»Je bil Nestorij nestorijanec?« Takšno vprašanje bi si smela upravičeno zastaviti teološka veda po prepričanju enega največjih poznavalcev zgodnje krščanske misli, kardinala Aloysa Grillmeierja, DJ.1Nestorij je postal patriarh Konstantinopla leta 428, že leta 431 pa je bil po turbulentnih dogodkih in srditem teološkem sporu s Cirilom Aleksandrijskim, ki je užival podporo papeža Celestina I., na koncilu v Efezu odstavljen in se je umaknil sprva v neki antiohijski samostan, pozneje (435) pa je bil z ediktom cesarja Teodozija II. premeščen v drugega, v egiptovsko Veliko oazo (Oaza Kharga), kjer je preživel zadnja leta, izpostavljen napadom puščavskih roparjev. Tema spora, izjemno zapleteno in kompleksno vprašanje Kristusove narave, pa še dolgo ni bilo rešeno. T. i. kristološka kontroverza je še naprej zelo dramatično pretresala teološki, posledično pa tudi politični svet zgodnjega krščanstva. Posebej zanimivo pri tem je, da Nestorijev nauk – poenostavljeno rečeno, so mu očitali, da uči obstoj dveh Kristusov, človeškega in božanskega – pravzaprav ni bil povsem korektno razumljen in pravično presojen. Nekatere njegove nianse in prave namene, iz katerih se je oblikoval, je Grillmeier obsežno in nadrobno (in treba je reči tudi z občutno mero emaptije) razbiral šele z distance tisočletja in pol; prodoren analitični pogled so omogočila stoletja dinamičnega razvoja teološke misli, razumevanje historičnega in psihološkega konteksta in mirna zgodovinska tla, s katerih je interpret motril sporno kristološko pisanje. To zadnje je bila morda celo najpomembnejša hermenevtična okoliščina: omogočila je raziskovanje sine ira et studio, torej upoštevanje karseda celovite zgodovinske realnosti s posluhom za njene različne glasove. Kot poudari Grillmeier sam, je bilo v Nestorijevem času ravno drugače: vsaj toliko kot Nestorijeva nepreudarnost in premalo jasna teološka misel2so bile krive za njegov kratkotrajni patriarhat zgodovinske okoliščine: v pregretem ozračju političnega antagonizma so napetosti med aleksandrijsko in antiohijsko teologijo ustvarile v družbi pritisk, ki ga ni le odnesel v egiptovsko puščavo, temveč je tudi oslabil heremenevtično občutljivost teologov, kar je zaznamovalo razumevanje njegovega nauka za dolga stoletja. »Ortodoksni« nasprotniki so skušali naslikati preteče posledice domnevnega nauka o dveh Kristusovih osebah in odkriti vse mogoče povezave s herezijami prejšnjih stoletij. Tako je nastala »objektivna, brezosebna podoba herezije, katere izvor je bil pripisan Nestoriju«; in to podobo, ki je bolj kot zgodovinski resničnosti ustrezala zahtevam cerkvenega oznanjanja, imenuje Grillmeier ljudska3ali, če malce modno zaostrimo izraz, »populistična«. Na to podobo se je nanašal polemično obarvani in zelo na široko uporabljani izraz »nestorijanski«;4čeprav je izveden iz osebnega imena in v tem smislu neločljiv od te konkretne zgodovinske osebe, je pogosto označeval teološke nauke, ki niso bili v celoti skladni z njenim naukom, pred-
1 Christ in Christian Tradition, vol. I. Atlanta: John Knox Press, 1975,2str. 449.
2 Posebej kočljivo je bilo Nestorijevo nasprotovanje Marijinemu vzdevku Bogorodica(gr. Theotókos), podkrepljeno z logicističnim argumentom, da tisto, kar je poznejše (Marija, ki je človek), ne more roditi tistega, kar je prejšnje (Boga). Namesto tega je predlagal vzdevek Kristorodnica (Christotókos), saj naj bi rodila le človeka Jezusa, čigar človeška narava je ostala tudi v enotni osebi Boga Sina povsem razločljiva od božanske. Zaradi priljubljenosti marijanskega kulta in utrjenosti vzdevka Bogorodica je to izzvalo proteste med ljudstvom pa tudi globoko in obsežno teološko reakcijo, katere duša je bil že omenjeni patriarh Ciril Aleksandrijski.
