Kako je pogorela šola v Žužemberku

O šoli v Žužemberku – pogled v zgodovino

Kdaj se je začel pouk branja in pisanja v Žužemberku, se ne ve prav natanko. Po kroniki župnije Žužemberk in ustnem izročilu že v 18. stoletju. Pouk je bil priložnosten; poučevali so župnik, kaplan ali mežnar v župnišču ali svojem stanovanju na hribu.

Leta 1827 je bila ustanovljena enorazredna šola pri župni cerkvi sv. Mohorja in Fortunata. Prvi učitelj je bil Matija Avsenik, za njim pa Bernard Jevnikar, ki je bil zelo priljubljen. Najboljši učenci so bili zapisani v zlato knjigo, ki je – tako kot vsi katalogi iz leta 1827 – zgorela v požaru žužemberške šole 26. julija 1943.

Leta 1872 so Žužemberčani sami zgradili šolsko poslopje. (Kamniti portal z letnico je ohranjen na poslopju stare šole.) Stalo je 1200 avstrijskih forintov. Zaslužni za prvi hram učenosti so bili učitelj Jevnikar, župnik Janez Brodnik (pokopan v Žužemberku) in Franc Pehani, gostilničar in posestnik.

V letu 1875 je postala šola dvorazredna. Njen prvi nadučitelj je bil Bernard Jevnikar, drugi učitelj pa Ivan Kutnar. Ta je služboval v Žužemberku kar 45 let. Veljal je za odličnega sadjarja.

Od leta 1876 do 1902 je vodil šolo nadučitelj Franc Koncilja, gospodarsko nadarjen mož. Leta 1888 je ustanovil gasilsko društvo, 1891 pa posojilnico v trgu. Učitelj in upravitelj Josip Schmoranzer, kasneje mikolog in arheolog, je bil ustanovitelj čitalnice in bralnega društva (spominska plošča na bivši Pehanijevi hiši – danes pošta).

Šola se je širila: 1878 v trirazrednico, 1881 v štirirazrednico, 1921 v petrazrednico, 1926 v šestrazrednico. Leta 1927 je bila odprta prva vzporednica, leta 1929 pa druga.

Druga svetovna vojna – kako je zagorela in pogorela šola v Žužemberku

V šolskem letu 1942/1943 je šolo v Žužemberku obiskovalo 346 otrok. Od leta 1941 do 1943 je potekal redni pouk v šoli.

Po tridnevnem napadu na italijansko in domobransko postojanko v Žužemberku so se morali partizani umakniti, še prej pa so 26. julija 1943 požgali šolo, zdravstveni dom in sodišče. Poveljnik združenih partizanskih enot Lado Ambrožič – Novljan je obvestil upravitelja Franceta Mervarja, da bodo šolo požgali.

Pričevanje iz zapisanih spominov Mire Mrvar, por. Kovač, upraviteljeve hčerke

Mira Mrvar, rojena 24. junija 1923 v Ambrusu, je bila prvorojenka v družini Franca Mrvarja, doma iz Klečeta, in Marije, rojene Vehovec, iz Žužemberka. Dobesedno navajam del njenih spominov, kjer opisuje, kako je zagorela in pogorela žužemberška šola.

»Pisalo se je leto 1943, 26. dan meseca julija. Do takrat je potekal pouk v šoli. V Žužemberku so bili Italijani. Še zdaj občutim moreče vzdušje; nekaj je bilo v zraku – težke slutnje … In vse hudo se je uresničilo.

Partizani so prišli v Žužemberk z namenom, da bodo zažgali in uničili vse, kar bi lahko služilo Italijanom. Ti so se pred tem že utaborili pri Fari, partizani pa v šoli z namenom, da jo bodo končno požgali. Kljub atovim prošnjam in prepričevanju, da noben Italijan še ni vstopil v šolo in da pouk poteka normalno, vse ni nič pomagalo … Zasedli so naše stanovanje; mama je vsa iz sebe dala leto starega Jožka v voziček in najnujnejše zanj ter odšla k Mlakarjevim, preden se je začelo streljanje. Z atom sva ostala sama v kleti.

