Po zapisih p. Franceta Zupančiča
V Zavezi št. 96 sem v rubriki Moja zgodba opisala pretresljivo psihično in fizično uničenje maturanta Pavleta Kovača. Skupaj s sošolcem in sosedom Francetom Zupančičem sta bila na dan pred pisno maturitetno nalogo iz matematike oba aretirana in odpeljana v zapor junija leta 1951 na podlagi ogabnih laži in podtikanj. France Zupančič (1931), zdaj jezuitski pater, po rodu Ljubljančan iz šentpetrske fare, je bil prvič aretiran že pred tem, 10. junija 1949, ko je bil še mladoleten dijak klasične gimnazije v Ljubljani. Dovolil mi je, da objavim njegove zapiske o obeh aretacijah in sodbah s pripombo, da je »vedno vsem vse odpuščal«. Njegovi zapiski želijo biti le spomin na nepojmljive in pretresljive čase zgodovine Slovencev med boljševiško revolucijo in po njej, ko so bili na mnogotere zlobne načine kaznovani ter so fizično in psihično trpeli tudi mladostniki. Zakaj? To nam bo deloma razkril tudi današnji zapis p. Zupančiča o podtikanjih, lažeh, prevarah, ‘pravnomočnih’ sodbah in obsodbah, o zaporih in taboriščih.
Aretacija 10. junija 1949
»Na klasični gimnaziji v Ljubljani je bila leta 1940 močna propaganda za delovne brigade. Ni bilo veliko odziva, zato je 9. junija po končanem pouku – ali med zadnjo šolsko uro – prišel nekdo iz notranje uprave in začel posameznike zasliševati, zakaj se ne javijo v delovno brigado. Sem bil jaz prvi na vrsti? Ne vem. Odvrnil sem mu, da ne morem v brigado, ker moram pomagati očetu. Oče je bil čevljarski mojster in imel svojo delavnico v domači hiši. Tudi med šolskim letom sem mu pomagal, kolikor sem le utegnil, še posebej ob sobotah popoldne. Zasliševalec mi je najprej očital, da nočem v delovno brigado (uporabil je izraz ‘nočem’), a vztrajal sem, da ‘ne morem’. Zabrusil mi je, da postavljam osebne koristi pred koristi skupnosti. Odvrnil sem mu: ‘Nimam štipendije, oče me preživlja vse leto, zato čutim dolžnost, da mu pomagam med počitnicami.’ S tem je bil najin pogovor končan.
Še isti dan zgodaj popoldne je prišel k meni predsednik razreda. Naročil mi je, naj naslednji dan prinesem s seboj mladinsko izkaznico, ker jo moram vrniti. Vprašal sem ga, zakaj.
‘Ker se nisi prijavil v delovno brigado.’
‘Če bi se javil, mi je ne bi bilo treba vrniti?’ sem ga vprašal.
‘Ne,’ je odločno pritrdil.
Nato sem ga vprašal: ‘Imaš prijavnico s seboj?’
Odvrnil je, da je nima. Prosil sem ga, naj jo naslednji dan prinese v šolo. Doma smo se posvetovali, kaj naj storim. Tistemu, ki so mu vzeli mladinsko izkaznico, je takrat grozila nevarnost, da ga izključijo iz šole. Zato so vsi domači sklenili, naj se prijavim v delovno brigado. ‘Podpirali te bomo s svojo molitvijo,’ je še dodal oče. Vedeli smo, da si vodje na delovnih akcijah močno prizadevajo za prevzgojo mladih.
Naslednji dan sem napisal prijavnico. Takoj ko sem ob enih popoldne prišel iz šole domov, sem bil aretiran. Še pred tem so vse stanovanje temeljito preiskali. Vzeli so mi žepni Rimski misal v latinščini, še nov album in vse fotografije. Našli so nekaj knjig z oznako KA (izdala jih je Katoliška akcija z žigom lazaristov na Taboru. Lazarist g. Mirko Kambič me je prosil, naj jih shranim, ker je imel zelo utesnjeno bivališče na hodniku. Potolažil me je, da mi jih ni treba skrivati, ker so jih člani Udbe že videli in mu jih niso zaplenili. Knjige so bile v kartonu pod mojo posteljo. Preiskovalce sem prepričeval, da knjige samo hranim in jih nisem nikomur dajal. Če se ne motim, so odnesli tudi
[Stran ]
te. G. Kambiča so dva dni zatem zaprli: obtožili so ga, da je organiziral skupnost Katoliške akcije. Med preiskavo stanovanja so mi pokazali tudi neke z roko popisane liste, češ da so jih našli v mojem predalu. ‘Če ste jih tam našli, ste jih vi vanj položili,’ sem bil prepričan. Tistih listov nisem nikoli več videl. Končali so preiskavo, mene pa odpeljali v zapor na Poljanski nasip.«
Zapori na Poljanskem nasipu od 10. junija do 1. julija 1949
»Zdaj so preiskali še mene. Preiskovalec mi je potegnil iz žepa rožni venec: ‘Si to dobil za nagrado v delovni brigadi?’
