Z Justinom Stanovnikom sva se bliže seznanila jeseni 1950, ko sva se oba vpisala na študij klasične filologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tistega leta se nas je osem vpisalo na ta zahtevni in ne obetavni študij, kar je bilo neverjetno veliko v primerjavi s prejšnjimi leti, ko sta bila vpisana nazadnje samo še dva študenta, Alojzij Rebula in Erika Mihevc. Dva novinca sta že po dveh mesecih študij opustila, medtem ko smo drugi vztrajali do diplome. Bili smo dve ženski in štirje moški.
Najmlajša med nami je bila Breda Orel, hči ljubljanskega zdravnika. Njeni starši so imeli za Bežigradom prostorno stanovanje, tako da smo prvo brucovanje priredili kar pri njej doma. Diplomirala je z nalogo Krivda in kazen Ajshilovi Oresteji, po diplomi pa se je zaposlila na klasični gimnaziji v Mariboru, tam se je tudi poročila in vzela možev priimek Filo. Pozneje se je zaposlila v mariborski univerzitetni biblioteki, ki jo je s svojim znanjem in prizadevnostjo posodobila, tako da se v njen spomin zdaj eden najlepših prostorov v biblioteki imenuje po njej.
Druga je bila Mira Osana, hči klasičnega filologa, ki je znan tudi kot soavtor Grške slovnice.10 Po maturi se je leta 1942 vpisala na klasično filologijo, po vojni študija zaradi političnih pritiskov ni mogla takoj nadaljevati. Da ji ne bi vsilili kake neprijetne stranke, je vzela k sebi v hišo Maro Trampuž, študentko medicine, ki prav tako po vojni ni mogla nadaljevati študija, pozneje pa je študij medicine končala in se specializirala iz pediatrije. Mira je imela tri brate, najstarejši od njih se je pozneje uveljavil kot glasbenik in skladatelj v Argentini in Kanadi.11 Diplomsko nalogo je napisala v klasični latinščini z učenim naslovom: De genetivo subiectivo et obiectivo, qui in primo, secundo, tertio T. Livii Rerum gestarum libro inveniuntur.12 Čeprav je bila odlična latinistka, pa je po diplomi ni zanimalo delo v prosveti. Zaposlila se je pri podjetju Medex in se poročila z Justinom Stanovnikom.
Med moškimi slušatelji je bil najstarejši Janez Kasesnik, duhovnik, ki je bil med vojno v partizanih in se poročil s Palmo, pozneje ravnateljico novomeške gimnazije. Ne vem, če je morda bil v partiji, vem le, da je bil v fakultetnem odboru študentske organizacije odgovoren za naš oddelek. Bil je dober kolega, prepričan sem, da ni nikomur skrivil lasu. Diplomiral je šele po desetih letih (1964), kmalu za tem pa sta se s Palmo preselila v Novo Gorico. Iz zanesljivega vira vem, da si je dolgo in iskreno prizadeval, da bi uredil svoj status v odnosu do Cerkve, kar mu je tudi uspelo; umrl je spravljen z Bogom in Cerkvijo.
Najmlajši v našem letniku je bil Franc Korenjak, ki je diplomiral z nalogo o Sofoklovem pesimizmu, nato pa je poučeval v Trbovljah, kjer je bila njegova žena ravnateljica.
Toda čeprav nas je bila vpisanih samo šesterica, se je naša seminarska predavalnica ob Sovretovih predavanjih napolnila do zadnjega kotička, tako da so slušatelji večkrat sedeli tudi na okenskih policah in celo na tleh. Profesor Anton Ocvirk, ki je bil predstojnik oddelka za primerjalno književnost, je namreč študijski načrt primerjalne književnosti ▶
[Stran 0]
dopolnil z obveznim obiskovanjem predavanj o antični književnosti in ustreznim izpitom.13
Mislim, da sva se z Justinom najbrž iz precej podobnih razlogov in nagibov odločila za ta študij. Prvič zato, ker je bil to resen, zahteven in vzorno urejen študij. Drugič pa zato, ker sva bila mnenja, da bova po tem študiju s posredovanjem žlahtnih antičnih miselnih in etičnih vrednot vsaj malo kljubovala takrat prevladujoči boljševiški ideologiji in materialistični miselnosti. Ne nazadnje tudi zato, ker je na oddelku za klasično filologijo, ki je v tistih časih odmaknjen gostoval v visokih sferah,
Figure 1. Justin je rad hodil v gore.
