Matevž Treven je bil rojen leta 1927 v Opalah pri Žireh. Imel je še dva brata, starejši je padel kot nemški mobiliziranec. Pred 70 leti je bil tik pred koncem vojne vpoklican v Slovensko narodno vojsko, ki se je takoj zatem pričela umikati v smeri proti Ljubelju, Matevž pa z njimi. Kot novinec še ni bil uniformiran, njegova naloga pa je bila spraviti konje ter voz s hrano in opremo skozi predor. Ker je bil med zadnjimi, je obstajala resna nevarnost, da bi ga partizani ubili, ko so na zadnje umikajoče se begunce streljali s topovi, postavljenimi v Kovorju. Ko je granata ubila enega konja, je Matevž pustil voz in konje in zbežal navkreber. Še danes pomni, s kakšno hitrostjo je tekel pred bližajočimi se partizani. Na koncu Tržiča sta bila čez cesto postavljena dva tanka, ki sta blokirala kolono beguncev, a so bežeči vojaki blokado prebili. Ko je dosegel predor, ni bilo več slišati streljanja. Je pa slišal, da so samo dan pred tem tam divjali hudi boji.1 Ko je prečkal Dravo, je prisluhnil prevajanemu pogovoru med skupino Angležev in domobrancev, ki so stali pri mostu. Slišal je, kako so Angleži domobrancem očitali, da so Nemcem predali neke angleške padalce.2 Ko je prišel čez most in se odpravil na Vetrinjsko polje, se spomni vzorno urejenega begunskega taborišča. Zelo hitro so se pojavile tudi govorice o premestitvi v italijansko taborišče. Matevž je bil poslan z enim prvih transportov čez Podrožco. Že tam so jim pregledali prtljago. Ko je vlak zapeljal proti Jesenicam, se je pričelo vekanje med domobranci, ki so takrat spoznali prevaro. Na Jesenicah je vlak ustavil. Dva partizana sta držala odejo, na katero so morali domobranci metati ure. Neverjetno veliko ur se je nabralo po Matevževih besedah na tisti odeji.
Figure 1. Škofja Loka leta 1941[Stran 047]
Figure 2. Slika Matevževe poroke z Mici
Ko je vlak prišel v Škofjo Loko, so jih partizani gnali od železniške proge in vpili nanje: »Svinje, prasci!« Partizani so jih suvali po cesti čez Kapucinski most in naprej proti gradu. Matevž je imel srečo, ker je bil med partizani, razvrščenimi v špalirju, tudi njegov bratranec. »Kaj pa ti kle?« je vprašal. »Bejž z menoj, saj te bodo še ubili … « Bratranec Janko Jurca in njegov oče Janez (Matevžev stric), ki je bil dobro zapisan pri novi oblasti, sta se zavzela za Matevža. Celo noč je moral čakati na hodniku gradu, med tem so partizani odločali o njegovi usodi. Ko se je zdanilo, so mu dali puško in ga postavili na stražo. Na gradu je stražil tiste, s katerimi je bil dan prej ujetnik. Videl je, kako so surovo pretepali domobrance, ki so jih vodili na zaslišanje. Matevž domneva, da so jim pulili zlate zobe, saj je videl nekatere domobrance čisto krvave okoli ust. Partizani so nato Matevža poslali v Žiri s sporočilom, da so ujetniki na gradu. Takoj so se tja odpravile partizanske ženske, ki so se na gradu še posebej kruto izživljale nad zaporniki. Med njimi je bila tudi Matevževa sestrična. Velikokrat je slišal, kako so se partizani drug pred drugim hvalili, kako so mučili ljudi. Ponoči je bilo slišati streljanje, saj so mnoge ujetnike pobijali v okoliških gozdovih. Matevž je omenil še nekatere okoliške likvidatorje in kraje, kjer so v tistih dneh pobijali ljudi, med drugim gostilno Korenčan v Logatcu, kjer so v tamkajšnji klavnici pobijali ljudi in s harmonikami preglasili kričanje mučenih. Večina ujetnikov pa je bila iz škofjeloškega gradu poslana naprej v Škofove zavode in od tam na morišča. Med poslanimi tja je bil tudi Franc Kogovšek, oče Matevževe kasnejše žene Mici.
Matevžu so nato partizani dali nalogo, da je moral v tistih poletnih dneh stražiti neki industrijski objekt pod gradom, kmalu zatem pa je bil dodeljen k zaščitnemu bataljonu v Kranj, kjer je stražil skladišče orožja. Vojaško obleko je prevzel v kranjski kinodvorani, kjer je bila na voljo cela gora zaplenjenih vojaških čevljev.
Naslednje leto je bil Matevž vključen v enoto KNOJ in poslan v Bosno. 42 mesecev je bil v polni bojni opremi. Najprej so v okolici Sarajeva lovili četnike, ki so se skrivali po hribih. Spominja se dveh četnikov, ki so ju obkolili in sta naredila samomor. Opravka pa so imeli [Stran 048]
Figure 3. Matevž obkrožen s štirimi otroci, številnimi vnuki in pravnuki
tudi s civilnim prebivalstvom, katoličani in pravoslavnimi (ne pa z muslimani). Organizirano teroriziranje, mučenje in pretepanje ljudi, tudi žensk, je vodila OZNA.3 Matevž še vedno ponoči sliši krike na smrt obsojenih, preden so jih pred množico ljudi ustrelili. V Matevževem spominu so leta v Bosni polna krutosti in težkih razmer. Živeli so v umazanih barakah, nenehno, tudi ponoči, so se morali »postrojavati«, zeblo jih je (pri Jajcu je doživel temperaturo -32°C).
V vojski je stopil v partijo. Matevž pojasni, da se v takratnih razmerah temu ni mogel izogniti. Ko se je po prihodu domov leta 1949 javil v Kranju, so mu rekli, naj se v Žireh vključi v partijsko delo, a se je izgovoril in se ni nikoli udeležil nobenega sestanka. Leta 1956 se je poročil.
3 KNOJ je izvajal na terenu naloge, ki mu jih je zadala OZNA, ob koncu vojne so bile to likvidacije, aretacije, preiskave hiš … KNOJ je razpuščen leta 1953, vojaki pa vključeni v JLA in milico.