‘Vi takih nagrad ne dajete,’ sem odvrnil. Potem so me zaprli v veliko sobo z mizo in stolom. S stola sem splezal na okensko polico. Gledalo je na notranje dvorišče, bilo je prazno. Stopil sem dol, se naslonil na mizo in zmolil očenaš, zdravamarijo in čast bodi. Popoldansko zaslišanje me je utrudilo in mirno sem zaspal. Že prej sem zvedel, do zaslišujejo vedno ponoči. Poleg tega me je prevzela zavest Jezusove obljube, naj se ne bojim, saj so mi ‘vsi lasje na glavi prešteti’.
Prvo zaslišanje je bilo res zvečer. Ko je zasliševalec natipkal moje osebne podatke, me je vprašal, zakaj se nisem javil v brigado. ‘Imate slabe podatke. Javil sem se.’
‘Kdaj?’
‘Danes zjutraj.’
‘Prepozno!’ je še rekel in zasliševanje o brigadi je bilo končano. Ko sem po enem letu prišel iz zapora, sem zvedel, da so bila 9. junija 1949 po vseh razredih zaslišanja, ki jim je sledil sestanek zasliševalcev in razrednih predsednikov v šolski zbornici. Na tem sestanku je eden od zasliševalcev predlagal: ‘Nekaj jih zaprimo in rezultati bodo boljši.’ Zato smo bili že naslednji dan, 10. junija 1949, aretirani, mislim da štirje: trije maturanti in jaz, ki sem bil takrat v sedmem razredu gimnazije. Opisal sem že, da so na vsak način hoteli izsiliti iz
Figure 1. Jezuit pater France Zupančič
mene, da smo bili člani KA. Bil sem pod strašnim pritiskom. Grozili so mi, kaj vse bodo storili mojim domačim, če tega ne ‘priznam’. Kako naj priznam, če nisem bil nikoli član KA! Nekdanji zaporniki so mi že prej povedali, da izsiljeno izjavo lahko pozneje na sodišču prekličem. Po večkratni prekinitvi zaslišanja so me za nekaj časa zaprli v popolnoma temen prostor pod stopnicami. Še prej pa naročili, ‘naj stvar dobro premislim’. Napisal sem izsiljeno izjavo. Kasneje so na sodišču upoštevali mojo obrazložitev.
Naj se vrnem nazaj v prestajanje enoletne kazni v zaporu. V skupni sobi nas je bilo več kot deset. Po starosti in prepričanju smo bili zelo različni. Takoj so me spraševali, zakaj so me zaprli, pa dejansko nisem vedel razloga, ker je to bilo še pred mojim nočnim zaslišanjem. Še posebno jih je zanimalo stanje na bojišču med Južno in Severno Korejo. Med nami je bil tudi novomašnik Feliks Zajc, ki me je šepetaje opozoril: ‘Bodi previden. Med nami so tudi informbirojevci.’ Nekateri so se takoj oglasili, češ kaj mi ima Feliks posebej povedati!« ▶
[Stran 0]
Zapori na Miklošičevi cesti v Ljubljani
»Kmalu zatem, 1. julija 1949, so me v zaprti policijski marici s Poljanskega nasipa prepeljali v sodnijske zapore na Miklošičevi. Zaprli se me v veliko sobo z jetniki. Ne vem, zakaj so me sojetniki izbrali za sobnega starešino: ob vsakem prihodu paznika sem moral raportirati številko sobe in koliko nas je v njej. Življenje je teklo mirno. Pa je nekega dne eden od zapornikov splezal na okensko polico in pogledal na dvorišče. Takoj so se odprla vrata in paznik je zahteval, da se dotični javi. Javil se ni nihče. Bil sem sobni starešina in naslednji dan sem moral k upravniku zapora. Kaznovani smo bili vsi: mesec dni nismo smeli dobiti paketa od domačih. Ne spominjam se več točno, kdaj sem bil premeščen v samico, v celico 103. V njej sem prestajal ‘kazen’ dolgih deset mesecev vse do sodbe, ki je bila maja 1950.«
