Tisti, ki spremljate revijo Zaveza od začetka, ste lahko prebrali celo vrsto mojih člankov na temo sprave. Sprava me je dobesedno obsedla, saj se mi je zdela nujna za prosperiteto našega naroda in naše pravkar rojene države. Zdaj, po skoraj četrt stoletja, ni bilo v tem smislu narejenega še skoraj nič. Seveda se je o spravi veliko govorilo, še več z njo manipuliralo – najbolj vidni taki manipulaciji sta bili tako imenovana spravna slovesnost v Kočevskem rogu in postavitev spominskega parka Teharje. Spravna slovesnost v Kočevskem rogu ni imela prav nobene zveze s spravo, ker Cerkev prav gotovo ni bila eden od, recimo, sogovornikov pri spravi, tu bi morala nastopiti Nova Slovenska zaveza kot društvo, ki združuje preživele domobrance in njihove svojce, prijatelje in somišljenike. Za spominski park Teharje pa ne more noben zunanji obiskovalec pri najboljši volji in z veliko fantazije ugotoviti, komu in čemu je namenjen. Med novejšimi manipulacijami pa najbolj izstopata nameravana postavitev spomenika vsem žrtvam vojn in pokop mrtvih z množičnih morišč. Spomenik vsem žrtvam vojne ali celo vojn ne bo prav ničesar prispeval k spravi. To bo spet en spomenik, ki ne bo predstavljal nič konkretnega, bo samo nekakšen splošen spomenik. V zvezi s pokopom mrtvih z množičnih morišč naj navedem izjavo naše članice na srečanju Nove Slovenske zaveze: »Sem proti pokopom pomorjenih domobrancev. Nočem, da sta moja brata pokopana kot izdajalca. Najprej naj se jima povrne dobro ime, potem ju bomo pokopali.«
Resnici na ljubo je treba povedati, da je sedaj marsikaj znanega, kar je bilo prej zamolčano, izšlo je veliko knjig, ki razgaljajo to obdobje. Pa vendar iz prebiranja, poslušanja in gledanja medijev dobivam občutek (pa ne samo jaz), kot da se vračamo v čase enoumja in zamolčanosti, kot da dejstev, ki prihajajo na dan vseh teh petindvajset let, pa tudi že prej, sploh ni.
Pozablja se, da je v Jugoslaviji vladal komunizem, ki je eden od totalitarnih sistemov, ki je povzročil neizmerno gorje, ki je povzročil vsa ta morišča, ki se sedaj odkrivajo, ki je povzročil globok strah v ljudeh, v tem sistemu so se množično kršile človekove pravice, ljudje so bili razdeljeni na prvorazredne in drugorazredne državljane. Ves čas nam je obljubljal lepšo prihodnost, pa se nam je v resnici godilo čedalje slabše. Pa vendar se o teh časih govori skoraj v superlativih, kako smo se imeli lepo, vsi smo imeli službe, vsi smo potovali, odhajali na počitnice, živeli v veliki državi, ki je imela velik ugled v svetu. Pozablja se na to, da je bila Jugoslavija vzdrževana država, in ko so jo nehali vzdrževati, je bankrotirala in takrat nam je bilo vsem zelo hudo. (O tem sem že pisala, pa bi najbrž morala še kdaj.) Ampak na to smo pozabili. Bili smo mladi, vse življenje smo imeli še pred seboj – za mladost pa je značilno, da se rane hitro celijo, da se pozablja slabo in v spominu ostanejo samo lepe reči.
Skočimo za hip v naravoslovje, npr. v Darwinovo teorijo o nastanku vrst. Zakaj pravimo teorija? Zato, ker ni dokončno dodelana, ker je v njej še cela vrsta lukenj, ki pa se z novimi odkritji po eni strani zapolnjujejo, po drugi strani pa se teorija spreminja in popravlja v skladu z njimi. Kajti ob vsakem novem odkritju se soočita odkritje in teorija. Če je odkritje nesporno, potem je treba uskladiti teorijo, če hočemo, da se bo teorija približevala resničnemu dogajanju.