v četrtem nadstropju pod krovom Narodne in univerzitetne knjižnice, vladalo nekakšno umirjeno konservativno vzdušje. Med nami ni bilo takrat obveznega etiketiranja s tovarišicami in tovariši. Profesor Sovre je bil prvi, ki me je v življenju ogovoril z besedama gospod Gantar. Tudi profesor Grošelj je naši kolegici vedno vljudno ogovarjal z gospodična Osana, gospodična Orel. Ne dvomim, da je Ozna to registrirala; če ne kdo drug, ji je o tem in podobnem poročal konfident s slavistike,14 ki je v poročilih Ozni profesorje Filozofske fakultete rad označeval kot klerikalce, tako tudi Sovreta,
[Stran 0]
ki je bil že v časih svoje ptujske profesure starešina sokolske organizacije.15
Justin mi je takoj po prvem predavanju rekel, da si mora najprej najti sobo v Ljubljani, ker bo drugače z vsakodnevnimi vožnjami iz Horjula zapravil preveč časa in denarja; in če bi jaz vedel za kaj primernega, morda vsaj kako skromno luknjo, naj mu sporočim. Doma sem to omenil in dodal, da je bil fant že dvakrat zaprt, najprej na Teharjah, nato na Povšetovi v zaporih Udbe in nazadnje še v taborišču Sterntal, nakar mi je mama rekla: „Potem pa moramo fantu pomagati. Govorila bom s staro mamo, če bi lahko bival pri njej, mogoče kar v kuhinji, ki je že dolgo več ne rabi, saj se zdaj tudi zanjo vse kuha pri nas.“ Stanovali smo namreč na Karlovški cesti 9, v stavbi nekdanje mestne hiralnice, ki je takrat bila v zelo bednem stanju.16 Naša desetčlanska družina se je stiskala v majhnem dvosobnem stanovanju, tik zraven je bilo manjše enosobno stanovanje, v katerem je stanovala naša stara mama, zdaj čisto sama, odkar ji je leta 1948 umrl mož, moj stari ata. Stanovanja v hiši so bila vse prej kot komfortna: stranišča „na štrbunk“ so bila na dveh skrajnih koncih na široko odprtih „velbanih gankov“, kot se je reklo, in sicer skupna stranišča za dve stanovanji, za štiri stanovanja pa v vsakem nadstropju ena sama vodovodna pipa. Justinu sem vse to povedal, nato pa mu tudi omenil, da je v neposredni bližini, v nekdanji Luckmanovi vili, postojanka ljubljanske Ozne, zato bo lahko tam pogosto srečeval udbovske oficirje. Pa se je nasmehnil in mi rekel:
„Vem, saj tam sem pa že bil. Sicer smo pa udbovce lahko gledali tudi že skozi okna klasične gimnazije.“ Tam, kjer je sedaj prizidek Narodne galerije, je bila namreč takrat menza za
Figure 2. Boter svojemu nečaku
udbovce iz stavbe nekdanje banke Slavije, pozneje pa klub (ali bife) ljudskih poslancev.
Čeprav sem ga na te nevšečnosti opozoril, je Justin ponudbo sprejel in se vselil v temačno kuhinjo, v katero nikoli ni posijalo sonce, in poldrugo leto stanoval kot sosed zraven nas. Moja stara mama ga je bila vesela, saj se je ob njem počutila bolj varno. In mislim, da od ▶
[Stran 0]
njega ni marala nobenega denarja, bila pa je vesela, če ji je kdaj prinesel kak domač pridelek.
