Po življenju v razburljivih dneh,
po delu in naporu, ki ustvarjata bogastvo
in spet novo pomanjkanje,
po veselju in žalosti
se vrača duša domov,
kjer stvari ne žaré, kjer so barve umirjene
in besede preproste.
Na tej višini in v oddaljenosti dni,
potem, ko je izgubljenih že tisoč poti in namenov,
je važno le vračanje v domačnost;
važno je mirno zadržanje
ob hoji preko zemlje in preko sadov,
ob gledanju na množico zvezd
in na veličino praznega prostora.
Pred poželenjem po lahkih, lepotnih napevih,
pred predanostjo navideznim globinam
rešuje pepel, ki se vsiplje počasi
v praznino nad čelom
in zakriva (kot v puščavi) prazne privide.
Spet smo, kot moramo biti –
pripravljeni za novo
upijanjenje.
Oči so trudne v premočnem okolju,
v širokem mrmranju sredi mest.
Dom, odkler pridemo in kamor se vračamo,
je vedno rešitev. Še bomo iskali,
odhajali v mesta, se izgubljali v letih
in se spet vedno vračali.
Konec pomeni nemir in prekritje čela,
a je lahko rešitev, tako da je vse
spet urejeno
in pripravljeno za življenje.