Letos praznujemo 125letnico rojstva pisatelja Narteja Velikonja. Rodil se je kot prvorojenec Ignaciju Velikonja in Mariji Beuk 8. junija 1891 v Dolu pri Otlici na robu Trnovskega gozda. Poslali so ga v šolo v Gorico, da bi postal »gospod«, a se materina želja ni uresničila. Na Dunaju se je sam preživljal in študiral pravo. Med prvo svetovno vojno ga je zelo prizadela materina smrt. Umrla je za posledicami španske gripe na otoku Mljetu, kamor je bil leta 1912 službeno premeščen oče Ignacij kot gozdar – strokovnjak za pogozdovanje.
Figure 1. Narte Velikonja 1891–1945
Po končnem študiju in koncu prve svetovne vojne se je znašel v Ljubljani. Tu je spoznal svojo bodočo ženo Ivanko, roj. Jeglič, in z njo osnoval družino, ki se je vsako leto povečala za novega člana.
Bil je društveno zelo aktiven. Leta 1933 ga je zadela možganska kap. Posledica tega je bila ohromelost desne strani. Učil se je pisati z levo roko in pri hoji se je opiral na palico. Ko se je pozdravil, ni bil več tak kot pred boleznijo. Svetovali so mu, naj se upokoji. K sreči ga je vzel v službo na banovino dr. Marko Natlačen – primorski rojak. Za pisanje mu je vedno primanjkovalo časa. Uspelo mu je napisati dva romana: Besede in Višarska polena. Bolj ga poznamo kot pisca kratkih in daljših novel in črtic. Znane so zbirke črtic: Naš pes, Otroci, Zbiralna leča in Pod drobnogledom. Med drugo svetovno vojno je zbiral anekdote in jih izdal v dveh zbirkah.
Pripravljeno je imel tudi že zbirko Ljudje, ki je izšla po vojni v Argentini.
Leta 1944 je izdal »Malikovanje zločina«, drobno knjižico s 30 stranmi, kjer je objavil svoja predavanja, ki jih je imel na ljubljanskem radiu. V njih je obsojal revolucionarno nasilje z atentati po Ljubljani in umori po Dolenjski in Notranjski.
Leta 1945 se ni umaknil v tujino. V noči med 11. in 12. majem 1945 je bil aretiran. Sodni proces se je začel 22. junija. Sodilo je vojaško sodišče, ki ga je obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Njegov grob ni znan. Njegovo ime je zapisano na družinskem grobu na ljubljanskih Žalah. Na rojstno hišo na Predmeji je društvo slovenskih pisateljev ob 100letnici rojstva postavilo spominsko ploščo.
Narte Velikonja je bil obsojen tudi na izbris iz zgodovinskega spomina. Zato čutim dolžnost, da tu in tam poskrbim, da ga ne pozabimo.
[Stran 027]
Narte velikonja: O, ta je pa izdajalec !
Živel je ropar Štebulaj. Bil je vse časti vreden ropar, če ne bi ropal in moril; celo najhujše opravljivke ne bi imele ničesar zoper njegovo čast in ime. Rečem vam, da bi bil vse časti vreden mož, in prosim vas, da mi verujete na besedo. Celo ugled bi imel pri ljudeh, zakaj imel je samo to in
edino to napako. Ne, še nekaj je imel. Skrival je svoje pajdaše, bolj njegova žena kakor on. Češ, reveži so zapeljani in nič se ne ve, ali se kaže zameriti ali ne. Ne smeš se zameriti, kajti v teh časih lahko prideš njim v oblast.
In požgal je ropar Štebulaj hišo sosedu Marku, pomoril mu ženo in otroke. Dojenčka mu je celo utopil v pomijah. Marko je torej bil ob vse. Samo sin Lambert se je rešil. Ko se je nekaj krčil, mu je Štebulajček dejal: »Čemu se braniš? Ali ne veš? Saj to je moja politika. V politiko se pa ti ne mešaj!«
In tako je Marko po politiki in zaradi Štebulajeve politike prišel ob vse. Celo sosedje mu niso pomagali, ker se niso hoteli mešati v politiko.