Celica 103
»Celica je merila le devet kvadratnih metrov s prostornino 27 kubičnih metrov. Bila je vedno natrpana. Velikokrat nas je bilo devet, en dan, morda eno dopoldne celo deset! Najhuje je bilo ponoči. Za spanje smo imeli le tri slamarice, ki smo jih čez dan zložili: dve prepognjeni smo dali v kot, tretja je bila nameščena v železnem ogrodju ob zidu, ki je zvečer služilo kot postelja. Ležali smo ‘zloženi’ kot sardine. Kadar se je kdo obrnil, smo se morali vsi dvigniti in se skupaj z njim obrniti. Eden od sotrpinov v celici je bil neki Andrej Žejn. Rad se je pošalil, da je noč in dan žejen. Bil je starejši od mene, ki sem v celici 103 postal polnoleten. ‘Praznoval’ sem osemnajsti rojstni dan! Takih ‘okoliščin’ praznovanja si niti v sanjah nisem nikoli predstavljal. Na pet let zapora je bil obsojen Anton (Zvonko) Sajovic iz Trbovelj (Retje 108, če se prav spominjam), ker je bil – čeprav nekdanji partizanski kurir – organiziral z nekaterimi kolegi skupen pobeg čez mejo. Bili so izdani. Bila sva najmlajša v celici in zato najbližja drug drugemu. Postala sva prava prijatelja. Bil je rudar in imel navado, da je pogosto preklinjal Marijo. Nekoč sem mu rekel: ‘Zvonko, prosim te, ne preklinjaj več Marije!’
‘Ne bom več,’ mi je obljubil. In držal je besedo. Nikoli več ga nisem slišal zakleti. Pa sva bila noč in dan v isti celici. Ko je po osamosvojitvi Slovenije dobil odškodnino za krivično prestani zapor, mi je v spomin na najina skupna zaporniška leta podaril zlato uro. Zdaj je že pokojni, Bog mu daj večni mir.
Okno v celici smo imeli vedno odprto, ker se drugače ni dalo dihati, še posebno zato, ker je bil med nami vedno kakšen kadilec, a smo ga prijateljsko prenašali. Ne spominjam se, da bi se kdaj kdorkoli na koga jezil zaradi kajenja. Sicer pa smo imeli le malo cigaret.
Spominjam se velike noči leta 1950. V celici smo tiho zapeli velikonočno pesem. Nenadoma je paznik divje odprl vrata in zakričal:
»Kaj se derete!« Naslednji dan sem moral na ‘raport’ k upravniku zaporov, ker so me tudi v celici 103 izvolili za sobnega starešino. Vsi smo bili kaznovan s tem, da en mesec nismo smeli dobivati paketov niti nismo smeli en mesec nikomur pisati. Sicer smo smeli domačim enkrat na mesec napisati na dopisnico deset vrstic. Tako je zaradi zapete velikonočne pesmi v naši celici post trajal še po Veliki noči. Za zajtrk smo dobivali malo kave in trd, majhen hlebček koruznega kruha; šalili smo se, da bi morali zanj imeti orožni list. Za kosilo je bila zelo redka krompirjeva ali fižolova juha le s kakšnim koščkom krompirja ali fižolovimi lupinami, za večerjo je bilo spet nekaj podobne tekočine. Kazen so nam pomagali prenašati sotrpini, ki so po Veliki noči prišli v našo celico: oni so smeli dobivati pakete od doma in nam velikodušno dajali od svojega.«
Bunker
»Doletela nas je še hujša kazen, kot je bila lakota, ker je eden od sozapornikov skušal pobegniti. Bil je postaven fant, po poklicu frizer.