3 Grillmeier, prav tam.
4 Po obsodi Nestorijevega nauka na koncilu v Efezu l. 431 je prišlo do t. i. Nestorijeve shizme: kristjani, ki Nestorija niso obsodili, so se zatekli iz Vzhodnorimskega cesarstva v Sasanidsko Perzijo; njihovo cerkev, ki je pozneje sama doživela vrsto shizm in razvejanj, so vse druge Cerkve, zahodna, kalcedonska in miafizitske, imenovale nestorijanska.
[Page 7]
vsem pa so bili večkrat v nasprotju z njenimi nameni.5»Vrsta različnih neugodnih okoliščin (političnih, osebnih itd.) je zagnala v tek stroj, ki ga je neusmiljeno zmlel in iz vrlega meniha napravil zlega razbijalca Kristusa na dvoje,« zgoščeno povzame Nestorijevo usodo na Zahodu pa tudi v pretežnem delu krščanskega sveta veliki italijanski patrolog Manlio Simonetti.6Zaradi vsega tega se zdi uvodoma navedeno Grillmeierjevo vprašanje upravičeno in vsaj nekoliko tudi retorično.
To nikakor ni edini primer preširoke, neupravičene ali nesmiselne uporabe imena kake konkretne osebe ali zgodovinskega pojava. Nekateri sloviti nemški učenjaki zlasti v prvi polovici 20. stoletja (npr. Paul Friedländer in Alfred Weber) so skušali dokazati, da nekatere grške tragedije (npr. Ajshilovi Peržaniin trilogija o Prometeju) sploh niso tragične, saj pride v njih do nekakšne pomiritve, medtem ko naj bi bilo bistvo tragičnega v nepomirljivih nasprotjih v svetu in v nezasluženem izničenju dramskih junakov.7Vendar v takem ločevanju ni težko prepoznati rezultata močno problematične metode sklepanja: iz dela ohranjenih tragiških besedil se je ekscerptiral vzorec, ki je bil razglašen za bistvo tragičnega, potem pa je bil uporabljen kot merilo za vse tragedije. Zgodovinsko resničnost – v tem primeru besedila tragedij, ki so se nam ohranila iz antike – so kljub njeni očitnosti pri tem ignorirali. Interpreti se dandanes včasih lotijo raziskav v slogu: »Kje je Samuel Beckett Samuel Beckett?« Za tem se ne skriva nič drugega kot vprašanje, v čem so Beckettove – ali pač kateregakoli drugega avtorja, ki bi ga podvrgli interpretaciji s tovrstnim naslovom – najbolj izvirne in posebne poteze. A če so ti bolj ali manj duhoviti poskusi z besedami omejeni na akademski svet, za Nestorijev primer nedvomno velja, da je imel izredno široke in trajne zgodovinske posledice.
»Toda kaj ima vse to pedantno zgodovinsko razglabljanje zveze z nami tu in sedaj?« ste se bržkone že vprašali. »Kaj naj z učenim pisanjem in umovanjem v času, ko imamo tako žgoče realne težave, od politike do epidemije!? Pisati razmišljanja o družbi z opombami pod črto v času, ko je doba miselne koncentracije Twitter!? V času, ko je javni um samo še marioneta medijskih, kulturnih in političnih manipulatorjev? V času srhljive pravne in etične shizofrenije? Kaj lahko opravimo z argumenti proti vsem nesramnim lažem, podtikanjem in podtikanjem podtikanj? Kaj naj z besedami proti sprenevedanju, ki jemlje dih?! Kaj naj zdaj, ko so angažirani umetniki postali nekakšne anice bider, ki govorijo v rimah, iz ust javnih intelektualcev pa nam letijo v obraz tako groteskni nesmisli, da ne vemo, ali je vse to sploh lahko res? Kaj naj torej z zgodovino in razmišljanjem?«
Ne kljub vsemu temu, temveč prav zaradi vsega tega bi morali ohranjati spomin in živo misel, še več, morali bi se ju okleniti kot reševalnega pasu v tem varljivo urejenem, navidez preglednem svetu, kjer se pod vse tanjšo površino že čuti moč globokega, neobvladljivega kaosa nesmisla. »Kako na primer?« No torej, vsi poznamo besedo »janšizem«. Ne moremo, da je ne bi poznali, bi mogoče rekel Justin Stanovnik, saj so z njo zadušene tako rekoč vse
5 Glej npr. Brock, Sebastian P., »The ‘Nestorian’ Church: A Lamentable Misnomer«, Bulletin of the John Rylands Library78 (3), 1996: str. 23–35; Baum, Wilhelm; Winkler, Dietmar W., The Church of the East: A Concise History. London-New York: Routledge-Curzon, 2003, str. 4. Vprašanje Nestorijevega nauka, njegovega vpliva in položaja v celotnem krščanstvu je torej podobno kot številna vprašanja iz zgodovine Cerkve izjemno zapleteno zaradi številnih teoloških in zgodovinskih vidikov, ne nazadnje pa tudi zaradi skromne ohranjenosti njegovih spisov in zato, ker je vse to odvisno tudi od ekumenske dinamike in dobre volje.
