gručah, pripeljali so še živega domov. Izgubil je preveč krvi. Eno nogo je imel vso zdrobljeno in okleščeno do kosti in razmesarjen trebuh. Tako so bili s prvimi rafali štirje ubiti, trije ranjeni. Zaradi ugleda in pohvale je druga četa Šercerjevega bataljona začela bratomorno vojno na Rakitni, da bi preprečila, da bi otroci dobili nekaj pomaranč in rožičev. Tretja četa pa je spomladi ubila pastirja – Tucovega in Šmitovega Toneta, to je štiri ljudi, ko še ni bil sprožen en sam strel proti partizanom. To smo dobili za plačilo, ko smo jih jeseni in pozimi zalagali z živežem. Spomladi so si ga že sami jemali, ker so imeli že moč. Tudi ta mali priboljšek, grižljaj za slovenske otroke, so hoteli dobiti. Da ga niso, so morali dati življenje slovenski fant in mož in dva italijanska vojaka. Tega Rakičani niso in ne bodo pozabili. To je zgodovina! Partizani pa so razširili laži, da sta dva tovornjaka vozila strelivo za italijansko vojsko.
Ko smo pokopali dva Rakičana, je bil to žalosten prizor. Te žrtve so padle neizzvano. Italijani so svoje odpeljali domov v Italijo. To je bil zame prvi prizor z bojnega polja. Večkrat sem prej bral knjigo Na krvavih poljanah in Umreti nočejo. Ta napad iz zasede, na dan praznika miru – božiča, mi je za vedno ostal v spominu. Kdor ga je ukazal, je naredil iz Rakičanov resne nasprotnike partizanov. Sklenili smo, da se bomo odslej branili, kakor se bomo mogli. Obljubljenih strojnih pušk še nismo dobili. Bili smo še vedno brez poveljnika. Največji čin v naši straži je bil podnarednik. Stražili smo dobro, posebno ponoči. Poveljevati ali organizirati pa ni znal nobeden, čeprav pišejo nasprotniki, da smo bili že dolgo in dobro organizirani. V gozdove, za partizani, še vedno nismo hodili. Konec januarja ali februarja 1943 smo dobili dve strojni puški tipa Hočkis, grške izdelave. Bili sta lahki. Tudi strelivo smo dobili in 15 okvirjev, ki pa so bili odprti, tako da so ob hoji po gozdu včasih veje grmovja potegnile ali pahnile ven dosti nabojev. Kmalu zatem smo dobili tudi poveljnika, župnikovega brata Maksa Kunstlja. Prej je bil častnik kraljeve garde. Bil je visok, resen človek. Iz internacije je prišel zelo shujšan. On ni mogel ustanoviti vaške straže, kot ga to dolže nekateri nevedneži, ker je bil z ostalimi oficirji interniran. Dobro se še spominjam nekaj stavkov iz njegovega prvega govora nam stražarjem zunaj na dvorišču Doma kraljeviča Andreja: »Pomnite, da smo prijeli za orožje v največji stiski in pod pritiskom okupatorja in drugih oboroženih sil. Borili se bomo obrambno, če nas kdo napade. Slovenske matere in dekleta ne bodo po vojni hotele mrtvih ‘junakov’, ampak žive fante za življenje po osvoboditvi. Ti ljudje po gozdovih (mislili smo na partizane) pa so naši bratje in to si zapomnite, da bomo po vojni in po svobodnih volitvah morali živeti z njimi.« Takrat se je fantom ta govor zdel zelo pameten, skoraj preveč lahkoveren. Red je bil dosti boljši, dobili smo nekaj podukov za bolj varne patrulje. Kmalu smo dobili še dve grški strojnici, predelani za jugoslovansko strelivo, ki je bilo večjega kalibra: 7,9 mm. Ker so bile cevi po vrtanju tanjše, so se zelo hitro segrele. Spremljali smo kolono voznikov v Podpeč, vedno z dvema desetinama in z dvema strojnicama. To in straža vasi podnevi in posebno še ponoči je bila naša glavna služba. Podnevi smo še vedno hodili v gozd in obdelovali vsa polja, tako kot prej, kar je bilo kar naporno in včasih smo malo spali. Imeli smo tudi italijanskega oficirja, poročnika. Poznali smo ga pod imenom »tenente Fiero«. Bil je mlad in še kar znosen. Znal je tudi malo slovensko in hrvaško. Nas je vedno rad klical po domačem imenu, na primer Pajštebar, Boštjan, Klančan. Tudi si je vedno kaj novega izmislil. Tako je pozimi ustanovil smučarsko desetino, v kateri sem bil tudi jaz. Smolo sem imel, ker me je kot dobrega smučarja hotel imeti vedno blizu, da sem ga pobiral iz snega. Padal je vedno kot otrok, vendar je bil vztrajen in proti koncu zime je že zvozil dol po našem klancu brez pike.
Okrog 22. februarja je bil majhen spopad v bližini Krima. Ena naša desetina je trčila menda na Drugo četo Šercerjevega bataljona in eden od njih je bil mrtev.