[Stran 0]
Figure 2. Rojstna družina Franceta Zupančiča leta 1943 – France skrajno desno
Že večkrat je bil kaznovan zaradi tatvine. Prosil je, če se sme srečati s svojim zagovornikom, in ob tem skušal pazniku zmakniti ključe, ki bi mu odprle pot v svobodo. Žal mu ni uspelo, zaprli so ga v bunker in pravili so, da si je sam vzel življenje. Mi vsi, ki smo bili z njim v celici, smo morali za teden dni v bunker, ves mesec ostati brez paketa in dopisovanja z domačimi. Obtoženi smo bili, da smo vedeli za njegov naklep. Bilo je pozimi in zunaj je bil sneg. Okno v bunkerju je bilo brez stekla. S seboj smo smeli vzeti samo letno obleko in brisačo. Ves dan smo hodili po bunkerju, ki ni bil dosti večji od celice 103. Za ležišče so bile gole deske. Iz sten bi lahko strgal srež. Leči smo smeli šele po večerji, ki je bila nekakšna topla čorba. Kako smo spali? V bunkerju smo bili štirje. Legli smo na deske, se tesno stisnili drug k drugemu in se pokrili vsak s svojo brisačo.
Notranja dva sta lahko za eno uro zaspala, zunanja dva zaradi mraza nista spala, saj je bil ob stenah mraz še hujši. Poslušala sta bitje ure na zvoniku frančiškanske cerkve. Ob bitju polne ure smo se zamenjali. Tako smo v drgetu in mrazu prebili noč. Hvala Bogu, da nihče ni zbolel. Če se prav spomnim, je bil med nami tudi nekdanji domobranec, ki se je po končani vojni skrival. Strelna rana se mu še vedno ni povsem zacelila in iz nje se mu je cedila sokrvica. Vendar je skupaj z nami mirno prenašal trpljenje.«
Krajšanje časa
»Po prestani kazni smo se vrnili v nekdanjo celico in si vsak po svoje krajšali čas. V celici je bil zdaj tudi kanonik Kimovec, ki me je naučil latinsko molitev Adoro te devote – ▶
[Stran 0]
Molim te ponižno. 9. julija 1949 je bil obsojen na pet let zapora. Po sodbi so vsakega obsojenca takoj odpeljali iz zapora. Včasih smo si kaj pripovedovali iz svojega življenja, pretresali vsebino obtožnice, če se je hotel o njej sploh kdo pogovarjati. Čas so nam krajšale tudi ‘šnops karte’, ki smo jih sami izdelali iz cigaretnih zavojčkov. Tudi svinčnik je bil naš ‘izum’. Za pisanje desetih vrstic domačim smo dobili dopisnice in svinčnik. Svinčniku smo potisnili ven mino in jo košček odlomili, v izpraznjen prostor potisnili vžigalico, nad njo pa košček mine. Svinčnik je bil videti tak, kot je bil pred tem. Mino smo nato ovili s prazno tubo paste za zobe.
Kratkočasili smo se z lovljenjem muh in jih metali v umivalnik z vodo. Nekdo nam je pokazal, da lahko ulovljene muhe ponovno oživimo, in z veseljem smo tudi to poskusili: cigaretni pepel smo zbrali v škatlici od vžigalic, vanjo položili utopljeno muho, jo rahlo povaljali in čez nekaj trenutkov je muha poletela. Naj še omenim, kako smo celico oskrbeli s šivanko. Ko je bil nekdo po odsluženi kazni še v preiskovalnem zaporu izpuščen na prostost, sem mu v rob hlačnice dal listek za moje domače. Prosil sem jih, naj mi v naslednjem paketu pošljejo tudi lepo jabolko, vanj pa skozi sredino zabodejo šivanko z večjim ušesom. V celici je bilo veliko veselje: ‘Imamo šivanko!’ Sukanec so nam oskrbele slamarice: poiskali smo drobno nit in jo izvlekli.«
Obsodba 26. maja 1950
»Obtožnico so mi izročili konec aprila 1950. Očitali so mi, da sem član Katoliške akcije in da sem od lazarista g. Mirka Kambiča dobival literaturo, ki jo je izdajala KA, ta pa naj bi bila ilegalna. Poleg tega naj bi leta 1947 kot šestnajstletni petošolec napisal t. i. ‘sramotilni list’ o petletnem gospodarskem načrtu. Obtožba me ni prizadela, ostal sem miren. Prevzela me je Jezusova obljuba, da mi ni treba biti v skrbeh, kako bi se zagovarjal, ker mi bo dal Sv. Duh, kaj naj govorim (prim. Mt 10,17–20).
