Jasno je, da moramo …
Jasno je, da moramo na začetku maja 2022 malce pokomentirati naše najpomembnejše volitve, ki so prinesle v demokratični Sloveniji še ne doseženo premoč ene same stranke. Ta je sicer nastala šele pred štirimi meseci, zato je demokratično podhranjena, saj njene strukture delujejo po načelu diktata od zgoraj, torej bolj kot izvoljen je nekdo postavljen na odgovorno mesto. Postavljen pa je lahko le po ključu VIP – tj. veze in poznanstva oz. je to naredil tisti, ki je Robertu Golobu sestavljal stranko. Demokratična podhranjenost Gibanja Svoboda je očitna. Stranka nima težkokategornikov, kakor jih imajo ta hip SDS, NSi in Levica, ki bo nastopala v parlamentu tretji mandat s praktično istimi poslanci. Stranka nima ljudi, ki bi se s svojim delom in organizacijsko sposobnostjo pokazali za vredne vodstvenega mesta. Niti sam Golob nima takih izkušenj. Kajti povsem nekaj drugega je biti direktor, ki preprodaja elektriko svojega državnega lastnika, kakor politik. Kakor je nekoč ugotovil že Zoran Janković, tako bo zdaj ugotavljal Golob. Že zdaj mu množica znanih in zanj neznanih ljudi izstavlja račune. Vsak prihaja s svojimi zahtevami, vsak s svojim izsiljevanjem in prej ali slej denarja in privilegijev zmanjka. Zato bo moral izbrati, komu se bo prilizoval in koga bo pustil ob strani. Ali bo vzel Alenko v vladno palačo in pustil ob strani Marjana? Bo imel rajši šiviljo ali komika? Ne ona ne on nimata več nobenega demokratičnega mandata niti nimata strokovnosti, da bi bilo kaj takega potrebno. Prav tako ne ena ne druga strančica nima kadra niti razvejane strukture po deželi, da bi se lahko nanje skliceval. Resda bo imel podporo medijev, ki bodo – kakor so doslej – zamolčali za ljudi neprijetne stvari in poveličevali, kar hočejo sami slišati ali pa plasirati med ljudi. Volitve so prinesle Sloveniji še ne videno priložnost, da bi vlado lahko sestavljali le dve stranki, kar bi dober direktor takoj prepoznal, saj dva laže vladata kakor trije, štirje ali pet. Ker pa se sliši, da naj bi vzel polovico KUL-a ali pa kar vsega, čeprav so nedvomno vsi štirje edini pravi poraženci volitev, priča, da Golob ni svoboden v svojem ravnanju, ampak je lutka v rokah tistih, ki so ga ustvarili, vendar se niso spustili v javno tekmo za oblast. Prihaja torej čas, ko bodo zakulisne sile – udbomafija/strici v ozadju – brez ovir in omejitev spreminjali Slovenijo v mafijsko deželo. Demokratični manko Gibanja Svoboda in popolno pomanjkanje organizacijske strukture ter kratek čas obstanka torej ne obetajo nič dobrega. Vendar se moramo zavedati, da pravzaprav ne gre za novost niti ne za samostojno stranko. Že petič so skriti voditelji levičarskega univerzuma ponudili slovenskemu volivcu instant izdelek, ki so ga v manj kakor pol leta pripeljali do popolne zmage na volitvah. Pravim univerzum ali levičarsko vesolje, ker tako zajamem vse, ki spadajo v ta konglomerat. Od politkolesarjev, ki so dve leti in pol z zagrizeno vztrajnostjo in pravim sovraštvom vpili laži in sami sebe prepričevali, da se jim godi krivica, do neznanega direktorja državnega ali paradržavnega inštituta, za katerega sploh ne vemo, pa ima višjo plačo, kakor so jo imeli ministri (zdaj že govorijo, da je plača bedna in bi jo bilo treba tj. krepko dvigniti!), ki pa imajo bistveno večjo odgovornost in evropeizirati, veliko