Toda na sv. Tilna dan je priberačil siromak Marko okoli Bergamaškove oštarije.
Ostrmel je Marko. Ostrmel je, kajti za mizo je sedel ropar Štebulaj. Široko je sedel in masten
je bil okoli ust, rok pa ni imel krvavih. O ne, streljal je v tilnik, otroke pa samo utapljal v pomijah.
Marko ga je zagledal, se stresel, stopil k badoljevcu – karabinerju in povedal, kako in kaj. In karabinjer – badoljevec se je otepal: nihče ne ve, kako in kaj – kaj je in kaj bo. Toda nazadnje je moral ugrizniti tudi karabinjer.
In tako je prišlo do sodne razprave. Časti vredni ropar Štebulaj je obrnil svoj častitljivi obraz od soseda Marka, ki je bil glavna priča zoper Štebulaja.
»Fej te bodi, Marko! Ti si izdajalec!« In to so ponovili pajdaši na cesti. Tako je Marko, ki so mu požgali hišo, umorili ženo in utopili dojenčka, obveljal za izdajalca – ropar Štebulaj pa za vse časti vrednega roparja, kajti on je otroke samo utapljal v vodo in ni imel krvavih rok, ker je streljal v tilnik.
To je bila pač njegova politika. Rekli so namreč, da je politika. Zato se ni nihče, ki se ni hotel pečati s politiko, mešal v njegovo krvavo obrt. Zato je bil in ostal ropar Štebulaj vse časti vreden ropar, požigalec in morilec.
Njegova žena je dajala namreč še naprej časti vredno zatočišče pajdašem, ki so ropali, požigali in morili na svojo pest, medtem ko so očeta Marka in sina Lamberta označili kot izdajalca poštenih in časti vrednih ljudi.
Ljudje pa, ki se – četudi so že senilni – ne marajo mazati s politiko, so slovesno izjavili, da se ne marajo s tem pečati. To da je samo dnevno vprašanje.
Toda ropar ni pozabil ne Marka ne Lamberta; sam je bil sicer zaprt, toda niso bili zaprti njegovi pajdaši. In pričakali so soseda Marka in ga umorili. In pričakali so sina Lamberta in ga umorili.
»Čemu se je mešal v politiko?«
Kajti ropanje, morjenje in požiganje je po mnenju nekaterih senilnih glav politika! Kaj šele upiranje!
»Čemu se je mešal v politiko?« so rekli senilni modrijani, medtem ko so pajdaši roparja Štebulaja na glas vpili:
»O to je pa bil izdajalec!«
[Stran 028]
In tako je res postal Štebulaj vse časti vreden ropar, morilci soseda Marka in sina Lamberta vsi zaslužni ljudje. Marko in Lambert pa, ki jima je Štebulajček hišo požgal, ženo umoril in živino oropal, dojenčka utopil in nazadnje oba umoril, vsega zaničevanja vredna izdajalca.
Pa ne mislite, da vam pripovedujem bajko in izmišljene stvari. To je resnična zgodba, ki še ni končana. Ropar Štebulaj še ni prišel iz ječe. Žena in njegovi pajdaši še vedno trde, da sta bila Marko in Lambert izdajalca. In izdajalec jim je vsak, ki se zgrozi ob zločinu in morilcu, roparju Štebulaju.
Zato mislim, da je zadnji čas, da je prav in v redu, če postavimo vsako stvar na svoje mesto po vrednosti in pravici. Mislim, da je prav, če pogledamo tej tako zlorabljeni besedi v oči:
»O, ta je pa izdajalec!«
Najprej: Kdo je izdajalec česa!
Tisti, ki je bil član nekega dopustnega občestva in napake tega občestva neopravičeno izda. Vzemimo narod. Mislim, da ni izdajalec naroda tisti, ki trdi, da je narod tako suveren, da odloča sam, kaj more storiti, da se ohrani. Da sme in more razločno povedati, da nima nihče pravice od njega zahtevati žrtev, najmanj pa tisti, ki so zločinsko razkrojili njegovo armado s svojo podtalno agitacijo, ki so svoj čas očitno nastopili proti oficialni politiki in razkrojili vse notranje državno in narodno življenje.
