Sedemindvajsetega januarja 2019 je v domu starejših občanov v Horjulu omagalo srce soustanovitelja Nove Slovenske zaveze in dolgoletnega urednika revije Zaveza Justina Stanovnika. Od njega smo se poslovili 4. februarja 2019 v Ljubljani v cerkvi na Žalah z mašo, ki jo je vodil upokojeni nadškof dr. Anton Stres ob somaševanju in udeležbi več duhovnikov. Pel je pevski zbor iz Šentjošta nad Horjulom. Njegovo podobo in delo so predstavili nadškof v pridigi, urednik Zaveze Lenart Rihar in predsednik NSZ Peter Sušnik pa v posebnem govoru. Cerkev je bila polna ljudi, ki so mu želeli izraziti zadnje spoštovanje in se zahvaliti za trud, da bi osvetlil odpor proti boljševiški revoluciji, vrnil pomorjene domobrance in druge v slovensko skupnost in domače fare ter osvetlil razmere, dogajanje, dogodke in nevarne težnje aktualnega časa, vedno s skrbjo za slovenski narod, slovensko državo in krščanske civilizacijske vrednote našega in evropskega človeka. O njem bi lahko rekli: vse misli so mu izvirale iz ene ljubezni, to je ljubezni do domovine.
Justin Stanovnik se je rodil v trdni kmečki družini na Lesnem Brdu. Njegov oče France Stanovnik (1875–1963) in mati Franca Škof (1880–1960), oba doma iz Zaklanca, sta se poročila leta 1900. Domačijo na Lesnem Brdu sta kupila in komaj si predstavljamo, kako trdo sta morala delati in varčno gospodariti, da je znova zaživela, zlasti še, ker sta imela dosti otrok. Odraslo je sedem fantov in tri dekleta. Pet jih je umrlo kotdojenčki in ti tukaj niso navedeni. Do prve svetovne vojne so se rodili sinovi: Franc (1901–1985), Janez (1902–1962), Stanislav (1905–1978), Lovro (1907–1999), Alojzij (1910–1980) in dve hčeri: Antonija (1912– 1992) ter Justina (1914–1993). Oče je bil vpoklican v avstrijsko vojsko. Bil je ujet pri obrambi Przemysla in je ostal do konca vojne v ruskem ujetništvu v Taškentu. Po vojni so se jima rodili še trije otroci Rudolf (1919–1945), Ana (1922–1990) in Justin (1928–2019). Do druge svetovne vojne so se otroci večinoma že osamosvojili in osnovali svoje družine. Doma so ostali še Alojzij, ki je vojno preživel večinoma v internaciji in se 1947 poročil na dom; Rudolf, ki se je pridružil domobrancem in bil po vojni kot vrnjeni domobranec nekje umorjen, in Ana, na katero so padla zaradi odsotnosti moških pretežka bremena tudi moškega dela. Justin pa je že hodil v gimnazijo v Ljubljani. Pri vsem tem vrvežu življenja in dela je Stanovnikova mama našla čas za knjige. Justin pravi, da se je pri njih ob zimskih večerih bralo in navadno jim je brala mama. Pri skupnih delih je imel kot najmlajši otrok privilegij, da je delal poleg nje in poslušal njene pripovedi. Mamo je zelo spoštoval, vedel je za njeno trdno vero, ki ji je dajala moč.
Stanovnikova domačija je prislonjena pod lepo baročno cerkev na vzpetini, ki zapira horjulsko dolino na zahodni strani. Za cerkev so tudi skrbeli. Od cerkve in domačije se odpira lep razgled po dolini.
Justin je bil bister otrok, zato so ga dali po petem razredu osnovne šole na klasično gimnazijo v Ljubljano. Stanoval je v internatu pri lazaristih pri cerkvi Srca Jezusovega. Prišla je vojna in z njo revolucija. S tem se je začelo trpljenje v horjulski dolini. Novembra 1944, star 16 let, se je pridružil horjulskim domobrancem, in to, po lastni izjavi v oddaji Pričevalci, zavestno. K temu so ga spodbudili vosovski umori v domačem kraju. V Horjulu je bil poveljnik domobrancev Lojze Bastič, sin ubitega župana Bastiča, ki je ob mrtvem očetu izjavil, da se bo branil. Maja 1945 so horjulski domobranci odšli na Koroško in bili med zadnjimi (29. maja) vrnjeni v Jugoslavijo. Partizani so jih peljali prek Pliberka, Slovenj Gradca, Velenja in Celja, kjer so morali pred postajo leči na tla in poljubljati zemljo z besedami: »Poljubljam zemljo, ki sem jo izdal.« To ga je ▶
[Stran 0]
Figure 1. Gorjancovi, Stanovnikova družina, leta 1936. Justin stoji med očetom in mamo.