6 Geslo “Nestorio-nestorianesimo”, v: Angelo Di Berardino (ur.), Nuovo dizionario patristico e di antichità cristiane F-O, Genova, Milano: Marietti 1820, 20072, str. 3485.
7 P. Friedländer, Die griechische Tragödie und das TragischeDie Antike I, 1926; A. Weber, Das Tragische und die Geschichte, München 1959.2
[Page 8]
pore družbene komunikacije. In za našo zgodbo s to vsenavzočo besedo so zgornje vrstice lahko poučne: v njih pa ne bomo našli rešilne formule, pač pa podobnosti in analogije s tem, kar se nam dogaja, da bi morda bolje razumeli, kaj nas duši, in nam dale tolažeč občutek, da vendarle nismo tako zelo sami. (»Kaj vse je že bilo!« je nekoč ob podobni zgodovinski temi vzkliknil Justin Stanovnik.) Mimogrede: zelo pomembno je, da nasploh v življenju ne iščemo samo formul, temveč tudi podobnosti; da ohranjamo misel prožno in gibko, tako, ki bo iskala stik z resničnostjo in ne bo slednje podrejala svojim shemam: samo tako bomo ostali ljudje tudi v času, ki ga nekateri sociologi ne povsem neposrečeno imenujejo postantropološki.8
No torej: janšizem je beseda, ki jo vsi poznamo, mnogi uporabljajo, nihče pa ne ve, kaj pomeni. Seveda vemo, da je izvedena iz imena neke resnične osebe, a je poljubno raztegljiva na druge ljudi; seveda vemo, da ima politični pomen, a je poljubno raztegljiva na vsa področja družbenega življenja in včasih celo v osebne odnose; seveda vemo, da naj bi označevala določene nesprejemljive »družbene prakse« in izjave, nihče pa ne zna pokazati, v čem se te bistveno razlikujejo od »sprejemljivih« in praks in izjav. »Janšizem« je beseda, ki diskreditira, napada, diskvalificira; beseda, ki alarmira, mobilizira, signalizira k odporu in boju: proti čemu? Kaj je tisto, na čemer so številni zgradili politične, neredki medijske, nekateri pa celo umetniške kariere? Ne da to ni jasno določeno, temveč ne smebiti določeno: moč te besede je v nedoločnosti njenega pomena in v njenem magičnem zvenu. Nedvomno je bila izbrana zaradi zvočne podobnosti z besedo »fašizem«: tako je mogoče z njo posodabljati stara revolucionarna gesla in ustvarjati občutek podobnosti med trenutno slovensko politično oblastjo in fašizmom, ki je podobno raztegljiva in ad nauseamideološko zlorabljana beseda: edino, kar je očitno, je, da realen historični fašizem ni nikakršna referenca trenutne slovenske oblasti. Zato je »janšizem« predvsem beseda, o kateri se ne smerazpravljati. Ne govorim o izražanju podporečemur koli od tega, kar dominantni tokovi javnega diskurza označujejo z »janšizmom«: že vsak poskus kolikor toliko racionalne, objektivne analizeje v tem ozračju deležen diskreditacije in navleče nase take ali drugačne družbene sankcije. Beseda »janšizem« ne dopušča intervencije razuma ali vsaj daje ukaz za spremembo običajnih procedur argumentiranja: naenkrat tudi sicer kompetentni pisci ali govorci ne upoštevajo ne časovno-vzročnih razmerij med dogodki ne njihove velikosti in vpliva: ne vidijo povsem očitnih dejstev odločilnih razsežnosti, gradijo pa svoje teze na malo pomembnih, izredno sumljivih ali popolnoma neresničnih proizvodih ideološkega iluzionizma. Najbolj pomenljivo – z oziroma na dogajanja v zahodni kulturi v zadnjih treh desetletjih pa morda tudi ne več tako presenetljivo – je najbrž, da jo uporabljajo predvsem tisti, ki so jo izumili in lansirali: intelektualci, poklicni intelektualci.
