[Stran 002]
Že skoraj pregovorno je rojevanje Zaveze, takrat pospremljeno z omalovažujočimi stavki, češ zmogli bodo par številk in bo vsega konec. A vendar je pred vami 111. številka, s katero stopamo v devetindvajseti letnik revije. Skoraj trideset let življenja tudi z daljše časovne razdalje onemogoča zgodovinsko oceno, češ da je šlo le za nagel blisk čez slovensko duhovno nebo.
Ko gledamo nazaj in upoštevamo veličino idejnega začetnika, ki mu posvečamo to številko, se temu dosežku ne moremo čuditi. Ali pač. Nekatere stvari so namreč na intelektualno in duhovno moč določene osebe vezane tako organsko, da se zdi povsem naravno, če z njihovim odhodom zamrejo tudi same.
Sredica in smer
Temu, da se to ni zgodilo in je Zaveza še vedno med vami, botrujejo vsaj trije razlogi, ki obenem krasijo podobo pokojnega Justina Stanovnika in naglašajo njegov pomen.
Prvi je svetostna materija, ki ji je podredil svoje življenje in svoje napore, predvsem pa ji je brez ostanka in brez najmanjšega vijuganja ostajal zvest trenutek za trenutkom, dan za dnem, leto za letom. Središče tega je našel v spoju najtenkočutnejše človečnosti, najzahtevnejših etičnih imperativov in strašnega tnala, na katerem je svoj križev pot trpel slovenski človek: bodisi izdan bodisi pobit bodisi iztrgan domovini bodisi trpinčen v desetletjih boljševiške države. Do konca zavezan temu in opremljen z bajnim znanjem ni bil nikoli v nevarnosti, da bi ga v njegovi misli in presoji ogrožala razsrediščenost. Naj je v precep jemal najbolj banalne ali najzapletenejše stvari slovenske in evropske stvarnosti, jih je zlahka postavljal na pravo mesto. Vsem, ki v zmedah sveta iščejo oprimke, v veliko uteho.
Skupnost in srečanja
Drugi razlog je v tem, da tega globoko v odrinjenost in laž spodoranega »zaklada z njive« ni našel in ljubosumno čuval zase, ampak se je povezal v skupino, lahko rečemo kar v skupnost, ki mu je sledila, kolikor je kdo uspel, pri njegovem plemenitem poslanstvu. Čeprav tako izstopajoč po mnogih vrlinah vsega tega svojega dela vendarle ne bi mogel napraviti brez prijateljev, brez Nove Slovenske zaveze. Tudi na splošno je venomer poudarjal pomen ustanove, pri čemer je živ duh ostajal predpostavka in življenjsko dejstvo. Z vidika človeka, ki je par generacij mlajši od njega, se zdi, da mu je bilo nekaj samotarstva prirojenega, a je šel prek tega in vedno poudarjal nujo po povezanosti, po rednem, če le mogoče tedenskem srečevanju.
Smelost in simboli
Tretji razlog je smelost, ki spominja na odstop papeža Benedikta XVI. Kot je bil na prelomu slovenskega časa prvi, ki je sprožal in utirjal najpomembnejše pobude, tako je bil prvi tudi pred sedmimi leti, ko se je odločil predati uredniško obveznost. Še poln ustvarjalne moči bi lahko nadaljeval s tem delom, a mu modrost ni dala preslišati prvih notranjih opozoril. Če bi tega ne storil, bi bila nevarnost, da z njim odide tudi Zaveza, veliko večja. Za nas je bil to prvi predokus odhoda. Drugi simbolični odhod je nastopil, ko mu zdravje in okoliščine niso več dopuščale sodelovanja. Tako je bilo radikalno januarsko slovo v nekem smislu vendarle nekoliko pripravljeno. In pred vami je številka Zaveze, ki je dostojno posvečena njegovemu »odhodu čez reko«, kot se je sam izrazil o smrti, in spominu nanj.
[Stran 0]
Figure 1. Justin je bil nadvse prijeten sogovornik. Rad se je srečeval s skupino, ki je za njim prevzela pisanje Zavezinih uvodnikov. Foto Lenart Rihar
Slovo in srce
Kadar se poslavljajo velikani, pa bi morali ob tem najti pravo misel, se nam, nemočnim, v oporo ponudijo drugi velikani. Celo Balantič, kipeč od poetičnega jezika, je prosil za besede, ki se iskrijo kakor vino, ki mólijo kot pomladni gaj …
Podoba je, da smo se od pokojnega Justina nekajkrat poslovili in da to zadošča. Odslej ostaja med nami. Kot tisto utripajoče srce že davno umrlega pesnika, ki ga opeva Prešeren. Tisto srce je bílo, dokler ga niso odkopali in razplatili, da so se njegove pevske sanje vrnile k zvezdam. Justinovo srce pa bo, gnano od njegove ljubezni in njegovih besedil, utripalo v nas in, upajmo, še dolgo tudi v prihodnjih Zavezah. Za blagor naše domovine ter za zadnjega nepokopanega in klevetanega slovenskega mučenca. ■
[Stran 0]