močno prizadelo. Če bi mladi domobranci že kdaj pomislili, da so kaj izdali, so ob nepredstavljivo surovem ravnanju z njimi in pobijanju na Teharjah prišli do ugotovitve: saj smo se vendar uprli pošastim. Justin je bil prepričan, da so bili vaški stražarji in domobranci prvi v Evropi, ki so se v nemogočih razmerah uprli komunističnemu totalitarizmu, zato je bilo razočaranje ob angleški prevari še toliko hujše. V taborišču Teharje je bil dodeljen v skupino mladoletnih, ki ni bila določena za takojšnji poboj. Težka doživetja v taborišču so ga spremljala vse življenje. Pripovedoval je, kako čuti tesnobo, ko gre zvečer po samotni ulici domov. Vedel je, da se mu lahko karkoli zgodi. Nekoč mu je rekel nekdo, mimo gredoč: »Tebe bi bilo treba ubiti.« Nekaj groze ostane tudi v tako trdnem človeku, kot je bil Justin. Po amnestiji je bil avgusta izpuščen in se je vrnil domov. Imel je srečo, da ga je zadnji del poti prišel iskat oče z vozom, ker bi ga drugače lahko na poti ubili.
Eno leto ni smel nadaljevati šolanja in je delal pri gradnji ceste Ljubljana–Vrhnika. Leta 1946 se je smel vpisati v peti razred (osemletne) gimnazije in nato je prišel z rednim šolanjem in privatnimi izpiti do mature. Tik pred maturo so ga še z nekaterimi sošolci aretirali in je bil obsojen na družbeno koristno delo za 27 mesecev, ki ga je prestajal v nemogočih razmerah in ob hudem maltretiranju v Strnišču in Medvodah. Po 14 mesecih so ga izpustili in je lahko maturiral. Jeseni 1950 se je vpisal na Univerzo v Ljubljani na Oddelek za klasično filologijo. Ker pa so latinščino izrinjali iz srednjih šol, je dodatno vpisal še anglistiko. Med študijem na univerzi je stanoval pri Osanovih v Teslovi ulici. Profesor Josip Osana je bil iz
[Stran 0]
Figure 2. Zlata poroka staršev leta 1950. Justin stoji drugi z desne.
političnih razlogov predčasno upokojen. Sinovi: Janez (bogoslovec), Jože (glasbenik) in Zdenko so se namreč leta 1945 umaknili na Koroško, tako so doma ostali le oče, mati in hči Mira, ki je študirala klasično filologijo. Da so hišo po takratnih zahtevah napolnili, so vzeli na stanovanje študente. Tako so tam stanovali poleg Stanovnika še Janko Maček, Stane Štrbenk, Tone Bohinc in še kdo. Ko si je življenje uredil, se je Justin leta 1973 poročil z Miro. Prvo službo je dobil z uradno nastavitvijo v šolskem letu 1956/57 na Ravnah na Koroškem, na gimnaziji, katere ravnatelj je bil France Sušnik. Leta 1958 pa je bilo že možno prositi za profesorsko mesto na kaki drugi šoli. Dobil je službo bliže Ljubljani, na Osnovni šoli Toma Brejca v Kamniku. Zaradi negativne moralnopolitične ocene je vedel, da ga bodo v Kamniku odslovili, zato je prosil za profesorsko mesto na Šolskem centru za blagovni promet v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve leta 1989. Težav mu ni zmanjkalo. Leta 1994 mu je umrla žena Mira Osana in kmalu mu je začelo pešati srce. Kot »veteran«, tako si je rad rekel, svojih križev ni razglašal, dokler ni začel omagovati in je moral sprejeti pomoč. Zadnje leto je živel v domu starejših občanov v Horjulu. Tam mu je ob pljučnici odpovedalo srce. V zadnjem boju vsak omaga – to je vstopnina za večnost.▶
[Stran 0]
Figure 3. Med domačimi ljudmi
Poglejmo še njegovo dejavnost. Bil je zelo razgledan in uspešen srednješolski učitelj. Njegovi učenci sicer omenjajo njegovo zahtevnost, a tudi odlično podajanje snovi in spoštljiv pedagoški odnos. Na Ravnah je učil latinščino in zgodovino. Učence je poglobljeno seznanjal z grškimi tragedijami in osmošolci so sodelovali pri uprizoritvi Antigone v kulturnem domu v njegovi režiji. Ni bilo mogoče, da se česa ne bi naučili, ker se je potrudil za vsakega posebej. Ko je povedal, da bo odšel, so otroci jokali. Rad je hodil z njimi na izlete, zlasti na Uršljo goro. Prav tako uspešen je bil v Kamniku, kjer je učil angleščino. Celo inšpektor je izjavil, da tako dobre učne ure kot pri njem še ni doživel.