Najmočneje pa je družbeno odmevala v pouličnih protestih, kjer so plakati v tisočih zahtevali »Smrt janšizmu«. Tožilstvo v tem ni prepoznalo osebne grožnje predsedniku vlade Janezu Janši s temle argumentom: »‘Smrt janšizmu‘ torej ne pomeni ‘smrt predlagatelju‘ in morebiti volivcem politike stranke SDS, temveč poziv k prenehanju politike predlagatelja oziroma
8 Kako neverjetne posledice ima lahko zanemarjanje živega, analoškega mišljenja v družbi, kaže npr. to, da so lahko politični aktivisti celo tako zelo splošno znano in v preneseni rabi uveljavljeno svetopisemsko reklo, kot je »Ne mečite biserov pred svinje«, tolmačili dobesedno, ne da bi pri tem zbudili vsesplošen smeh ali vsaj nelagodno nejevero. Nasprotno, na njeni osnovi se je zganila celo policija … Čeprav je bila ta zadeva povsem očitno politično motivirana, to ne zmanjšuje njene grotesknosti. Pravzaprav sploh ne preseneča, da je bil med baklonosci v tem tragikomičnem hermenevtično-političnem pogromu neki univerzitetni profesor filozofije: tako obupno »kalcinirano« mišljenje postavlja nove norme javne besede v zahodnem svetu, kar v kombinaciji s krčenjem življenjskega obzorja v akademskem raziskovanju, upadom človeške občutljivosti v umetnosti in popadljivim pravičništvom v vseh sferah družbenega življenja povzroča srhljivo mutacijo kulture in etike.
[Page 9]
politične stranke SDS. V tem kontekstu je uporaba besede smrt na transparentih zgolj metaforična. Ta zaključek utrjuje dejstvo, da so protestniki post-festum to besedo na transparentih nadomestili z zapisom ‘STOP‘ in ‘IZKLOP‘ janšizmu.« Zmedo glede janšizma je pravzaprav sankcioniral in tako rekoč »legaliziral« Slovar slovenskega knjižnega jezika, na katerega se tožilstvo sklicuje: ta namreč janšizem opredeljuje kot »politično usmeritev, ki jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša«.
Ne morem presojati pravne opredelitve tožilstva, ki je zavrglo kazensko ovadbo, vse mogoče skrbi in strahove pa vzbuja miselni domet, kakršen se kaže v njegovih besedah. Kot da bi iz bližnje zgodovine ne bilo znano, da se pomori nekrivih ljudi niso dogajali pod parolo »Smrt fašizmu«: neskončno raztegljivi, do nesmisla raztegljivi pojem »fašizem« je tedaj pomenil čisto konkretne »ljudi kot posameznike, in ne morebiti ideološko prepričanje« – zakaj bi bilo iz same oblike besede tako očitno,
[Page 10]
da jih »janšizem« ne more, še zlasti, ker je njegov pomen tako zelo nedoločen? Kot da bi ne vedeli, da se družbeno nasilje stopnjuje postopoma … Smrt je vedno težka beseda, v vseh kontekstih, v vseh uporabah, tudi metaforičnih. Težka in resna. Izredna pretanjenost in izredna poglobljenost sta potrebni, če naj v njej ne čutimo tega, kar pomeni dobesedno. Ulica pa ni primerno okolje za metaforično izražanje, še posebej ne, če so te metafore zapisane na plakatih, ki jih nosi tisočglava množica. »Dosedanji protesti in uporabljeni rekviziti v ničemer ne kažejo, da bi protestniki (in s tem osumljenci) predlagatelju in volilni bazi politične stranke SDS želeli dejansko smrt,« je še zapisalo tožilstvo. Uničevanje lutk in drugih podob so torej igriva metaforična sporočila, govorica visoke kulture v legalnem političnem boju. Tako kot grafiti odrezanih glav ali simulacije prelite krvi. Najbrž, saj v resnici vse to ni nič drugega kot vsakodnevno medijsko, akademsko in umetniško proizvajanje in sežiganje fašističnih čarovnic.
