[Stran 001]
Najbolj priostren Hamletov stavek, bi se, da bi v njem zgostili večino slovenskih dilem, lahko glasil: resničnost ali prevara, to je zdaj vprašanje. Ni naključje, da se s tem vprašanjem tako ali drugače spopadajo tudi naslednja tri uvodna besedila Zaveze, čeprav tema kot običajno ni bila sugerirana. Pravzaprav je vprašanje resnice in resničnosti osrednje vprašanje in razlog za obstoj Zaveze vse od njenega začetka. Sinoči sem povsem mimo tega konteksta prebral dva članka iz nekdanjih Zavez in oba sta že v naslovu izražala isti binom. Prvi nosi naslov Resnica in ponaredki, drugi Naličje in resničnost. Odkrivanje dejstev, motrenje resničnosti in pričevanje za resnico, obenem pa razkrinkavanje laži, ponaredkov in manipulacij – to je kot rečeno vseskozi poslanstvo Zaveze. Nobenega dvoma ni, da je to svojo vzvišeno nalogo, ki je bila v svoji zahtevni izčiščenosti tudi ekskluzivna, opravljala nadvse kakovostno. Omenjena ekskluzivnost ima dve dimenziji. Prva je notranja in pomeni, da je bila to na nek način edina naloga Zaveze. Druga njena razsežnost pa Novo Slovensko zavezo postavlja v ekskluziven položaj glede na druge ustanove, od katerih bi upravičeno pričakovali podobno jasno fokusirana, čista in dosledna (!) prizadevanja.
Trkajte, a se ne bo odprlo
A ne glede na zapisano zapažamo neko veliko neskladje med omenjeno kakovostjo in njenim učinkovanjem v najširši slovenski družbi. Kvas Zaveze ne deluje. V tem smislu se porazno dogajanje – z nekim presledkom ob začetku zasilne demokratizacije – nadaljuje. Nemalokrat smo pod vtisom, da celo nazadujemo. Kar ni čudno, saj nas vsakič znova šokirajo večji ali manjši bizarni domisleki, ki po začetnem začudenju – a brez potrebnega upora – postopoma dobijo svoj prostor v polju normalnega. Družbo pa vodijo stran od resničnosti.
Neprestano se izvajajo manevri, s katerimi hočejo relativizirati diabolično izjemnost boljševiške revolucije. Da jo je pobudil Anton Mahnič s svojo jasno profiliranostjo, da jo je povzročila katoliška predvojna politična premoč, da je bila uspešna zaradi razprtij med frakcijami v katoliškem taboru, da jo je omogočila Cerkev s protikomunistično gonjo1 in (ne glede na očitno anahronost) z rekrutiranjem nevednih fantov2 v protikomunistične formacije, da je bila skupaj s pobojem slovenske narodne vojske (spet ne glede na očitno anahronost) protiutež drugemu očitanemu zločinu, kolaboraciji. Revoluciji podeljujejo normalnost s tem, da teroristično uzurpacijo oblasti prištevajo k eni od slovenskih vlad. Ali s tem, da dajejo krvavemu ekscesu, ki se mu reče kočevski proces, status veljavnega prava. In tako dalje brez konca.
Obenem želijo doseči, da bi bila nevarna tema definirana tudi z najbolj vprašljivih strani in s tem za vse nekonfliktne državljane zaključena. Zato se tu in tam prizna kako »napako«. Za primer, če bi ob vsem tem še kdo upal kaj reči o resničnem dogajanju, pa sta bili v slovenski prostor učinkovito lansirani dve primerno inkriminirani in kontekstualizirani besedi: revanšizem, če gre za navadnega človeka, in revizionizem, če gre za stroko.