Dobil pa je negativno moralnopolitično oceno, ker je v anketi odgovoril, da hodi k maši. Kolegi so se ga začeli izogibati in doživel je, kako se človek počuti v praznem prostoru. Imel je veliko spoštovanje do učiteljev, ki pod pritiskom niso klonili, zato je v Zavezi rad objavljal njihove zgodbe. V Šolskem centru za blagovni promet v Ljubljani je tudi poučeval angleščino. Njegov učenec se ga spominja, kako jim je vsako angleško besedo razložil. Njegove ure so bile zanimive in so ga spoštovali. Njegova kolegica se spominja, da so v zbornici čutili, kako jih po razgledanosti presega in nekako ne sodi k njim. Zavedal se je, kakšne možnosti ima učitelj in da je neodpust-
[Stran 0]
ljivo, če vnemarno ravna z mladino. V intervjuju v Demokraciji (24. aprila 2003) pravi, da se mladina spušča v kaotični svet brez pravega védenja, kakšen je, priporoča pa se ji, naj misli s svojo glavo. To je izraz stiske … »očetov ali mater, ki z domačega praga pošiljajo otroka v svet in vedo, da ga pošiljajo v džunglo, v kateri se bo reševal samo tako, da se bo zanašal na lastno pamet in na tisto, kar sta skrb in ljubezen dóma položila vanjo«. Pamet pa je sad védenja in izkušenj, ki ju otrok ali mladostnik šele pridobiva, kar je ob selektivnem prikazovanju preteklosti in sedanjosti pa tudi življenjskih, materialnih in nematerialnih resničnosti ter brez seznanjanja s krščanskim izročilom težko, zlasti ob neodgovornosti šole, družbe in kulture. Stanovnik ni pisal člankov ali knjig o vzgoji, vendar je njegovo govorjenje in pisanje namenjeno resničnemu védenju o človeku in času in je vsaj nekaj mladih spodbudil k razmišljanju.
Ko si je uredil življenje, si je lahko privoščil svoje največje razkošje: misliti človeka in misliti stvari, kot je sam rekel. Pri tem je trčil na svoje omejeno védenje o različnih področjih, zato je začel iskati in prebirati ustrezno literaturo o vprašanjih, ki so ga zanimala. Pri tem mu je pomagala celostna razgledanost po grški literaturi, filozofiji in družbi. V središče se mu je postavilo vprašanje resnice in bistva pojavov, dogodkov, saj je lahko ugotovil, da se marsikaj piše in govori, zato je svoje videnje stvari rad preveril v pogovoru z drugimi. Imel je krog ljudi, katerih mnenje mu je bilo potrebno. Tako oblikovan je dočakal zlom totalitarizma in samostojnost Slovenije. Zdajšnji rod si ne more predstavljati, kaj je to pomenilo generaciji Justina Stanovnika. Nekaj tako rekoč neuresničljivega se je zgodilo kot čudež. Večina ni poznala brbotanja pod videzom in zapletene igre starih moči, zato so mnoge predstave o življenju v demokratični samostojni Sloveniji ostale le predstave.