Toda vrhunec je nekritično opiranje na definicijo SSKJ, ki je resnično osupljiva: če jezikoslovci že niso mogli ugotoviti, da gre pri »janšizmu« za čisto očitno slabšalno oznako, za stigmatizacijo, bi lahko upoštevali vsaj to, da se uporablja daleč onkraj meja politike. Ta spregled geslu jemlje vsakršno relevantnost. A celo če ga odmislimo in se omejimo na politiko: kaj pa je politika, ki bi jo lahko povsem identificirali s slovenskim politikom Janezom Janšo, tako da bi upravičeno nosila po njem ime? Več strank je že nosilo in nosi ime po svojih predsednikih in predsednicah, a nikoli ni bila nobena poimenovana po Janši. Janša tudi ni avtor kake posebne ideološko določljive doktrine, ki bi jo »razvijala in zastopala« njegova stranka ali kdor koli drug. Po avtorjih tovrstnih doktrin se sicer imenujejo trgi, ulice in ploščadi po Sloveniji, tudi v neposredni bližini sedežev najvišjih organov demokratične oblasti stojijo njihovi spomeniki – a priklanjajo se jim politiki iz drugih strank.
Je bil Nestorij nestorijanec? Je Janša »janšist«? Kako pa sploh ločiti neko politiko od človeka, po katerem se imenuje? In kako ločiti tega človeka od politike, ki ji je dal ime? Vse, kar človek stori, je njegovo dejanje; če določeno politično usmeritev poimenujemo po človeku, jo neločljivo zvežemo z njim; a s tem tudi vse njegovo politično delovanje izenačimo s to usmeritvijo. Če torej protestniki zahtevajo zgolj prenehanje »janšistične« politike, kot njihove pozive razumevajoče razlaga tožilstvo, ali s tem ne zahtevajo prepovedi Janševega političnega delovanja nasploh (in s tem seveda vsega tistega nedoločljivo širokega kroga ljudi, ki jih po potrebi prištejejo k njemu)? Je to še ustavno? Ni to odkrita segregacija?
Seveda si lahko načeloma predstavljamo, da politik nekoč zapusti stranko, ki se imenuje po njem, in povsem spremeni svojo usmeritev, toda potem ime prejšnje stranke (ali usmeritve) izgubi smisel.9Ali pa nastane v družbi čudna shizofrena situacija. Toda to je zgolj namišljen primer, to ni naša težava; naša realna težava so nemogoče hermenevtične razmere v družbi; je atmosfera, v kateri se na določeni točki kakor sama od sebe sprevračajo pravila razumevanja in z nevidno močjo delujejo na jezik. Tako nastajajo besede, ki nimajo odnosnice v družbeni resničnosti, a jo vendarle gnetejo (»janšizem« je le ena od njih, trenutno kurantna); besede, ki so samo besede in delujejo kot pokvarjen družbeni kompas in kakor vešče vznikajo nad močvirjem iluzij, kratkovidnega pravičništva in brezkompromisnih interesov.
9 Znan je primer »izgube« lastnega imena iz poslovnega sveta: August Horch je leta 1904 ustanovil podjetje Horch & Cie. Motorwagenwerke AG, ko pa je zaradi finančnih težav ustanovil novo podjetje August Horch Automobilwerke GmbH, ga je moral preimenovati, kajti blagovna znamka z njegovim imenom je bila že registrirana, in tako je leta 1910 ustanovil danes znamenito podjetje Audi Automobilwerke.
[Page 11]