V obrobnih dogodkih se kdaj pa kdaj pokaže globoka slika celote. Še zlasti, če so ti dogodki taki, da v sebi skrivajo kaj globokega. Če je tako, tak dogodek ni obroben, ampak središčen, čeravno navidez stoji kod ob robu. Tako je letošnje poletje 2018 minilo v šumnem vzdušju sestavljanja vlade – kar je nedvomno tema prvega reda in pomena za vso Slovenijo, toda nekoliko smo, ne brez žalosti, vnaprej pričakovali, kaj se bo zgodilo – ob tem pa je bolj ob robu javne pozornosti potekalo nekaj, kar je v resnici središčno in nosi globok pomen. To je bilo dogajanje, ki je sledilo televizijskemu intervjuju dr. Jožeta Možine z dr. Jožetom Dežmanom na TVS dne 22. julija 2018.
Verjetno je velika večina bralcev Zaveze ta intervju videla in ga ni treba obnavljati. Spomnim naj le na to, da je Dežman v tem pogovoru strnil dosedanjo vednost o revoluciji, podkrepljeno z novejšimi empiričnimi raziskavami o žrtvah 2. svetovne vojne pri nas, v tri lapidarne stavke: 1) da so partizani pobili več Slovencev kot okupatorjev; 2) da so pobili več neoboroženih kot oboroženih ljudi; 3) da so pobili več ljudi v času po vojni kakor v času vojne.
V teh stavkih sicer ni bilo ničesar bistveno novega; toda novo je bilo to, da so bili tako jedrnato in jasno povedani na javni TV Slovenija, v širokem medijskem prostoru, kjer je te besede slišalo desettisoče ljudi. Sledila je obse-
Figure 1. Naj ne bodo glasni le zločinci Arhiv Zaveze
žna medijska gonja, ki sta jo sprožili ZZB in stranka SD. Toda zanimivo, da gonja ni bila usmerjena proti Jožetu Dežmanu, ki je te stavke povedal; lahko bi ga napadali, češ da ni več primeren za predsednika vladne komisije za prikrita grobišča itn. Toda ne. Orkestracija je bila naperjena skoraj izključno proti Jožetu Možini. Takoj je bilo jasno, da hočejo intervju z Dežmanom uporabiti za diskreditacijo in ukrepe proti Možini. Pravi cilj gonje in tudi formalnih ukrepov, ki zdaj pretijo v Zavodu RTV Slovenija, je oddaja Pričevalci.
Toda Jože Možina ni kdor koli. Napravil je dva odlična dokumentarna filma o osamosvojitvi Slovenije; z dokumentarcem Urok Depale vasi je predstavil specialno medijsko vojno proti J. Janši; posnel je več filmov o delu slovenskih misijonarjev v Afriki, najbolj znan med njimi je nagrajeni film o Petru Opeki. Med bralci Zaveze pa sta gotovo najbolj odmevala Možinova filma Zločin, ki ne zastara in Zamolčani – moč preživetja. In seveda skoraj 150 oddaj Pričevalci. Vse to je filmski opus, ki pomeni nekaj velikega, saj zajema izseke življenja Slovencev, ki jih ni zajel v filmsko besedo do nedavnega nihče drug. Še zlasti pa skoraj nihče ni tega delal v javnem zavodu RTV Slovenija, ki ima na tem področju velikanski primanjkljaj, saj je bil ta zavod medij iste oblasti, ki je množične pomore Slovencev nekoč izvedla. Možina je zato znotraj lastne ustanove nenehoma plaval proti toku, prebijal je okope nenapisanih pravil o molku in pozabi in s svojimi filmi priklical v slovensko javnost glasove, ki jim je bilo dano preživeti in zato pričujejo. Reči smemo, da je Jože Možina odpiral podobne, mestoma sploh iste teme, kakor NSZ – s to pomembno razliko, da je svoje delo opravljal v imenu in v službi javnega zavoda z dosegom v vsako slovensko vas, kar pomeni, da je s svojim pogumom in vztrajnostjo vendarle in kljub vsemu izbojeval bistvenim slovenskim temam trohico zemlje pod soncem prav tam, kjer je to vseskozi najbolj primanjkovalo: v slovenskih državnih oz. javnih ustanovah.
Ko se je konec julija začel načrten pogrom proti Možini, je bilo gledalcem Možinovih filmov jasno, da se dogaja prav očiten poskus retrogradnega procesa: izločiti še te edine prvine »drugega glasu« iz javnega prostora RTV. Zato je bil odziv v podporo avtorju Pričevalcev nenavadno velik in vztrajen, pojenjal ni čez vse poletje do septembra. Z javnim pismom je svoj apel direktorju zavoda RTV Slovenija poslala NSZ in številne druge ustanove in združenja: Komisija pravičnost in mir pri SŠK, Zbor za republiko, Združenje VSO, Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino, Združenje za slovensko besedo, Svetovni slovenski kongres, Združenje novinarjev in publicistov, udeleženci Drage in številni posamezniki. Naposled je kritično maso vseh teh odzivov v bran zgodovinske resnice v slovenski javnosti skušala povezati skupina intelektualcev, ki je dne 14. septembra 2018 predstavila gibanje Glasno, namenjeno zaščiti pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Upamo, da so ti javni glasovi, združeni skupaj, močnejši kakor vsak zase …
Zato se torej zdi, da je letošnje poletje res na drastičen način pokazalo razliko med prividnim in bistvenim. Seveda vsi vemo, da je sestavljanje vlade skrajno pomembna in daljnosežna stvar; toda reči hočem, da je ta, zunanja plast resničnosti, bistveno odvisna od notranje, globlje plasti življenja Slovencev – in ta se je pomembno pokazala prav v tem, kar se je poleti godilo ob Jožetu Možini; proti njemu in še bolj njemu v bran. Bralci Zaveze to dobro vedo, saj se zavedajo, da njihova velika tema sega v osrčje slovenske zgodovine in da brez te teme ne bo prenove družbenega življenja, ali, kakor je nekoč dejal Justin Stanovnik: brez naše zgodbe ne bo šlo. Ali še z drugo besedo: koliko smo Slovenci zmožni spoznavati in sprejemati resničnost samo? To vprašanje ostaja odprto, ostaja nedopolnjeno, čaka na izpolnitev in ima zato strukturo upanja – zato pa je njegovo pravo mesto v srcu vsakega od nas.
Figure 2. Ne smemo obupati nad močjo pomladi Arhiv Zaveze