[Page 49]

Figure 1. Šola v Žužemberku pred požigom (Franc Mervar, V senci žužemberskega gradu, 1938)

‘Šestnajst let mojega dela bo nocoj zgorelo,’ je bridko zajokal. Do takrat ga še nikoli nisem videla jokati.

Minute so tekle. Zavedala sva se, da morava vsaj najnujnejše spraviti v klet. Ata je šel najprej v zbornico, spravil dokumente učiteljic v škatlo, snel križ v svojem razredu in vse prinesel v klet. Potem sva šla v prvo nadstropje, v naš lepo urejeni dom. Lepa jedilnica s polno knjižno omaro ni prišla v poštev. Čas je bil kratek. Šola je bila že zasedena s partizani. Nekaj obleke, mast (ta je bila takrat dragocena), spominski servis iz Beograda, skodelice iz Sarajeva, kamor je šel ata v počitnicah na zasedanje kot predstavnik Jugoslovanskega učiteljskega združenja.

Pokanje se je pričelo. Če je malo potihnilo, sva spet tekla v stanovanje, kot bi kradla. Partizani so po razredih že nanesli slamo. Bilo je ob pol enih ponoči. Tedaj je prišel stric Mlakar ves razburjen. ‘Hitro bežita k nam. Mara je vsa iz sebe …’

Zvezali smo robove rjuh v cule in zmetali vanje najnujnejše. Bil je 27. julij – vročina. Da bi rešila čim več, sem oblekla kostim, zimski plašč, atovo suknjo, čez roke pa sem vrgla še mamin plašč.

Vsi otovorjeni do zadnjih možnosti smo šli in padali po cesti proti Mlakarju. Tedaj se je že vse bliskalo. Tudi pri Mlakarju so že bili partizani. Z atom sva neumorno prosila, da naj prizanesejo šoli. Odgovor je bil: ‘Zaradi vaših rjuh ne bodo šle naše glave …’

Ob 4. uri je zagorela šola …, sodnija …, grad …

Po treh tednih dobrohotnega zatočišča pri Mlakarjevih smo se vselili v našo prazno hišo, iz katere se je umaknil dr. Debeljak. Bilo je žalostno …

Prišla je jesen. Šole v Ljubljani so se začele, a mi, žužemberški študentje, zaradi vojnih razmer nismo mogli nikamor. Šele konec oktobra nas je neki fant peljal s konjsko vprego do Krke, potem smo šli v Grosuplje na vlak in se pripeljali v Ljubljano.

[Page 50]

Figure 2. Požgana šola Žužemberk – 26. 7. 1943 (arhiv družine Mrvar)

Figure 3. Stara šola v Žužemberku z letnico 1872 in s potonikami iz leta 1947 (Foto: H. Smrke)

Šole v Žužemberku ni bilo več. Pogorišče, razdejanje … Edino, kar je ostalo na šolskem vrtu, je bila atova velika ljubezen – čebele. Pa tudi te so bile uničene. V nemški ofenzivi so bili med Nemci tudi Čerkezi. Razbili so panje, uničevali čebele ter srebali med iz satovja. Razdejanje, žalost …«

Tako je zagorela in zgorela žužemberška šola. Kako se je to zgodilo, sem večkrat osebno slišala od tasta Franca Mervarja in tašče Marije (Mare) Mervar pa tudi od drugih starejših Žužemberčanov, ki požiga šole nikoli niso pozabili.

