Smo sredi samih skrivnosti. Gozd, ki očiščuje ozračje kot pljuča sveta, je čudež, nerazložljiv in čudovit. V tej zelenini počije človekovo oko in se umiri duh. Svetloba, ki proseva skozi veje, je začetek vsega, kar se vidi. Iz nje neprestano nastaja vidni svet in, kot je videti, se vanjo nazadnje spet sesipa. Vse stvarstvo zvesto izpolnjuje, kar je Bog v začetku dejal. Čudež in skrivnost je naše življenje, dano nam je kot dih v telo iz prsti zemlje, tako čudovito zgnetene, da vso to lepoto in bogastvo odkrivamo in občutimo, spoznavamo in od tega živimo. Povsod je čutiti ustvarjalnost, težnjo k rasti življenja.
Saj je tudi tu prisotna smrt, a le kot dekla minljivosti, vsa je v službi novega življenja. Seme pač ne požene v novo življenje, če prej ne umrje. Še bliže smo resnici, če rečemo, da se podarja za mnoštvo novih življenj.
A tu čutimo še drugo skrivnost, ki zna prav tako spregovoriti z zelo veliko močjo, pa ni iz istega, ni Božje narave. Tu je spregovorilo Zlo, ki je v bistvu uživanje nad uničevanjem [Stran 069]življenja. Ni samo pozabilo, dejansko je zavrglo resnico, češ da jo zna samo ustvarjati, s prezirom je zatrlo sočutje, češ da mu je dovolj moč lastne volje. Tako je sredi čudežev stvarstva mnogo ljudi pahnilo v smrt, njih srečo namerno sprevrglo v žalost in sanje o njih srečni prihodnosti ponižalo v uživanje nad bolečino drugih.
Tudi bolečina je skrivnost – najbolj tista, ki jo človek čuti v srcu. Razodeva občutljivost srca, zato Jezus pritrjuje, da blagor tem, ki znajo biti žalostni. Dragoceno je stremljenje duha, ko gloda v bistvo stvari in dogajanj, da odkrije resnico, a še dragocenejša je sposobnost srca, ki zna z drugimi čutiti veselje in žalost, skrb in tolažbo, bolečino srca in – usmiljenje. Zlo tega ni sposobno.
Zato je skrivnosten tudi sad sočutja, to je sposobnost usmiljenja in odpuščanja. Je eden najbolj prepričljivih znamenj človečnosti in človeškega dostojanstva. Prerašča pravičnost, kajti hrani se iz Božjega razumevanja resnice. Tudi ko se boleče spominja preteklosti, išče pota rešitev, z zaupanjem sprejema sedanjost in brez strahu gleda v prihodnost, se iz nje tudi navdihuje. To prinaša človeku notranje ravnovesje in mir, s tem ohranja dostojanstvo. Tiste, ki so ustvarjali to trpljenje, utegne prav to boleti in vznemirjati bolj, kot bi jih moglo še tako dosledno maščevanje. Mar niso tudi Kristusa križali prav zato, da bi prizadeli, zlomili njegovo dostojanstvo?
Sedemdeset let je trajala suženjska doba izraelskega ljudstva v Babiloniji; toda potem se je sveti ostanek s smehom na ustih le vrnil v domovino. Bila je razdrta in osiromašena, versko uboga, toda bila jim je domovina in z Gospodovo pomočjo so jo obnovili – domove, svetišče in duhovnost.
Mi pa, tako se nam zdi, smo še vedno kot Job, ki je bil modrejši od svojih prijateljev, pa vendar ni našel odgovora na svoje gorje. Le sprejel ga je, ker je vedel, da nad vsem bdi Bog in da je njegova volja najvišja modrost; in že to mu je bilo v blagoslov. Morda so še bliže bistvu trije mladeniči v ognjeni peči, ko so svoje trpljenje ponudili Bogu v spravo za grehe vsega naroda. Je bila ta žrtev potrebna? V čem je njen smisel? Kje je njena odrešujoča moč? Kje je potem njen sad? Mar so ti, ki so tu postali žrtve, tako globoko zasuti, da potrebujejo več kot sedemdeset let, da priklijejo na svetlo in vstopijo v zavest naroda? Kdaj bo vstal ta del slovenskega Kristusovega telesa, pokopan v kraški svet in zapečaten z molkom ter zanikanjem? Enkrat se to mora zgoditi.
In zgodilo se bo, ko se bosta srečala usmiljenje in zvestoba, takrat se bosta mogla poljubiti pravičnost in mir.
Komu naj postavimo neki imaginarni spomenik sprave, če niso na njem napisani ti, ki so bili tu pokopani ? Ob spomeniku z izpisanimi imeni bo mogoče razviti pogovor o spominih. Ne pokojnim, nam živim bo takrat lažje. Kar posebej boli, je namreč to, da vsi ti še čakajo na priznanje, da so bili ljudje.
Za oporo imamo pravzaprav le Jezusov blagor: »Kadar vas bodo preganjali … se veselite.« In morda še ono: »Še las z glave se vam ne bo izgubil.« Za to je potrebna velika vera. Nam bo dovolj do časa odrešitve?
Sveti Pavel je z vsem žarom, ki ga je prevzel pred Damaskom, najprej oznanjal veličastno resnico o Jezusovem vstajenju. Šele počasi je odkril, da je križ vstop v vstajenje; in od tu naprej je oznanjal Kristusa križanega in od mrtvih vstalega. Pilatu, Kajfu in judovskemu sinedriju to ni bilo dano. Ne bi razumeli in tudi ne bi sprejeli resnice. Odložili so jo na oni sobotni dan. Zase so jo zapečatili in ta pečat je ostal na njih očeh in srcih.
Rad bi, da odidemo s tega kraja z močno zavestjo, da Bog ne varčuje z duhovnimi darovi našemu narodu in da bo tudi ta naš, čudno zaslepljeni in neodločni narod, ki pa ga ljubimo, dozorel za resnico o sebi, pa ohranil čuteče srce. Vmes pa je potrebno pisati, da se ne pozabi, pa govoriti, da dobi resnica mesto doma in v šoli, in tudi moliti, da se odpre delovanje milosti, ki zna izbrati pravi trenutek in prave ljudi, da vztrajno usmerjajo tok resnice »preko kanalov zmot«, kot bi dejal Gandhi.
Pavel je v svojih preizkušnjah spoznal tudi, da na svojem telesu dopolnjuje, kar še manjka Kristusovemu trpljenju za Cerkev. Kristusova žrtev, ki je v bistvu daritev, je ena, je pa v resnici razpeta čez ves čas, skozi vso zgodovino. Ti naši bratje so bili potegnjeni vanjo. Zato živijo. Tako verujemo, tako zaupamo.