Za Justina Stanovnika je prišel čas, ko je začel javno delovati. Z ustanovitvijo društva
Figure 4. Poroka z Miro Osana leta 1973
Nova Slovenska zaveza, ki se je razumelo kot naslednik Slovenske zaveze iz leta 1943, in njegove revije Zaveza je bilo konec »molka s prstjo zasutih ust«. Na prvem mestu je bila zaveza do pomorjenih tovarišev. Na farnih spominskih ploščah so se vrnili v domača farna občestva. Vsi so lahko videli, kdo so bili, koliko jih je bilo, in se spomnili, kakšni so bili. Na moriščih so se začele komemoracije in postavila so se znamenja. Ob vsem tem je Justin ▶
[Stran 0]
Stanovnik stal v prvi vrsti kot iniciator, govornik in nepopustljiv razločevalec, kaj je prav in kaj ni. V sebi je nosil pomorjene mlade fante, tako plemenite duše, kot so bili npr. še otroški Aljoša Basaj, do neprepoznavnosti razbiti Lojze Bastič in mnogi drugi. Zavedal se je, da je po božji previdnosti preživel, da svet izve zanje. Tudi rodni Horjul je dobil čudovito spominsko ploščo s preštevilnimi imeni tovarišev in nazadnje še spominski znamenji županu Bastiču in njegovi ženi ter zaklanškim žrtvam (šest žensk in en moški). Horjul se mu je oddolžil z nazivom častni občan.
Druga velika tema njegovega razmišljanja je bila sedanjost. V komentarjih v Zavezi in govornih nastopih je razkrival ozadja aktualnega dogajanja in njegove posledice. Poudarjal je nujnost prisebnosti in sposobnosti razločevanja. V tem manipulatorskem svetu tudi ne smemo biti neumno lahkoverni. Glavna njegova skrb je postala naša mlada država, njena ranljivost zaradi razdiralnih sil in notranje razklanosti. Sprava je bila zanj pogoj za njen obstoj in nemoten razvoj. Sprave pa ni brez priznanja resnice. Ob tem razmišljanju je posegel tudi v evropski okvir. Večkrat se je skliceval na evropsko krščansko civilizacijo oziroma njene vrednote, vendar je zahod krščanstvo vrgel iz svojih papirjev in večkrat tudi življenja, čeprav mu je po drugi svetovni vojni omogočilo obnovo. Totalitarizmi, zrasli na že v Bibliji izrečeni zapeljivčevi obljubi človeku: »Boš kakor Bog,« so prinesli samo nesrečo. V predavanju v društvu Slovenskih katoliških izobražencev (Zrno 2008, št. 2) Moč duha – v spomin Aleksandru Solženicinu je razmišljal o tem, kaj spreminja svet: dejanja ali misel, in ugotovil, da ni ne eno ne drugo uspešno samo po sebi. Na koncu pa je navedel še tretjo možnost – poseg transcendence, ki ga izraža prošnja: »Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in prenovil boš obličje Zemlje.« Človek ni gospodar zgodovine. Za tak zaključek je lahko dobil pobudo tudi v čudnem zlomu komunističnega totalitarizma.
Proti koncu življenja je razmišljal predvsem o človeku, kaj človek je in kaj je človeško. Kaj se zgodi v človeku, da postane boljševik, tj. oseba, ki se vsestransko in brez pridržka zaveže določeni ideologiji in stranki. V zvezi z razmišljanjem o človeku sta pomembna njegova eseja o usmiljenju in odgovornosti.
Omenili smo že, da si je Justin Stanovnik prizadeval predvsem za resnico. Pisal ali govoril je o stvareh, ki jim je bil sam priča ali pa se je dokopal do njih s študijem in razmišljanjem. Trpel je, ker sodobni človek ob vseh razkritih grozotah zaradi moralne sprevrženosti in neobčutljivosti ni sposoben občutiti katarze, ni sposoben postati boljši človek. Kljub namerni ignoranci v slovenski javnosti je vendarle dobil Meškovo priznanje in njegovi uvodniški komentarji v Zavezi so izšli v knjigi Slovenija v senci nedokončane preteklosti in so tako bolj dostopni ljudem.
Justin Stanovnik je prestopil prag večnosti. Hvaležni smo mu za opravljeno delo, njegovo naročilo, da bi delo nadaljevali, pa ostaja naša zaveza. ■