»V Evropo pa res, če ne kot konjušniki pa kot konji, ki s črnimi plašnicami drvijo v Kočevski rog slavit – ne državne samostojnosti, pač pa narodovo sramoto. Naj bo to narodno izdajstvo gotovo najbolj gnusno dejanje vseh kultur in civilizacij zgodovine človeštva ali pa način povojnega obračuna s to gnusobo, s tem lahko obletnico državne samostojnosti proslavlja res le kak konjušnik … In ko črede derejo v Rog, ko zvonijo vsi zvonovi in se bleščijo vsi zvoniki … «
Tako piše novinar in odgovorni urednik slovenskega tednika za naš državni praznik. Človek srednjih let, ki ga na srečo vojna ni z ničimer zaznamovala, a vendar z neverjetno lahkotnostjo ožigosa žrtve, krive in nekrive, se cinično posmehuje čredništvu, torej sorodnikom in vsem, ki jim ni vseeno zaradi tega zločina in ki »drejo« k jamam pobitih. Ti pobiti pa so zanj gnusoba, vseeno kako so bili pobiti in kdo vse so bili pobiti. Gnusoba, strašna beseda, če s tem zaznamujemo več tisočev na pol živih, umirajočih in ustreljenih – pometanih v jame. Malomarno navržena beseda. Gnusoba so vojaki, nevojaki, celo družine. Vsi, ki so po novinarjevem prepričanju na nasprotnem bregu. Mar ne bi bilo pravičneje s to besedo označiti sam genocid, tiste, ki so ga ukazali, in tiste, ki so ga izvrševali? Je novinar sploh pomislil nanje? Na naš povojni Nürnberg, ki ga ni bilo? Najhitreje in najbolj enostavno je opraviti z nasprotniki mimo vseh zakonov. Zmagovalec ima pač svojo etiko. In novinarjeva etika danes, po petdesetih letih? Mar bi z gnusobo označil mrtve v Rogu tudi tedaj, če bi bil med žrtvami njegov ded, celo oče? Morda tudi: Kajti človek s tako zmaličeno dušo gre pač »preko trupel«.
Nasploh imamo opraviti danes, ko hočemo priti zgodovinski resnici do dna, ker smo pač že dovolj odmaknjeni od dogodkov pred petdesetimi leti, z množico neverjetno lahkomiselnih, površnih, vase zagledanih in po uspehu in dobrinah hlepečih ljudi, ki v zagnanosti po osebnem ugodju hočejo zbrisati preteklost prav zato, da bi jih ne motila ali celo obremenjevala. Vpijejo: »Nehajte preštevati kosti! Dajte nam mir s to gnusobo! Kar je bilo, je bilo. Pika. Konec. Gremo naprej.«
Figure 1. Pene sovraštva
Zgodovina človeštva nam tisočletja nenehno odkriva grozljivo podobo prelivanja krvi. Glede tega se rodovi niso prav nič naučili. Razne ideologije in vere, ki povzročajo vojne in sovraštvo, ki delijo človeštvo na nasprotne tabore, iz ozadja pa spretno manevrirajo trgovci z novci, trgovina orožja … tega ni moč ustaviti. Ni sile, ki bi to zmogla. Ker vse zlo izvira iz človeka. Iz njegovega sovraštva, ki je močnejše od [Stran 062]ljubezni. Iz njegove zaslepljenosti, sle po oblasti in denarju, egoizma torej. Odteguje se naravi, ki ji ustvarjena zanj. Uničuje jo v svoji brezvestnosti in pohlepu po ugodju. Sosed obrača hrbet sosedu, išče zdrahe in ustvarja ozračje odtujenosti.
Strašna beseda novinarja nam vsiljuje misel o pomanjkanju vesti. Kaj je torej z izpraševanjem vesti? Če je nimaš, se ti je tudi ni treba izpraševati. Človek, ujet v mašinerijo stvari, ki mu maličijo duševnost, da se samemu sebi odtuji, tudi z vestjo nima kaj početi. Pa nikar naj ne mislimo (ali upamo), da zato slabo spi!
Ena najbolj nevarnih človekovih lastnosti je brezbrižnost, neobčutljivost. Z njo lahko spočne zločin. Z njo se mu tudi lahko zapiše gnusoba. Z njo zaznamovati na tisoče ljudi, med katerimi je po najpreprostejši logiki lahko vsaj polovico nedolžnih. Mar beseda ne more biti zločin?
Figure 2. Pene sovraštva