Peščica pogumnih mož, ki so zasnovali in nato maja 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo, se drug za drugim pridružujejo nebeški gostiji s slovenskimi mučenci 20. stoletja, katerih spomin so dvignili med svoje najsvetejše cilje. Vsak ob svojem času končuje svoj tek in dobojuje svoj boj ter za seboj pušča hkrati bogato zapuščino in bolečo praznino. Pokojnemu Tinetu Velikonji, neutrudnemu praktiku in prvemu predsedniku društva, se je lani pridružil njegov naslednik Tone Drobnič, pronicljiv in preudaren pravnik, zdaj pa je Gospodar življenja k sebi povabil še našega nestorja, profesorja Justina Stanovnika.
Pokojni Justin Stanovnik je bil med najpomembnejšimi slovenskimi misleci sodobnega časa. Njegova zapuščina, zapisana v sto desetih številkah revije Zaveza prek zadnjega četrt stoletja, ostaja na razpolago sodobnikom in rodovom, ki prihajajo, da bodo lahko proučili njegove teze, njegove napotke in dileme. Kot mislec je zaznamoval pomembne razprave v ožjih in širših krogih z napotkom, da “moramo o tem temeljito premisliti”, in tako se je v kritičnih stvareh umaknil in premišljeval, preden je o stvareh povedal svoje dokončno mnenje. To premišljevanje ni bilo le temeljito in globoko: bilo je v širino, v ozadja, v odvisne in pogojne kavzalne zveze, v interpretacije filozofskih, politoloških in socioloških vidikov ter predvsem v iskanju teološke in zgodovinske razsežnosti, ki bi mu pomagala razločevati dobro od slabega, pravilno od nepravilnega, dostojno od nedostojnega.
Justin Stanovnik je bil v večnost poklican 27. januarja, na mednarodni dan spomina na holokavst, ki je obletnica osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz. Kakor da bi Vsemogočni dal pomenljivo iztočnico za razmislek o pokojnikovi in tudi naši usodni zaznamovanosti z nerazumljivim ločevanjem zla: zaprepadeni osvoboditelji tega taborišča smrti so bili pripadniki iste Rdeče armade, ki je v imenu druge totalitarne ideologije postavljala enako nečloveška taborišča smrti. Za nečloveško zlo v imenu nacizma nikomur ne pride na pamet, da bi iskal opravičilo, a za zlo v imenu boljševizma in komunizma se še danes išče in celo brezsramno razpravlja o olajševalnih okoliščinah. Prvo zasluži mednarodni dan spomina, drugo povzroča neskončne razprave o tem, da se nikakor ne more enačiti s prvim. Je trpljenje in smrt v imenu nacionalnosti drugačno od trpljenja in smrti v imenu ideologije? Bo priznanje enakosti ogrozilo spomin na žrtve nacizma in fašizma? Ne, pač pa bo postavilo moralno ogledalo zavezniškim silam z Britanci in Churchillom na čelu, ki so se odločili, da Justina Stanovnika in njegove tovariše vrnejo v trpljenje in smrt zaradi politične kupčije. Ko skleneš pogodbo s hudičem, so rezultati diabolični in krivda neizbrisna. Ta zaznamovanost z izdajo je usodno vplivala tudi na preživele, ki so bili prepričani, da vrednostni sistem domobrancev sam po sebi sklepa zavezništvo z demokratičnimi silami v boju proti totalitarizmu. Zahodne zaveznice so zaradi navideznega miru žrtvovale milijone ljudi ter dopustile do danes še neodpravljeno pohabljenost narodov na napačni strani železne zavese vključno s Slovenci. Pokojni profesor Stanovnik je iskal – a jih žal nikoli našel – odgovore na temeljna vprašanja o zlu, ki se je porodilo v ljudeh zaradi pripadnosti utopični ideji. Spodbujal nas je, da bi na znanstveni ravni v svetovnem prostoru proučevali nastanek in razvoj boljševizma, saj bi vedenje o tem olajšalo tudi neizogiben spopad med zahodno (judovskokrščansko in grško) civilizacijo in boljševizmom, ki v samem bistvu nasprotuje Bogu in božjemu ter postavlja človeka nad sočloveka.
