Profesor Justin Stanovnik je bil globoko premišljujoč človek, a tudi zelo čuteč. Čutil je tudi s tistimi trpečimi, ki jih ni neposredno videl, kar se je opazilo v njegovih spisih. Posebej mi je v spominu ostala tudi ganljiva črnobela fotografija, ki jo je imel obešeno v kotu svoje delovne sobe doma na Mirju. V hrbet je prikazovala drobno, sključeno, staro podeželsko ženico, otovorjeno s prtljago, za roko pa je držala punčko, morda vnukinjo, in sta hodili po poti. Vse je kazalo na to, da sta begunki. Večkrat sva med pogovorom o drugih temah omenila tudi to nemo, a vendarle tako zgovorno in res ganljivo fotografijo. V nekem smislu je bila gola dejanskost tega posnetka tudi prispodoba njegovega načina izražanja. Ni govoril čustveno, kaj šele patetično, a ravno v tem se je zrcalila nepotvorjena skrb za sočloveka in sočustvovanje z njegovim trpljenjem. V polnosti se je zavedal, da ima resnica moč sama v sebi, zato ne potrebuje bučnega nastopa.
Do konca je bil pronicljiv opazovalec, navezan na domači kraj in njegovo okolico. Ob enem od obiskov v domu v Horjulu, ko sem ga lani poleti prišel pogledat z nekim kolegom, nama je toplo priporočil ogled cerkvice sv. Urha nad Zaklancem blizu Horjula. Po srečnem naključju sva si jo lahko ogledala. Krajani so jo skrbno obnovili in uredili njeno okolico, kar priča o večstoletni omikanosti tega kraja in Slovenije nasploh; dobro predstavlja civilizacijo, za katero je Justina Stanovnika skrbelo in je hkrati pogrešal skrb zanjo pri tistih, ki jim je bila po položaju ta skrb naložena.
Globoko sem mu hvaležen za vse pogovore, sodelovanje in spodbude, ki sem jih bil od njega deležen. ■
Figure 1. Justin Stanovnik je bil čuteč človek. Ob odprtem grobu žrtev iz Žiglovice leta 2017. [Stran 0]