11. decembra 2021 je Vsemogočni po večno plačilo za vse dobro, kar je storila v skoraj 94 letih življenja, poklical gospo Albino Krašovec, ki smo jo vsi poznali kot Zoro.
Ko sva se 6. maja 2021 še zadnjič srečala »na Zavezi« ter se v predvajanem pogovoru sprehodila skozi spomine na njeno otroštvo, mladost in poklicno pot, je na koncu rekla, da pride še enkrat poleti. Žal se nama je uspelo pogovoriti le po telefonu, saj ji zdravje ni hotelo na bolje in so stopnice v pisarno predstavljale prehudo oviro. Kmalu je sledila novica, da se je med tednom preselila v dom, kar je nakazovalo, da ji srce peša in moči zmanjkuje. Ni pa ji zmanjkalo dobre volje in bistrosti duha.
Dekliški priimek Velikonja, ki jo umešča v družino očeta Narteja Velikonje, sam po sebi razodene tudi neizbrisno zaznamovanost, ki jo pusti ožje sorodstvo z najbolj znano žrtvijo revolucionarnega krivosodja. Kot njene sestre in bratje je tudi sama doživela in preživela krutost boljševiškega preganjanja v slovenski izvedbi.
Rojena v predvojno meščansko družino pravnika in pisatelja, v današnjih časih bi vrejetno k temu sodila še oznaka »aktivista«, v vsakem primeru pa intelektualca, ki je bil zaznamovan tudi s telesno invalidnostjo, je otroštvo in mladost preživljala kot večina drugih katoliških deklet. Iz pogovora je bilo sicer čutiti nekaj grenkobe, ki jo je čutila zaradi neizkazane podpore staršev pri šolanju, a hkrati tudi jasno priznanje, da ji učenje ni posebej ustrezalo. Kot dijakinja Krekove gospodinjske šole je svojo bodočnost snovala na praktičnih veščinah. Jasna družinska zavest o nevarnosti komunizma, za katero je oče Narte poskrbel, je vodila do tega, da maja 1945 družina ni pričakala skupaj. Zora je bila ena izmed treh sester (poleg nje še Zina in Ančka), ki jih je oče poslal v begunstvo v Avstrijo. Dva brata (Tine in Jane) sta bila tik pred koncem vojne (5. maja) napotena k domobrancem in sta se znašla na Vetrinjskem polju, brat Jože je bil pri domobrancih v Ajdovščini in se je umaknil v Italijo, sestra Mija je bila aretirana v Gorici kot tajnica v šoli, sestra Ivanka se je umaknila v Italijo. Tako razbiti so bili daleč od procesa proti očetu, ki se je odvil v Ljubljani junija 1945. Pretresljivo je bilo poslušati Zoro, ki je priznala, da je novica o smrti očeta, ki jo je slišala s prižnice cerkve v Lienzu pred pridigo, ni prizadela toliko, kolikor jo je prizadela novica o vrnitvi domobrancev.
Kasnejše novo življenje je Zoro po vrnitvi domov leta 1947, ko se je družina spet združila v novem domu v Guncljah, zaznamovalo z očitno politično neprimernostjo, ki je botrovala osamljenosti in zapuščenosti.
[Page 143]
Kaj taka osamitev pomeni za mlado, 19letno dekle, si lahko mislimo le ob grenkobi v njenem glasu po skoraj 75 letih. Imela je srečo, da spremembe kljub vsemu niso tako silovito spremenile njene poklicne poti, kot je to veljalo za sestre in brate: nadaljevala je študij na gostinski šoli, drugi pa so svoje želje po študiju v humanistiki in družboslovju morali opustiti in se usmeriti v politično manj problematične tehnične stroke.
Politični neprimernosti navkljub je Zora vedela, kaj v življenju želi in pričakuje. Očitno je bila dovolj ambiciozna in hkrati prepričljiva, da je kljub šestim različnim službam v prvih petih letih delovne dobe vztrajala in našla svoje mesto v vodenju knjigovodstva in računovodstva v gostinstvu. Njena neposrednost in nepopustljivost ter prostodušnost, ki ni poznala diplomatskega ovinkarjenja in politične korektnosti, je bila tudi nam pri Zavezi dobro poznana, a še bolj nam je bila poznana njena predanost, dobrota in iskriva dobra volja.
Od vabila pokojnega brata Tineta v letu 1992, da naj pride uredit knjige društva, je ostala zvesta Zavezi. Neutrudna romarica po spominskih slovesnostih, spodbujevalka dela na farnih spominskih ploščah, vztrajna organizatorka dežurstev v času uradnih ur v tajništvu, milostljiva izterjevalka naročnin in članarin ter skrbnica spomina na mnoge dobrotnike društva. Neštetokrat nam je mlajšim s preprostim stavkom znala pojasniti kaj, kdaj in po čigavi zaslugi se je zgodilo to ali ono v zgodovini našega društva. Njena odlika je bila, da je vedno znala čast in zasluge pripisati tistim, ki so jim šle, tudi če do njih morda ni gojila osebnih simpatij.
Ponedeljki, ko je bila od jutra do popoldneva na razpolago v tajništvu, urejala knjige in sprejemala obiske ter telefonske klice, bodo ostali prijeten spomin z veliko hvaležnostjo za njeno nesebičnost in kreativnost, ki jo je do leta 2020 namenila Novi Slovenski zavezi. Njena ključna zasluga je, da je pri vseh, ki smo bili v zadnjih letih za društvo odgovorni, spodbujala spoštovanje do najmanjšega daru naših zvestih podpornikov – ne le v denarju, tudi v času, prostovoljnem delu, skrbi, molitvi in predanosti. Dobili smo jasno predstavo, da je društvo preživelo in doseglo vse, kar je doseglo, zgolj zaradi darov in podpore ljudi, ki niso dajali od svojega preobilja in ki nam niso bili dolžni dati.
Hvala, draga gospa Zora, za vašo pomoč, za vaše pričevanje, za vašo podporo. Naj veliki Knjigovodja v nebesih pošteno obračuna in bogato poplača vse, kar ste v življenju nabrali kredita tu, s svojimi deli in talenti! ■