Razprava na sodišču je pokazala, da nisem bil član Katoliške akcije, moja izjava je bila izsiljena. Advokat me je še pred razpravo vprašal, če so bili z menoj kaj nasilni. Seveda so bili: zasliševalec me je nekoč s pestmi tako obdeloval, da sem bil poln podplutb. Sozaporniki so me zato spraševali, kaj so na zaslišanju delali z menoj. Tudi suknjič mi je raztrgal: zgrabil me je in silovito tresel. Predsednik sodišča je dal zapisati nekaj malega, čeprav je moj zagovornik zahteval, da se vse zapiše. Glede sramotilnega lista o petletki sem zapisal, da nam je bil obljubljen bel kruh, jemo pa koruznega. In še, da svoje najboljše izdelke pošiljamo v Sovjetsko zvezo.
Na zatožni klopi sem bil skupaj z g. Mirkom Kambičem. Prva razprava je bila že 3. maja 1950, druga pa 26. maja. G. Kambič je bil obsojen na tri leta strogega zapora, jaz pa na eno leto. Kazen sem moral prestati, čeprav je bila očitno krivična in celo protipravna: bil sem mladoleten in kljub temu obsojen na strog zapor. Jaz pa sem upal, da bom že čez 15 dni na prostosti! Če bi se takrat pritožil, bi mi utegnili kazen celo zvišati, kot se je to zgodilo mnogim. Lahko pa bi me poslali v kazensko poboljševalni zavod? 10. junija 1950 ob enih popoldne – natanko eno leto po aretaciji – sem bil izpuščen iz zapora. Vzorna natančnost!
Aretiran sem bil nekaj dni pred koncem šolskega leta 1948/49. Ali bom dobil spričevalo, da se bom lahko vpisal v zadnji letnik gimnazije? Ocene sem imel zaključene. Razrednik je sporočil materi, naj pride po spričevalo. Bil sem dober matematik in sem pri razredniku užival toliko večji ugled. Vsi moji sošolci so se strinjali, da izroči spričevalo moji materi, če ga že meni ni mogel. Tako sem se jeseni 1950 vpisal v osmi razred gimnazije.«
Drugič v zaporu – tokrat maturant
»Uspešno sem končal osmi razred gimnazije, pred menoj je bila matura na državni klasični
[Stran 0]
Figure 3. Ponovno maturant leta 1951: maturanti 8.b razreda Državne klasične gimnazije v Ljubljani – France v sredini tretje vrste, levi od dveh s cilindrom
gimnaziji v Ljubljani. Prvi dan mature 12. junija 1951 smo pisali pisno nalogo iz slovenščine. Naslednja nas je čakala matematična. Zgodaj popoldne je mojemu sošolcu Pavletu Kovaču neko neznano dekle prineslo domov name naslovljeno ovojnico, češ da pri nas ni nikogar doma. Po naravi je bil Pavle uslužen, resnicoljuben, pošten, zaupljiv in dobrosrčen. Z veseljem je storil uslugo, sprejel ovojnico in jo zaprto prinesel k nam domov. Bili smo oddaljeni le kakih dvesto metrov. Dekle mu je še reklo, da so v ovojnici maturitetne matematične naloge in naj jih skupaj pregledava, se spominja Pavletov brat Jože. Ko sem ovojnico odprl, sem videl v njej dvajset enakih tipkanih listov z enako vsebino, češ da pri nas ni verske svobode in podobne trditve proti državni oblasti. Pavleta sem vprašal, kdo mu je dal ovojnico, in vedel mi je povedati le to, da mu je bilo dekle popolnoma neznano. »Je pa dišala po lizolu,« je še dodal. Z lizolom so takrat razkuževali po bolnišnicah. O vsebini mu nisem hotel ničesar povedati, da ga ne bi vznemirjal, saj je bil zelo rahločuten. Njegovega očeta g. Franca Kovača, upokojenega sodnika, sem vprašal, kaj naj storim. Edino rešitev sva videla v tem, da ovojnico z lističi vred sežgem. To sem tudi storil.
