Nova Slovenska zaveza si prizadeva, da bi Slovenci ohranili spomin na določene ljudi in njihova dejanja izpred dolgih desetletij, na njihove usode in na težo teh usod – in da bi hkrati s tem ohranili tudi spomin na pomen, ki ga te človeške usode ohranjajo prek nekdanjega časa in časovnih menjav v naš čas. Redko čemu so prevladujoče silnice našega časa tako nasprotne in tako tuje kakor tej temeljni usmeritvi Nove Slovenske zaveze. Silnice našega časa človeka vodijo k temu, da dojema resničnost kakor da je ploska, brez globine, po njej je moč drseti in se nikjer zares ne ustaviti, ne ustaliti, ne pripoznati nečesa kot vredno in trajno. Zato je v očeh velike večine edino, kar na tej gladki površini zares velja in šteje, le družbena moč, družbeni vpliv. Zato večini ni pomembno, kaj je pod gladko površino vsakdanjosti res in prav, ampak le, kaj se da praktično in učinkovito narediti, ukreniti, doseči ali preprečiti.
Epohalen pojav, ki se zdi, da obvladuje mnoge ljudi našega časa, je velika izguba stika s tistim, kar je bilo poprej, pred nami: izguba zavesti povezanosti ali kontinuitete s predhodnim in nekdanjim – to je morda žariščen problem sedanjega stanja. Od tod namreč izhaja nezmožnost čutiti neko izročilo kot svoje, nezmožnost dojemati sebe kot pripadnika nečesa, kar je bilo poprej, kot odgovornega za nekaj, kar nam je dano in je že od prej. Ta velika nezmožnost mnogih Slovencev, morda pa nasploh Evropejcev naše dobe, je le druga plat močno zmanjšane zmožnosti globljega zavedanja časa in časnosti: izgublja se zavest o času kot preteklosti in času kot sedanjosti ter prihodnosti, zavest namreč, da iz sedanjosti raste prihodnost in da naša dejanja imajo ter bodo imela posledice, iz naših dejanj že zdaj kali in raste prihodnost … Tudi prihodnost tako postane v človeški zavesti nekako odsotna, mnogi ne mislijo več nanjo ali pa zgolj pragmatično, v mejah svojega interesa. Zdi se, da smo vsaj v polju osebne zavesti postali družba brez zavedanja preteklosti in prihodnosti.
Temeljni vzrok vsega tega je verjetno v tem, da iz zavesti mnogih izginja občutek za presežnost časa, občutek za večnost in Božje. Tako ob izgubi večnosti, ki je onkraj časa, človek izgubi tudi orientacijo med preteklim, sedanjim in prihodnjim, ki so znotraj časa.
Vsak dan lahko vidimo, kakšne posledice to vnaša v slovensko družbo, ki je gluha ne le za pričakovanja in zahteve NSZ, marveč celo za zahteve po spoštovanju in uveljavljanju slovenske narodne individualnosti, ki so bile ob času osamosvajanja med nami splošno sprejete, ali pa se nam je, mnogim, vsaj tako zdelo. Tako se nam zdaj pospešeno dogaja, da, ker ni stika s tem, kar je bilo poprej in pred nami, tudi ni stika s tem, kar sem bil sam in kar smo bili nekoč; družbena vloga in realni vpliv slovenske kulturne tradicije sta čedalje manjša. V zadnji posledici pridemo do tod, da nimamo več stika s sabo kot bitjem, zamejenim in izoblikovanim iz snovi preteklega časa.
Ob izgubi stika s sabo in s svojim se razraste oboževanje tujega in »drugega«, ker subjekt brez identitete pograbi (skoraj parazitsko) tudi pojav drugega kot oporo, kot vsebino, kot nekaj pozitivnega in v tem smislu trdnega. Iz nesprejemanja svojega raste idolatrija tujega.
V zadnjih letih je izrazit pojav te vrste npr. nerazumen odnos do migrantov – zlasti glede njihovega števila v Sloveniji in glede samoumevne veljave, ki jo v očeh vladajočih medijev imajo v primerjavi s tistimi slovenskimi družinami, ki so na robu revščine ali celo pod robom, vendar so v javnosti popolnoma nepomembne, migranti pa se lahko zatečejo v parlament po posebno zaščito. To pomeni izgubiti stik s sabo in s svojim in oboževati tuje in drugačno. Konsekvence te izgube samega
Figure 1. Da bi prišli nekoliko bližje k sebi … Marta Jakopič Kunaver
sebe, izgube slovenske istovetnosti v kulturnem in zgodovinskem pogledu bodo postopoma čedalje bolj drastične in očitne: na neki ljubljanski osnovni šoli so na zahteve (maloštevilnih) muslimanov popolnoma izključili iz šolskih kosil in sploh iz šolske prehrane vso svinjino. Ko pa so krščanski starši skušali doseči, da bi tisti dan enkrat na teden, ko so po uradnih smernicah šolska kosila brez mesa, postavili redno na petek in bi tako v šoli uveljavili petek kot dan brez mesa, so dobili odgovor – saj veste, kakšen –, da sta šola in Cerkev ločeni in da takega vpliva ne more biti. Tako. Vse to je šele začetek, saj se nič od tega, kar se zdaj dogaja, ni spočelo danes, marveč pred leti. Neupoštevanje svojega vodi v oslabitev.
Ni lahko živeti v času polno in pristno, ne da bi v preteklost ali prihodnost bodisi bežali bodisi se pred njima umikali. Božični prazniki, ki so zdaj pred nami, so prav obhajanje nečesa, kar se je zgodilo nekoč v času, v določenem času, kar pa je za vselej spremenilo človekovo časnost, jo usmerilo daleč naprej … Naj nas Božič z vsem, kar pomeni in kar prinaša, trdneje, globlje umesti v naš lasten človeški in slovenski čas. Naj s tem vsak od nas pride nekoliko bliže k sebi – k sebi in k svojim osebno, pa tudi kot Slovenec. Naj nas k temu navdihuje nekaj kitic stare božične zazibalke Jezusa pozibljimo, ene najstarejših slovenskih srednjeveških pesmi, ki v slikovitih podobah izraža prav Jezusovo skrito gospostvo nad časom in nad večnostjo.
1. Jezusa poziblimo,
Srce k nemu nagnimo,
Nam se je veseliti,
Dete lipu častiti.
2. Nemu se prklonimo,
Z lubeznio ga častimo,
Saj nam je usim k veselju
le-tu dete rojenu.
6. Njega prstici slabi
So zemlo, nebu dali,
Vse gore nu planine,
Te globoke doline.
7. Vse rožice na puli
Gvanta po svoje voli,
Sam gvanta poterbuje,
Ni brez reve, nadluge.
8. On špiža vse na sveti,
Da tičicam živeti,
Materne prsi uživa,
Božjo mogočnost skriva.
9. Njega maihine oči,
So bile vidit brez moči;
Vse vidijo po sveti,
Skritu ni neč detéti.
10. Je pustil gradi zidat,
Mesta lepu ocirat [okrasiti],
V rezderti štali rojen,
V mrzle jasle položen.
11. De bi se mi spreumeli,
Mrzlo dete ogreli,
Z molitujo, z’dihuvanjam,
S pokuro, z dobrim djaniam.