Od nas se je poslovil izjemen človek, naš rojak profesor Justin Stanovnik, po domače Gorjancov Justin z Lesnega Brda pri Horjulu. O njem do slovenske pomladi nismo kaj dosti vedeli. Z njim smo se začeli srečevati po osamosvojitvi, predvsem tam, kjer se je obravnavala polpretekla zgodovina, in povsod tam, kjer je spomin segel do krivice, ki se je ob boljševistični revoluciji zgodila slovenskemu narodu.
Bil je izreden mislec, eden največjih intelektov novejšega časa, kar mu priznavajo mnogi. Bil je ustanovni član društva Nova Slovenska zaveza z namenom, da postane največje kulturno politično gibanje v državi. Trdno je bil prepričan, da to potrebujemo. To svoje prepričanje je udejanjil z dolgoletnim urejanjem revije Zaveza in pisanjem zanjo.
Njegov opus razmišljanj in dognanj, ki jih je skozi leta natkal predvsem v svojih aktualnih kulturnopolitičnih komentarjih v reviji in ob vseh drugih prispevkih drugje, ob številnih slovesnostih, intervjujih in drugih pričevanjih, je izredno bogat. Tu je tekla njegova fronta v boju, da bi prišla resnica o tistih časih na dan. Taka kot je. Nič drugačna, nič ozaljšana, nikakor vsegliharska. Zgolj gola resnica. Samo ta je lahko pravi temelj za zdravo družbo. Tega se je zavedal že od vsega začetka. Vedel je, kaj nas čaka, če bomo gradili na spodkopanih temeljih, in opozarjal na to. In glede na to, kaj se danes dogaja v naši družbi, lahko rečemo, da je bil njegov pogled vizionarski.
Na tem mestu bi se mu navsezadnje rad zahvalil, da kljub vsemu ni pozabil na rodno grudo. Aktivno je sodeloval pri postavitvi farnih spominskih plošč in znamenj na krajih zločinov: Bastičevega križa v Zagorici na Vrzdencu in križa za zaklanške žrtve iz Široke
[Stran 0]
Figure 1. Po blagoslovu znamenja v spomin žrtvam v Širokem potoku. Od leve: Matija Ogrin, Justin Stanovnik, Janko Maček in Daniel Fortuna, glavni pobudnik za postavitev znamenja.
ga potoka v Prosci. Da je horjulsko dolino vseskozi nosil v srcu, nam lepo pričuje njegov prispevek v knjižici Ljubgojna, draga vas domača. Kako tenkočutno in spoštljivo piše o naših dragih ljudeh, krajih in tistih časih. O časih pred krvavo revolucijo. Nam, ki tega časa nismo doživeli, daje slutiti nekakšno normalnost, ki je obstajala in ki bi jo radi priklicali nazaj. Kako slikovito oriše, kaj se je pravzaprav zgodilo, ko je v dolino neusmiljeno privihrala komunistična revolucija. Čeprav bralec po pričevanju o tako tragičnih dogodkih, ki jih podaja Marica Cerar Bastič, pričakuje od pisca ostro obsodbo ne samo zločinov, ampak tudi zločincev, tu naletimo na spraven ton, ki nam po krščansko osmisli vse trpljenje, ki je doletelo naše ljudi. To je bil odraz še ene odlike našega dragega rojaka – pokončna krščanska drža.
Veseli smo, da je zadnje leto svojega življenja preživel med nami, v domu starejših v Horjulu, in upam, da mu je bilo to kljub bolezni v uteho. Vesel je bil vsakega obiska, ki jih ni bilo malo. Posebej bi omenil gospe Urško in Veroniko, ki sta prihajali najbolj redno. Skoraj vsako nedeljo smo se srečevali pri jutranji sveti maši, kamor sta ga pospremila »soseda« Julka Zelnik ali Bernard Zdešar, sedanji Gorjancov gospodar. V občini Horjul smo se mu v njegovem 90. letu ob 20letnici obstoja občine poklonili s podelitvijo naziva častni občan občine Horjul. To je bil naš dolg do njega za nazaj. Ostaja nam dolg za naprej. Nam bo uspelo ohraniti dolino »pred džunglo, ki izteguje svoje nesramne in osvajalne jezike proti njej«, kot se spoštovani Justin sprašuje v prej omenjenem tekstu? Prepričan sem, da nam bo v veliko oporo in pomoč njegova zapuščina in priprošnja pri Bogu. ■
[Stran 0]