več dela kakor prekladati papirje, kar v resnici delajo mnogi direktorji državnih, monopolnih podjetij in zavodov. V to vesolje torej spadajo vsi sistemi, ki se napajajo iz državnega proračuna ali imajo poseben status v gospodarstvu (so končni naročniki z rednimi prilivi in nikoli tekmeci za trg) in jih je v Sloveniji toliko, da poberejo vse, kar ustvarimo in bi morali vlagati v razvoj in razcvet naše družbe. Do zdaj je bilo takega razsipavanja okoli tristo milijonov, zdaj se bo ta številka še dvig
nila. Prav tako bomo spet priče aneksom k javnim pogodbam, kar pomeni, da se bo korupcija razrastla. Obeti torej niso nič kaj bleščeči. Tisti, ki smo zdaj dve leti bili deležni enakega, tj. normalnega obravnavanja s strani države, se bomo zdaj vrnili na svoje dosedanje mesto zapostavljenih, drugorazrednih, tistih, ki preživijo sami in od svojega dela. Oni, ki so vpili, da se jim godi krivica, ker jih obravnavajo kot druge, pa se zadovoljni vračajo na mesto privilegiranih in razvajenih prejemnikov denarja iz državnega proračuna. Bizarnosti bo mnogo, vendar bomo o redkih zvedeli. Bodo že poskrbeli družbeno politični delavci v medijih. In ker pri nobenem razmišljanju o volitvah ne moremo mimo osrednjih medijev, hočem jasno zapisati, da sem povsem prepričan, da si demokratično okolje nima kaj očitati glede komunikacije z družbo. Stvari so take, da vsak potrebuje posrednika. Politik dolguje svojo javno podobo posredniku, tj. novinarju oz. novinarski hiši. Tu ne more nič, kljub TW ali FB ali Instagramu ipd. Kajti čivkneš lahko stokrat na dan, potem pa moraš opravljati svoje delo. Ko pa se na vsako samostojno javljanje zgrne množica plačanih in dobro skritih nasprotnikov, ki blatijo, se posmehujejo, širijo slabo voljo, v nedogled ponavljajo laži, ne moreš s temi plačanci držati koraka. In ko te nikoli ne spustijo k ekranu ali k mikrofonu, da bi predstavil svoje delo in govoril o njem, ampak dosledno vsako sekundo in minuto zlivajo gnojnico nate, se ne moreš ubraniti. Zato lahko demokratični politik naredi vse prav, pa njegovo delo ne pride do uporabnika, tj. državljana, ker mu novinarji ne dovolijo. In prav to se redno dogaja pri nas. Če so Šarca spraševali o vsem in za vsako stvar, tako da smo bili že siti njegovih šarcizmov, ki so med seboj tekmovali v nesmiselnosti in banalnosti, tako nismo imeli priložnosti, da bi Janšo videli in slišali. Če pa so že morali dovoliti, da je predsednik vlade prišel na ekrane, potem so prej in potem predvajali toliko slabega, da ga pravzaprav nisi hotel gledati. In zato je vsak poziv k samokritičnosti ob nastopanju in komuniciranju nesmisel. Kmalu bomo videli tudi na tem področju spremembo. Osrednji mediji bodo naklonjeno, prizanesljivo in previdno poročali o delu in nedelu prihodnje vlade. To se bo dogajalo toliko časa, dokler bo Golob ponižno in hlapčevsko delal, kar mu bodo naročili. No, delal je pretiravanje, njegova naloga bo, da čim več denarja iz proračuna spravi v levičarske žepe. In ker vemo, da mu denar ne smrdi, bo podobno delal zase, kakor je delal vsa leta svojega službovanja v državnem podjetju. Prav zanima me njegovo premoženjsko stanje, ki ga bo moral oddati na KPK. Prepričan sem, da ne bom presenečen, marsikdo pa bo, ker bo, glede na milijonske prihodke, prikazal bore malo premoženja. Zato se bomo lahko vprašali: »Kam so šli njegovi milijoni?