Pod tem naslovom1 gospod Iztok Simoniti razvija svoja razmišljanja v zvezi z našo polpreteklo dobo. V svojem dolgem spisu analizira primerjave iz zgodovine tako, da na koncu izpelje analogijo o slovenskih izdajalcih.
Gospod Simoniti med drugim pravi: Upor proti revoluciji in nasilju je bil legitimen, napačna pa je bila izbira obrambe. In ker je bila napačna, so ti ljudje izdajalci. In kako naj bi se spodobno branili? Ta dilema je nenehno prisotna v analizah tega usodnega časa. Boriti se proti lastnemu človeku na življenje in smrt – to je nekaj najhujšega, kar se v nekem narodu lahko zgodi. Braniti se proti skupini, ki deklarativno vodi neki simpatični osvobodilni boj, po drugi strani pa je to prvenstveno boj za zloglasno partijsko boljševiško oblast, ki bo do temeljev porušila dotedanji družbeni red.
Prav vse primerjave izdajstva iz zgodovine, ki jih navaja gospod Simoniti, s slovensko zgodbo nimajo prav nič skupnega. Metati – na primer – v isti koš norveškega Quislinga in naše slovenske ljudi, ki so izpostavili in žrtvovali svoja življenja v borbi proti nasilju in grozeči nevarnosti komunističnega enoumja je – milo rečeno – sprevrženo in nespodobno. Če bi kdo rekel, da so bili »izdajalci« ideje boljševizma, bi to človek še razumel. Pa celo ta »logika« se ne izide. Zgodba s komunizmom nas je pripeljala v slepo ulico in takratni upor proti tej ideologiji je s tem dejstvom v resnici dobil svojo legitimiteto. Koga so torej izdajali?
In kakšna vsebina se pojavlja v mojem razmišljanju, ko se mi plete v glavi ta tragična in nesrečna zgodba o naših ljudeh tistega časa? Tako opevani »osvobodilni boj« ni bil boj enotnega naroda. Lahko bi bil, pa komunisti tega seveda niso imeli v načrtu. Vztrajali so: sprejmemo vas, če v celoti sprejmete naš program! V tako izključujočem projektu, za katerega se je hitro izkazalo, da komunisti v njem ne bodo popuščali niti »za dlako«, v takem projektu je bilo sodelovanje nemogoče.2 Lahko bi celo upravičeno rekli, da so ti revolucionarni ljudje s svojim ekskluzivnim ravnanjem preprečili enoten in enakopraven upor proti okupatorju. In to v razumnem času, ki bi bil za naš narod mnogo manj uničujoč in usodno tragičen. Nesoglasje je torej viselo v zraku že od vsega začetka.
Ko pa so se – v načrtnih pripravah za absolutni prevzem oblasti po vojni – zločini in najbolj grobo nasilje stopnjevali, sta bili sprva blaga obramba in pozneje dobro organizirana vojska, ki je predstavljala dobršen del naroda odločeni, da kljub dokaj meglenim možnostim srečnega razpleta zaradi zgodovinskih dogodkov vztrajata in se bojujeta do konca. Končalo se je, kot se je, doživeli so zločin zmagovalcev, pogubo, zasramovanje, ponižanje in nečloveško uničenje.3
Po teh dejstvih se lahko vprašamo, s kakšno pravico smemo te ljudi, ki so v resnici predstavljali dobršen, če ne že večinski del naroda, še danes zasramovati in jih imenovati izdajalce? To lahko izjavi le človek, ki mu je totalitarni sistem preteklosti nudil vsa ugodja in prednosti, ki si jih je s svojo prilagodljivostjo pridobil »novi razred« (po Djilasu). In še sklep tega poglavja: Če bi bil omogočen in izveden upor proti okupatorju s prisotnostjo večinskega dela naroda z vsesplošno udeležbo brez ideološkega pogojevanja, (spomnimo, da so komunisti z grožnjo likvidacije prepovedali vsako drugo obliko odpora), bi bilo nasprotovanje z oboroženo vsebino posameznika ali manjše skupine – lahko imenovati izdajalsko dejanje. Ob premisleku na naše sedanje razmere pa se človek še enkrat vpraša, kaj vodi te ljudi, da s tako lahkoto napišejo tako pogubne in sramotne besede v vodilni [Stran 088]