Naslednji dan sem povabil Pavleta, naj bi šla skupaj na sprehod na Golovec, da ne bi tičala samo v knjigah. Čakala naju je pisna naloga iz matematike. Po kosilu sem prišel k njim domov. Prosil me je, naj malo počakam, da pomije posodo. Z njegovim očetom sva sedla na klop pred hišo. Na vsem lepem stopi na dvorišče mlad moški in se predstavi kot ▶
[Stran 0]
uslužbenec SDV. Pokaže pisni nalog za hišno preiskavo in – Pavletovo aretacijo … Stvar mi je bil takoj jasna … Imel sem že izkušnje … Šel je v hišo in spet na dvorišče. Vprašal me je po imenu in povedal sem mu ga. Pavletov oče – pravnik v nekdanjem predvojnem režimu – je uslužbencu prijazno predlagal, da bi bil lahko jaz, hišni prijatelj, druga ‘priča’ pri hišni preiskavi. Uslužbenec hladno odgovori: »Ne, tudi on je aretiran.« Mirno sem obsedel na klopi. Prišel je še eden od SDVja. Tudi ta me je vprašal po imenu. Nato sta mi ukazala, da moram v hišo in stati pred Pavletovo sobo, ki sta jo takoj nato že preiskovala. »Smem gospodu Francetu ponuditi stol?« je vljudno vprašal g. Kovač. Dovolila sta. Sedel sem približno dve uri. Medtem so tudi pri nas doma temeljito preiskali stanovanje. Ničesar niso našli, ker sem ovojnico z vsemi izvodi še isti večer sežgal. Pavle ni vedel niti za vsebino ovojnice niti da sem vse skupaj sežgal. Ko sem odsedel dve uri, sta mi uslužbenca ukazala, da moram naravnost domov, nikogar na poti ne smem pozdraviti, kaj šele skreniti s poti. ‘Sam odgovarjaš za svoje življenje,’ sta mi še rekla. Eden od uslužbence SDV je šel za menoj. Prišla sva domov in uslužbenec je bahavo rekel: ‘Našli smo ga!’ Našli? Saj se nisem nikamor skril! Že prej so domačim grozili, da me bodo poiskali, tudi če bo treba iti do konca sveta. Takoj sem jim rekel: ‘Ni vam bilo treba, da ste me iskali. Bil sem pri Kovačevih in domačim sem povedal, kam grem.’ Zdaj so začeli zasliševati še mene. Kam sem dal pismo? Ali mi ga je France izročil? Delal sem se nevednega. ‘Ne delaj se neumnega! Vse vemo! Kje imaš pismo?’ niso odnehali.
‘Šlo je skozi dimnik,’ sem naposled odgovoril.
‘V kateri dimnik si ga skril?’ Bili smo lastniki hiše in na podstrešju smo imeli dostop do vseh dimnikov.
‘V nobenega ga nisem skril. Pismo sem sežgal,’ sem odgovoril.
Zdaj se je vsula ploha vprašanj: ‘Ali je bil takrat še ogenj v štedilniku? Kaj ste kuhali za večerjo?’
In še in še. Na vsa vprašanja sem mirno odgovarjal po resnici. Prvo zaslišanje pri nas doma je bilo s tem končano.«
Zapor v samici na Poljanskem nasipu
»Odpeljali so me v zapor in zaprli v samico. Vsako noč so me zasliševali. Na vsak način so hoteli zvedeti, komu sem pokazal vsebino pisma in kdo mi ga je prinesel. Odločno sem ves čas trdil, da vsebine nisem nikomur pokazal; dekleta, ki ga je prineslo, nisem še nikoli videl. Zasliševalec pa je trdil, da sem moral tisto dekle poznati, saj je bila že pred tem pri nas. Pomislil sem, ali je bila morda res že kdaj pri nas. Je bila že kdaj prej poslana k nam? Spomnil sem se, da je že pred nekaj časa prišlo k nam neznano dekle, ki me je prosila, če ji lahko priskrbim knjigo Izžarevajmo Kristusa. Če jo lahko, mi bo prinesla kavo in riž. Vendar sem odklonil, da bi ji naredil to uslugo, ker mi je bilo dekle popolnoma neznano in zato nisem hotel imeti z njo nobenega opravka. Napravili so zapisnik, a ga nisem hotel podpisati, ker pripombe o neznanem dekletu niso pripisali. ‘Prav, bom pripisal tvoje pripombe,’ je rekel sodnik. To je storil in podpisal sem zapisnik. Toda ko bi moral čez nekaj časa podpisati čistopis za sodnijo, moje pripombe spet ni bilo zapisane. ‘Dobil sem samo tole, ti podpiši, sicer bomo poslali na sodišče original.’ Iz dotedanjega prebivanja v zaporu sem imel izkušnjo, da bom na sodišču lahko stvar pojasnil. Podpisal sem in v kratkem sem bil premeščen v zapor na sodišče.
