Koliko mrtvih, pobitih žrtev revolucije, je doslej Republika Slovenija uradno ekshumirala iz množičnih grobišč?
Koliko teh žrtev je bilo doslej pokopanih, koliko pa je takih, ki njihovi posmrtni ostanki čakajo v depojih in kostnicah?
Zakaj teh žrtev, izkopanih iz brezen, ki jih štejemo v stotine, ni mogoče pietetno pokopati, marveč jih navkljub vsemu krščanskemu in slovenskemu izročilu o ravnanju s pokojnimi neka moč zadržuje, da ne morejo dobiti svojega zadnjega miru na pokopališču?
Natančnega odgovora na vprašanje o številu ekshumiranih, toda nepokopanih žrtev nimamo. Ti podatki, ki so bistveni za jasno sliko odnosa slovenske družbe in države do celotnega kompleksa revolucije in njenih posledic, za zdaj niso javno objavljeni nikjer. V prihodnje se bomo potrudili, da jih bomo sestavili in izračunali iz dokumentacije Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, katere operativne naloge bo postopoma prevzela nastajajoča Uprava za vojaško dediščino pri Ministrstvu za obrambo. Vladna komisija, ki jo vodi dr. Jože Dežman, Novo Slovensko zavezo pa v njej zastopa Peter Sušnik, je dolgo delovala pod okriljem Ministrstva za gospodarstvo – in zelo veliko naredila. S spremembo zakona je vlada uredila, da so operativne dejavnosti Komisije prešle v Upravo za vojaško dediščino, Komisija pa bo še naprej ostala nekakšen usmerjevalni organ glede vsebine. To je smiselno, saj bodo s tem glavna odprta vprašanja slovenske vojne zgodovine in revolucije obravnavana znotraj ene uprave. Ob tako pomembnem premiku pa je potreben tudi razmislek.
Ko so naši ustanovitelji postavljali Novo Slovensko zavezo, so od vsega začetka mislili, govorili in pisali, da je pomemben cilj NSZ zbrati natančne podatke o pobitih žrtvah in jih tudi pokopati. Ko so govorili o pokopu žrtev, so mislili na dvoje. Pokop jim je pomenil, prvič, to, kar je pokop pomenil v krščanski omiki od zmeraj in tako tudi že v letih od 1942 naprej: da so poiskali grobove posameznih pobitih žrtev, jih izkopali in prenesli v družinske grobove, kamor so jih s sočutjem pospremili njihovi sorodniki in kjer jih je pietetno sprejela domača župnija. Drugo, na kar smo pri NSZ mislili z besedo pokop, pa so bile slovesnosti, katerih srčika je bila pogrebna maša, s čimer so bile pobite žrtve simbolno pokopane na samem kraju trpljenja in smrti: pri breznih, jaških in gozdnih kotanjah križem po Sloveniji. Za prvo kot za drugo, tako za pokop v družinski grob kakor za simbolen pokop nad breznom, je bilo bistveno to, da je pokojne žrtve sprejela v svoj spomin neka skupnost: ožja sorodstvena in župnijska skupnost ali tista širša, ki so jo sestavljali sočustvujoči posamezniki iz NSZ in od drugod, in so bili s tem pokojni do neke mere sprejeti v občestvo živih in mrtvih. Potem pa se je začelo pred leti obsežno delo vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Opravila je izjemno obsežno delo, vredno velikega spoštovanja: zbrala je informacije o stotinah morišč po vsej Sloveniji in jih označila, sprožila je na desetine postopkov za sondiranje grobišč in nadaljnje arheološke preiskave – vse do ekshumacije žrtev. Ko so leta 2016 ekshumirali žrtve iz Krimske jame in jih pokopali na pokopališču v Begunjah pri Cerknici, je bil to katarzičen dogodek: imeli smo občutek, da bodo z vsakim izkopom žrtve vstopile v zavest Slovencev, da se bo začelo očiščenje spomina in odrešujoči dotik najtežje in najbolj travmatične stvarnosti naše zgodovine. Z eno besedo: mislili smo, da ima izkop posmrtnih ostankov ubogih izmučenih žrtev v sebi to moč, da bo spremenil odnos Slovencev do resnice.
[Page 5]
Na žalost smo pričakovali preveč, bili smo naivni. Že naslednje leto, 2017, so starejši člani Nove Slovenske zaveze prizadeti in ponižani s solzami v očeh opazovali, kako so bile izkopane žrtve iz Hude Jame (četudi začasno) pokopane daleč od svojcev in daleč od domačega kraja na Dobravi pri Mariboru – ker jih Ljubljana, edino primerno središčno mestno za poslednji mir vseh žrtev revolucije, nikakor ni hotela sprejeti in jih v osebi župana noče sprejeti niti danes. V kostnici v Škofji Loki in v raznih depojih so se začele kopičiti kosti nepokopanih, ki jih slovenska družba ne zmore sprejeti, spoznati njihove usode in vključiti v svoje občestvo. Nekateri mislimo, da je to kopičenje ostankov ubogih pobitih ljudi, ki jih potem leta in leta ni moč pokopati, še neke nove vrste žalitev, skoraj še ena skrunitev: v nesprejetju pokojnih se zrcali nesprejetje zgodovinske resnice. Blokada mrtvih v depojih, v plastičnih zabojnikih in vrečah, je posledica blokade odnosa Slovencev do resnice.
Zgodilo se je torej nekaj protislovnega: kljub plemenitim namenom vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in spoštovanja vrednim naporom njenega predsednika dr. Jožeta Dežmana se dogaja, da so njihova prizadevanja blokirana na stopnji, ki je nazadnje ključna: da žrtev ne moremo dostojno pokopati na primernem kraju in se jih tam spominjati z mašo ter molitvijo – ne, ampak je za njih treba iskati oddaljene kraje, ki ne spadajo naravno v njihovo usodo, kraje, kjer žrtve ostajajo daleč od naših oči, verjetno zato, da bi ostale večini Slovencev tudi daleč od srca.
Tako nam slovenska politična levica, tokrat v osebi ljubljanskega župana, sporoča, da so naši pokojni še vedno izdajalci, ki si ne zaslužijo groba na ljubljanskih Žalah. Priznati si moramo, da tu ne gre le za nekega župana, ampak je to realen izraz slovenske stvarnosti. In če je tako, potem tista največja pregrada prav na koncu hodnika še vedno stoji.
Potreben je torej nov razmislek. Kakšen smisel ima pospešeno izkopavanje žrtev, če v večini družbe izostaja razumetje in sprejetje resnice o teh žrtvah? Ali ni naravni red uravnan tako, da je pri vseh človekovih delih najprej spoznanje, uvid, ideja, šele nato pa sledi ravnanje, delovanje, prizadevanje? Kakšen smisel ima izkopavanje in premikanje ostankov pokojnih, če med nami ni sprejetja teh ljudi kot ljudi? Ali bi ne bilo potrebno, da bi tako delovno komisijo ali ustanovo ali upravo imeli tudi na področju posredovanja spoznanj o žrtvah v družbo, javnost, medije, šole? Prišli smo do ure, ko je ta premislek nujen.
[Page 6]