Ko sem pred približno dvajsetimi leti začel še kot študent zbirati različna pričevanja iz časa pred in med drugo svetovno vojno ter po njej, me je pot pripeljala tudi na Rakitno.1Bral sem spomine in poslušal pričevanja o otroštvu na vasi, kjer se je pridno delalo, molilo in veselilo. »Vsak košček zemlje je bil obdelan in travniki pokošeni do roba. Sejali smo žita, gojili lan in sadili krompir. Značilnost Rakitne je bil pšeničnik z resastim klasjem. Nismo ga želi, ampak pulili, ker je na isti njivi rastlo tudi korenje. Koruza ni uspevala, fižol pa bolj slabo. Otroci smo nabirali zdravilne rastline: ovčin, arniko, treskotec in druge. Ko smo jih posušili, smo jih prodali. Starejši so jih nosili celo na Vrhniko k trgovcu Malavašiču. Marsikateri dinar smo zaslužili tudi z gobami. S prisluženim denarjem smo se za silo oblekli. Živino smo gnali na pašo dvakrat na dan, da smo prihranili seno za zimo. Ko sem prišla iz šole, me je živina že čakala na gmajni; vsak še majhen otrok je že imel svojo nalogo. Svetili smo si s petrolejkami. Po večini smo otroci na peči pričakali mamo, ki nam je pripovedovala pravljice in razne dogodke iz svojega življenja. Po rožnem vencu pa smo se odpravili spat.«2
Kot bi tukaj odmevalo Tavčarjevo Cvetje v jeseni, ki hvali življenje na kmetih: »Kmet je kralj, če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta.«
Biti na svojem zadovoljen, biti ukoreninjen in imeti dom, to je po besedah filozofa Milana Komarja nekaj božanskega, Bogu podobnega, kjer je vsak na svojem mestu in si ne želi nič tujega. Zato so ljudje takrat lahko puščali domove odprte.
Leta 1941 pa je v vas, če uporabim Tocquevillove besede, vdrl virus nove in neznane vrste. Ljudje so nenadoma slišali besede, ki so jim bile hladne, strašljive, tuje: likvidacija, razredni boj, buržuji, partizani … V mlinu ob Zali so se pričeli zbirati neznani ljudje, na Rakitni so organizirali partizanski miting, slišalo se je o umorih ciganov v Iški, Kovačičev Tone se ni več vrnil na delo v Francijo, skupina deklet, ki so jih odpeljali na partizansko zabavo, je končala onečaščena v Krimski jami …
Ko danes zgodovinarji skušamo razumeti in pojasniti takratno dogajanje, ostanemo brez besed, ker racionalne razlage in pojasnila za to dogajanje ni. Komunistično zgodovinopisje se je izgovarjalo na t. i. belo gardo, ampak te takrat sploh ni bilo. Ljudje so bili vrženi med dva ognja, med italijanskega okupatorja in komuniste, ki so pričeli usklajen mrtvaški ples požiganja in ubijanja. Smrtna groza in nezaupanje sta se zajedli med ljudi, razdirala so se stara prijateljstva in celo družine.
Zlo, opisano v Apokalipsi, Razodetju, je bilo vrženo na Rakitno.
Približno eno porodno dobo so ljudje potrebovali, da so si opomogli od strašnega šoka; po devetih mesecih se je prebudil najbolj naravni odgovor: braniti svoje domače, domačijo, cerkev in vse, kar je sveto. Rakiški fantje so ravnali naravno in plemenito, ko so se uprli rdečemu terorju in v četah prepevali: »Dom braniti, domobranci, naš je sveti vzor.«
Ne vem, zakaj je Bog dopustil, da je zmagalo Zlo, da so bili branilci domov pomorjeni in Slovenija opustošena. Mislim pa, da se tolažba skriva v zadnji svetopisemski knjigi. V Razodetju, Apokalipsi, ki je bila napisana za prve kristjane, ki so bili mučeni, preganjani, trgali so jih levi. Kje je tolažba?
Da zgodovina nima zadnje besede. Vsak dan je bližje njen konec, ko bodo obrisane solze
1 Objavljamo govor s spominske slovesnosti na Rakitni, ki je bila 13. junija.
2 http://nszaveza.github.io/articles/52-tudi-rakitni-ni-bilo-prizaneseno/
[Page 125]
in bo vse šlo pred večno sodbo. Tam poleg Božjega prestola stojijo tudi rakiški domobranci, mučenci, ki imajo posebno mesto med nebeščani. »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z jagnjetovo krvjo« (Raz 7,14).
Ker so zelo blizu Bogu – stojijo okrog prestola – jih zagotovo upošteva. Kot zgodovinarju se mi zdi neverjetno in nerazumljivo, kako smo si pred tridesetimi leti priborili državo. In kot vernik imam odgovor: mučenci so pomagali takrat, pomagajo danes in bodo pomagali.
Rakiški mučenci, prosite za nas! ■
[Page 126]