Kako so se šolali suhokranjski otroci od požiga šole leta 1943 do konca 2. svetovne vojne 1945

»V najtežjih razmerah so vzdržali, poučevali mladino, bodrili ljudstvo in z njim prenašali vse grozote…«

Kronika OŠ Žužemberk

Opisati želim, kako so se šolali suhokranjski otroci od požiga šole do konca 2. svetovne vojne 1945. Podatki o tem so ohranjeni v Kroniki OŠ Žužemberk, v članku Spomini na partizansko šolo kasnejšega ravnatelja Miroslava Vuteja in v rokopisnem Dnevniku Mire Mervar ­ Kovač. Zbranih pa je tudi nekaj spominov, ki so jih povedali moja tašča in tast Mara in France Mervar ter štirje še živeči Žužemberčani.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil Žužemberk z okolico pod nadzorom partizanov. Na desnem bregu Krke so imeli nekatere ustanove, med njimi Rajonski odbor OF.

[Page 51]

Figure 4. Porušeni Žužemberk

Septembra 1943 so samoiniciativno in na prošnje staršev zbrali šolsko mladino učitelji France Mervar, Marija Mervar in Rafaela Hrovat (Sekutarjeva), in sicer kar v svojih domovih: v Mrvarjevi hiši (danes Vrti 4) sta bili dve učilnici – ena v podstrešni sobi za starejše, ena v kuhinji za prvošolce; v svojem stanovanju je poučevala gdč. Rafaela svoje učence (danes Baragova ul. št. 26). Mize in stole so posodili krajani, največ župan Vehovec. Namesto table so uporabljali kar vrata ali mizne plošče, kredo so izdelali sami iz apna. Zvezkov ni bilo; otroci so pisali na arhivski papir, na škrniceljne. Ker ni bilo učbenikov, so si učitelji pomagali z različnimi besedili (Radijski vestnik). Zaradi bombnih napadov so morali pouk večkrat prekiniti in bežati – pri Mrvarjevih v obokano klet. Moja tašča Mara Mervar je večkrat povedala, kako je v polni kuhinji bosopete otroke učila črke, številke, brati in računati, ob tem pa so pazili še na njenega enoletnega sinka in včasih razdelili krajec kruha. Ob bombardiranjih so otroci glasno jokali, se skrili pod mizo in se oklepali učiteljice. S tastom sta jih težko spravila v klet. Šola je kljub manjšim prekinitvam kar redno delovala.

Februarja 1944 je t. i. SNOS (Slovenski narodno­osvobodilni svet) izdal učiteljem odločbe. 11. 2. 1944 jim je šolski nadzornik Oskar Venturini izročil dekrete, in sicer: France Mervar je bil imenovan za upravitelja, Marija Mervar, Rafaela Hrovat, Gabrijela Jerše in Anica Šercelj pa so bile imenovane za učiteljice. Kmalu nato se je šola preselila v boljše prostore. Uredili so tri učilnice: pri Mrvarjevih, v gostilniški sobi Franca Mlakarja in v mizarski delavnici pri Kocjančičevih – Ljubljančanovih. Iz tistega časa se je ohranil šolski katalog, v njem pa podatki o številu učencev in učnem uspehu.

[Page 52]

Figure 5. Franc Mervar z ženo Maro in hčerko Miro na šolskem vrtu – v ozadju šola pred požigom 26. 7. 1943

(arhiv družine Mrvar)

Tabela o številu učencev in uspehu v šolskem letu 1943/44

Kljub nevarnosti spopadov, bombardiranja so skoraj tri četrtine vpisanih otrok obiskovale pouk, kar je dokaz odgovornega odnosa staršev, da se otroci celo v težkih časih vojne učijo in vzgajajo. Poučevali so slovenski jezik, računstvo, zemljepis in verouk.