Tudi zgodovina je »polna« teorij. Posebej prazgodovina, kjer je na voljo le malo podatkov oziroma dejstev. Arheologija s svojimi odkritji prinaša na dan nova dejstva, ki včasih korenito spremenijo teorijo, ki je bila postavljena na osnovi do takrat znanih dejstev. Sicer je pa teorij več, kajti, kot sem napisala, dejstev je malo. Namreč, čim več je dejstev, podatkov, tem bliže je teorija resnici, seveda pa se nikoli ne izenačita: teorija ostane teorija. Pa še nekaj je pomembno: dejstva morajo biti preverjena. In vsa dejstva, vsi podatki, ki so na voljo, morajo biti upoštevani pri izdelavi teorije.
Zdaj smo pa končno pri drugi svetovni vojni in državljanski vojni, ki je potekala obenem. To, čemur pravijo »zgodovina, ki se je ne sme popravljati, spreminjati«, je pač teorija. Teorija, ki je bila narejena na osnovi določenih podatkov. Do sem je vse lepo in prav. Vedno lahko vzameš določene podatke, pa naj bodo ti resnični ali pa ne, in na njihovi osnovi narediš teorijo – toda to je pač neka teorija. Vendar, če hočeš, da je teorija kolikor toliko blizu resnice, potem je treba upoštevati vse (!) podatke – dejstva, ki so na voljo. Vsi podatki – dejstva morajo biti preverjeni (!). Z vsakim novim podatkom – dejstvom je treba soočiti (!) [Stran 082]
Figure 1. Ko bo zgodovina znanostTamino Petelinšek
nov podatek – dejstvo s teorijo, ki je bila narejena iz do takrat znanih podatkov – dejstev.
Zdaj smo pa tam. Naša zgodovina – teorija je narejena na osnovi podatkov – dejstev, ki so bili na neki način skrbno izbrani, da so ustrezali komunističnemu sistemu, in tudi zgodovina – teorija mu je ustrezala in mu dajala legitimnost in zgodovinsko osnovo. Pa še ti izbrani podatki – dejstva so v precejšnji meri izmišljeni. Napisana je cela vrsta knjig in zgodb, ki so prej pravljice kot zgodovinska dejstva, pa se jih vendar upošteva v tej zgodovini – teoriji. Na dan je prišlo zelo veliko preverjenih podatkov – dejstev, ki pa niso bili soočeni z zgodovino – teorijo, in zgodovina – teorija ni bila korigirana s temi novimi podatki – dejstvi. Zato je nikakor ne moremo imenovati »resnična zgodovina«, kajti niti najnujnejši pogoji niso izpolnjeni, da bi se kot zgodovina – teorija približevala zgodovini – resnici. Iz navedenega torej sledi, da ta, tako imenovana »naša zgodovina, ki se je ne sme popravljati« (!), sploh ni to, za kar se jo razglaša. Sploh ni znanost.
Kadar pa bo zgodovina sposobna TAKO gledati ne samo na prazgodovino, ampak tudi na novejšo zgodovino, posebej na obdobje druge svetovne vojne in po njej, torej, ko bodo upoštevani vsi podatki – dejstva, ko bodo vsi podatki – dejstva preverjeni, ko se bo vsak nov preverjen podatek – dejstvo soočil z dotedanjo zgodovino – teorijo in se bo zgodovina – teorija uskladila z njim, bomo zgodovino lahko imenovali znanost in zgodovinarje znanstvenike. Do takrat pa jo lahko imenujemo le ideološka zgodovina, pa še pri tem zlorabljamo ali celo skrunimo besedo zgodovina.
Torej, ko bodo zgodovinarji govorili o »zgodovini« kot o teoriji, ki bo ustrezala vsem prej navedenim kriterijem, bo to zares korak k spravi. Prvi, pomemben, velik korak. Vsi drugi koraki, ki so še potrebni, bodo bistveno lažji in neproblematični, tudi pokop pomorjenih in vse, kar spada zraven. Spomenik pa bi bil lahko zaključno dejanje procesa sprave. Pa ne spomenik vsem žrtvam vojn, ampak spomenik vsem žrtvam komunističnega sistema, od žrtev državljanske vojne, žrtev medvojnih in povojnih pobojev, pa kasnejših pobojev in atentatov. In vse to mora biti ustrezno napisano na spomeniku.