Italijani so si izmislili, da naj bi mi pomagali ustanoviti vaško stražo na Gornji Brezovici. Mi smo bili vsi proti, ker smo prejeli orožje pod pogojem, da stražimo našo vas. Vendar je pod pritiskom odšla ena desetina za mesec dni. Vsak teden se je desetina zamenjala, vodja – desetar pa je bil vedno isti. Pred veliko nočjo je prišla vrsta tudi na mojo desetino. Ker so bili domači fantje na Gornji Brezovici še kar varni pred Italijani, se niso hoteli zameriti partizanom. Tako ni bilo z vaško stražo tam nič. Mi jih pa tudi nismo radi stražili. Naredili smo načrt: desetina bo prišla po tednu domov, druga pa je ne bo šla zamenjat. Ker se je moj brat Elko, ki je bil vodja desetine na Gornji Brezovici, bal to ukiniti, da ga ne bi Italijani postavili pred vojaško sodišče, so fantje izvolili kar [Page 042]soglasno mene za vodjo »izpada«, kakor smo to pustolovščino imenovali. »Gremo domov,« smo rekli vodji in Italijanom, vzeli strojnico in opremo, ki je je bilo bore malo, in smo šli. Že na Vrh kotov smo srečali patruljo italijanskih vojakov, ki so nas prišli sprejet ali aretirat. To je bil hec, mene so imeli za kolovodjo upornikov. Ker sem nosil strojnico, in to tako bolj po lovsko, s prstom na petelinu, me niso niti poskušali razorožiti, niti ne drugih. Pregovorili so me, da grem jaz na komando, da pojasnim ta nevojaški manever, drugi pa da bodo lahko šli domov. Prišli smo na komando, ki so jo imeli v Logarjevi vili. Tam je bil sam komandant čete Spaletti, tenente Fiero in še nekaj oficirjev in podoficirjev. Pozdravili smo se in takoj so zahtevali pojasnilo za zapustitev Gornje Brezovice. Povedal sem, da po tednu dni ni bilo zamenjave, in mi smo prišli domov, kot je bilo rečeno. Če se Brezovčani nočejo sami stražiti, jih tudi mi ne bomo, ker nismo za to prijeli za orožje. Po tednu službe se moramo tudi preobleči, da ne dobimo uši. »Kje jih boste pa dobili,« je vprašal Fiero. »Mogoče od vojakov,« sem mu rekel. »Ti lažeš,« je rekel po slovensko in me potresel za brado. »Mogoče je vse na tem puklastem svetu,« sem rekel, vse se mi je kresalo. Ukazal mi je, naj se javim svojemu oddelku. »Razumem!« sem odgovoril. Kar malo sem si oddahnil. Pred mrakom so pripeljali tudi vodjo Elkota z Gornje Brezovice. Javil sem se poveljniku vaške straže Kunstlju, ki me je takoj poslal z dvema drugima stražarjema na Ustje po suha drva za krušno peč v zavodu. Malo se mi je čudno zdelo, ker sta za spremstvo šli vedno dve desetini stražarjev. Mogoče je mislil, da rabim gozd za pomiritev živcev. Bil sem res židane volje, ker mi ni bilo treba stisniti petelina. Ko so fantje nakladali drva, sem šel malo na sprehod s strojno puško, pa tudi vse strelivo sem vzel. Tam doli pri Benkotu spodaj ob potoku sem takrat opazil nekakšno taborišče, verjetno je bila to Krimska bolnica. Dalje nisem gledal. Previdno sem se odstranil in odšel k voznikom, ki so že odpeljali drva. To ni nikoli prišlo na dan. Ni imelo smisla razburjati ranjenih. Ko sem prišel v dom, sem se javil in rekel, da sem zbit kot turška fana. Dežurni mi je dovolil in sem šel spat domov. Tudi brat Elko – »vodja« je prišel spat domov. Precej sva se razumela. Rekel sem mu, kot tista papiga v hecu: »Spet smo prestali en vihar.« Komaj sva se po večerji ulegla kar v hiši na klop pri peči, je pritekel sosedov Janez: »Partizani za Laščem!« Skočil sem v čevlje, ni bilo časa za zavezovanje, orožje sem dal za pas, in že sva tekla, on na postojanko k Pajštebarju, jaz pa v dom kraljeviča Andreja. Spotoma sem zbudil še Jožlovega Ivana, ki je bil iz desetine. V domu je že bil alarm. Dežurni nas je, tri stražarje, poslal v patruljo s puškami v Novake. Sem in tja je v Novakih že počil strel. Tudi svetilna raketa pri Pajštebarju je švignila visoko v nebo in počasi padala. To je bil prvi napad na vas. Še en vihar! Mislim, da je bilo na cvetno soboto zvečer. Lepo nam je svetila bleda luna v obraze, ko smo peketali kot konjički po beli cesti proti Novakom. Pritekli smo do Jezerca in se ustavili. Zaropotala je strojnica in krogle so sekale zemljo okoli nog. Skočili smo za hišo in oddali vsak en strel, da ne bi oni mislili, da smo civilisti, več pa ne, ker je imel sedaj vsak samo še 8 nabojev. Slišali smo razbijanje po močnih vežnih vratih, partizani so bili razkropljeni po vsem naselju, cela četa, kakšnih 80 jih je bilo. Naša izvidnica je videla in slišala dovolj. Morali smo nazaj. Nekdo je tekel proti nam. Eden od nas je vprašal: »Kdo je?