Ko sem bil krajši čas v zaporu, morda teden dni, sem se začudil, da so me podnevi peljali k zasliševalcu. Zaslišanja so bila namreč vedno ponoči. Kaj naj bi to pomenilo? Zasliševalec me je prijazno spraševal, kako se počutim, če kaj potrebujem in podobno. ‘Nekaj ima za bregom. Le kaj hoče doseči?’ sem pomislil. Morda sem dobil odgovor čez tri mesece. Takrat mi je
[Stran 0]
brat Janez na poti v sodniško dvorano na razpravo mimogrede šepnil: ‘Pavle je v umobolnici. Zmešalo se mu je.’ Na obtožnici je bilo samo moje ime. Bratovo vest o Pavletovi bolezni sem zato povezoval s tem dopoldanskim obiskom pri zasliševalcu.«22
P. Zupančič nadaljuje zapis: »Naj omenim še srečanje s svojim prvim zasliševalcem iz leta 1949. Ponovno sva se leta 1951 srečala na sodišču.
‘Se poznava?’ me je vprašal. ‘Se,’ sem mu odgovoril.
‘Kaj si se na sodišču lagal?’ mi je očital. ‘Povedal sem po pravici, vsega še zapisali niso,’ sem mirno odgovoril. Brez besed je skozi druga vrata odšel iz sobe.«
Sodba septembra 1951
»Obtožnica me je tokrat bremenila, da sem storil kaznivo dejanje, ker nisem policiji prijavil ovojnice z lažnivo propagandno vsebino. V olajševalno okoliščino se mi je štelo, da sem ovojnico takoj sežgal in o njej nikomur govoril. Vendar sem bil obsojen na tri mesece strogega zapora. Krivično kazen sem sprejel. V olajševalno okoliščino se mi je štelo, da sem bil že dovolj dolgo v zaporu. Pa se je oglasil javni tožilec, da je kazen prenizka. Sodnik je torej odlok o izpustitvi preklical in ostal sem v zaporu. Višje sodišče mi je kazen zvišalo še za dva meseca. Med čakanjem na odlog višjega sodišča sem bil taboriščnik v Medvodah pri gradnji jeza za hidroelektrarno. Tu sem delal z mnogimi znanimi duhovniki, tudi jezuitskimi patri. Najbolj mi je ostal v spominu dr. Anton Strle; bil sem namreč njegovo ministrant, ko je bil kaplan v naši župniji sv. Petra v Ljubljani. Nekaj dni pred iztekom kazni so me spet odpeljali v sodnijske zapore na Miklošičevi, od tam pa me spustili na prostost 12. novembra 1951. Drugič zaprt in nazadnje taboriščnik sem bil polnih pet mesecev.
Pred odhodom iz taborišča v Medvodah so me taboriščniki prosili, naj obiščem škofa A. Vovka in mu sporočim, naj zaradi njih – taboriščnikov ne popušča pri oblasteh, oni so pripravljeni po krivici trpeti. Željo sem jim izpolnil. Škof je bil v svoji pisarni sam in me je prijazno sprejel. Kakšnih podrobnosti se s tega obiska ne spominjam.
Zanimivo je bilo tudi srečanje s sodnikom, ki me je septembra 1951 obsodil. Bilo je na božični večer pred cerkvijo sv. Petra, kjer me je po maši, pri kateri sem ministriral, čakal sodnik. Opravičeval se je, da me je takrat moral obsoditi. Potolažil sem ga, da sem vedno vsem vse sproti odpuščal. Segla sva si v roke in si v pristnem božičnem miru zaželela lepo praznovanje božiča.
