Spet smo se zbrali ob obletnici tvoje mučeniške smrti na tem kar malo srhljivem kraju.1Pa vendar je tu zelo lepo. Brsteče življenje vse naokrog in čudoviti razgledi nas opominjajo, da tudi hudo enkrat mine in da ti zdaj zagotovo uživaš v nebeški slavi. Če bi tvoji mučitelji takrat vedeli, da bosta tvoje trpljenje in smrt na tem mestu obrodila tako obilne sadove, da se bodo vsako leto tvojemu spominu poklonili mnogi domači farani in romarji iz bližnjih krajev, vprašanje, če bi izbrali isti načrt. Hvala Bogu, da smo tudi danes zbrani in obhajamo sveto mašo v tvoj spomin na tem svetem kraju.
Ne zameri, da te kar tikamo. Župljani čutimo, da si še vedno zelo živ del našega občestva. Starejši, ki so preživljali mladost v času tvojega službovanja na Zaplani, večina je sedaj že pokojna, so nam povedali marsikaj zanimivega o tebi. Nekateri, čeprav iz pripovedovanja starejših, čutijo tvoj zanos, ki si ga vlival v našo majhno, pa vendar živo župnijo, zato so te ali pa smo te vzeli kar za svojega, četudi si izhajal iz Notranjih Goric. In še nekaj nas povezuje: tudi ti si živel v ravno tako negotovih časih, kot mi danes. Ob branju tvojega življenjepisa je to čutiti.
Ravno tako kot si se ti počutil nekako odveč v svoji družini po prihodu očetove nove žene, se tudi kristjani v današnji družbi včasih počutimo kot nekakšni nebodijihtreba. V času, ko vse drvi na vse strani, ko je dovoljeno vse, kar si zamisli človeški um, smo ravno kristjani tisti, ki plavamo proti toku in se zavzemamo za pravice sočloveka, svobodo misli, besede in dostojno življenje. Tudi tistih, ki še niso ugledali svetlobe našega prelepega sveta. Kljub drugačnim idejam vedno spoštujemo drugače misleče, jih ne ponižujemo ali jim celo grozimo. Ja, zdi se, da imamo kristjani kar močne živce in veliko potrpljenja, tako kakor si vse to imel ti v tistem času.
Včasih slišim očitek, da s tem, ko starši damo krstiti svoje otroke in jih vzgajamo v veri, mladino poneumljamo, celo indoktriniramo. Sploh ne razumejo, kako lepo in potrebno popotnico za življenje jim dajemo. Kako lepo je, če se v težki situaciji zaveš, da se lahko obrneš na Boga, ga prosiš za pomoč, predvsem pa mu zaupaš, da On najbolje ve, kaj je dobro zate, in da te vodi po pravi poti. Vera ni samo veselo praznovanje ob prejemu zakramentov in bogata darila ob birmi. Je Luč v najbolj strašni in hladni temi. Tudi ti nisi bil samo duhovnik. Bil si učitelj življenja in kulture, načrtovalec, gradbenik in prvi, ki je vsakomur priskočil na pomoč. Z vsemi sposobnostmi in ljubeznijo si dal velik pečat župniji Zaplana. V Dolenjskih Toplicah, kjer je bila tvoja prva duhovniška služba, si otrokom dajal kruh in mleko, da so sploh lahko preživeli. Prepričana sem, da si se s temi dobrimi deli že takrat zapisal pri Bogu in da si bil tem otrokom več kot samo gospod, ki daje hrano. Bil si jim luč, tista prava luč.
In ravno tako kot smo se mi neko lansko pomladno jutro prebudili v virusni vojni, tako si se tudi ti spomladi 1941 prebudil v čisto pravi vojni, katere posledice čutimo še danes. Začel se je boj za obstanek, kdo bo koga, kdo je na tej, kdo na oni strani, kdo je za, kdo je proti; kaj je kdo rekel, kako kdo razmišlja. Saj je danes vendar enako! Namesto da bi težke razmere združevale ljudi v skupnem premagovanju hudega, so ti še bolj razdvojeni. Tako kot so naši zdravniki in medicinske sestre stopili v prve bojne vrste, si tudi ti stopil naprej v zaščito naše župnije in domačinov. Miril si razburkane duhove na vseh straneh in iskal pravo pot. Trudil si se, da ne bi prišlo do najhujšega,
1 Slovesnost na Vranjih pečinah je bila 5. septembra 2021.
[Page 117]
pa vendar si se sam znašel sredi krutega vrtinca. Kako težka je bila tvoja žrtev, si nihče od nas ne more niti približno predstavljati.
Vidiš, kar veliko stvari nas povezuje. Upam, da se bo ta naša borba vseeno končala bolje, kot se je tvoja. Če pa že, naj žrtve obrodijo obilne in dobre sadove. Za konec bi te rada še nekaj prosila: pošlji svoj blagoslov na našo prelepo domovino. Letos je stara 30 let, najlepša mlada leta, pa se včasih zdi, kot da je starka brez vere in upanja, ki se oklepa starih ran. Pomagaj nam, da bomo končno zmogli pokopati vse rojake, ki še ležijo po slovenskih gozdovih. Prosi Boga, naj nam pošlje Svetega Duha, da bomo znali spoštovati drug drugega in videti stvari, ki nas združujejo, ne tistih, ki nas razdvajajo. Moli za našo preljubo Slovenijo, za našo domovino, varuj našo domovino. Ostani naša luč in priprošnjik pri nebeškem Očetu. ■
[Page 118]