Ne morejo in ne smejo nas učiti državljanskih čustev ljudje, ki so državo uničili. Ne morejo in ne smejo nas tega učiti ljudje, ki jim je bil narod samo pleme; še manj nas morejo učiti narodnih čustev komunisti, ki so mednarodni in morajo biti mednarodni po svojem bistvu. Ne morejo nas učiti narodnih čustev ljudje, ki so bili dezerterji v prejšnji armadi in ki bi jih moral zasledovati vojaški tožilec, če bi bili takrat dosegljivi. Ne morejo in ne smejo učiti narodnih čustev oni, ki so že leta 1934 v Trstu podpisali, kako naj bi se naš slovenski katoliški narod uničil. Ne morejo nas učiti kriminalni zločinci. Če danes ženo besede proti izdajalcem, je to samo tista stara resnica, ki jo je narod stisnil v besede: »Primite tatu!« Tem tipom je potemtakem vsak izdajalec, kdor se je za svoj slovenski katoliški narod potegnil.
Rekel sem, narod je suveren. To se pravi: osnovne bistvene stvari o sebi odloča sam. Po tem načelu je samo eno vprašanje. Ali smo narod požigalcev, roparjev, zločincev in morilcev vobče ali nismo? Ali imamo za člane naroda one, ki so streljali v tilnik, utapljali otroke, zažigali hiše, metali ranjene Slovence v ogenj ali ne? Če smo narod požigalcev, roparjev, morilcev in zločincev vobče, potem je v redu, da so pač vsi kriminalni tipi izginili iz Ljubljane, da ne moré med delom naroda, ki po njih misli ni narod. Ali ni še nikomur padlo na misel, da že dve leti nimamo v Ljubljani kriminalnih umorov, ne ropov, ne drugih kriminalnih bestialnih zločinov? In ali je v redu, da so ti kriminalni tipi krvniki pri komunistih, da so poveljniki in politični komisarji raznih »bataljonov« in »brigad«? Toda potem je tudi v redu, da noben pošten Slovenec – niti ni treba, da je veren katolik – ni in ni bil in ne more biti nikoli v tem občestvu, ker sovraži zločin. Če je naš slovenski narod res narod morilcev, roparjev, požigalcev in zločincev in če vsi, ki mislijo, da je to politika, podpirajo to občno narodno lastnost, soglašajo s temi zločini in dajejo potuho, potem jaz niti ne spadam v ta narod.
[Stran 029]
Kdo pa je izdajalec?
Toliko pisatelj Narte Velikonja. V svoji stiski nemoči in nerazumevanju svoje okolice do stanja med vojno se je zatekel k edinemu orožju, ki ga je bil sposoben vihteti, in to je pisanje. Čuti se njegov obup in klic k ukrepanju. Ni dočakal, da bi bili zločini obsojeni. Dočakal je, da je bil sam obsojen na smrt, zato ker je obsojal zločin in je to javno priznal takrat, ko so se drugi poskrili.
Vzdevek »izdajalec« je bil in je še vedno pogosta in prikladna oznaka za vse žrtve revolucionalnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej. Vsakokrat, ko se želi urejati predvsem pravice in status potomcev žrtev, takoj slišimo, da »izdajalci« nimajo pravice do imena, nimajo pravice do groba, nimajo pravice do spomina. Še vedno velja, da je bil uboj »izdajalca« junaško dejanje. Samo heroji so sposobni ubijati »izdajalce«. In ko so heroji med vojno prekoračili meje še sprejemljivega tudi po presoji vodstva KP, so na zboru odposlancev v Kočevju in kasneje po padcu Turjaka na Kočevskem sodnem procesu od vodstva KP dobili »odpustek« in pohvalo za svoje zločine. Zato je lahko vsak razglašal »izdajalce« in jih nekaznovano moril.
