Dragi prijatelji! Lep pozdrav vsem: organizatorjem simpozija treh Slovenij o treh totalitarizmih, posameznim razpravljavcem in poslušalcem.1
Starozavezni Salomon je znal povedati: »Vesela novica ozdravi bolno kost …« Ne vem, ali je to res, vem pa, da so novice, ki lahko staremu človeku prinesejo krepko dozo posebnega kisika. In tokrat je to bilo sporočilo o izvedbi tega našega srečanja.
Simpozij ob stoti obletnici rojstva dragega Milana Komarja, kot je rečeno v vabilu na simpozij, »ključnega misleca slovenske realistične filozofije«. Pa ob tem dogodku priplavajo v spomin nekdanja srečanja s prijateljem, vsaj kolikor jaz vem, edinim filozofom v Evropi, ki je sam osebno, in to v svoji domovini, doživel vse tri totalitarizme. Jih doživel in, hvala Bogu, preživel. Ko govorimo o preživetju, navadno vsaj moj rod pomisli na našo tragično polpreteklost, na Ljubljano leta 1942: italijanska okupacija, po Ljubljani in po deželi prve komunistične likvidacije, umori v glavnem članov katoliških organizacij. Komarja opozorijo, da je na seznamu za likvidacijo, mu svetujejo, naj se umakne. In gre res za nekaj časa najprej v Gorico k dr. Janku Kralju, potem pa v Turin, kjer doštudira pravo in doktorira. In se vrne v Gorico. Postane tesen sodelavec dr. Janka Kralja, političnega vodje goriških Slovencev, enega poznavalcev, res do bistva poznavalcev komunizma. Prišlo je do likvidacij Kraljevih sodelavcev. Iz spominov vosovskega likvidatorja Zdenka Zavadlava 50 let pozneje izvemo, kako je bilo: dvakrat je bil poslan v Gorico, da ustreli Kralja, a mu je obakrat spodletelo. Komar se je zavedel, da ni druge rešitve kakor umik, torej je z nosečo ženo ter eno hčerko odšel v Argentino.
Pred dnevi me je neki prijatelj vprašal, kako sva se s Komarjem sploh spoznala. Iz ljubljanskih časov se ga ne spominjam. Toda ko so partizani leta 1943 na Primorskem ubili mojega brata Mirka, sem šel v Gorico prepričan, da bo njegovo truplo tam. Toda v resnici so ga že prepeljali v Trst in takrat me je Komar spremljal, da sva šla v Trst na pogreb. Kasneje sva se srečala v Argentini: osebna srečanja, pogovori po njegovih predavanjih tako v slovenski skupnosti kot na kakšnem argentinskem inštitutu. Celoletni mesečni tečaji pri Slovenskem katoliškem akademskem starešinstvu. Deset let zapored je vsako leto posvetil ciklus predavanj o aktualni tematiki.
Slovenska skupnost v Argentini je takrat živela kar pestro življenje. Štela je le kakšnih šest tisoč ljudi, a je dolga desetletja izdajala kar 14 publikacij: politični tednik pa različne, v glavnem mesečne publikacije: versko revijo s prilogo za otroke, dve domobranski glasili, Katoliške misijone, Glas Kulturne akcije, glasilo duhovnikov, glasilo borcev za samostojno slovensko državo, revijo za družbena vprašanja itn.
1 Uvodni nagovor akademika Zorka Simčiča na Simpoziju treh Slovenij o totalitarizmih ob 100. obletnici rojstva Milana Komarja.
[Page 103]
Toda že po nekaj letih je bilo začutiti, da to delovanje sicer ohranja vrednote krščanstva in narodnosti, da pa manjka center, ki bi stremel k večji zahtevnosti, višji kulturi. In tako se je rodila zamisel o Slovenski kulturni akciji in z njo tudi o njeni reviji Meddobje.
Najpogostejša srečanja s Komarjem v zadnjih petnajstih letih mojega bivanja v Argentini so bila, ko sem ga vsak četrtek poslušal na Instituto de Cultura Hispánica. Pogosta srečanja in – najbolj rodovitna. Mislec in hkrati radodaren učitelj, zame brez dvoma največja osebnost, kar sem jih srečal v življenju. Hkrati pa je bil še vsa dolga desetletja prijatelj, ki mi je pomagal pri osebni rasti. »Rasti!« – to je bila ena izmed značilnih njegovih besed, še posebej pogosto uporabljena, kadar je govoril ali pisal mladim.