« Dokler pa se vse našteto ne pokaže oz. zgodi, bi rad z vami delil nekaj svojih misli o volivcih, ki so povzročili antidemokratični cunami v parlamentu. Ali lahko trdimo, da so bili Golobovi volivci prevarani? Čas je, da nehamo – mi na demokratični strani politične razpredelnice – govoriti o »oslih, ki so šli več kot enkrat na led«! Po peti ponovitvi ne gre za prevaro, temveč za vzorec. Ne gre za naivnost, temveč za izbiro. Ne gre za prisilo, temveč za svobodno izbiro. Zakaj so torej tudi petič uspeli s staro formulo novega obraza in vsilili namesto stranke gibanje in namesto trdega dela reklamno fasado? Zakaj ljudje znova in znova kupujejo mačka v žaklju, potem ko so se vedno opekli? In predvsem, ali gre za neumnost ali ne, ker kljub norosti takega početja vedno več ljudi vztraja pri tem vzorcu. Poskusil bom zapisati nekaj misli, s katerimi si poskušam odgovoriti na zastavljena vprašanja. Pri tem sploh ne trdim, da imam prav, še manj, da bi bile te misli znanstvene ali z raziskavami utemeljene. Pri sledečem besedilu gre za klasično, osebno razmišljanje in poskušanje razumevanja, ki naj bi bilo zadostno utemeljeno, da prestane prvo kritično preizkušnjo bralca. Potem pa bomo
iskali dalje, kajti zdi se mi, da demokratični tabor izgublja stik z miselnostjo in duhovnim razpoloženjem povprečnega Slovenca. Menim, da smo Slovenci zadrti konzervativci in nočemo sprememb. Ko sem gledal zadnji Janšev poziv »Brez eksperimentov«, sem pomislil: »Saj si vendar ti, dragi Janez, za Slovenca eksperiment.« Če torej navadnega človeka pozivaš k ohranjanju statusa quo, potem ga pozivaš, da voli dediče revolucije. In točno to so ljudje naredili. Ljudje so volili status quo. Slovenec ne mara sprememb, pa četudi se tako odpove reprizi najboljše vlade doslej. Vse številke in družbeni kazalci kažejo v pozitivno smer, vendar je to za nas revolucija, to je sprememba, ki je nismo še mogli niti asimilirati. Sprememb pa nočemo! Torej nočemo niti dobrega, ker je preveč novo, preveč nam je tuje. Ta miselnost je globoko zasidrana v našo ostarelo družbo. Že po naravi ostareli ljudje ne marajo sprememb. Vse in vedno mora biti tako, kot je bilo, čeprav je ta tako, kot je bilo, v resnici samo predstava, ki jo ima v glavi. Menim, da je celotna slovenska družba ta hip uglašena s to mentaliteto. Od Cerkve do najbolj skrajne Levice, vsi razmišljamo in se trudimo, da se ne bi nič spremenilo. Kajti tudi skrajnost Levice kot stranke ni nič novega, ampak je samo prazno hrepenenje po preteklosti, ki je nikoli ni bilo. Levičarji sicer hvalijo čas pred svobodo, a potujejo prej v New York kot v Moskvo, v London in Pariz prej kakor v Peking ali Pjongjang, raje gredo v Cancun kakor v Havano in v Katar ali Dubaj prej kakor v Minsk. Kapitalistične prestolnice povsem različnih političnih sistemov so jim ljubše kakor socialistične prestolnice. Osebno imajo rajši ZDA kakor Rusijo, čeprav se politično razglašajo za putiniste in romajo v Moskvo po medalje in nekaj minut carskega blišča. Podobno je tudi v Cerkvi na Slovenskem. Ničkolikokrat sem slišal stavek: »Vedno smo tako delali,« kot argument, da ne smemo nič spremeniti, čeprav je to, kar delamo, neučinkovito, preživeto in le še prazna lupina. Ničesar si ne upamo opustiti, ker bi se potem zdelo, da nič ne delamo. Bojimo se