Na začetku nas je že obhajala skušnjava, da besedila dr. Spomenke Hribar, ki sledi temu kratkemu uvodu, ne objavimo. Bali smo se dodatnega dela, ki ga je za maloštevilno druščino, ki skrbi za Zavezo, vedno preveč. A smo na drugi strani vedeli, da se ne bomo dobro počutili, če protestu, na nas naslovljenemu, ne bomo dali možnosti, da se oglasi iz prostora, o katerem odločamo. Poleg tega smo še pomislili, da bo za vse koristno, če bodo bralci lahko prebrali, kaj je gospa napisala, saj je znano, da tudi zelo pazljivi ljudje, kadar pišejo ali govorijo, sebi povsem ne uidejo. Nazadnje tudi nismo mogli dopustiti, da neizrabljena odide možnost, ki se nam je tako ponudila, da trditve, ki prihajajo iz nekega drugega izkustva in neke druge miselne geometrije, postavimo v prostor našega védenja in naše resničnosti in tako preizkusimo njihovo trpežnost in vzdržljivost. To bo hkrati, smo mislili, tudi naš prispevek k pripravi terena za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni, za katero plediramo na nekem drugem mestu te Zaveze. Nazadnje smo se torej odločili, da priložnost, preden, mogoče za zmeraj, ne odide, primemo – za čop, kot se v nekem jeziku pravi – in naredimo, kar bo od nas terjala. Domenili smo se tudi, da odgovor ne bo enoten, ampak bo Velikonja pregledal in ocenil to, kar je bilo naslovljeno nanj, urednik pa tisti del, ki je bil namenjen njemu.
Priljubljene kategorije