Ko so me na prvem občnem zboru Kulturne akcije predlagali za urednika Meddobja, sem bil mnenja, da bi naj bila še dva sourednika. Predlagal sem Ruda Jurčeca in Milana Komarja. Jurčec se je takoj opravičil, saj bo že kot predsednik ustanove imel precej dela, pa tudi Milan je rekel, da zaradi vrste raznih obveznosti žal ne more, da pa mi obljubi prispevek prav za vsako številko. To so bili začetki njegovih kasnejših številnih razmišljanj o razgovorih. Kmalu zatem sva se srečala, pogovarjala cele ure samo o reviji. Takrat mi je rekel: »Zorko, naša skupnost je kot potopljena ladja, ki se ji vidi samo še jambor nad morjem. Če ti bo uspelo dvigniti ta jambor nad gladino, se bosta prikazala tudi premec in krma.« Dejstvo je, da sem nekaj mesecev razpošiljal vabila predvsem literatom tako po Evropi kakor po drugih kontinentih. Že po nekaj letih je revija imela skoraj šestdeset v glavnem slovenskih sodelavcev.
Zame je bil Komar videc. Zaznal je filozofske zmote, ki so se porajale po Evropi, in vedel, kaj bodo rodile. Sledil je dogodkom po svetu, sodobnim gibanjem, jih analiziral, kritično spremljal zlasti nove filozofske tokove. Dostikrat je govoril o marksizmu. Zanimivo se mi zdi, ker je takrat vladalo kar splošno mnenje, kdaj tudi v katoliških krogih, da je marksizem filozofija prihodnjega stoletja. V Sloveniji so razni misleci večkrat razpravljali o možnosti simbioze med marksizmom in krščanstvom. On pa je predvideval – in to pred štiridesetimi, petdesetimi leti – razpad marksizma. A že nekaj let za tem tudi opozoril na njegov novi razplod, in to ne v nekdanjih socialističnih družbah, ampak v kapitalističnih. Včasih sem ga spraševal, kako je možno, da so se vse njegove napovedi izpolnile. »Ampak, Zorko, poslušaj, ti vidiš nekoga, ki si reže žile. Teče kri. Ali je res treba biti filozof, da veš, da bo slabo končal, če mu ne priskočiš na pomoč? Prej ali slej vsaka zmota prinese negativne posledice.«
Rad je ponavljal misel nekega svojega profesorja v Turinu: »Per essere benevolmente critici, bisogna prima essere criticamente benevoli.« Bodite kritično dobrodušni in dobronamerno kritični, toda sam je bil v svojih stališčih včasih nadvse oster, skoraj napadalen. Velikokrat je pisal o pogumu, pa o borbenosti, v njem je bila želja po boju. Nekaj vojaškega. Samo mimogrede: nekoč mu je sestra iz Slovenije poslala odlikovanja, s katerimi je bil odlikovan njegov oče kot avstrijski vojak. Ta je v prvi svetovni vojni trikrat prejel medaljo za junaštvo na fronti in Komar je bil nadvse ponosen na očeta. – Ali pa: v slovenskem domu v Carapachayu je 20 let predaval skupini mladih. Vsako zadnjo soboto v mesecu. Predavanja so trajala kdaj tudi tri ure in več, pa je vsakokrat predlagal kratek odmor. In takrat smo vedno tudi kaj zapeli: vsakokrat seveda njegovo udarno pesem Zgodnja Danica, tvoji mornarji…
Kot iskalec prvih počel in zadnjih vzrokov je vsako leto podrobno analiziral kakšnega novega, na svetovno sceno prihajajočega filozofa. Toda bil je tudi prerok, profet, prophetes, in to v dvojnem smislu: prvič, človek, ki v Božjem imenu razlaga Božji nauk, hkrati pa tudi prerok kot prerokovalec. In kot tak je Komar imel dostikrat težave.