Že 16. septembra 1941 je KP Slovenije sporočila, da prevzema monopol nad uporom proti okupatorju. Kdor se upira okupatorju mimo vodstva KP, je izdajalec naroda. Kdor se ne strinja z vodstvom KP Slovenije, je njen sovražnik. Sovražniki so izdajalci in si zaslužijo smrt! Za umor izdajalca ni potrebno nikomur odgovarjati!
Kaj pa v primeru, da umorjeni niso bili «izdajalci«. Da so bili nedolžni? Da so bili pošteni, zavedni, delavni Slovenci, ki so se zavzemali za tradicionalne vrednote, za moralo, za vero, za poštenje in pravico.
Torej je bil njihov umor zločin! In ker je bil zločin, heroji niso heroji ampak so zločinci!
Po koncu druge svetovne vojne, ko je prišla »svoboda«, se v metežu lovljenja »izdajalcev« ni vedelo, kdo je na »pravi strani«. Zato so se poprejšnji znanci in prijatelji drug drugemu izogibali. Ob srečanju na cesti so se drug drugemu izognili in se med seboj niso niti pozdravili. Le šepetaje se je sporočalo, kdo je bil aretiran in ugibalo, kam bi bil lahko odpeljan. Šepetalo se je o možeh in fantih, ki so se šli javit na krajevne odbore, pa jih ni bilo nazaj. Šepetalo se je o vračanju domobrancev s Koroške in njihovem pobijanju v Kočevju.
Časopisi so poročali o sojenjih »vojnim zločincem in krvnikom naroda«. Sodne obravnave so prenašali po radiu. Obravnave so bile hitre, brez prizivov in s takojšnjo izvršitvijo dosojene kazni! Sorodniki obsojencev o obsodbi niso prejeli nobenih pisnih dokumentov. Zelo skrbno pa so bile izvršene zaplembe premoženja in posledice odvzema državljanskih pravic, npr. prisilna izselitev iz stanovanja, izguba službe, prepoved vpisa v šolo, pretirana obvezna oddaja pridelka itd.
Potem so iz Teharij prišli naši mladoletni sorodniki – živi okostnjaki. Niso glasno govorili, kaj se je tam dogajalo, koga so tam srečali in kdo je tam ostal za vedno!
Dolgo sem mislila, da drugačnega življenja ni. Saj ga nisem poznala. Na cesti so mi vrstniki oponašali, da je moj oče vojni zločinec. Mlajšo sestro je »nova tovarišica« posadila v prvo klop, kjer je morala kot hčerka vojnega zločinca sedeti sama. Od sošolk sem slišala opazke, da je moj oče vojni zločinec, da mi zato ne pripada pomoč s strani Rdečega križa. Mislila sem, da je povsem »normalno«, da se moramo že drugič prisilno preseliti, tokrat ven iz Ljubljane.
Če potem preskočim 45 let in se znajdem v samostojni Sloveniji, počasi ugotovim, da sem še vedno »manjvreden državljan«. Ob viku in kriku, da ne sme priti do revanšizma pri novih zakonih in novih ukrepih, se sprašujem, zakaj strah pred revanšizmom, če je med vojno in v »svobodi« vse potekalo po pravici in resnici? Slišali smo zelo naiven odgovor: »Ja, bile so tudi napake!«
[Stran 030]
Figure 2. Narte Velikonja s soprogo Ivanko, roj. Jeglič
Ali so napake tudi danes, ko se obravnavajo »vojni zakoni«, ko se razpravlja o evropski resoluciji o totalitarnih režimih, ko se razpravlja o finansiranju katoliških šol s strani države?
Glede dostojnega pokopa žrtev se želi vse opraviti čim hitreje, čim ceneje, »da bo potem mir in sprava«.