Mnogokrat je pisal in govoril o izvoru in razlogih za nenaden preobrat zdravega, vernega, kmečko poštenega ljudstva, ki je živelo ▶
[Stran 0]
Figure 1. Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze
v mirnih dolinah in vaseh po slovenski krajini in se držalo izročila svojih prednikov. Kaj se je zgodilo v duši slovenskega človeka, da je bil sposoben najprej zasnovati in nato izpeljati zločin tako strahotnih razsežnosti? Še bolj pa mu je bilo nedoumljivo, da je bil slovenski človek sposoben ta zločin prikriti, s terorjem zakritega obdržati in ga nikoli obžalovati.
S prijatelji in soustanovitelji Nove Slovenske zaveze je zasnoval farne spominske plošče kot spomenike zaukazano zamolčanim in prezrtim tisočerim, ki zakopani po slovenski zemlji niso uživali pravice do spomina in imena. Tako je na simboličen način mnogim slovenskim faram, družinam in v zasebnosti žalujočim pomagal, da so spregovorili in postali pričevalci zamolčane zgodovine. Hkrati so v njegovih spisih ljudje spoznali, kako je zlo boljševizma strašno prizadelo slovenski narod. Zavedal se je pomena poučevanja ljudi in opremljanja ljudi s spoznanji in močjo, da bi se laže odločali in opredeljevali. Proučeval je zgodovinske vidike nastajanja tega zla in utemeljil ter zapisal to, kar je kmečka pamet sprevidela že ob prvih pojavih nasilja v letih 1941 in 1942: to niso bili niti niso naši ljudje. To zlo, ki je bilo počelo revolucije in njegova navdihujoča gonilna sila, ni poznalo moralnih zadržkov in je s
[Stran ]
svojimi nedoumljivimi nečloveškimi dejanji obrnilo na glavo vsa prepričanja in vso tradicijo, na kateri je bil slovenski narod utemeljen.
Z jasno argumentacijo je odstranjeval krivdo, molk in strah, ki ga je bila nad domobransko stran priklicala povojna oblast. Krivda zaradi obrambe vere, naroda in tradicije. Krivda, ker se je dobro postavilo po robu zlu.
Justin Stanovnik je bil človek trdnih in včasih brutalno trdih načel: v svojem premišljevanju je prišel do odgovorov in stališč, ki so bila neizprosna in hkrati tako resnično pravilna, da si lahko zgolj umolknil in mu pritrdil. Kompromisov o ključnih stvareh ni poznal niti ni priznaval, ker je v lastnem premišljevanju svoje ugotovitve prevetril z vsemi možnimi protiargumenti in sam pri sebi našel odgovore nanje ter jih ovrgel.
Tako je že ob nastajanju slovenske demokratične politike opozoril, da je državnost nujen, a hkrati nezadosten cilj, saj družba potrebuje enotnost v zavesti, kaj narod je in na čem temelji. Skozi leta, ki so sledila uspešni osamosvojitvi, smo lahko spoznali zanesljivost njegove napovedi: v takratnih demokratičnih silah so potlačili vprašanje odnosa do revolucije in vseh njenih posledic. Tako je bila priprta pot do interpretacije, ki je danes postala celo prevladujoča, da bi države brez revolucije sploh ne imeli.
Pokojni profesor Stanovnik je imel to razdeljenost za najbolj usodno slovensko vprašanje. Spoznanje, da kljub novi demokratični državni ureditvi in novi ustavi nismo dosegli temeljnega premika v miselnosti, nas pripelje nazaj do pohabljenosti družbe, ki je sposobna nedvoumno enotno obsoditi holokavst, genocid v Ruandi in etnično čiščenje v Srebrenici, hkrati pa si slovenski spravni proces zamišljati tako, da žrtve ostanejo domnevno krive in njihov poboj vse drugo, le zločin ne. V tem premišljevanju in posledičnih spoznanjih je profesor Stanovnik določil temeljno poslanstvo Nove Slovenske zaveze, ki mora pluti proti družbenemu toku zaradi spoznanja, da ob razsutem narodovem temelju ta država nima prihodnosti, ki si jo zasluži.