vsemogočnega, kaj bodo rekli, še bolj onega, kaj bodo mislili, nikoli pa se ne bojimo Vsemogočnega. Zato nismo verniki nič drugačni kakor množica, ki je volila zdaj petič zapored nov obraz. Voliti novi obraz, pomeni, da si na videz za spremembe. Vsakič so zapakirali ponujeno novo izbiro v moralne kategorije, ki izhajajo iz splošne, neoprijemljive, a stvarno prisotne sodbe, češ vsi politiki so enaki. Mišljeno je seveda enako slabi, enako pokvarjeni, enako nesposobni. Pa se je zdaj zgodilo, da smo imeli dve leti odlično, sposobno in delovno vlado, kakršne si pravzaprav nismo zaslužili. Vsak, ki je ponavljal ljudsko sodbo, češ vsi so enaki, je vedel, da si laže in da tako govori zato, da preusmeri pozornost drugam. Res pa je, da so levičarski politiki slabi, pokvarjeni in nesposobni. So pa – tudi in zaradi pomoči osrednjih medijev – odlični retoriki in skrbniki svoje javne podobe. Tu jim moramo priznati celo neke vrste odličnost, čeprav v slabem. Ampak spet pridemo do ugotovitve, da je dober, sposoben in pošten politik nekaj novega, nekaj revolucionarnega. Tak politik je eksperiment, ki ga v resnici Slovenec noče. Po toliko desetletjih balkanizacije v komunističnem slogu smo se navadili na balkanijado in pozabili na staro, dobro katoliško vzgojo v avstro-ogrskem duhu srednje Evrope. Večina državljanov Slovenije je in se prišteva k Balkancem in tako tudi ravnajo. Korupcija, princip znajdi se, mentaliteta zvez in poznanstev so naš modus operandi. Tistega, ki ravna pošteno in po pravilih, imamo za idiota, osla. Povsem naravno se nam zdi, da država ne uredi statusa izbrisanim, ker bi potem postali navadni državljani, ker so to volivci levičarjev, ki jim vračajo njihov glas s privilegiji, ki jih vsebuje Eksperiment bi bil torej izbira poštenosti. Eksperiment bi bil za Slovenca izbira pomladnega, demokratičnega bloka strank in ponovitev začasni status. mandata odlične Janševe vlade. Eksperimenta pa Slovenec noče.
Množično so ljudje šli na volitve, da bi vse ostalo tako, kot je bilo. Tako kot so vajeni. Tako kot znajo preživeti. Pri tem so privilegiranci isti, kakor so bili od revolucije sem, in zatirani tisti, ki so v resnici hrbtenica našega naroda in naše družbe. Prvi se bojijo, da bi padli med navadne državljane, mnogi drugi hrepenijo po tem, da bi bili deležni privilegijev in lahkega življenja, ki ga plačujemo levičarskim razvajencem, ki nič pametnega ne delajo. Zdaj imamo pač dokaz, da je res tako in da bi bilo za vse najbolj koristno, da ukinemo vse razpise, namenjene NVO-jem in podobnim organizacijam. Veliko manj bi bilo brezdelnežev, ki imajo bajne prihodke iz proračuna, in zato tudi manj družbenih napetosti. Ko človek dela, da preživi, potem ne more politkolesariti … Poskusil sem si odgovoriti na vprašanje, kaj se dogaja v psihi človeka, ki se boji eksperimentov in petič voli novost, ki novost ni. Zdi se mi, da človek, ki tako ravna, predvsem podzavestno v sebi išče opravičilo za svoj strah pred spremembami, posebno ko ve, o tem sem prepričan, da bi bilo prav, da ravna drugače. Strah pred spremembami je lahko globok in podzavesten. Oboje pa je znamenje nezrelega človeka, ki je zastal na poti do spoznavanja samega sebe. Nezrelost pa je tudi eno od splošno znanih in razširjenih duševnih stanj v našem času. Nezrelost je v tem, da se izogibamo svoji odgovornosti, tako