Z mojimi brati in sestrami se je dobro razumel, tudi z mojim atom je večkrat rad debatiral. Posebno je rad poslušal mojega najmlajšega brata, takrat dvanajstletnega Metoda, ki mu je večkrat govoril o svojih pogumnih „podvigih“: kot na primer, kako se je takrat, ko so mene zaprli, splazil skozi neko špranjo v ograji za Luckmanovo vilo (za oznovsko vilo je bil namreč vrt oziroma nekak park s starimi drevesi in okrasnim grmičjem) in kako je tam, skrit v grmovju, več ur ždel in gledal, če bi morda mene kje opazil. Ali kako se je nekoč s prijateljem na Golovcu na skrivaj po vijugasti stezi, ne da bi ju opazil kdo od stražarjev, priplazil do nekega grma, od koder je bil dober razgled čez strelišče, tako da je lahko slišal obsojenca, ki je pred ustrelitvijo še nekaj pogumnega vzkliknil. Moj brat je bil živo srebro, imel je neverjeten pregled čez vse, kar se je dogajalo na terenu, tudi čez Ozno. Nekoč je slučajno šel Justin z Metodom skupaj zdoma po Karlovški cesti. Nakar ju je prehitel neki moški in Metod je Justinu zašepetal: „Ta je pa oznovski kapetan!“
„Od kod pa ti to veš?“ ga je vprašal Justin.
„Zjutraj ga večkrat vidim v uniformi, tri zvezdice ima.“
„Zakaj pa je zdaj v civilu?“
„Zato, da več sliši,“ mu je odgovoril Metod.
„Kako to?“ je začuden vprašal Justin.
Pa mu je Metod pojasnil: „Zadnjič sem šel po šoli še malo na potep po živilskem trgu. Tam sem ga videl, spet je bil v civilu. Celo uro je hodil po trgu od ene branjevke do druge, ne da bi od katere kaj kupil. Večkrat se je ponekod ustavil in vlekel na ušesa, kaj se pogovarjajo. Če bi bil v uniformi, bi se ga najbrž branjevke preveč bale, posebno vdove z Dolenjske, pri katerih se največkrat ustavlja; najbrž se sploh ne bi upale na glas pogovarjati. Zdaj gre najbrž spet na lov, na jago, na trg.“
Najbolj pa sem bil Justina seveda jaz vesel, saj sva zvečer lahko skupaj premlevala vse, kar se je čez dan dogajalo na fakulteti. Justin se je še posebej poglabljal v filozofska vprašanja. Večkrat je šel na oddelek za filozofijo poslušat predavanja Alme Sodnikove, ki je postala nanj pozorna in si želela takega asistenta, za kar pa takrat ni imel šans. Med grškimi filozofi mu je bil najbližji Platon, ki se mu je posvetil tudi v svoji diplomski nalogi (Platonizem in sofistika v Gorgiju), med latinskimi pisatelji pa mu je bil najbolj pri srcu zgodovinar Tacit, ki ga je pozneje večkrat rad citiral v svojih člankih in esejih.
Justin mi je včasih naredil tudi kako majhno osebno uslugo, ki pa mi je veliko pomenila. Sem mu bil hvaležen, da mi je omogočil nabavo prvih smuči, o čemer sem sanjal že v otroških letih, a zanje nikoli ni bilo denarja. Ob skromnih dohodkih, s katerimi je morala shajati naša družina, bi bil nakup smuči preveliko razkošje. Ko sem se o tem z njim nekoč pogovarjal, mi je rekel: „V Horjulu pa poznam nekega sodarja. Ga bom vprašal, če bi znal narediti smuči.“ Res mi jih je naredil, bile so težke, a varne, več let sem se smučal z njimi in se na njih nikoli nisem polomil. Ko sem se zanje šel dogovarjat s sodarskim mojstrom v Horjul, sem prvikrat obiskal tudi Justinovo domačijo. Pred koncem drugega letnika se je Janez Kasesnik nekega dne oglasil pri meni doma in mi dobronamerno svetoval, naj se z Justinom oba prijaviva v delovno brigado. Na fakultetnem odboru so Kasesniku večkrat očitali, da smo študentje klasične filologije premalo aktivni, zato bi se lahko vsaj fantje bolj angažirali. Povedal sem mu, da sem jaz že dvakrat bil v brigadi, in če bo treba, bom šel tudi letos. Prosil me je, naj za to pregovorim še Justina. „Našemu oddelku in klasični filologiji bo v veliko korist, če bosta to naredila. To je najmanj, kar lahko storita. Če gresta vidva, bomo lahko rekli, da se je tretjina našega drugega letnika angažirala, to pa bo že nad fakultetnim povprečjem.
