Zgodba o Macbethu – to je naslov druge Shakespearove žaloigre – je na zunaj ena od mnogih krvavih škotskih zgodb, njena notranja pripoved pa sega v neko globinsko, mogoče nikoli dosegljivo vprašanje. Govori namreč o spočetju zločina: kje in kako in zakaj se zločin spočne. Res, spočne se v človeku, a kako in zakaj? Ali je zločin avtohton in so bile v človeku možnosti zanj že od nekdaj – in so zmeraj – ali pa se človek da polastiti od nečesa, kar stopi vanj in ga v trenutku neprisebnosti tako prevzame, da se mu ukloni, mu dovoli, da zagospodari nad njim in ga predela v žalostno – tragično– orodje svoje strašne logike.
Kaj je Macbetha potisnilo na pot zločina? Shakespeare se je odločil za drugo od zgoraj omenjenih možnosti, a, kakor bomo videli, le na videz. Zgolj zato, da je temu, kar se je dogajalo znotraj, dal ustrezno zunanjo podobo in tako ustvaril možnosti za dramsko dejanje. V ta namen je uporabil podobo, ki je s svojo grozljivostjo kazala na značaj navdiha. V igri nastopijo tri odurne čarovnice, tri bitja, ki prihajajo iz teme, tri nečloveška bitja iz nekega nečloveškega sveta. Prvič se dobijo na divji, samotni gmajni že na začetku, ko se dogovorijo, da počakajo Macbetha, ki se vrača z zmagoslavnega pohoda proti plemiču, ki je odrekel poslušnost kralju. Eden naslednjih prizorov jih kaže, spet na pusti in prazni škotski planjavi, kako prerokujejo Macbethu, da bo dosegel še visoke časti, nazadnje pa postal celo kralj. Tako je vrženo seme. Ko Macbeth dobi prvo potrdilo, da ima napoved treh čarovnic realno osnovo – izve, da mu je kralj dal za storjene zasluge višji plemiški naslov – se odloči. Sklene, da bo storil vse, da se napoved »treh mrkih sester« izpolni do konca. Pot, na katero je tako stopil, pa vključuje tudi celo vrsto zločinov. Macbeth ne opazi, da je sam edini pobudnik in izvajalec krvavega načrta: da je napoved pravzaprav prišla iz njega in je njegovo delo. /…/
Še bolj kot ironija in cinizem kaže od človeka proč, v smeri niča in izničenja, protislovje, ki ga oznanijo čarovnice, preden poletijo »skozi nečisti zrak in meglo«, s stavkom: »Lepo je grdo in grdo je lepo«, kar pomeni tudi »Dobro je zlo in zlo je dobro«. To je natanko tisto, kar je Macbeth moral uveljaviti v sebi, preden je mogel stopiti na pot zločina: Dobro je zlo in zlo je dobro. Tak brezvrednostni nihilizem mora človek uveljaviti v sebi, da se more uspešno udeležiti podjetja, za katero so se odločali ljudje od časov, ki jih opisuje škotski narodni ep, do modernih totalitarnih despotij. /…/
Toda ko umetnik vključi v organizacijo dramskega dejanja tudi sile, ki prihajajo iz podzemlja, in sile, ki prihajajo izpod neba, pokaže še nekaj drugega. Pokaže, da to, kar se dogaja v njegovih protagonistih – njihovi načrti, njihove ambicije, njihova dejanja – presegajo to, kar je človekova norma: da so prestopili svoje meje in postali večji od sebe. To je nazadnje njihova krivda – njihova tragiška krivda, ki nosi ime hybris: prestop meje.
Tak elementaren prestop meje je tudi povojna komunistična odločitev za holocidni uboj nasprotnikov. Holocid je tuja beseda in pomeni dobesedno uboj celote. Ta uboj je imel en sam cilj: uničiti nasprotnika fizično in duhovno, izbrisati s sveta ljudi določenega političnega gledanja in politične angažiranosti – nje same in njihov spomin.