Po eni strani sem vesela, da se zopet srečamo,8 mi, ki v srcu dobro mislimo in ki nam Slovenija, naša domovina, pomeni vse na svetu. Po drugi strani pa me prevevajo žalostni občutki ob misli, na kakšnem kraju se srečamo, na kraju groze, trpljenja in nesreče za nas in za ves naš narod, ki je tako izgubil cvet mladeničev v najlepših letih, poštenih, delavnih, ki so umirali z molitvijo na ustih in z ljubeznijo do domovine v srcih.
Ob teh občutkih je še moja osebna zgodba, zgodba o mojem očetu, ki je bil s Teharij odpeljan neznano kam v smrt. Morda je tukaj, na Starem Hrastniku, morda v Hudi jami, morda v kakem jarku ob teharskem taborišču, kdo ve. Ko to premišljujem, me zmrazi. Premišljujem, kako sva s sestro – bili sva še čisto majhni – čakali v prepričanju, da bo oče lepega dne prišel. Kadarkoli je potrkalo na vrata, sva zavpili: »Oči je!« in stekli k vratom. Pa sva bili vedno znova razočarani. Ko pa je sosed, ki se je kot mladoleten vrnil s Teharij, povedal, da ga ne bo nazaj, sem vedela, da se mu je nekaj hudega zgodilo, da ne more nazaj domov. To je mene še posebej prizadelo, ker sva bila z očetom zelo povezana in navezana drug na drugega. Takrat so se mi začele sanje, ki so se ponavljale vsako noč, pa ne samo enkrat. O teh sanjah ste brali v Zavezi, tako da jih ne bom podrobno navajala, samo toliko, da sem čas premikala nazaj do kritičnega trenutka in skušala obvarovati očeta pred tistim, kar se mu je groznega zgodilo. Nikoli mi ni uspelo in sem se vsako jutro prebujala nesrečna in žalostna.
Takih osebnih zgodb je najbrž veliko, veliko preveč. Seveda pa se ob vseh teh zgodbah postavlja vprašanje, zakaj je bilo treba pobiti toliko ljudi, pa ne samo pobiti, tudi mučiti, zverinsko mučiti. Ob tem mi vedno pride na misel izjava partizana, ki je ubijal duhovnika Geohelija: »Bolj kot sem ga tolkel, bolj je molil.« In se vprašam, od kod toliko sadizma v teh ljudeh, ali jih sploh lahko imenujemo ljudje. Ali to lahko razumemo? Jaz ne morem, nikakor ne morem razumeti. Pa metanje živih ljudi v kraške jame, kjer so umirali v strašnih mukah. Pa Huda jama, kjer so morali leči na tla, da so jih ustrelili, naslednji pa so morali leči nanje, na mrtve tovariše in so jih potem ustrelili. Nekaj pa so jih kar žive zazidali. Nedoumljivo.
Vse to bi bilo potrebno raziskati z vseh vidikov. Zagotovo pa tudi dejstvo, zakaj je prišlo do vračanja beguncev iz Vetrinja v Jugoslavijo, čeprav se je vedelo, kakšna usoda jih čaka. Ob tem naj spomnim na spominsko slovesnost z mašo, ki je bila 29. oktobra 2010 v Great Missendenu v Veliki Britaniji. Slovesnost je bila posvečena spominu na množično in prisilno britansko repatriacijo dvanajst tisoč neoboroženih Slovenk in Slovencev maja 1945 iz taborišča Vetrinj v Slovenijo, kjer so jih kasneje oblasti na grozovit način pobile. Mašo v spomin na te žrtve, med katerimi so bile tudi ženske in otroci, sta vodila northamptonski anglikanski škof Peter Doyle in takratni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Anton Stres. Zgodovinski pregled dogodkov, ki so pripeljali do enega izmed največjih zločinov na evropskih tleh, je podal domači župnik Timothy Russ. Poudaril je krizo človekovega dostojanstva in zavrnil nazore, ki človeško bitje spreminjajo v minljivo materijo. Vetrinjske žrtve so posledica prav takega odnosa do človeštva, je menil Russ. Maša je bila nekaj posebnega tudi zaradi ekumenskega dogodka, saj so jo skupaj vodili katoliški in anglikanski duhovniki, slovenski in angleški.
Slovesnosti so se udeležili mnogi vidni politiki, zgodovinarji, duhovniki in predstavniki Slovencev na otoku. Na koncu prireditve so udeleženci na predlog mag. Andreje Valič podpisali pobudo britanskim in slovenskim oblastem za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo o tem vprašanju. Pobudo so podpisali zgodovinarji ter predstavniki cerkvenega in političnega življenja obeh držav.
Pobuda se je glasila: Zbrani na spominski slovesnosti z mašo v Great Missendenu, Velika Britanija, 29. oktobra 2010, v spomin na žrtve kot posledice britanske vrnitve Slovencev iz Taborišča Vetrinj po drugi svetovni vojni maja 1945, predlagamo britanskim in slovenskim oblastem ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo.
Takoj za tem pa je Janez Stanovnik, ki so mu nadeli vzdevek »oče naroda«, napisal dolgo odprto pismo Borutu Pahorju, ki je bil takrat predsednik vlade, v katerem je odločno protestiral proti takšni komisiji, češ da se je spominska svečanost z mašo zadušnico kot dejanje pietete pod reflektorji filmskih kamer in predstavnikov medijev spremenila v politično manifestacijo s pobudo za mednarodno akcijo, kar naj bi bil samo poskus revizije zgodovine. V tem pismu je na vse mogoče načine opravičeval vračanje slovenskih domobrancev in civilistov iz Vetrinja. Obenem je zanikal vsakršno povezavo vračanja z umikom partizanov s Koroške.
Večkrat sem že povedala in tudi napisala, da je bil moj stric, partizan v partizanski misiji v Vetrinju, kamor so šli pogledat, kdo so ti begunci, ali – kot se je on izrazil – kakšen “material” je tam, ali so vojaki – domobranci, ali samo ženske, otroci in starci. Bili so preoblečeni v angleške uniforme, da jih domobranci ne bi opazili. Ker so bili zadovoljni s tem, kar so videli, je prišlo do umika partizanov s Koroške v zameno za vračanje slovenskih beguncev.
Pa vendar je jasno in že stokrat povedano, da dokler ne bomo razčistili naše zgodovine, bo v naši domovini razklanost, ki nam onemogoča razvoj in blagostanje. Ne samo zaradi nas, ki smo pri tem zločinskem početju izgubili svoje najdražje, ki jim je treba povrniti dobro ime in jih ne zmerjati z izdajalci, gre za mnogo več. Naj uporabim besede Jožeta Pučnika: “Gre za Slovenijo!”