Mogoče bomo potem nekaj časa imeli mir.“
Ko sem Justinu to povedal, si je vzel nekaj
[Stran 0]
Figure 3. Justin s kolegi profesorji
dni za premislek, nato pa se je odločil, da gre v delovno brigado tudi on. Poslali so nas v neko muslimansko vas v bližini Zenice, na zemeljska dela v zvezi s predvideno širitvijo tamkajšnje železarne. Študentje Filozofske fakultete smo sestavljali celo brigado, veliko jih je bilo zlasti s slavistike, med njimi tudi nekaj globoko vernih študentk iz kmečkih družin, ki so se očitno pod hudimi pritiski odločile za to.
Če smo imeli v brigadi kdaj kaj prostega časa, smo prirejali debatna srečanja. Zlasti Taras Kermauner je imel navadno ob sebi velik krog poslušalcev. Justin mi je predlagal, naj bi se slišalo kdaj še kaj drugega, ni pa hotel, da bi to izpadlo kot konkurenca Tarasu. Pa mi je predlagal: „Nekoč si mi pripovedoval, da si bil pred leti na obisku pri svoji teti v Sarajevu, ki pozna kanonika Karla Cankarja, pisateljevega mlajšega brata? Kaj če bi nam ti – ker smo pač v Bosni – kdaj na debatnem srečanju o tem kaj zanimivega povedal?“ In res sem z vednostjo in soglasjem brigadnega štaba nato spregovoril o tem, kako si je cesar Franc Jožef prizadeval, da je bil Josip Stadler imenovan za škofa v Sarajevu, in da je bil eno leto za njim Jeglič v Sarajevu imenovan za njegovega kanonika. Tam se je Jeglič najbrž prvič srečal z idejo jugoslovanstva, tako da je pozneje kot škof brez vseh ▶
[Stran 0]
zadržkov podpisal majniško deklaracijo in k podpisu pozval tudi duhovnike in vernike svoje škofije. In kako je nato postal sarajevski kanonik tudi Cankarjev brat Karlo. Sarajevski škof Stadler pa je – najbrž ob Jegličevi asistenci – v Bosni ustanovil ženski red Služavke maloga Isusa, ki naj bi imel na skrbi predvsem zapuščene in osirotele otroke. V ta red je stopilo tudi nekaj slovenskih deklet, med prvimi moja teta Angela (sestra moje mame). V Sarajevu so imele samostan, ki se je imenoval Betlehem, in ob njem sirotišnico, njihov duhovni vodja (spiritual) pa je bil kanonik Karlo Cankar. Med vojno je večina hrvaških redovnic simpatizirala z NDH, medtem ko je Karlo Cankar v sodelovanju z mojo teto, ki ji je kot zavedni Slovenki zaupal, pomagal pravoslavnim Srbom in preganjanim Judom in jih, kolikor je mogel, skrival in reševal v sirotišnici Betlehema. Po vojni so redovnice mojo teto, ker se ni kompromitirala, izvolile za glavno tajnico reda. Meni so bile te stvari znane, ker sem po končanem šestem razredu gimnazije šel v Sarajevo k teti Angeli na obisk, kjer sem se mudil cel teden. Ko so leta 1948 prirejali proslave ob trideseti obletnici smrti pisatelja Ivana Cankarja, je bil kanonik Karlo Cankar kot gost slovenske vlade povabljen v Slovenijo. Ob prihodu v Ljubljano pa se je najprej oglasil pri nas doma, nato sem ga s Karlovške ceste spremil na Bleiweisovo (zdajšnjo Prešernovo) cesto do stanovanja njegovega bratranca Izidorja Cankarja. Moji pripovedi je sledila živahna diskusija. Oglasil se je tudi Tone Ferenc, takrat študent zgodovine, ki je bil v štabu delovne brigade, in mi rekel, da je slišal veliko novega in zanimivega, kar mu prej še ni bilo znano.
Justin se je tudi pozanimal, kje je v Zenici katoliška cerkev, in zvedel, kdaj je ob nedeljah v njej maša. Predlagal je, naj greva Lojze Gosar in jaz vprašat komandanta brigade Borisa Lipužiča za dovoljenje, da bi šli v nedeljo k maši v mesto, ki je bilo dobro uro hoda oddaljeno od našega tabora. Gosarjev Lojze se je z Lipužičem že od prej dobro poznal, saj sta oba študirala geografijo. Lipužič naši udeležbi pri maši ni nasprotoval, zanimalo ga je samo, koliko nas bo šlo, in zahteval je, da se popoldne pravočasno vrnemo v tabor.