« in streljal. »Ne streljati, si me že zadel,« je rekel Boštjanov Lojze, ki je ravno ušel z doma skozi okno, pod katerim je že stal partizan, a ga je na srečo zgrešil. Jožetu je bilo hudo, ker je tako hitro ustrelil. Lojze je dobil kroglo v stegno, na srečo je kost ostala cela. Hitro sta ga dva podprla in patrulja je šla v žico, en kilometer daleč. V Novakih je še vedno počil sem in tja kak strel. Pri Pajštebarju je bilo deset stražarjev in njihova strojnica je včasih streljala proti Žotovem griču. V žici je bila že pripravljena patrulja 20 vojakov z lahkimi minometi. Celo posadka v Novakih je naredila izpad, preden je bila napadena. Ta je prišla v žico in se organizirala za protinapad. Nas je bilo deset, imeli smo strojnico. Tudi naš poveljnik je bil z nami. Šli smo proti Jezercu, to pot ne po poti. Partizanska strojnica je v dobrem zaklonu kar naprej sekala čisto pri zemlji, ogenj je bil silen. Vojaki so šli po planjavi proti Bajtarski hiši, mi pa proti bazenu in Žotovemu griču. Nasprotnikove strojnice pa smo obšli. Na griču sta se moj brat Ivan in še en stražar že več kot uro upirala večjemu številu nasprotnikov. Torej, juriš na Žotov grič, od bazena čez ravnino Konjski vrt. Vsi smo bili v grabnu pri bazenu. Poveljnik je ukazal premik naprej, kot po dogovoru se niti eden ni premaknil. Tedaj pa je padla komanda s popolnoma drugačnim glasom: »Naprej!« Vsi smo zleteli na ravno polje, kjer je odmeval gromki hura, hura, hura. Vpitje se je v čistem zraku slišalo do Sv. Vida. V nekaj sekundah smo bili na griču pri hišah. Odpora ni. Tekel sem ob skladovnici drv in čutil, da tudi na drugi strani teče nekdo. Ko sva pritekla do konca, sem bil pripravljen. Puška se je obrnila proti [Page 043]
meni. V istem hipu sem mu jo že dvignil in strel je zletel v zrak. Bil je stražar, Zidanški. Rekel sem mu, da je prepozen. Brat Ivan je vprašal, kdo je tam zadaj. Rekli smo, da stražarji. On pa nam ni verjel in nam rekel: »Najbolje za vas in za druge je, da se držite dvesto metrov od moje hiše vstran, ker imam še štiri patrone!« Tako malo, sem si mislil. Takoj smo se obrnili naprej proti Novakom. »Vzeti voli ručejo, torej tam so partizani, ki se že umikajo proti Zidancu,« sem si mislil. Šli smo v strelcih, razdalja je bila velika. Na ravnini smo našli dva padla, zato smo tekli naprej. Bližali smo se kraju, kjer so bili voli. Tedaj pa je nasprotnik ukazal mitraljezom zaporni ogenj. Več strojnic je začelo ropotati, spet smo polegli za par sekund. Naprej pri Grumu je počival fant, ki se je ves čas sam boril. Zaslišal je znane glasove. Bližal sem se postojanki vaške straže v Tavčarjevi vili. Da je le niso zaminirali, sem si mislil. Poveljnik Jaka je hodil za mano. Petrolejka je še gorela, po tleh je bilo raztreseno strelivo in bombe. Vprašal sem Jaka, kako so pustili, on pa je rekel: »Ravno kakor je.« Zelo sem si oddahnil. Posadka vaške straže je spet zavzela svojo hišo. Partizanom se je čudno zdelo. Sosedje so jih slišali, ko so se pogovarjali, da »belčki« dobro stražijo in samo čakajo, da bi prišli zraven in odprli ogenj. Več ur so čakali na ogenj, ki je prišel od drugod. Tudi volov niso gnali po cesti mimo postojanke, ampak daleč okoli po vrtovih. Vzeli so sedem najlepših volov. Takrat sem, drugič, opazil njih pogum. Mi smo se vračali proti Žotovemu griču in ko smo prišli v bližino padlih, smo zaslišali cepetanje. Že drugič so ju hoteli odnesti, pa so ju spet pustili. Drugi dan so ju vojaki identificirali, bila sta od nekod z Dolenjskega. Komandant in poveljniki so spoznali, da je najbolje, da stražarji ščitijo svojo vas, ker pravijo, da je domači pes najhujši. Izpad z Gornje Brezovice je bil pozabljen. Nekateri bi bili radi šli gledat, kam so odgnali vole, pa so jih drugi pregovorili, da jih verjetno nekje ob sledi čakajo strojnice. Imeli so prav.