S Pavletom Kovačem se dolgo časa nisva videla. Obiskal sem ga mnogo let kasneje, kadar je ob koncu tedna prišel domov iz Polja: miren, tih, prijazen. Fizičen in psihičen bolnik in tak je ostal do smrti. Umrl je pred petimi leti in takrat z odliko maturiral: opravil je svoj zrelostni izpit za večnost. Imel sem pogrebno mašo in pogreb. Pred maturo mi je sam povedal, da želi postati duhovnik… In je postal, duhovnik za vedno… Njegov starejši brat France je bil v času najinega zapora že v noviciatu v Zagrebu.« ▶
[Stran 0]Figure 4. Nova maša Franceta Zupančiča leta 1962 pri Sv. Petru v Ljubljani
Matura 1952
»Ko sem 12. novembra 1951 prišel drugič iz zapora, sem šel na klasično gimnazijo poizvedovat, kako naj nadaljujem prekinjeno maturo. Svetovali so mi, naj grem prosit za dovoljenje na Ministrstvo za šolstvo, ki je to dovolilo enemu mojih nekdanjih sošolcev. »Obljubi jim, da boš sam plačal komisijo, čeprav mi ne bomo tega zaračunali,« so mi svetovali. »Napotili so me k mojemu nekdanjemu profesorju za slovenščino, ki me je lepo sprejel. Takrat šele sem mu lahko pojasnil, zakaj mature nisem mogel končati. Dovoljenja, da bi jo dokončal, mi ni mogel dati, naj se pa vrnem čez nekaj dni. Razumljivo, da dovoljenja nisem dobil. Počakati moram do rednega termina junija 1952. Medtem sem dobil poziv na služenje vojaškega roka. Kaj zdaj? Bo upanje na maturo spet splavalo po vodi? Ponovno sem šal k ravnatelju na gimnazijo. Dal mi je potrdilo, da sem prijavljen za opravljanje mature v junijskem roku 1952. Moral pa sem hospitirati od zdaj naprej pri vseh učnih urah, šolskih nalog mi ni bilo treba pisati. Na srečo so bili na vojaškem uradu s potrdilom zadovoljni.
Končno sem bil spet maturant! Profesorjem nisem omenil, da sem pisno nalogo iz slovenščine že pisal pred tremi leti. Morda sem edini maturant, ki ima v gimnazijskem arhivu dve maturitetni nalogi iz slovenščine. Maturo sem srečno končal. Pa tudi uspešno. Tisto leto sem bil edini na klasični gimnaziji, ki sem za vse štiri naloge (iz slovenščine, latinščine,
[Stran 0]
Figure 5. Mašnik p. France Zupančič v cerkvi sv. Marije Vnebovzete, Maribor-Brezje, leta 1966
angleščine in matematike) dobil oceno odlično. To je bila tudi za druge verne dijake velika tolažba in potrditev. Takoj sem se vpisal na študij matematike in fizike, ki sta bila moja priljubljena predmeta. S tem mi je bil odložen rok za vpoklic k vojakom. Vendar sem se odločil, da grem k vojakom že jeseni, zato da sem lahko naslednjo jesen 1953 mirno odšel v Zagreb v jezuitski noviciat.«
Kot epilog temu izčrpnemu poročilu patra Franceta Zupančiča bi lahko dodali še njegovo pojasnilo, s katerim zaključuje svoje zaporniške izpovedi v treh povojnih letih. Leta 1991 ni hotel obnoviti kazenskega postopka za pomilostitev, kakor je to storil njegov kolega g. Mirko Kambič in k temu nagovarjal tudi p. Zupančiča. Ta ga je zavrnil: »Vedno sem sproti vsem vse odpuščal. Zaprli so me zato, da bi me odvrnili od bogoslovja in duhovniškega poklica. Postal sem ne le duhovnik, ampak tudi redovnik. Mislim, da sem s tem izpolnil življenjsko poslanstvo. Tudi zato se odpovedujem obnovi postopka.«
Temu epilogu bi lahko dodali še enega. Javna tožilka je po zavrnitvi kazenskega postopka p. Zupančiču ponudila: »Mi sami ga lahko vložimo v zaščito zakonitosti, ker ste bili protipravno obsojeni s strogim zaporom za dejanje, ki ste ga izvršili kot mladoletnik.«
»Pa dajte, temu ne nasprotujem!« je p. Zupančič takoj privolil. »Vendar do danes sodišče tega ni storilo, saj bi me o tem gotovo obvestili!«
P. Zupančič mirno in zadovoljno živi z zavestjo: »Vedno sem vse sproti odpuščal, čisto vsem.« To je njegovo življenjsko vodilo in zlahka se razbere iz pričujočega zapisa. Zanj se mu bralci Zaveze iskreno zahvaljujemo. ■
[Stran 0]