In kaj je z »izdajalci« danes? Danes se ponavlja že preizkušena praksa, da je treba moteče ljudi diskriminirati. Danes se ubija drugače. Važno je, da se narodu dopove, da so diskriminiranci krivi za naše težave, za gospodarsko krizo, za slabe ceste in nemoderno železnico. Danes je potrebno med seboj skregati ljudi, ki se sicer med seboj dobro razumejo, so močni in zato nevarni vladajoči eliti. Ljudem je treba predstaviti »nove izdajalce«. Nekdanji člani Udbe vedo, kje jih najti. Poiskali so jih med udbovskimi arhivi. Med arhivi zapornikov, ki so bili ob izpustu iz zapora prisiljeni podpisati izjavo o solidarnosti do režima, četudi so kazen že prestali. Tisti, ki take izjave niso podpisali, večinoma niso pričakali svobode. Pa se še vprašujemo, zakaj se ljudje še danes, 71 let po končani vojni, bojijo govoriti o grozodejstvih, ki so jih doživeli med vojno, zato, ker se sin ali vnuk bojita za službo, če bodo tam izvedeli, da njihov oče ali ded nekaj ve o zločinih in krivicah, ki so jih zgrešili predniki vodilnih v podjetju.
Ne pridemo do konca! Narte Velikonja je zapisal, da bo potrebno, da preživijo tri generacije, da se bo v narodu odpravilo sovraštvo, ki ga je zasejalo nasilje med drugo svetovno vojno.
Figure 3. —– odstavek, vstavljen kot slika —
OPROSTILNA SODBA
VRHOVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE je 17. septembra 2015, RAZSODILO:
da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in se sodba spremeni tako, da se Narte Velikonja, sin Ignaca, roj 8. 6 1891 v Dolu pri Otlici, Gorica, Slovenec, državljan FLRJ, pravnik in književnik, pokrajinski inspektor, ustreljen 25. 6. 1945, OPROSTI OBTOŽBE.
[Stran 031]
Nisem pravnica in se ne mislim spuščati v razpravo glede pojasnjevanja oprostilne sodbe. Želim samo povedati, da je od prve vloge za varstvo zakonitosti do končne razsodbe minilo 19 let.
Vmes je umrl odvetnik Stanislav Mohorič, ki je kot pooblaščenec obsojenčevega sina dr. Tineta Velikonja vložil zahtevek. V arhivih ni bilo možno najti sodnega spisa o obsodbi. Na šel se je samo zapis o zaplembi premoženja. Samo upornosti in vztrajnosti Antona Drobniča in njegove hčerke Lidije je pripisati končni rezultat.
Sedaj se vprašujem: kaj zdaj? Kdo bo ženi Narteja Velikonja vrnil čast in po krivici neizplačano pokojnino za 43 let? Kdo bo njegovim otrokom omogočil izpolnitev poklicnih ambicij, ki so bile zaradi krivične sodbe onemogočene? Nihče! Tega ne potrebujemo! Potrebujemo spoštovanje do našega očeta, priznanje, da je bil pošten in zaveden Slovenec, ki je v času narodove stiske ljudem pomagal in opozarjal na nevarnost komunizma, na nevarnost anarhije in nasilja.
Vprašanje je, koliko časa bo potrebno, da Vrhovno sodišče Slovenije razsodi o oprostitvi obtožb zoper vse umorjene med vojno in po njej. To bi pripeljalo k »spravi«. Za spravo ne potrebujemo »spomenikov«. Za spravo potrebujemo politično voljo, da državni vrh, t. j. vlada, parlament in sodstvo obsodijo režim, ki je dopustil revolucionarno nasilje med vojno in po njej, in se žrtvam javno opraviči. Poleg tega pa se mora v Republiki Sloveniji zagotoviti enakost pred zakonom v sodni in upravni praksi, torej v življenju državljanov.
Finančno to ne predstavlja posebnih izdatkov iz proračuna. Lahko pa predstavlja finančne težave vsem tistim, ki zasedajo udobne dobro plačane službe samo zato, ker so bili njihovi dedki ali očetje nosilci revolucionarnega nasilja in ubogajo trenutno oblast. Torej vse tiste, ki za svoje delovanje potrebujejo drago plačane svetovalce, pisce pogodb in zakonov in nasvete »strokovnjakov«.
Figure 4. Velikonjeva družina pred 2. svetovno vojno. Z leve – spredaj: Ančka, Lenka, Metka; druga vrsta: Jane, Zina, mama, oče, Zora, Tine; zadaj: Ivanka, Jože in Mija 
Figure 5. Velikonjev portret v knjigi Ljudje [Stran 032]