osebni kakor družbeni. Neodgovornost je v tem, da nismo pripravljeni na znane in neznane posledice, ki jih naša dejanja prinašajo. Tako npr. splav dokazuje nezrelost in neodgovornost staršev, ki nočejo sprejeti odgovornosti za svoje spolno življenje. Kajti če hočemo ali nočemo, spolnost vedno vključuje možnost spočetja otroka. Ko pa se to zgodi, postanemo odgovorni za otroka, ne le za njegovo rojstvo, temveč tudi za ipso facto njegovo vzgojo in življenje. Splav je torej beg pred odgovornostjo za otroka. V politični izbiri pa se mi zdi sindrom novega politika beg pred odgovornostjo za pretekle izbire. Vsakdo, ki je kadarkoli volil Cerarja, Jankovića, Bratuškovo, Šarca ipd., je bil razočaran. Da je tako, priča, da so vse naštete stranke že iz parlamenta in so izginile na smetišču zgodovine. Vsakogar so volivci kaznovali, ker so jih razočarali. Zrel državljan, ki stranko voli iz prepričanja, bi ali volil sorodno stranko ali pa bi podprl drugačno opcijo. Nezrel državljan pa bi ponovil vajo z novim človekom, ki ga bo – tako spet dokazujejo vsakokratne volitve – znova razočaral. Ker so pričakovanja nerealna, je razočaranje pričakovano. Dovolj je en mandat, da se to zgodi. Voliti vedno novo omogoča volivcu, da samega sebe opraviči zaradi pretekle slabe izbire in poln upanja pričakuje po istem kopitu boljše čase. Sicer mora slutiti, da jih ne bo, a utvara mora delovati le kratek čas, npr. pet mesecev, da povzdigne novega človeka na prvo mesto. Neodgovornemu in nezrelemu volivcu ne ustrezajo etablirane in trajne stranke kakor tudi ne dolgoletni politiki, ki so se izkazali med somišljeniki in tudi kot javni delavci, državniki. Letos je bilo to še posebej očitno. Na eni strani so kandidirale stranke, ki so se sklicevala na opravljeno delo, misleč, da je to dobro spričevalo za še en mandat, na drugi strani so kandidirali polni sovraštva do delovnih politikov in obljubljali nemogoče stvari. Nezreli ljudje pa so tudi pohlepni. Hočejo več, kakor lahko dobijo. Zato so rajši nasedali obljubam, čeprav praznim in nerealnim, ampak se dobro slišijo, kakor otipljivim dejstvom. Namesto po njih sadovihpo njih obljubah smo jih izbrali. so volili po principu In ker so obljube v resnici prazne, ne bodo uresničene. Ko razmišljam o slovenskem novotarskem volivcu, pa ne morem mimo dejstva, da so med nami ljudje, ki po treh desetletjih blatenja, šikaniranja, preganjanja in demoniziranja ne morejo normalno reagirati, ko slišijo ime Janez Janša. Našega najboljšega politika, ki je v teh dveh letih dozorel v državnika, ki presega meje Slovenije, vidijo kot demona vseh demonov, kot Orbančka, kot Trumpka, kot Maršala
Twita … Po treh desetletjih sistematične antipropagande je komunističnim agitatorjem uspelo ustvariti antiJanša refleks, ki je močnejši kot kar koli drugega. Nič si ne delam utvar, da bi se kaj izboljšalo, če bi Janša odstopil in stopil v več kot zaslužen pokoj. Namesto njega bi prišel kdo drug. Nastavki so tukaj in odvisnost od te antipatije je tako velika, da bodo hitro našli koga drugega. Tako kakor taisti ljudje ne prenesejo milega in poštenega vprašanja: »Zakaj bi si Kučan zaslužil dosmrtno privilegirano penzijo?