V zadnjem letniku študija me je Justin, potem ko se je že odselil od nas s Karlovške ceste, povabil, da bi šel z njim in njegovimi znanci silvestrovat v planinsko kočo na Kofcah nad Tržičem. Vabilu sem se rad odzval, a smo nazadnje šli samo trije, poleg naju še Justinov prijatelj Stane Štrbenk, študent prava, doma iz Dobrniča, vsi drugi so si premislili in udeležbo odpovedali. Spotoma smo se ustavili v hiši zunaj Tržiča pri znancih, ki so pred vojno imeli v Tržiču tovarno kmečkega orodja, ki pa so jim jo po vojni nacionalizirali in jim vzeli tudi lastniško stanovanje v središču Tržiča.17 Pustili so jim samo hišo, kjer smo se spotoma ustavili. Slučajno je bila takrat doma samo hčerka, približno naših let, ki nas je prijazno sprejela in nam postregla in smo se z njo dolgo pogovarjali. Zato smo šele v pozni in trdi noči prispeli do koče na Kofcah, kjer se je že vse trlo obiskovalcev, tako da smo komaj še dobili nekaj prostora na skupnem ležišču.
Silvestrov večer smo preživeli brez popivanja in plesa, a v zanimivih razmišljanjih, ki so se mi globoko usidrala v spomin. Začel je Justin z besedami, da ga študij klasične filologije sicer ni razočaral, da pa ga vendar antika ne bo vsega vsrkala, ker mu na duši leži nekaj veliko težjega.
Najprej je govoril o hudi demografski krizi, ki grozi našemu podeželju. Pri tem je rad delal paralele z antiko: „Glej, Polhograjske Dolomite so komunisti imeli – tako kot Rimljani Sredozemlje – za mare nostrum, tam so izsilili eno
Figure 4. Justin z maturanti
najsramotnejših kapitulacij svojih zaveznic, podpis Dolomitske izjave. A se jim je prav tam postavila po robu vasica Šentjošt, prava Kartagina, ki je njihovi bataljoni v treh letih z vsemi juriši niso mogli streti in zavzeti, dokler se niso fantje iz Šentjošta sami od sebe od tam umaknili. In v tej vasi se od takrat v osmih letih še ni rodil niti en otrok.“
In nato je nadaljeval: „Takšnega masakra, kot so ga doživljali moji vrstniki, v antiki nisem zasledil. Noč za nočjo so jih odvažali, tisoče še živih, v cvetu mladosti, na kamionih so jih odvažali, kot klavno živino, jih pobijali, klali in metali v brezna! In vse to so počenjali ponoči, kar se da na skrivaj! Če nekaj počneš ponoči na skrivaj, pomeni, da imaš ob tem slabo vest, pa četudi mogoče samemu sebi še tako dopoveduješ, da nimaš vesti in da sploh ne poznaš niti ne priznaš nobene vesti. Še prej pa so se vrstili vsakodnevni obiski maščevalnih terencev in njihovo oblastno in samopašno pohajkovanje po taborišču, ko so radovedno iskali in odbirali in kot zadnja in najvišja instanca nepreklicno odločali, kdo je tukaj še živ, čeprav bi bil že zdavnaj zrel za odstrel in zakol.“
„In če sem jaz kot po čudežu eden redkih, ki je ob tem do danes ostal še živ, to najbrž ni slučajni zadetek na loteriji, ampak moja obveznost in dolžnost, da o vsem tem nekoč, če morda kdaj vendarle dočakam priložnost, jasno in glasno spregovorim.“
* * *
Dolgo je čakal na to priložnost. In mogoče je vmes marsikdaj izgubil upanje, da bo takšno priložnost sploh kdaj dočakal. In vmes se je še marsikaj dogajalo. Po diplomi, ki jo je opravil kmalu za mano, in to z najboljšimi ocenami,18 ▶
[Stran 0]
je imel neverjetno srečo, da je šel poučevat na gimnazijo na Ravnah, kjer je široko razgledani humanist dr. Franc Sušnik v izrazito delavskem okolju zasnoval gimnazijo s klasičnimi paralelkami in kjer je lahko Justin kot klasični filolog dijakom odpiral vrata v zakladnico antične kulture.