Zaradi bombnih napadov v središču Žužemberka se je morala šola preseliti na Cvibelj v gostilniško sobo pri Florjanu Grčarju in v Hrenovo hišo (danes Pečjak – pri Meščevih), dokler ni bil ta prostor zaseden s Kurirsko postajo TV­4. Zato je potekal pouk le pri Grčarju kar v treh izmenah. Junija 1944 je delo šole nadzoroval Oskar Venturini. Ob koncu junija 1944 se je učiteljstvo s t. i. osvobojenega ozemlja zbralo na konferenci v Podhosti. Iz Suhe krajine se je je udeležil upravitelj France Mervar. Razpravljali so o metodah dela in učnih uspehih. Vodil jo je publicist in pedagog Venceslav Winkler.

Šolsko leto 1944/45 se je začelo septembra, zaradi stalne nevarnosti pa so decembra 1944 prekinili pouk, in to do konca 2. svetovne vojne. Bombni napadi so namreč nekatere družine pregnali iz Žužemberka v okoliške vasi ali pa so se ljudje podnevi umaknili in se zvečer vračali na domove.

Treba je dodati, da učitelji za svoje delo niso bili plačani. Le enkrat so dobili od okrožja nagrado 500 lir, nekaj t. i. partizanskih bonov, tu in tam pa od rajonskega odbora kilogram mesa.

[Page 53]

Figure 6. Mlakarjeva hiša

Figure 7. Mrvarjeva hiša

[Page 54]

Figure 8. Družina Mervar pred požigom šole

Ko pogledamo danes na delo medvojnih učiteljev v časovni razdalji 78 let, lahko le občudujemo njihov pogum, veliko odgovornost, skrb in žrtve, da so v najtežjih časih vojne vzdržali, poučevali mladino, bodrili ljudstvo in z njim prenašali vse grozote ter vlivali upanje … Po vojni jih je nova oblast nagradilas prestavitvijo: France in Marija Mervar sta morala v šolo Šmihel pri Žužemberku, Rafaela Hrovat v Bušečo vas (okraj Krško) in Gabrijela Jerše na Dvor. Anica Šercelj je bila l. 1945 ubita.

Utrinki iz spominov na šolo

Karmela Ozimek, roj. Mlakar, 89 let

Spominjam se hudih časov vojne. Takrat, ko so partizani požgali šolo, je k nam pribežala teta Mara (Marija Mervar) s komaj enoletnim Joškom. Pripeljala ga ja v vozičku. Pokalo je in se bliskalo. Vsi smo bili prestrašeni. Naš ata (Franc Mlakar) je tekel v šolo po strica (Franca Mervarja) in Miro. Pomagal jima je nesti, kar sta še rešila iz goreče šole … – Jeseni smo žalostno gledali ožgane zidove naše šole. Potem se je začel pouk pri učiteljih doma. Jaz sem hodila k Mrvarjevim v podstrešno sobo. Učil nas je stric Mervar. Bilo nas je veliko, zato smo se stisnili skupaj. Učili smo se praktične stvari, pisali pa na škrniceljne iz konzuma. Kadar je bilo bombardiranje, smo bežali v klet; najmlajši iz kuhinje so jokali in se prestrašeno oklepali tete Mare … – Vem še, da sta bila dva razreda pri nas v veliki sobi. Učila jih je stroga učiteljica Jeršetova. Kadar so padale bombe v Krko, je špricalo do našega svinjaka. Naša mama (Josipina Mlakar) je dala otrokom kakšen piškot ali kruh, če je imela. Spominjam se tudi dobre učiteljice, gospodične Rafaele Hrovatove.

Slavka Legan, roj. Gliha, 86 let

Še vedno nosim v spominu čase, ko sem hodila v šolo: pred vojno in do leta 1943, ko je bila požgana, in potem, ko smo hodili k pouku v privatne hiše. Leta 1947 je bila zgrajena nova šola na ruševinah požgane. Učili so nas: upravitelj France Mervar, učiteljice Marija Mervar, Rafaela Hrovat, Irma Brumat, Merharjeva, Snojeva … Predmeti so bili: matematika, slovenščina, zgodovina, zemljepis, lepopis, fizika, verouk … Pisali smo na škrniceljne. Vem, da so nas tudi ocenjevali. Kasneje smo imeli peresa in kozarčke s tinto. Po vojni je bila v šoli malica, a je otroci iz nepartizanskih družin nismo smeli dobiti … Še vedno hranim spominsko knjigo, v katero so mi lepe želje napisali tudi takratni učitelji.