« ker je njihov edini možen odgovor: »Ker je pač Kučan,« in tu se njihova argumentacija konča, tudi niso sposobni razmišljanja, ko gre za prvaka SDS. In ta v žolču zakoreninjen afekt je igral pomembno vlogo tudi pri izbiri, ki smo ji bili priče. Potem ko jim je uspelo to Janševo vlado predstaviti kot fašistično, ker naj bi ne imela njihove legitimnosti, so ustvarili zmes pogojev, ki jim je prinesla zmago. Zmaga, ki jim omogoča lahko in nemoteno vladanje in ki bo zabetonirala mnogo slabih stvari, zaradi katerih bomo še bolj zaostajali za normalnimi postkomunističnimi državami: Češko, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, ki so bile po vseh družbenih kriterijih daleč za nami. A zdaj smo mi postali slepo črevo udbovsko-komunističnega raja in sprašujem se, kako pobegniti iz tega. Tokrat ni možnosti, da bi vlada padla z odhodom predsednika vlade. Zlahka bodo imenovali in izvolili drugega. Štiri leta pa je dovolj dolga doba, da bodo vse pore države prečistili demokratičnih elementov in nas vrnili v svoj ideal: rdeči, enoumni komunistični raj. Ljudje so volili Goloba, da bi se nehali eksperimenti demokratizacije, svobode, odgovornosti, poštenosti, podjetništva, neodvisnosti in majhne države. Izbrali so zavestno in svobodno, ker so to naredili že petič zapovrstjo. Mislim, da bodo dobili, kar so hoteli dobiti, in da jim to ne bo všeč. Kajti v Sloveniji je težava ta, da besede ne pomenijo, kar mislimo, da pomenijo. Ko namreč govorimo o svobodi, ne misli mo na svobodo, ampak na komunizem. Ko govorimo o poštenosti, mislimo prej na sposobnost, da se nekaj naredi, npr. pravimo »pošten lopov«, kar pomeni, da je dober lopov. Izroditev našega jezika in s tem zameglitev našega moralnega kompasa se je nedvomno začela tisti dan, ko je KPS preimenovala Protiimperialistično fronto (PIF) v OF. Mnogi člani partijskih tolp so »sanjali svobodo«, vedoč, da prinašajo najhujšo moro za katerikoli narod in družbo, da prinašajo komunizem. Tako se ponavlja danes ironija, da prihaja na oblast gibanje, ki v imenu nosi besedo svoboda, pa jo z dejanji in grožnjami že omejuje in bati se moramo, da jo bodo povsem ukinili. Kakor nas OF ni osvobodila ničesar, niti okupatorjev ne, ki so se sami umaknili, ker se vojna ni odločala v Jugoslaviji, kaj šele v Sloveniji, potem pa je izvedla državni udar in uvedla totalitarizem tako, da je pobila desettisoče naših najboljših mož in fantov. Kljub temu so ljudje svoj zadnji upor pokazali na prvih povojnih volitvah, ki so jih morali pregoljufati, ker sicer ne bi imeli večine. Potem pa se je začel čas enoumja, po katerem tako hrepenijo mnogi, ki pravijo, da se samo kregamo, ker drugače mislimo. Ampak saj v tem je bistvo, da smo tako svobodni, da se lahko kregamo, ker drugače mislimo, različno govorimo in tako tudi ravnamo, a se pri tem ne pobijamo. Tega poglavja pa levičarji še niso osvojili. Če ne misliš kakor oni, če ne govoriš kakor oni, če ne ravnaš kakor oni, te danes izločijo, gospodarsko uničijo, medijsko umorijo, če vse to ne uspe, te pa strpajo v zapor. Človek je sicer še živ, ampak je v resnici mrtev, zato sedanji zločin ni nič manjši kakor zločin nekoč. Svoboda je nujno potrebna, če hočemo priti do resnice. Svoboda in resnica sta med seboj povezani. Kdor hoče biti svoboden, mora ljubiti resnico. Kdor ljubi resnico, pa se nujno bori za svobodo, ker brez nje ne more slediti resnici. To je zadnja komponenta, ki sestavlja zmes, ki mi omogoča lastno razumevanje odločitve polovice volilnega telesa.