[Page 104]
Tudi na univerzi, na kateri je poučeval in na kateri so nekateri krogi želeli posodobitikrščanska načela. Nekoč, vem, se je v jezi sprl s samim kardinalom.
Ko se je nekoč hudo razburil nad trditvami nekega nemškega teologa, sem ga – na pol v šali – vprašal, ali se spomni, kako mi je pred leti podaril Gilsonovo Ljubezen filozofovin kako francoski filozof pravi, da Doctrina debet esse in tranquillitate: filozof se ne sme nikoli razburiti, mora biti miren. Ja, mi je odvrnil: lahko mu je bilo to reči tam okoli leta 1950, citirati Akvinca, toda takrat je bilo vsaj vsakemu normalnemu Evropejcu jasno, da je resnica resnica, neresnica (kaj šele laž!) pa neresnica. Kako bi reagiral danes, ko so vrednote ne samo zrelativizirane, ampak kdaj naravnost zanikane: da menda ene resnice sploh ni, ampak gre samo za interpretacije. In ko jasno vidiš, kam taka miselnost pripelje. Danes kar splošno velja, da je več resnic. Vsaj dvoje … Mar ne beremo lahko celo mislecev, ki trdijo, da ima vsak človek pravico do svoje resnice? In ko vrh vsega še odkrivamo, da množica – čeprav ve, da je kakšna novica lažna – raje prebira lažne novice kot pa odkrivanje resničnega dogajanja.
Včasih pomislim na njegov slog argumentiranja. Če je bil kdo absolutno prepričan o svojem prav, je bil to on. Zakaj so bili njegovi tečaji, celoletni tečaji tako množično obiskani? Neko leto je imel v dveh, treh centrih do tristo učencev. Zakaj? Naj ne zveni bogokletno, zato: »Kajti učil je kot nekdo, ki ima oblast in ne kot farizeji.« V tem je vsa skrivnost njegovega uspeha. Velika samozavest – Komar kot človek je res živel to, kar je učil, in uresničil, kar je govoril …
Poleg predavanj na univerzi je imel vedno tudi vrsto tečajev v različnih okoljih, in upoštevajoč okoliščine, je imel tudi različne pristope do poslušalcev. Na Instituto de Cultura Hispánica, kamor so že leta in leta hodili izobraženci z raznih področij – zdravniki, profesorji, podjetniki, psihiatri – so se nekako že skoraj bolj pogovarjali med seboj. Nekoč je podal neko problematično teološkofilozofsko trditev, pa se je oglasil nekdo od prisotnih: »To je pa drzno! Kdo to pravi?« In Komar čisto mirno: »Jaz to pravim.«
Po drugi strani pa je bil ponižen, te je poslušal, bil pozoren. Celo ob kakšnih malenkostih. V letih svojega zdomstva sem recimo večkrat obiskal Evropo, pa mu ob vrnitvi povedal kakšno drobno odkritje. Poslušal je z veliko zavzetostjo. Nekoč me je vprašal: »Kaj praviš o Koroški?« Pa sem mu rekel: »Koroška? Slovenski kmet leži na tleh, Avstrijec, močan, mu stoji z gojzarjem na grlu, ga ne pusti, da se dvigne. Slovenec se ne more ganiti, ampak tudi ta Avstrijec se ne more ganiti, če ga hoče obdržati na tleh.« Komar, v hipu: »Hegel! Oposición – subordinación …«
Nekateri naši rojaki, tudi kakšni intelektualci, so mu očitali, da je preveč razumski, racionalen, da ni čustven človek. Toda v Komarju je sobivala tudi čustvena komponenta, celo močna pesniška žilica. Ne samo da je pisal znane pesmi ob tisočletnici Škofje Loke, danes nihče ne ve, da je v Meddobju pod psevdonimom Anton Brezovnik objavil svoje Preproste pesmi, da je prevajal iz grščine ljubezensko erotiko Pavla Silentiarija, grškega bizantinskega poeta. Nekoč je Minki, moji soprogi, prevedel neki Michelangelov sonet, prav zanjo, in ji ga podaril. Človek čustva!