Vse je samo laž in taktika
Omeniti velja še režimsko zgodovinopisje s svojimi raznovrstnimi ojačevalci, ki vse bolj arogantno zanikuje totalitarizem v Sloveniji.3 To počnejo ljudje iste boljševiške denominacije, ki je v Franciji z debelo kožo salonskega levičarstva predlagalo zakon, s katerim je zanikanje holokavsta kaznivo … Če pomislimo, da so se znali ljudje te sorte, ko se jim je zdelo taktično uporabno, iti tudi organizatorje procesij svetega rešnjega telesa, nam ta brezsramna gimnastika ne bo tako čudna. Je pa kameleonska strategija element, ki ga je nujno premotriti zato, da bi zadostno spoznali naravo boljševizma. Za naš prostor bi bilo tako spoznanje še posebej dobrodošlo, ker bi potem lažje razumeli različne taktične povrhnjice v bistvu istega zločinskega bistva na Primorskem, na Štajerskem, na Koroškem in drugod.
Moj bogec čez vse
Seveda bi lahko naštevali v nedogled. Kot smo že večkrat opozorili, v tem nevarno kaotičnem stanju ni v pomoč niti zahodni svet, ki se prenareja ali pa res ničesar ne ve o tem totalitarizmu. In nas tako s svoje strani zasiplje z vsem mogočim – vse tja do frivolnega tiskanja totalitarnih simbolov na majice in pivo.
Kot je za levičarsko miselnost običajno, vzamejo partikularno dobrino, jo absolutizirajo in potem z njo terorizirajo vse preostalo vrednostno obnebje. Ta božanstva so lahko ekologija, ženski trebuh, natančno ciljane manjšine, boj zoper t. i. sovražni govor ipd. Med najbolj uporabnimi in uporabljanimi artikli pa je seveda protifašizem. Z njim na ustih, ker ima zanje absolutno veljavo, z lahkoto zanemariš sto milijonov žrtev. Bežno izražen dvom v to denimo, če je res prav vsak imigrant največja dobrobit Evrope, je tako brez težav pripoznan za večje zlo kot milijoni mrtvih zaradi ideologije. Taka leva pamet je usodno nagnjena k enoumju. Pri njej potemtakem tudi ni težave, če sovraži že samó omembo naroda in narodne zavesti, v isti sapi pa govori o izdajalcih tega istega osovraženega naroda.
H komu naj pojdemo?
A vrnimo se k naši izhodiščni poanti. Unicum boljševiške revolucije kot neizzvane eksplozije zla se želi razvodeneti z vsem mogočim, in to iz njenih lastnih ideološko pragmatičnih razlogov. Argument v prid resničnosti pri tem ne zaleže. A tu bi za sklep radi opozorili na to, da ta fenomen vendarle ni nastal iz nič. Kljub vsemu je novi vek pripravljal teren za takšne unikatne revolucije, ki so dotlej znani svet in njegove etične predpostavke preklale in zmaličile. To se je zgodilo predvsem z ukinjanjem transcendence oziroma z vse večjo emancipacijo človeka. Se pravi, da nismo imeli več zanesljive opore zunaj našega sveta, prek katere lahko našo pojavnost tehtamo, neke reference, zaradi katere nismo v nevarnosti ene same vseenosti, neke točke, zaradi katere ni vse dogovorno (ali izbojevano). Brez presežne danosti prava in navidezna resničnost nimata učinkovitega kriterija. Poraz ene ali zmaga druge ni stvar dejstev in resnične vrednosti, ampak stvar taktike, propagande, všečnosti in premoči.
Neredko se dogajajo stvari, ki so za normalnega človeka zunaj razuma, a kot rečeno počasi dobivajo domovinsko pravico. Zato ni več prav velikega dvoma, da bo bitka za normalnost izgubljena, če ne bomo v zavezništvu z nečim presegajočim. Ta morda na videz pristriže peruti svetu, kakršnega ustvarja emancipiran sodobnik, prekucne kak babilonski stolp, a omogoča, da se vrnemo k resničnosti. Tudi k slovenski resničnosti, iz katere edino teče pot v prihodnost.
Figure 1. Ne samo zemlja, tudi večnost … Spomenik Karlu Mauserju Janez Rihar