V tem je videl tudi politično poslanstvo Nove Slovenske zaveze, ki naj o teh ključnih vprašanjih med sorodnimi strankami doseže zavedanje, da bodo svoje politične cilje znale postaviti v pravilen red. Pogled na vsa politična vprašanja določa odnos do totalitarne dediščine in dobronamerno ter naivno reševanje partikularnih problemov v podsistemih države (od šolstva do gospodarstva, od kulture do pravosodja, od sociale do mednarodne politike in vsega, kar je vmes) je nesmiselno, če ni konsenza glede razgradnje revolucionarnega izročila, ki se je kot rak zajedlo v vse pore družbe in države.
Nasprotoval je državni simboliki, ki ni imela vsebine: dokler družba ne razčisti svojega odnosa do lastne zgodovine, so spomeniki nepotrebni in škodljivi, saj vnašajo zmedo namesto jasnosti. In pravilnost njegove drže potrjuje prav kričeča praznina na ljubljanskem Kongresnem trgu, ki banalnost betonskih monolitov poudari z odsotnostjo napisa, saj bi vsak napis dokazal narodovo neenotnost. Ni bil človek sovraštva niti maščevanja: bil je skromen in ponižen, a hkrati odločen. Slovenski “spravni proces” je videl kot preprosto dejanje priznanja krivde, iskrenega kesanja, prošnje za odpuščanje in spremenjeno družbeno zavest, ki v vzgoji, kulturi in politiki doseže novo veličino. To bi bil v resnici nacionalni interes.
Čeprav globoko veren in predan katoličan, je iz ljubezni do svoje Cerkve Justin Stanovnik plediral, da bi se Cerkev na Slovenskem zbrala na katoliškem shodu in sama premislila, kaj se je njej in njenim duhovnikom, redovnikom in vernikom zgodilo v 20. stoletju. Da bi našla ta Cerkev samozavest in ugotovila, ali je od totalitarne oblasti pripisana ji krivda res sprejeta v tako globoko zavest, da se obotavljajoče opredeljuje do vprašanj, povezanih s svojo medvojno vlogo, ter ravnanjem svojih takratnih voditeljev. Z bolečino je sprejemal in hkrati opozarjal na podrejeno vlogo v pripravi na ▶
[Stran 0]
Figure 2. »Ob tvojem prihodu naj te sprejmejo mučenci in privedejo naj te v sveto mesto Jeruzalem.«
prvo kočevsko pogrebno mašo. Z razočaranjem je poslušal razlage cerkvenih dostojanstvenikov, ki so zaradi birm, romanj, nedeljskih lokalnih slovesnosti in telovskih procesij vsakoletno kočevsko slovesnost prelagali sem in tja po koledarju. Njegov jasen pogled na vrednostno lestvico slovenskega kristjana ni sprejemal hierarhije, ki desettisočev mučencev ni postavila na prvo mesto: če jih mi ne, kako lahko pričakujemo od drugih, da jih bodo?
Del duhovne oporoke pokojnega profesorja Justina Stanovnika je mogoče najti tudi v članku, objavljenem v 110. številki Zaveze. Vabim, da si članek preberemo še enkrat, saj povzema ključni apel, naslovljen na vse nas: biti moramo odgovorni. Odgovornost razdela, kakor smo pri njem vajeni, do potankosti in nam jo prikaže kot dolžnost, ki izvira iz naše vere kakor tudi iz našega privilegija, da smo soočeni z razumevanjem našega časa in naše zgodovine. Svoje talente je uporabil v slavo in čast Boga in soljudi; od tistih, ki jih je v taborišču Teharje videl oditi v smrt, do tistih, ki jih je kot izgubljene in prestrašene ovčice srečeval na žalostnih romanjih po slovenskih moriščih ob spominskih slovesnostih. S svojo globoko predanostjo je trajno zaznamoval slovenski publicistični prostor. V ideološki monopol nad pravico do manipulacije z zgodovino je vnesel resnico, ki je ni več mogoče obiti, zanikati niti diskvalificirati.
Profesor Justin Stanovnik je bil odgovoren človek, pošten Slovenec in ponosen katoličan. V veselje in čast nam mora biti, da smo ga lahko poznali in poslušali. Bogu hvala za pokojnikovo življenje in darove, s katerimi ga je obdaril in nas po njem: naj mu bo dober plačnik tudi v večnosti! ■