V enem svojih predavanj na Ramón Falcónu je razlagal Župančičevo pesem Podoba: »O, da mi je priti do moje podobe …,« ko se pesnik sprašuje, kako priti do lastne podobe, do zvestobe samemu sebi, ko se mu ta na koncu odkrije v obliki križa. Recitiral je poezijo, a ko je prihajal proti koncu: »O, da nam je priti do svoje podobe …,« je obmolknil, ni mogel naprej. In šele čez nekaj časa je drhte in komaj slišno končal: »… i meni i tebi, narod moj!«
Nekoč je bil zelo utrujen. Pač posledica tisočev ukradenih ur spanca na račun študija, razmišljanja. Hotel sem ga potolažiti in sem rekel: »Milan, ti učiš resnico, največje dobro, in sam praviš, da ‚bonum est diffusivum sui‘ – ‚dobro samo se razrašča‘. Ne moreš pa od sebe zahtevati preveč. Ultra posse …«
[Page 105]
Pa mi je rekel: »Glej, greš skozi gost, temen gozd, zagledaš otroka, ki ga neka žival hoče požreti; pogledaš na levo, moški hoče posiliti žensko; pogledaš na desno, nekdo z nožem od človeka zahteva denar, sicer ga bo ubil. Zlo, zlo, kaj boš naredil? Ne moreš vsemu pomoči. Zla je preveč in tudi zlo se širi samo.« – »Ne moreš! Ne moreš!« v smislu: vsemu pomagati. Kolikokrat slišani stavek iz njegovih ust … – Nisem ga mogel potolažiti. Saj je uspel, imel velik ugled, bil častni član v raznih svetih, prejel papeško odlikovanje, postal častni senator ljubljanske univerze, prejel odlikovanje ljubljanskega metropolita … A je žal res tako, kot pravi že Kohelet: kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti, in kdor si veča znanje, si veča bolečino …
Bil je eden glavnih stebrov naše skupnosti v Argentini. Pri tem pa je nekaj posebnega, tako rekoč izrednega: v Buenos Airesu so delovale različne skupnosti evropskih beguncev – poljska, hrvaška, ukrajinska itn. – nekatere dvakrat, morda celo trikrat številnejše od naše, pa vendar, vsaj kar jaz vem: v nobeni drugi ni bilo človeka, tujca, priseljenca, ki bi zase in za svojo številno družino – imel je šest otrok – služil kruh s poučevanjem – filozofije.
In druga še večja posebnost, nekaj ob čemer se nujno zamisliš, ko se ustavljaš ob našem narodnem značaju in stanju v naši družbi: Komar je bil v naši skupnosti ne samo nadvse cenjen, ampak tudi upoštevan: bil je avtoriteta izstopajočim kulturnikom, hkrati pa tudi političnemu vodstvu skupnosti ter gospodarskim teoretikom.
Zame, kot rečeno: največja osebnost, kar sem jih v življenju srečal. In to ne samo, ker je bil človek neverjetne erudicije, razgledanosti, spomina, poznavanja slovenske in evropske zgodovine. Učitelj. Pa prijatelj, ki mi je marsikdaj pojasnjeval bistvo kakšnih problemov, odstiral pogled v ozadje dogodkov, predvsem pa mi kdaj v hudih urah, saj tudi teh ni manjkalo – vedno trdno stal ob strani. Bogu hvala za to veliko milost.
Bilo je malo pred mojo vrnitvijo v domovino, ko sva se zadnjič srečala. Obiskal sem ga v Boulogne sur Mer. Bil je hudo utrujen. Navdušen sem mu govoril o sadovih njegovega ustvarjanja, on pa je molčal. Nenadoma pa me pogledal in potem dejal: »Zorko, vse skupaj ni drugega kot sad enega samega trpljenja.«
Dragi prijatelji: »Sejalec je šel sejat …« Vemo, da ni vse seme padlo na rodovitna tla, da pa je marsikatero rodilo mnogoteren sad. Tudi to vaše današnje sejanje bo rodilo sad – kolikšen, kje, ne veste, ne vemo. Toda ne samo da upam, trdno sem prepričan, da bo rodilo sad.
Uspešen dan vsem govorcem pa tudi poslušalcem! Hvala! ■
[Page 106]