Dragi prijatelji, dovolite mi, da vas tako nagovorim, saj ste s tem, da ste tukaj, dokazali, da vam ni vseeno, skozi kakšno zgodovino gre prav v tem trenutku Slovenija in kaj vse bomo morali Slovenci premisliti in kaj vse bomo morali razumeti, če bomo hoteli stopiti v prihodnost v habitusu svobodnih ljudi. Saj to že vemo, mar ne, da šele notranja svoboda postavlja državljana?
V noči na današnji dan pred sedemdesetimi leti, ob enih ponoči, so na dvorišču centralnih oznovskih zaporov na Poljanski cesti v Ljubljani na tovornjake in en avtobus nakladali domobranske ranjence. Nekateri so imeli še odprte rane. Komaj 14 dni prej so jih iz bolnice preselili v oznovske zapore. Tu se jim je stanje zelo poslabšalo.
Rekli smo, razumeti. Nekaterih stvari, že sedaj vemo, ne bomo mogli nikoli razumeti. Stvari, ki so se jim tu dogajale. Nikoli ne bomo mogli razumeti količino bolečine, ki se je zgostila na tem bregu, po katerem so zvlekli 81 od ran pohabljenih vojakov; in tiste bolečine, ki se je vrtinčila nad breznom, v katerega so jih potem pehali. Tega ne bomo nikoli razumeli.
In čeprav nekaterih stvari nikoli ne bomo mogli prav razumeti, prihajamo sem, ker ne moremo prenašati, da so tako sami: da so tako sami, po človeško povedano, po vsem, kar so tu prestali.
Pa, vidite, spet ne prihajamo samo zato. Pomislite: ali lahko gre kdo od tod, ne da bi prej skozenj šlo usmiljenje! In kaj je od stvari, ki v človeku lahko nastanejo, večje od usmiljenja? Kaj bi mogel človek kje dobiti, da bi šel bogatejši domov? Posebej še, če obenem začuti, da grejo z njim mogočne obljube! In v ljudeh, ki grejo od tukaj domov, grejo z njimi mogočne obljube. To je zato, ker so prišli k svojim ljudem in ker odhajajo od svojih ljudi. Saj jim ni neznano, da so umirali tudi zanje.
Po spominski molitveni uri in maši bomo odšli, vedoč, da smo bili na enem od tistih slovenskih krajev, o katerih danes govorimo še jecljaje, zaradi katerih pa se bo nekoč dvignil velik pesnik, slovenski bard, genij besede, ki bo kakor Homer ali Vergil ali Dante o tem, kar se je tu godilo, napisal veliko besedilo; ki bo, kot kak novi Prešeren ali Murn ali Kette ali Balantič, pripovedoval o tem, da so na tej zemlji nekoč živeli ljudje, ki so branili ne samo svoj narod, ampak tudi Evropo in njeno krščansko kulturo. Odšli bomo s tem vedenjem – ne malo potolaženi. Želimo, da bi ta kraj tako doživeli, da bi vedeli za zmerom: kadarkoli pridemo sem in kadarkoli se, ali v sebi ali zunaj sebe in na glas, spominjamo katerega od teh krajev, utiramo pot, po kateri bo nekoč prišel tudi ta čas.