Vendar pa Sušnikov eksperiment ni trajal dolgo. K svojemu nekdanjemu gimnazijskemu ravnatelju (najbrž edinemu gimnazijskemu ravnatelju v Sloveniji, ki si je takrat upal vsako nedeljo javno hoditi k maši) je namreč prišel njegov bivši dijak, zdaj poslušen aparatčik, in mu brez kanca sramu dopovedoval, kako ga čaka neverjetno presenečenje in poveličanje: namesto ravnateljstva gimnazije ga čaka veliko več, čaka ga ravnateljstvo knjižnice, ki se bo v njegov večen spomin poslej po njem imenovala.19 Bilo je, kot da bi živo bitje še za življenja balzamirali in položili v mavzolej. In to moža, ki ni bil samo pobudnik gimnazije na Ravnah, ampak tudi pogumen in odločen domoljub, ki je leta 1919 kot rezervni poročnik razoroževal nemške žandarje od Črne do Dravograda in nam tako lep del dežele Koroške ohranil v objemu matične domovine. Moža, ki je med okupacijo okusil gestapovske zapore v Celovcu in kot okostnjak preživel grozote Dachaua.
Ko so po Sušnikovem odhodu na ravenski gimnaziji začele odmirati klasične vzporednice, je Justin ugriznil v kislo jabolko, se odselil z Raven in začel na gimnaziji v Kamniku in nato na šoli za blagovni promet v Ljubljani poučevati angleščino. Da pa mu ne bi kdaj očitali, da za to nima primernih kvalifikacij, se je ob delu vpisal na študij anglistike na Filozofski fakulteti in naredil še iz anglistike dodatno Bdiplomo.
Ob tem pa svoje klasične izobrazbe nikoli ni zatajil. Ko se je pred desetletji kljub velikim odporom ustanavljalo Društvo za antične in humanistične študije, je bil med prvimi podpisniki. In ko sta se ob slovenski pomladi začeli latinščina in grščina znova uvajati v gimnazijski pouk, je prav tako podpiral naša prizadevanja, a ob tem večkrat dodal: „Veš, mene čaka zdaj neka druga, še veliko večja moralna obveza.“ Vedel sem: prišla je ura in priložnost, ki jo je slutil in napovedoval že tistega davnega večera med silvestrovanjem na Kofcah.
Čeprav je šel že v štiriinšestdeseto leto, je Justin Stanovnik 20. aprila 1991, petdeset let po zlomu nekdanje kraljevine Jugoslavije, z neugasljivim mladostnim žarom, z redkimi preživelimi, pa brez denarnih subvencij začel snovati in izdajati Zavezo, ki so ji ob prvi številki radi napovedovali, kako bo le kratkega diha. In vendar je v četrt stoletja izšlo že več kot sto vedno obsežnejših številk, ki so našle na tisoče hvaležnih bralcev, ne samo v matični domovini, ampak tudi onstran Karavank in drugod po Evropi in na vseh celinah, od Kanade in Argentine do Avstralije in Nove Zelandije. Vem, s kakšno vnemo in zavzetostjo je pisal in objavljal prodorne komentarje in v njih razkrival temačna ozadja, ki si jih uradni mediji niso upali osvetljevati.
In iz svojih osebnih izkušenj prav tako dobro vem, s kakšno zavzetostjo in vztrajnostjo je iskal in nagovarjal sodelavce. Tudi mene je nagovarjal in spodbujal, ne samo enkrat, ampak dvakrat, trikrat ali še večkrat, naj na Zavezo ne pozabim, naj tudi jaz zanjo in vanjo kaj napišem. Sam mi je celó tematiko nakazal. Naj vendar že napišem spomine na svojo mladost, spomine na kalvarijo begunstva. Naj napišem vsaj nekaj strani. Strani, ki so nato v reviji izšle v dveh nadaljevankah kot nekakšen prvi zametek tistega, iz česar se je pozneje porodila moja knjiga Utrinki ugaslih sanj. Knjiga, ki je tudi mene samega neverjetno in prijetno presenetila, saj je našla veliko več bralcev in zbudila več odmevov kot vsi moji dotedanji prevodi.
Tudi za to njegovo vztrajno in dragoceno pobudo ostajam pokojnemu prijatelju Justinu za vedno hvaležen dolžnik. ■
[Stran 0]