V Sloveniji smo izgubili čut za resnico. Preprosto lahko trdim, da si hočemo lagati in radi živimo v laži. Sicer je z resnico tako, da sveti kot luč in tema je ni sprejela. Luč pa v temi sveti in je nobena tema ne more premagati. Edina zmaga teme nad lučjo je trenutek, ko luč ugasnemo. Laž, zmota in manipulacije ne morejo premagati resnice, lahko jo utišajo, lahko onemogočijo ljudem, da bi prišli do resnice in jo vzljubili. To pa so že najgloblje duhovne sfere, kjer se odvija tisti strašen boj med dobrim in zlim, resnico in lažjo in ki poteka po sredini vsakega človeškega srca. Vendar v naši družbi ta hip velja, da resnica ni cenjena, temveč se zdi, da zmaguje laž. Ko pa človek noče imeti ali pa nima preprostega dostopa do resnice, takrat izgubi moralni kompas in ne ve več, kaj je prav in kaj narobe. Zdi se mi, da se nam prav to dogaja in da prav to omogoča, da ljudje mislijo, kako prav so naredili, ko so petič volili novo. Hitrega zdravila za naše splošno duševno in moralno stanje, ki bi omogočalo drugačne volilne izbire, ni. Ostaja nam samo drobnjakarsko, vztrajno in zavestno delo od osebe do osebe. Prepričevanje, poučevanje in zavest, da je vredno, ker ljudje niso neumni. In vsakdo, ki spozna resnico in jo vzljubi ter potem živi v skladu s svojim spoznanjem, prispeva h koncu te norije, v katero vstopamo v prihodnjih mesecih.
Dodatek
Kočevski Rog je zelo krščanski kraj. Zakaj? Zato, ker imamo tu posebno pravico reči, da stojimo na kraju trpljenja in poveličanja. Trpljenje, ki mu sledi poveličanje, je v osnovi krščanskega sporočila. Zato gre drama vsakega krščanskega človeka v tem dvojnem ritmu: v prenašanju in sprejemanju trpljenja in v pričakovanju poveličanja. Ko pridemo sem in v nas udarijo dogodki, za katere vemo, da so se tu dogodili, ko se zgrne na nas tolikšna smrt, tako sprejeta in tako prestana, in ko se po vsem v nas oglasi temeljno krščansko sporočilo, si pravimo: za tem, kar se je tu zgodilo, je mora lo priti neznansko poveličanje. In komaj to izrečemo, že tudi vemo, da je natanko tako, da je to res in da ne more biti drugače. Kočevski Rog je torej zato na poseben način krščanski kraj, ker tu na poudarjeno prepričljiv, lahko bi rekli, na razviden na čin doživimo temeljno resnico vsega in vsakega krščanskega življenja. Poleg tega pa je v tem smisel trpljenja, ki preide v poveličanje. Nobenega drugega smisla ni. In ker na Rogu ta smisel doživimo tako, kot smo rekli, je Rog tudi romarski kraj. Mar se romar ne odpravi na svoj cilj zato, da se tam potrdi in utrdi njegova vera? In da se vrne prost in svoboden, potem ko je našel potrdilo in smisel? JUSTIN STANOVNIK
[Page 82]