Elza Smrke, roj. Gliha, 84 let

V šolo Žužemberk sem hodila pred vojno, med njo in po njej. Ko je bila 26. julija 1943 požgana šola, so nas učitelji zbrali v privatnih hišah: pri Mrvarjevih v podstrešni sobi, v Kocjančičevi mizarski delavnici, pri Vehovčevih in pri Grčarjevih na Cviblju. Pisali smo na škrniceljne, ki nam jih je prinesla teta Mici iz konzuma.

[Page 55]

Verouk smo imeli v plaški cerkvi. Prvi razred je učila učiteljica Mara Mervar. Otrokom je bila kot mama. Dobili smo tudi spričevala s partizanskim žigom. – Leta 1947 je bila zgrajena nova šola. Šla sem v 4. razred. Za nižjo gimnazijo smo imeli sprejemne izpite. V razredu sta bila že kateder in tabla, manjkalo je zvezkov in svinčnikov. Ruščino je učil upravitelj Mervar; bil je zelo dober pedagog. Znal je povezati pouk z življenjem – od cepljenja sadnega drevja, čebelarstva do modrih naukov in svetovnih dogodkov, kot je bila korejska vojna. Za telovadbo smo imeli klotaste hlačke. Čitanke smo dobili od starejših učencev. Domače naloge so bile predvsem iz računstva. Okrog šole je bil tudi po vojni zasajen lep vrt. Mislim, da še zdaj pred vhodom v staro šolo rastejo potonike iz tistih časov. V srcu nosim živ spomin na cvetlično gredico pred šolo, saj mi je gospod Mervar zaupal, da sem skrbela zanjo.

Janez Potočar, 87 let

V 1. in 2. razred sem hodil v šolo v Žužemberk. V prvem me je učila učiteljica Mervarjeva, v drugem pa Ahačičeva. Julija 1943 so partizani požgali šolo, sodnijo in grad. Septembra 1943 sem šel v 3. razred. Pouk smo imeli pri Sekutarjevih, v veži, kjer je stanovala gdč. Rafaela Hrovatova. Bila je zelo skrbna. Kadar je zaslišala streljanje ali hrup letal, nas je poslala domov in zabičala, naj bomo previdni. Spominjam se, da nam je rekla: »Važno je, da boste znali brati, pisati in računati. Vojna ne bo večno trajala …« Navadno nas je bilo šest šolarjev: Slavko Kocjančič, Stanka Valant, Anica Šlogar, Bine Novak, Suzana Grbec, Malka Bijek in Anica Urbančič. – Zaradi napadov in bombardiranja je bil pouk večkrat prekinjen. Kasneje smo imeli pouk pri Grčarjevih v gostilniški sobi. Učil nas je upravitelj F. Mervar. Imel sem en zvezek in svinčnik. – Po vojni smo hodili v začasne učilnice pri Mlakarjevih in Vehovčevih, dokler l. 1947 ni bila zgrajena nova šola. Nekaj časa sem služil na Selih pri Šumberku. V znanju sem prekašal tamkajšnje šolarje. – Ne bom pozabil, kako je rušilna bomba prebila streho na cerkvi. Krulčevemu stricu smo pri pokrivanju pomagali Ceglarjev Jože, Hrovatov Miro in jaz. Kasneje smo od daleč opazovali, kako so cerkev zažgali partizani. – Ko sem leta 1954 prišel od vojakov, sem videl, da so v svobodi porušili še starodavno grajsko cerkev sv. Jakoba na trgu.

Figure 9. Dekret Franc Mrvar

Figure 10. Izkaz, 2 razred

[Page 56]