Figure 1. Diktat etikeLovro Stanovnik
časopis naše države? Še bolj je ponižujoče za časopis, da to brez pomisleka objavi. Če pa s premislekom, je situacija še mnogo hujša. Sedaj, ko bi morali – v stiski, kakršni smo – iskati možnosti za skupne poti, odpiramo nove rane. Veliko dela nas čaka, da bomo odpravili zastrašujočo zmedo, klavrno podobo naše sicer tako prijetne državice. Ali se kdaj zamislimo, da od leta 1941 na vseh frontah samo izgubljamo? Med vojno dokončni razdor, organizirano sovraštvo, smrt. Po vojni »čistke«, poboj najbolj vitalnega dela slovenskega naroda, v nadaljevanju pa zavrto in nesmotrno vodeno gospodarstvo, ki pušča za seboj splošno zaostalost. Po osamosvojitveni vojni se razmere ne spremenijo. Vse vodilne strukture z vsemi vzvodi oblasti ostanejo v rokah »starih sil«. Način dela se ne spremeni. Države nekdanjega komunističnega bloka so se s padcem Berlinskega zidu res osvobodile v nasprotju z Slovenijo, ki si je komunizem priborila sama in ga zato najbrž tako ljubosumno čuva in varuje. Torej te države, baltske, Češka, Poljska itd. postajajo uspešne, s pametnim vodenjem in razvojem hitro napredujejo. Pri nas pa beda, zanemarjena infrastruktura, uničene in razdrapane ceste, dotrajani in propadajoči mostovi, enormni dolgovi, ki z vsakim mesecem še dodatno rastejo, prepiri itd. itd. Za nas ni padel Berlinski zid, ostal je v naših glavah, v vseh institucijah, fakultetah, kjer domuje »novi razred«, kjer predavajo njegovi profesorji in nam v valovih še vedno »proizvajajo« enako misleče Mesece, Kordiše, Trčke itd. itd.
Seveda, prej ali slej bo prišla streznitev. Dokaj jasno mi je, da je ne bom dočakal. Napisal pa sem le, kot mislim. Vsaj to.
1 Delo, Sobotna priloga 28. II. 2015.
2 Tragedija pesnika Edvarda Kocbeka, na katerega se avtor Simoniti sklicuje, je znana. Kot krščanski socialist se je – naivno verujoč v idejo »novega človeka« – pridružil komunistom. V nadaljevanju je bil izigran, zavržen, prevaran in preganjan.
3 Kot posebnost tokratnega razglabljanja je način, kako se v nekaterih najbolj problematičnih »ugotovitvah« avtor spisa gospod Iztok Simoniti naslanja na postulate zahodne demokracije, čeprav je znano, da je bil največji greh med vojno in po njej – biti njen simpatizer. (Npr. proces, ko so bili dr. Ljubo Sirc, dr. Črtomir Nagode in drugi obsojeni na smrt kot agenti zahoda.) Avtor pravi: »To so standardi demokratičnega zahoda, izdajalci se kaznujejo.« V resnici ta tragični dogodek še danes ni čisto razjasnjen. V knjigi »Minister in pokoli« to poglavje obdeluje v Angliji živeči grof Nikolaj Tolstoj. Takratna zvijačna predaja slovenskih vojščakov v roke komunistov, ki so jih nato zverinsko pomorili, velja še danes za podlo izdajo zaupanja, za eno najbolj zahrbtno sprevrženih dejanj v angleški imperialistični zgodovini.